VSM Sodba IV Kp 19627/2013

I. Ob reševanju pritožb obdolženega A. A., njegovega zagovornika in zagovornice obdolženega B. B. ter obdolženega C. C. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

I/1

obtožba glede obdolženega B. B. (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje),

da je skupaj z A. A. in C. C. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja dne 5. 1. 2013 v M. eno osebo lahko telesno poškodoval s sredstvom in na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, tako da je bil zaradi tega začasno oslabljen kakšen del njenega telesa in je bila poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ter je bila začasno prizadeta njena zunanjost, ko so D. D. ležečega na tleh na terasi gostinskega lokala X. vsi trije brcali in udarjali po glavi in ostalih delih telesa, in sicer sta ga B. B. in C. C. brcala ter ga udarjala z lesenima palicama za baseball, A. A. pa ga je udarjal s pestjo po obrazu, na opisan način pa so D. povzročili številne udarnine, in sicer udarnine in odrgnine obraza, desne roke, hrbta, levega stegna in kolena ter manjše razpočne rane v predelu obeh gležnjev,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika,

po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne,

in se odloči, da stroški kazenskega postopka iz 1. in 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku v tem delu postopka ter potrebni izdatki obdolženega B. B. in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun, obdolženi B. B. pa je dolžan povrniti stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi;

I/2

opis kaznivega dejanja glede obdolženih A. A. in C. C. v krivdoreku sodbe glasi:

da sta z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja skupaj s B. B. dne 5. 1. 2013 v Mariboru eno osebo lahko telesno poškodovala s sredstvom in na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, tako da je bil zaradi tega začasno oslabljen kakšen del njenega telesa in je bila poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ter je bila začasno prizadeta njena zunanjost, ko so D. D. ležečega na tleh na terasi gostinskega lokala X. brcali in udarjali po glavi in ostalih delih telesa, in sicer sta ga B. B. in C. C. brcala ter ga udarjala z lesenima palicama za baseball, A. A. pa ga je udarjal s pestjo po obrazu, na opisan način pa so D. povzročili številne udarnine, in sicer udarnine in odrgnine obraza, hrbta in levega stegna ter manjše razpočne rane v predelu obeh gležnjev,

s tem sta storila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena kazenskega zakonika;

I/3

glede stroškov kazenskega postopka odloči, da sta v zvezi z obsodilno sodbo obdolžena A. A. in C. C. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in stroške, ki sta jih povzročila po svoji krivdi ter sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

II. Pritožbe obdolženih A. A., njegovega zagovornika in obdolženega C. C. se kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenem obsegu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženi A. A. je dolžan plačati 144,00 EUR, obdolženi C. C. pa 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 19627/2013 z dne 12. 10. 2022 obdolžene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jim izreklo pogojne obsodbe, v njih pa jim je po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po drugem odstavku) 122. člena KZ-1 določilo kazni: obdolženemu A. A. pet mesecev zapora, obdolženemu B. B. tri mesece zapora, obdolženemu C. C. pa štiri mesece zapora in vsem določilo preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da so obdolženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, krivdne stroške po prvem odstavku 94. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka - kršitev 8., 9. in 11. točke 371. člena ZKP, zaradi določitve dolžine zaporne kazni v pogojni obsodbi in preizkusne dobe ter odločitve, da je pritožnik skupaj s soobsojencema dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe ali sodbo spremeni v skladu z razlogi pritožbe, podrejeno predlaga vrnitev zadeve v ponovno sojenje, kjer naj sodišče v ponovljenem sojenju izvede vse predlagane dokaze in nato sodbo spremeni v skladu z razlogi te pritožbe,

- obdolženi A. A. smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi,

- zagovornica obdolženega B. B. zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in spremeni obdolžencu v korist, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, in

- obdolženi C. C. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravice do obrambe, predloga o odločitvi pa pritožbenemu sodišču ni podal.

