VSL Sodba VI Kp 59097/2021

Ob odločanju o pritožbi državne tožilke se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v izrečeno kazen všteje globa 60,00 EUR, ki jo je plačal za prekršek po plačilnem nalogu Policijske postaje ... št. ... z dne 25. 9. 2021, pri čemer je 42 EUR globe izenačeno z dnevom odvzema prostosti,

sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, za katero mu je izreklo kazen devetih mesecev zapora, ki se skladno z osmim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši z opravo dela v splošno korist v obdobju enega leta od izvršljivosti sodbe in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za obdobje enega leta od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je, da se na podlagi šestega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) čas, ko je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil B kategorije, in sicer od dne 25. 9. 2021 do dne 9. 11. 2022, všteje v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka po 1. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da poleg kazni devetih mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist, izreče tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorij AM, B, B1, C, C1, F in G za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe.

3Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik s predlogom, da višje sodišče pritožbo tožilke zavrne.

4Izpodbijano sodbo je višje sodišče spremenilo po uradni dolžnosti, pritožba tožilstva pa ni utemeljena.

Glede spremembe sodbe

5Glede na to, da se v spisu nahaja plačilni nalog Policijske postaje ... št. ... z dne 25. 9. 2021 (l. št. 34), je pritožbeni senat skladno z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti opravil presojo, ali je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon, in sicer predvsem, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti ali je stvar že pravnomočno razsojena, in nadalje, ali so bile prekršene določbe o vštevanju globe.

6Načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) je opredeljeno v 31. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava), ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Načelo je urejeno tudi v prvem odstavku 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), uzakonja pa ga tudi prvi odstavek 10. člena ZKP. Uporaba načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, podana mora biti torej identiteta storilca ter identiteta dejanja iz pravnomočne odločbe in kaznivega dejanja, ki je predmet (novega) sojenja. Za presojo, ali je podana objektivna identiteta, je odločilno, ali gre pri ravnanju, ki je predmet (ponovne) obravnave, za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine (idem factum).¹ Prepoved ponovnega sojenja za isti historični dogodek se razume kot prepoved ponovnega sojenja za konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno opredelitev tega ravnanja, pri čemer je za opredelitev istega dejanja pomembna tesna krajevna in časovna povezava med posameznimi elementi tega dejanja.² Ta prepoved se razteza tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška kot tudi kaznivega dejanja.³

7V konkretni zadevi je bila obdolženemu dne 25. 9. 2021 z obravnavanim plačilnim nalogom zaradi vožnje po nasprotnem pasu izrečena globa v višini 120,00 EUR za prekršek po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker s seboj ni imel vozniškega dovoljenja in globa v višini 40,00 EUR za prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP.

8Ob tem se odpira vprašanje objektivne identitete. V kratkem opisu plačilnega naloga z dne 25. 9. 2021 so navedene identične časovne in krajevne okoliščine, identični udeleženci prometne nesreče in njihova vozila, stopnja alkoholiziranosti obdolženca, kot tudi sam potek nesreče kritičnega dne, kakor to izhaja tudi iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe. Med primerjanima opisoma dejanskih stanov pa obstaja pomembna razlika – v opisu kaznivega dejanja je konkretno in specifično opredeljena telesna poškodba, ki jo je utrpel B. B., in sicer „udarnino in odrgnino desne strani prsnega koša, udarnino desne strani hrbta, udarnino desnega ramena ter udarnino trebušne stene, zaradi česar so bili njegovi deli telesa začasno oslabljeni, zmožnost za delo začasno zmanjšana, prav tako pa je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje, kar vse je lahka telesna poškodba“. Prometna nesreča z lahko telesno poškodbo ene osebe predstavlja kvalifikatorni element očitanega kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1 ter s tem tudi prepovedano posledico. V opisu prekrška je sicer navedeno, da je B. B. „zadobil LTP“, vendar pa je to popolnoma nekonkretizirano in tako niti jasno, ali gre za identične poškodbe, kot izhajajo iz opisa kaznivega dejanja.

