622. člen OZ

Izpolnitveni ravnanji podjemnika na podlagi podjemne pogodbe in mandatarja na podlagi mandatne pogodbe se razlikujeta po tem, ali se izvajalec storitve (podjemnik oziroma mandatar) zaveže tudi uresničiti končni interes naročnika. Podjemnikova storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije rezultata. Mandatarjeva storitvena obveznost ima tako značilnost obligacije prizadevanja.

Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi. Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke. Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo

V skladu s 622. členom OZ ima naročnik pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti. Vsakršno sodelovanje prve toženke pri projektu zato, kot pravilno izpostavlja stranska intervenientka v pritožbi, res ne bi avtomatično pomenilo, da je prva toženka prevzela vlogo "dejanskega delodajalca", a ravnala je tako, da jo je. Bistvo je, da je bila ona dolžna opravljati že večkrat povzete naloge, kar je povzročilo, da je bila odgovorna za varstvo pri delu. Delo je organizirala, odrejala in nadzirala v smislu načina izvršitve posla, ne zgolj v smislu opredelitve predmeta pogodbe, torej končnega rezultata, ki naj ga podjemnik doseže. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka tista, ki je organizirala delo in bi morala poskrbeti za varno opravljanje dela, a je to opustila, saj za delo, ki ga je moral opraviti tožnik, ni bilo varnega orodja, utemeljujejo sklep, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Iste ugotovitve utemeljujejo tudi sklep, da je med opustitvami prve toženke in škodo, ki je nastala ob poškodovanju s krožno žago domače izdelave, ki ni bila tehnično izpravna in atestirana, podana vzročna zveza.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

V skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij lahko podjemno pogodbo sklene vsakdo in ne le lastnik stvari. Indične okoliščine, predvsem toženčeva aktivna vloga pri odobritvi in zavrnitvi posameznih popravil, z zadostno mero zanesljivosti kažejo na to, da je bil naročnik popravila toženec. Toženčev samovoljni odvzem vozila iz posesti podjemnika je v kontekstu jamčevanja za napake mogoče razlagati na dva načina: bodisi, da je toženec s tem opravljeno delo prevzel brez kakršnegakoli grajanja napak, bodisi, da je s svojim ravnanjem brez utemeljenega razloga zavrnil pregled in prevzem izvršenega dela.

Odgovornost upravnika za izbiro tretje osebe, v smislu določbe prvega odstavka 57. člena SZ-1, je podana takrat, če upravnik pri izbiri ni ravnal z ustrezno profesionalno skrbnostjo, torej če je izbral osebo, za katero je vedel oziroma bi moral vedeti, da ne bo pravilno (in / ali pravočasno) opravila posla, ker na primer nima ustreznega strokovnega znanja oziroma sposobnosti, ki so potrebne za pravilno izpolnitev. Upravnik v tej zadevi ne nastopa kot naročnik del. Pogodbe ni sklenil v svojem imenu in za svoj račun, temveč jo je sklenil kot zastopnik etažnih lastnikov - naročnikov. Naročnik nima obveznosti nadzora, temveč pravico do nadzora, ki je usmerjena k temu, da lahko ugotovi, ali so se izpolnile predpostavke za uresničitev njegovih odstopnih upravičenj. Ker je nadzor naročnikova pravica, ne pa tudi obveznost, za naročnika zaradi neopravljanja nadzora ne morejo nastati škodljive posledice v tem smislu, da bi zaradi tega prevzel tveganja v zvezi z opravljenim poslom. Predmetna škoda ni nastala zaradi kršitve (samostojnih) upravnikovih dolžnosti, temveč zaradi nestrokovno izvedene sanacije vertikalne kanalizacijske cevi, ki je bila zaupana zunanjemu izvajalcu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Druga toženka utemeljeno nasprotuje presoji sodišča o ničnosti pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko, saj prva toženka ni bila dolžna upoštevati določb ZDR-1, ki se nanašajo na agencijsko delo. Ničnostni razlogi pri sklepanju pogodb o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko niso podani.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno presodilo, da so bili v vtoževanem obdobju v razmerju med tožnikom in drugo toženko podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