3Pregled zadeve je pokazal naslednje:

4Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 je v zakonu predpisana kazen zapora do treh let. Pravica do kazenskega pregona storilca za navedeno kaznivo dejanje po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara in kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno 5. 1. 2013, kar po prvem odstavku 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Glede na navedeno, in ker je bilo zastaranje kazenskega pregona v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je 64 dni, na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARC-CoV2 (Covid-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) zadržano¹, bi 10-letni zastaralni rok potekel 9. 3. 2023, če ni drugih razlogov iz tretjega ali četrtega odstavka 91. člena KZ-1, zaradi katerih bi bil tek zastaranja še dodatno zadržan ali pretrgan. Obravnavana zadeva je bila s pritožbami višjemu sodišču predložena 7. 3. 2023. Pri uradnem preizkusu sodbe je bilo zato potrebno v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti presoditi, ali je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon, tudi iz razloga po 3. točki 372. člena ZKP, torej ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon zaradi njegovega zastaranja.

5Četrti odstavek 91. člena KZ-1 določa, da se zastaranje pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči. Pregled podatkov kazenske zadeve, to je izpiskov iz kazenske evidence za obdolžence (list. št. 1395 do 1397), je ob preizkusu po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 pokazal, da obdolženi B. B. v času, ko je tekel zastaralni rok za obravnavano kaznivo dejanje, ni storil kaznivega dejanja; da je bil obdolženi A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 8118/2019 z dne 24. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 8118/2019 z dne 20. 8. 2020 spoznan za krivega storitve preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 in mu je bila izrečena pogojna obsodba, sodba pa je postala pravnomočna 28. 8. 2020, in da je bil obdolženi C. C. s sodbo Občinskega sodišča v Novem Zagrebu, Republika Hrvaška, K-553/19-4 z dne 17. 6. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške in mu je bila izrečena pogojna obsodba, sodba pa je postala pravnomočna 3. 9. 2020.

6Glede na navedene podatke kazenske evidence je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali se je za obdolžena A. A. in C. C. zastaranje kazenskega pregona v skladu s četrtim odstavkom 91. člena KZ-1 pretrgalo, ker sta v času, ko teče zastaralni rok, storila enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in je po pretrganju začelo zastaranje znova teči. Tako je pridobilo sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 8118/2019 z dne 24. 2. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 8118/2019 z dne 20. 8. 2020 in ugotovilo, da je bil obdolženi A. A. z navedeno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, ki ga je storil 22. 11. 2018, torej v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi, za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 pa je predpisana kazen od enega do pet let zapora. Iz sodbe Občinskega sodišča v Novem Zagrebu, Republika Hrvaška, 57K-553/19-4 z dne 17. 6. 2020, ki je postala pravnomočna 3. 9. 2020, ki jo je prav tako pridobilo, pa izhaja, da je bil obdolženi C. C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške, ki ga je storil 9. 11. 2019. Za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške je predpisana kazen od šest mesecev do pet let zapora, obdolženec pa je kaznivo dejanje storil v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona zaradi v obravnavani zadevi očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