9Drži, da sta izvršitveno ravnanje in predmet napada v opisih v bistvenem enaka, vendar pa je bistveno, da opis kaznivega dejanja obsega še druga dejstva, to je natančen opis poškodbene posledice, ki je temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja.⁴ Upoštevaje povedano gre z vidika prepovedane posledice za kvalitativno razliko, saj opis kaznivega dejanja poleg znakov prekrška vsebuje tudi nastanek lahke telesne poškodbe, s čimer je opredeljena tudi večja kriminalna količina kot v opisu prekrška.

10Pritožbeni senat zato ugotavlja, da gre zgolj za delno prekrivanje dejanskih stanov, kar pomeni, da ni izkazan položaj, ki bi narekoval uporabo pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

11Glede na to, da je obdolženi je s svojim ravnanjem kritičnega dne, torej v okviru enega historičnega dogodka, izpolnil tako zakonske znake prekrška, kakor tudi kaznivega dejanja, ki pa se ne prekrivata, bi moralo prvostopenjsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 56. člena KZ-1 obdolženemu v izrečeno kazen zapora všteti globo, ki jo je obdolženi plačal za ta prekršek.

12Iz dopisa Policijske postaje ... z dne 21. 4. 2022 (l. št. 246) izhaja, da je obdolženi v zvezi z obravnavanim plačilnim nalogom plačal polovični znesek globe v (skupni) višini 80,00 EUR. Ker prvostopenjsko sodišče globe ni vštelo v izrečeno kazen zapora, je s tem prekršilo določbe o vštevanju prestane kazni oziroma globe, plačane za prekršek, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženega po 6. točki 372. člena ZKP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 56. člena KZ-1, kar se skladno z 2. točko prvega odstavka 383. člena upošteva po uradni dolžnosti. Pritožbeni senat je zato izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremenil tako, da je obdolžencu v izrečeno kazen vštel globo 60,00 EUR (polovični znesek), ki jo je plačal za prekršek po plačilnem nalogu Policijske postaje ... št. ... z dne 25. 9. 2021, pri čemer je 42 EUR globe izenačeno z dnevom odvzema prostosti. Pritožbeni senat ob tem pojasnjuje, da je vštel le globo, ki je bila plačana za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP (izrečena globa 120,00 EUR, polovični znesek torej 60,00 EUR), ne pa tudi globe plačane za prekršek po petem odstavku 16. člena ZPrCP, saj ta prekršek ni zajet v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe.

Glede zavrnitve pritožbe

13Skladno s šestim odstavkom 285.č člena ZKP sodišče v primeru obdolženčevega priznanja krivde v sodbi ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je predlagal državni tožilec; a contrario pa lahko izreče milejšo sankcijo. Zato ni mogoče trditi, da prvostopenjsko sodišče z izrekom stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni sledilo predlogu tožilstva – temu kaznovalnemu predlogu je sledilo delno, skladno z zgoraj omenjeno določbo in po oceni pritožbenega senata tudi povsem utemeljeno.

14Drži, da se s prepovedjo vožnje motornega vozila zasleduje namen storilca za določen čas izločiti iz javnega prometa, vendar pa se to ne nanaša zgolj na vrsto motornega vozila, kot to netočno trdi pritožnica, temveč prvi odstavek 48. člena KZ-1 izrecno predpisuje, da sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila tudi določene kategorije. Skladno s temeljnim načelom individualizacije kazenskih sankcij, kot je opredeljeno v prvem odstavku 49. člena KZ-1, sme sodišče glede na vse dejanske okoliščine vsakokratnega primera storilcu izreči prepoved vožnje motornega vozila bodisi za vse kategorije bodisi zgolj za posamezno kategorijo. Zato ne drži, da gre za neločljivo celoto, kot navaja pritožnica. Skladno s tem tudi ni utemeljeno sklicevanje na zadevo VI Kp 48001/2021, saj dejansko stanje ni primerljivo. V omenjeni zadevi je bil obdolženi med vožnjo pod vplivom kar dveh substanc, in sicer alkohola in kokaina, pri čemer je v rondo pripeljal s hitrostjo 90 km/h, prav tako je prevozil dve semaforski križišči kljub temu, da je zanj gorela rdeča luč in da so se udeleženci zaradi očitno objestne vožnje obdolženca umikali skrajno desno. Glede na to je bilo ugotovljeno, da gre za eksponentno nevarnega voznika, kar pa za obdolženega A. A. v obravnavanem primeru ni mogoče trditi.