Tudi pogodbeno izključitev družbenika bodo tako utemeljevala ravnanja, ki so dovolj "groba" oz. resna, da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno nujno povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi. Sodišče je pri presoji razlogov za izključitev vezano na tiste stvarne razloge, ki so jih imeli družbeniki pred seboj v času odločanja o izključitvi. Razen če ni za poseben primer tako dogovorjeno s pogodbo (bodisi družbeno, bodisi kakšno drugo), od družbenika v obligacijskih razmerjih z družbo ni mogoče zahtevati, da bo svoje interese povsem podredil interesom družbe oz. da svojih lastnih interesov oz. pravic, ki mu gredo iz takšnih razmerij, ne bo uveljavljal, če bo to v nasprotju z interesi družbe.

Pisna oblika je za gradbeno pogodbo predpisana le v dokazne namene (ad probationem) in ne kot pogoj za veljavnost (ad valorem).

Na podlagi merila, da je podjemnik dolžan upoštevati naročnikov interes v obsegu, v katerem ve oziroma bi zanj lahko vedel, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, ob katerem je sodišče štelo še, da bi tožeča stranka morala vedeti, da dokumenti, narejeni po gradbenem dovoljenju, zaradi sprememb niso več ustrezni, je zaključek, da tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila v neustreznost datotek, pravilen.

Čeprav je tudi sicer standard obrazložitve sodbe v sporih majhne vrednosti nižji (vsebinska obrazložitev je krajša kot pri sodbi, izdani v rednem postopku), je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo zadosti izčrpne in prepričljive razloge, ki so tudi pravilni in zakoniti, tudi dokazna ocena je pravilno omejena na odločilna dejstva, logična, skladna in prepričljiva. Kateri so tisti argumenti tožene stranke, za katere meni, da jih je sodišče spregledalo, pa pritožnica ni pojasnila. Obrazložitev odmere stroškov po višini, to je po posameznih postavkah, pa ni nujno potrebna in zadostuje, da je razvidna že iz stroškovnika v spisu.

Člen 263. ZGD-1 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost drugotoženca v razmerju do družbe. Prokurist ni član organa vodenja oziroma nadzora, zato tudi ni v korporacijsko pravnem razmerju z družbo. Svoje upravičenje za zastopanje družbe črpa iz prokure, ki predstavlja posebno vrsto pooblastila, ki mu ga podeli družba. Prokurist torej nima poslovodnih upravičenj in zato tudi ni odgovoren za poslovanje družbe. Vendar pa je odgovoren za dejanja, ki jih opravi na podlagi danega pooblastila. Razmerje med njim in družbo je torej mandatno razmerje, ki se presoja po obligacijsko pravnih pravilih. Prokurist kot mandatar mora vselej ravnati oziroma nastopati v korist družbe. Če družbo zastopa skupaj z zakonitim zastopnikom, je za sklenjeni pravni posel soodgovoren kot mandatar. Ravnati mora kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo (768. člen OZ). Svoje odgovornosti za škodo je prost, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tudi prokurist torej družbi od

Res ima naročnik ima pravico nadzorovati posel in dajati navodila, če to ustreza naravi posla, podjemnik pa mu mora to omogočiti (622. člen OZ), vendar v konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje (niti iz toženčevih navedb) ne izhaja niti da bi to ustrezalo naravi posla niti da bi bilo to tožencu onemogočeno.

Tožena stranka je imela glede na 622. člen OZ pravno možnost, da nadzoruje tožečo stranko pri izvedbi del. Dejstvo, da si ni sama postavila lastnega nadzora nad podjemom tožeče stranke, kaže na njeno neskrbnost v pravnem razmerju. Tega pa vsekakor ne more sanirati sodišče v pravdnem postopku s sodnim izvedencem gradbene stroke, saj bi to bil informativni dokaz. Skladno z 212. členom ZPP mora stranka navesti dejstva in dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožena stranka v svojem dokaznem predlogu ni navedla, katero svojo trditev bi dokazala niti katero trditev tožeče stranke bi izpodbila s predlaganim dokazom. Če dokazni predlog ni substanciran, je že to razlog za njegovo zavrnitev. Informativnih dokazov sodišče ne le ni dolžno izvajati, temveč jih niti ne sme izvajati.