7V skladu s tretjim odstavkom 377. člena ZKP je pritožbeno sodišče obdolženega A. A., njegovega zagovornika in obdolženega C. C. ter Pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru seznanilo s pridobljenim gradivom, slednjemu in obdolženemu C. C. sta bila vročena tudi prevoda sodbe in zakonskega teksta 228. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške v slovenski jezik, ter jim določilo rok, v katerem so se lahko izjavili o gradivu. Po vročitvi gradiva se je o njem izjavil le zagovornik obdolženega A. A. V izjavi je navedel, da je pritožniku sodba poznana in da ne sme vplivati na odločitev pritožbenega sodišča, saj je očitek kriminalne aktivnosti v sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 24. 2. 2020 povsem drugačen od očitka v predmetni kazenski sodbi, kjer se odloča o pritožbi, ter da gre v njej za očitek konkretnega napada na telo in zdravje druge osebe z uporabo fizične sile in sredstev, s katerimi se telo lahko hudo poškoduje, medtem ko je v navedeni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti očitek aktivnosti, ki so usmerjene v poskus preprečitve delovanja uradnih oseb, torej ne gre za istovrstna kazniva dejanja, kar potrjuje tudi dejstvo, da sedaj obravnavano kaznivo dejanje sodi v 15. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper življenje in telo, kaznivo dejanje, ki je bilo obravnavano pred sodiščem v Murski Soboti, pa je kaznivo dejanje zoper javni red in mir, ki sodi v 29. poglavje tega zakona. Po oceni zagovornika obdolženega A. A. sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 8118/2012 zato ne more in ne sme vplivati na odločitev v predmetni zadevi, kar narekuje tudi jasno načelo vezanosti sodišča na enak pravni položaj vseh storilcev v tej zadevi, ki naj bi očitano kaznivo dejanje storili v sostorilstvu. Zagovornik še poudarja, da obdolženi A. A. ni v ničemer vplival in tudi ni oviral aktivnosti kazenskega sodišča, da je na naroke za glavno obravnavo vselej pristopil in ni odgovoren za to, če se kazenski postopek ni zaključil v času teka roka za zastaranje kazenskega pregona, sodišče pa je dolžno vse obdolžence enako obravnavati, zato lahko pritožbeno sodišče napadeno sodbo zaradi zastaranja ter iz drugih pritožbenih razlogov vseh treh pritožb za vse tri pritožnike le razveljavi in kazenski pregon zoper njih ustavi.

8Po pregledu zadeve in sodb, ki ju je pridobilo, ter navedb zagovornika iz izjave o pridobljenem gradivu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da za obdolžena A. A. in C. C. v obravnavani zadevi ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Obdolženi A. A. je v času, ko je tekel zastaralni rok, to je 22. 11. 2018, storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, za katerega je zagrožena zaporna kazen od enega do pet let zapora, torej je glede na predpisano kazen storil hujše kaznivo dejanje kot v obravnavani zadevi, ki je zastaranje za kaznivo dejanje pretrgalo in je začel zastaralni rok znova teči. Obdolženi C. C. je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 228. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške, za katerega je bil spoznan za krivega s sodbo Občinskega sodišča v Novem Zagrebu, Republika Hrvaška, 57K-553/19-4 z dne 17. 6. 2020, storil 9. 11. 2019, torej prav tako v času teka zastaralnega roka za obravnavano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Glede na predpisano kazen od šest mesecev do pet let zapora za to kaznivo dejanje je storil hujše kaznivo dejanje kot v obravnavani zadevi, zato je storitev kaznivega dejanja zastaranje pretrgala in je rok za zastaranje začel znova teči. Storitev kaznivih dejanj je bila v obeh primerih ugotovljena s pravnomočno sodbo, kar je podlaga za pretrganje teka zastaralnega roka².

9Navedba zagovornika obdolženega A. A. v izjavi o pridobljenem gradivu, da obdolženec ni odgovoren za zastaranje kazenskega pregona, ker se je narokov za glavno obravnavo redno udeleževal, ne more spremeniti dejstva, da je storitev novega hujšega kaznivega dejanja v teku roka za zastaranje slednje pretrgala. Trditev, da je potrebno zastaranje presojati za vse tri obdolžence enako, ker gre za kaznivo dejanje, storjeno v sostorilstvu, je zmotna. Institut zastaranja kazenskega pregona temelji na splošno sprejeti predpostavki, da kaznovanje po daljšem času ni smotrno niti upravičeno tako z vidika specialne kot generalne prevencije, storilec, ki stori novo kaznivo dejanje, pa s svojim ravnanjem tako predpostavko ovrže, saj izkaže, da po prvem kaznivem dejanju zgolj zaradi teka časa (ne da bi mu bila izrečena kazen) pri njem ni prišlo do "poboljšanja" (resocializacije)³. Okoliščina, da je za enega od obdolžencev pravica do kazenskega pregona zastarala, pa ne daje podlage za uporabo instituta beneficium cohaesionis (privilegij pridruženja) v korist obdolžencev, ki sta storila kaznivi dejanji, zaradi katerih se je zanju tek zastaranja pretrgal, in za izdajo zavrnilne sodbe tudi zanju, kot se v svoji izjavi zavzema zagovornik obdolženega A. A. ZKP v 387. členu določa, da če sodišče druge stopnje ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Smisel navedenega instituta je v zagotovitvi enake obravnave obdolžencev v celotnem kazenskem postopku, a ne na ta način, da bi sodišče zaradi zastaranja pravice do kazenskega pregona za enega od njih ostalim obdolžencem v isti zadevi, ki so v tem času storili enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, priznalo enak položaj kot obdolžencu, ki kaznivega dejanja v tem času ni storil in v kazenskem postopku ne more biti več obravnavan. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da v obravnavani zadevi pravica do kazenskega pregona obdolženih A. A. in C. C. ni zastarala.