15V zvezi z izrekom prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije v konkretni zadevi pritožbeni senat najprej pojasnjuje, da so razlogi zanj ustrezno navedeni in pojasnjeni v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato ne drži, da sodba v tem delu ne vsebuje obrazložitve, kot zatrjuje pritožnica. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni izkazana.

16Prvostopenjsko sodišče je pri izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije kot bistveno obteževalno okoliščino upoštevalo težo očitanega kaznivega dejanja, predvsem visoko vsebnost alkohola v obdolženčevem organizmu, to je 0,82 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Vendar je ob tem pravilno upoštevalo, da je šlo za enkratni dogodek, saj obdolženemu niso bile izrečene kazenske sankcije (l. št. 310), kot tudi ne sankcije za prekrške (l. št. 311). Nadalje je utemeljeno sledilo obdolženčevemu zagovoru, da vozniško dovoljenje potrebuje za opravljanje poklica, saj je zaposlen kot voznik tovornega vozila pri družbi C. d.o.o. Prepoved vožnje vseh kategorij motornih vozil v cestnem prometu, torej tudi C kategorije, za kar se zavzema pritožnica, bi tako predstavljalo očitno tveganje za izgubo zaposlitve. Ob tem ne gre prezreti, da je obdolženi samski ter oče dveh otrok v starosti 8 in 4 let, ki ju skupaj z bivšo partnerko preživlja, pri čemer bi izguba zaposlitve utegnila zanj pomeniti eksistencialno krizo. Sodišče je nadalje upoštevalo tudi obdolženčevo priznanje krivde.

17Upoštevaje vse navedeno bi po presoji pritožbenega senata prepoved vožnje za vse kategorije motornih vozil z retributivnega vidika sankcioniranja predstavljala prekomeren poseg. Prav tako je tudi z vidika specialne prevencije, ob upoštevanju izreka kazni devetih mesecev zapora, ki se izvrši z opravo dela v splošno korist, prepoved vožnje motornih vozil B kategorije primeren ukrep. Obdolženi je namreč dogodek kritičnega dne globoko in iskreno obžaloval, po dogodku je večkrat tudi pristopil do oškodovanca B. B. in se mu opravičil. Izrečeno kazen je sprejel kot pozitivno. Na podlagi povedanega pritožbeni senat ocenjuje, da se obdolženi zaveda posledic, ki jih je povzročil s svojim dejanjem, do tega je zavzel kritičen odnos, zato gre pričakovati, da tovrstnih ravnanj ne bo več ponavljal.

18Glede pritožničine primerjave s prekrškovnopravno ureditvijo v Zakonu o prekrških (ZP-1) ter s tem povezanega „nelogičnega stališča“ glede sankcioniranja v obravnavanem postopku, pritožbeni senat pojasnjuje, da je kazensko sodišče vezano na kazenskopravno zakonodajo, kjer so pravila sankcioniranja urejena drugače kot v prekrškovnem postopku. Gre za odločitev zakonodajalca, v kar kazensko sodišče skladno s temeljnim načelom delitve oblasti in načelom zakonitosti ne more posegati. Sklicevanje na prekrškovne določbe je zato očitno neutemeljeno.

19Skladno z vsem povedanim je drugostopenjski senat ob odločanju o pritožbi izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP v zvezi s 6. točko 372. člena ZKP, tretjim in četrtim odstavkom 56. člena KZ-1 in 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti spremenil, kakor izhaja iz izreka te sodbe. Ker pritožbene navedbe niso neutemeljene, pri čemer skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP ni ugotovil drugih kršitev, katere upošteva po uradni dolžnosti, je senat pritožbo državne tožilke zavrnil kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdil.

¹ Sodba ESČP z dne 10. februarja 2009 v zadevi Zolotukhin proti Rusiji (št. 14939/03, ECHR 2009), odločba US U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012.
² Sodba VSRS I Ips 6258/2010-109 z dne 12. 3. 2015.
³ Odločba US U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012, tudi sodba VS RS I Ips 6258/2010-109 z dne 12. 3. 2015
⁴ Tako tudi sodba VSRS I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018.