K pritožbi zagovornice obdolženega B. B.

10Pravica do kazenskega pregona obdolženega B. B. je v obravnavani zadevi zastarala 9. 3. 2023, kot je že bilo obrazloženo, saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bil podan, razen zadržanja zastaranja po ZZUSUDJZ, kateri od drugih razlogov iz tretjega ali četrtega odstavka 91. člena KZ-1, zaradi katerih bi bil tek zastaranja še dodatno zadržan ali pretrgan.

11Iz razloga, ker je po dveh dneh od prispetja zadeve na pritožbeno sodišče za obdolženega B. B. nastopilo zastaranje kazenskega pregona, je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe obdolženčeve zagovornice po uradni dolžnosti sodbo sodišča spremenilo tako, da je obtožbo zoper njega zavrnilo ter glede stroškov tega dela kazenskega postopka, razen tistih, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi, odločilo, da obremenjujejo proračun (prvi odstavek 394. člena, prvi odstavek 94. člena in prvi odstavek 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

K pritožbama obdolženega A. A. in njegovega zagovornika

12Pritožba zagovornika obdolženega A. A. navaja, da je napadena sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti ter je nezakonita, ker je v uvodu sodbe navedeno, da je bila glavna obravnava opravljena na sedmih narokih od 20. 4. 2021 do 12. 10. 2022, in ker je obrazloženo, da je sodišče odločitev sprejelo zgolj na podlagi sedmih glavnih obravnav, čeprav je izvedlo kar štiriinštirideset narokov, pri čemer v sodbi ne pojasni, zakaj o teh ni povedalo ničesar, čeprav so se na njih izvajali dokazi, tudi tisti, ki so bili v prid obdolžencem. Slednje pojasni z navedbo, da je bila priča D. D. zaslišan na narokih 10. 6. 2014, 28. 1. 2016 in 6. 6. 2019, pa se sodišče v napadeni sodbi do tega dokaza ni opredelilo, pa tudi ne do zaslišanja priče E. E., ki je bil zaslišan 9. 9. 2020.

13Očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v uvodu pisno izdelane sodbe pravilno navedlo, da je sprejelo sodbo po glavni obravnavi, izvedeni na narokih v obdobju od 20. 4. 2021 do 12. 10. 2022. V obravnavani zadevi se je glavna obravnava znova začela 20. 4. 2021, kot je razvidno iz podatkov spisa, in se je zaključila 12. 10. 2022, ko je bila razglašena napadena sodba. V uvodu sodbe so zato pravilno zapisani le ti naroki, v dokazni oceni pa obrazloženi dokazi, ki jih je sodišče na njih izvedlo. V uvod sodbe se ne zapišejo datumi tistih narokov, ki jih je sodišče opravilo pred ponovnim začetkom glavne obravnave po 311. in 313. členu ZKP⁴. Napadena sodba pa ima v razlogih ustrezno dokazno ocenjene vse izvedene dokaze, zato pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče D. D. Glede slednjega je navedlo, da se priča E. E. ni spomnil, da bi bil tekom dogajanja prisoten, in da je bilo za odločitev sodišča dovolj drugih dokazov ter bi zagotovitev njegove navzočnosti le po nepotrebnem podaljšala postopek, zaradi česar je predlog za zaslišanje navedene priče kot nepotrebnega zavrnilo (točka 4 obrazložitve napadene sodbe). Pritožba zato neutemeljeno pogreša oceno izpovedbe navedene priče, pa tudi priče E. E., pri čemer ne pove, o kateri odločilni okoliščini bi naj navedeni priči izpovedali, le glede priče D. D. trdi, da je povedal, da je bilo na kraju dejanja okrog dvesto ljudi in da tedaj na tleh ni ležal nihče. Glede na dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in v razlogih sodbe dokazno ocenilo, povzeta navedba navedene priče ne pojasnjuje odločilne okoliščine, zaradi katere bi bilo potrebno pričo zaslišati, sodišče prve stopnje pa je v skladu s podatki v spisu in prej izvedenimi dokazi tudi pravilno zaključilo, da zaslišanje priče D. D. za razjasnitev dejanskega stanja ni potrebno, ker se priča E. E. ni spomnil, da bi bil D. D. tekom dogajanja prisoten. Pravilno je zaključilo, da izvedeni dokazi utemeljujejo zaključek, da je oškodovanec F. F. utrpel poškodbe na način, kot se je očitalo obdolžencem, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno in pravilno obrazložilo, kaj drugega naj bi priča D. D. povedal, razen tega, da je bilo na kraju dejanja tedaj okrog dvesto ljudi in da na tleh ni nihče ležal, pa pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika ne pojasnita. Zato nista utemeljeni, ko navajata, da je bilo zaslišanje navedene priče potrebno za razjasnitev dejanskega stanja.

14Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika tudi v ostalem neutemeljeno grajata ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovore obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženima A. A. in C. C. dokazano, da sta skupaj s B. B. oškodovanca F. F. poškodovala na način, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno povzema, glede navedb pritožb pa še dodaja:

15Pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da je neutemeljeno verjelo oškodovancu, ki je očitno lagal na policiji in sodišču ter k temu nagovarjal tudi priče. V pritožbi ponavljata zagovore obdolžencev in trdita, da oškodovanec obravnavanega dne ni utrpel poškodb zaradi njihovega ravnanja, temveč da jih očitno po krivem obremenjuje. Pritožba zagovornika pogreša tudi opredelitev sodišča prve stopnje do okoliščine, da oškodovanec brez pooblaščenca ni hotel izpovedovati in do verodostojnosti priče E. E., prav tako pa pogreša opredelitev sodišča prve stopnje do nasprotij med izpovedbami navedene priče in priče D. D. Navaja, da so med navedbami oškodovanca F. F., ki jih je podal policiji, številna nasprotja, kar je zaznal tudi policist G. G., sodišče prve stopnje pa teh nasprotij v sodbi ni pojasnilo, zato se je ne da preizkusiti. Oškodovanca F. F. bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati, ker na njegovo neverodostojnost kaže že to, da brez pooblaščenca ni želel pričati. Pritožba zagovornika sodišču prve stopnje očita tudi, da je na naroku 22. 10. 2022 (očitno 12. 10. 2022) izvedlo presenečenje in zaključilo postopek dokazovanja ter ni ugodilo predlogu, da ponovno zasliši oškodovanca in ga sooči s pričami E. E. in D. D., s tem pa je obdolžencem prekršilo pravico do obrambe in ni ravnalo v skladu z načelom materialne resnice. Nadalje pritožba navaja, da neutemeljeno ni sledilo predlogu obrambe, da zasliši priče H. H., I. I. oziroma J. J. in K. K. Drži sicer, da obdolženci sodišču niso predložili dovolj podatkov o tem, kdo so te osebe, da bi jih sodišče lahko vabilo, a ker so bili navzoči na kraju dejanja, sodišče predloga, da se jih zasliši, ne bi smelo zavrniti, saj bi lahko o dogodku izpovedali, če pa sodišče dokazov ne more izvesti, je treba obdolžence oprostiti, saj je neustavno zahtevati in pričakovati, da bi obdolženci pridobivali podatke o naslovih prič in zagotavljali njihov prihod na sodišče. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe zagovornika obdolžencem kršilo pravico do obrambe, ker teh dokazov ni izvedlo.

16Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka in obdolžencem ni prekršilo pravice do obrambe, ker ni ugodilo predlogom, da zasliši priče, katerih identiteta in naslovi sodišču niso bili znani in jih ni bilo mogoče zaslišati. V sodbi je pravilno pojasnilo, da je razpolagalo z dokazi, ki so dali podlago za nedvomni zaključek, da je oškodovanec F. F. obravnavanega dne zaradi ravnanja obdolžencev utrpel telesne poškodbe, pri čemer v izpovedbi oškodovanca F. F. utemeljeno ni zaznalo takšnih nasprotij, da bi bilo mogoče dvomiti v njegov opis dogajanja in trditev, da so ga napadli in mu na opisan način povzročili poškodbe obdolženi A. A., C. C. in B. B. V dokazni oceni je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da je oškodovanec takoj po dogodku odšel v bolnišnico, kjer so ugotovili poškodbe, ki jih je utrpel, in ki izhajajo iz medicinske dokumentacije ter podrobnega in strokovno podanega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. L. L., ki je potrdil navedbe obdolženca in priče E. E. o načinu nastanka poškodb, pri tem pa je pravilno ocenilo tudi izpovedbe ostalih prič, kar je v sodbi podrobno in sprejemljivo obrazložilo. Utemeljeno je zaključilo tudi, da so obdolženci ravnali v sostorilstvu, da so poškodbe oškodovancu povzročili s pestjo in lesenima palicama za baseball, kot je oškodovančevo izpovedbo verodostojno potrdil priča E. E., pri katerem utemeljeno ni našlo razloga, da mu ne bi verjelo, pri čemer njegove navedbe potrjuje medicinska dokumentacija in ugotovitve ter zaključki izvedenca dr. L. L. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga za izvedbo dodatnih dokazov in je dokazne predloge, kar je ustrezno obrazložilo v točki 4 obrazložitve sodbe, utemeljeno zavrnilo, pritožbi pa tudi ne pojasnita, kako naj bi oškodovančevo nagovarjanje prič E. E. in D. D., kot trdi pritožba, vplivalo na pravilnost zaključka, da so obdolženci obravnavanega dne oškodovanca poškodovali na način, kot sta ga opisala slednji ter priča E. E. in ga potrjujejo ugotovitve izvedenca ter medicinska dokumentacija.

17Sodišču prve stopnje pritožba zagovornika obdolženega A. A. tudi neutemeljeno očita, da je v sodbi nepravilno povzelo zagovor obdolženca, ker bi naj povedal, da obdolženci pri sebi niso imeli ne pištole ne palic, kar bi se lahko razumelo tako, da je obdolženi A. A. s tem potrdil, da je bil tedaj s soobdolžencema na inkriminiranem kraju in v stiku z oškodovancem. Navaja, da natančen pregled zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 10. 2022 tega ne pokaže. Pritožbi zagovornika ni mogoče pritrditi. Navedeno se očitno nanaša na narok z dne 12. 10. 2022, ko je obdolženi A. A. na vprašanje zagovornika, ali je imel 5. 1. 2013 pri sebi kakšno pištolo ali orožje, odgovoril, da ne, na vprašanje, ali je imel pri sebi kakšne palice, pa je odgovoril, da je bila opravljena tudi hišna preiskava orožja, pa niso nič našli. V točki 1 obrazložitve napadene sodbe je zagovor obdolženega A. A. tako povsem korektno povzet.

18Neutemeljena je tudi graja pritožbe zagovornika, da zaključek sodišča prve stopnje, da so obdolženci dejanje storili z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, ni v ničemer izkazan in v sodbi tudi ne obrazložen ter da v sodbi ni obrazloženo, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da je imel obdolženi A. A. v inkriminiranem dogodku med obdolženci vodilno vlogo. Vse navedeno je namreč v sodbi ustrezno obrazloženo. V točki 15 razlogov sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno in tehtno pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da so obdolženci ravnali kot sostorilci z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja in da so dejanje storili po predhodnem dogovoru, usklajeno, s ciljem, da oškodovanca tepejo in poškodujejo. V nadaljevanju je pravilno pojasnilo, da so ravnali v krivdni obliki direktnega naklepa, o vodilni vlogi obdolženega A. A., ki jo je obrazložilo v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji (točka 17 obrazložitve sodbe), pa je utemeljeno sklepalo glede na ugotovljen način izvršitve kaznivega dejanja, ki ga je pred tem v sodbi podrobno pojasnilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba obdolženčevega zagovornika, da na dan izreka sodbe ni bilo nedvomno razvidno, ali je bil obdolženec že obsojen za kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino povzelo iz izpiska iz kazenske evidence za obdolženca, ki jo je na glavni obravnavi v dokazne namene prebralo.

19Po obrazloženem, in ker pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, in ker niso podane uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka, sta pritožbi zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljeni.

20Odločbo o kazenski sankciji graja pritožba zagovornika obdolženega A. A. z navedbo, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da v pogojni obsodbi obdolžencu določi daljšo zaporno kazen kot soobdolžencema, po njeni oceni pa je neprimerna tudi preizkusna doba, ki jo je določilo, saj bi zadostovalo, če bi bila odmerjena le za dobo enega leta. Ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji, ki ga je opravilo glede na navedbe pritožbe obdolženčevega zagovornika, glede na pritožbo obdolženca pa je preizkus opravilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo ter v zadostni meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo časovno odmaknjenost kaznivega dejanja. Razloge za svojo odločitev je v napadeni sodbi ustrezno pojasnilo, zato pritožba neutemeljeno navaja, da razlogov sodba o tem nima in da niso podani pogoji, da je obdolženemu A. A. določilo daljšo zaporno kazen kot soobdolžencema. Po obrazloženem odločbe o kazenski sankciji ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

21Na navedbe pritožbe zagovornika obdolženega A. A., da je s 4. 1. 2023 nastopilo zastaranje kazenskega pregona, ker je tedaj od inkriminiranega dogodka poteklo več kot deset let, je pritožbeno sodišče v tej sodbi že odgovorilo.

K pritožbi obdolženega C. C.

22Obdolženi C. C. v pritožbi navaja, da mu je bila prekršena pravica do obrambe, ker mu ni bila dana možnost zagovora, ki ga je nameraval podati do konca glavne obravnave, saj ga sodišče prve stopnje ni obvestilo o naroku, ki ga je opravilo 12. 10. 2022. O njem ni vedel ničesar, v tem času pa je bil v Z., na sodišču znanem naslovu Ulica 101 BB, D.

23Ni mu mogoče pritrditi. Obdolženemu C. C. je bilo omogočeno, da se zagovarja. V zagovoru je povedal, da oškodovanec laže, drugega pa ni želel povedati. Pravica, da poda zagovor, mu zato ni bila prekršena, v pritožbi pa prav tako neutemeljeno navaja, da ni bil seznanjen z narokom glavne obravnave, ki je bil razpisan za 12. 10. 2022 in da zato nanj ni mogel pristopiti. Iz podatkov spisa je razvidno, da je 5. 10. 2022 osebno prevzel vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 12. 10. 2022 in da mu ga je vročila detektivka M. M., po kateri mu je sodišče vročilo vabilo, saj vabila na glavno obravnavo, ki mu je bilo poslano na naslov, kjer stanuje, ni prevzel. Tudi iz poročila navedene detektivke, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 7. 10. 2022 (list. št. 1392 do 1394), je razvidno, da je detektivka obdolženemu C. C. vabilo na glavno obravnavo za dne 12. 10. 2022 vročila 5. 10. 2022 ob 14.10 uri na naslovu T. ter da je naslovnik izpolnil in podpisal vročilnico ter prevzel sodno pisanje.

24Dejansko stanje obravnavane zadeve, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, obdolženec izpodbija z navedbo, da 5. 1. 2013 ni bil na L. v M., temveč je bil v Z. Navaja, da oškodovanca F. F. pozna le na videz, da mu nič ni naredil in za to tudi ni imel razloga.

25Neutemeljena je tudi pritožbena graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, kot je že bilo obrazloženo, trditev obdolženega C. C., da oškodovanec laže, pa je utemeljeno zavrnilo, kar je tehtno in izčrpno obrazložilo. V sodbi je pravilno ocenilo dokaze, na podlagi katerih je zaključilo, da je oškodovanec F. F. obravnavanega dne utrpel poškodbe, ki so mu jih povzročili obdolženi A. A., B. B. in C. C. na način, kot izhaja iz izreka sodbe. Oškodovančevo izpovedbo, da ga je s palico za baseball udarjal tudi C. C., je potrdila priča E. E., ki je podrobno in verodostojno opisal napad na oškodovanca in ravnanje obdolžencev. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo njegovi izpovedbi, ki jo je potrdil tudi priča N. N., ko je povedal, da je bil v sosednjem lokalu in je slišal, da se zunaj nekaj dogaja, da je bila „galama“, nato pa je zunaj videl oškodovanca, ki je deloval pretepeno in je bilo očitno, da je šlo za pretep, po dogodku pa je slišal, da je šlo za pretep med obdolženci in oškodovancem. Izvedeni dokazi, vključno z medicinsko dokumentacijo in izvidom in mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke dr. L. L., sodišču prve stopnje niso dajali podlage za dvom v zaključek, da so obdolženci ravnali tako, kot je opisal oškodovanec F. F. in potrjujejo izvedeni dokazi, in tudi ni imelo podlage ter za sklepanje, da je oškodovanec, ob tem ko je utrpel navedene poškodbe in se po pretepu takoj oglasil v bolnišnici, obdolžence po krivem obremenil.

26Glede na navedeno, in ker obdolženi C. C. v pritožbi v ostalem ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo odgovor pritožbenega sodišča, je tudi pritožba slednjega zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

27Pritožba obdolženega C. C. zoper na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje je terjala preizkus odločbe o kazenski sankciji po uradni dolžnosti (386. člena ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu C. C. izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo, pri tem pa je v zadostni meri upoštevalo časovno odmaknjenost kaznivega dejanja. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

28Ker je pravica do kazenskega pregona obdolženega B. B. zastarala, je pritožbeno sodišče opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe temu dejstvu prilagodilo in ga spremenilo tako, da je namesto očitka, da so obdolženi A. A., B. B. in C. C. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja dne 5. 1. 2013 v M. eno osebo lahko telesno poškodovali ... nadomestilo z navedbo, da sta obdolžena A. A. in C. C. z zavestnim sodelovanjem pri storitvi kaznivega dejanja skupaj s B. B. dne 5. 1. 2013 v M. eno osebo lahko telesno poškodovala …

29Po obrazloženem, in ker razen zastaranja kazenskega pregona za obdolženega B. B. ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in o pritožbah obdolženega B. B., njegovega zagovornika in obdolženega C. C. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

30Obdolženi A. A. in C. C. sta zaradi neuspešnih pritožb kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, pri čemer je upoštevalo premoženjsko stanje obdolžencev ter trajanje in zapletenost pritožbenega postopka (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 16253/2020 z dne 31. 3. 2022.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19570/2016 z dne 23. 5. 2019.
³ Tako Marko Šorli v Miha Šepec et al, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera GV Založba, Ljubljana, 2021, stran 1064).
⁴ Tako tudi dr. Boštjan Polegek v Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, stran 833).