137. člen ZKP

Četudi drži, da je državno tožilstvo v konkretnem primeru predlog za odvzem začasnega dovoljenja vložilo po izteku desetdnevnega roka, je moralo sodišče prve stopnje o tem predlogu vsebinsko odločiti, kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 137. člena ZKP.

Če sodišče posamezne kazni najprej ne določi pri posameznem kaznivem dejanju, je ne more izreči šele v okviru enotne kazni. Posebna odločba o izvršitvi posameznih ali vseh stranskih kazni je predvidena le za izrek pogojne obsodbe.

V postopku za začasni odvzem vozniškega dovoljenja se ne izvaja dokazovanja, ampak gre za preverjanje vseh pogojev za izrek omejevalnega ukrepa.

S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju nevarnosti, da bi obdolženec še naprej ogrožal javni promet, poleg visoke stopnje alkoholiziranosti, oprlo še na številne druge relevantne okoliščine, in sicer, da obdolženi na zaznamovanem prehodu za pešce ni omogočil varnega prečkanja ceste mladoletni oškodovanki, da je po trčenju peško odbilo in je padla po tleh ter je pri tem utrpela poškodbe, da obdolženi neposredno po zadetju peške s svojim vozilom ni ustavil in peški nudil pomoči, kljub njenim klicem na pomoč, temveč je odpeljal naprej in da je obdolženi pod močnim vplivom alkohola vozil na delovni dan v mestu v bližini trgovin in označenih prehodov za pešce in kolesarje ter pločnikov in kolesarskih stez. Vse navedeno pa kaže tudi na osebnost obdolženca, ki se je na pot odpravil kljub visoki stopnji alkoholiziranosti, po prometni nesreči pa se je s kraja odpeljal kljub temu, da je z vozilom zadel v komaj dvanajstletno oškodovanko.

Kljub zatrjevanim urejeni obdolženčevi osebnosti ter njegovim službenim in družinskim razmeram, kot tudi predhodni nekaznovanosti za prekrške in kazniva dejanja, način poteka dogodka, visoka koncentracija alkohola v organizmu tudi dve uri in pol po obravnavanem dogodku ter sama odločitev, da 20 minut po zadnji zaužiti alkoholni pijači sede v vozilo in se s sedemletnim sinom odpravi do doma v D., deloma po avtocesti, ki od voznikov zaradi višje dovoljene hitrosti in gostote prometa terja večjo zbranost, pri obdolžencu kaže na priučene neustrezne načine reagiranja v prometu in njegovo nesposobnost zaznavanja nevarnosti nastale situacije.

Obdolženec v času preizkusne dobe, niti v roku enega leta po izteku preizkusne dobe tj. do 3. 2. 2024, ni storil nobenega hujšega prekrška, za katerega bi bil kaznovan s pravnomočno odločbo ali sodbo o prekršku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, je tako popolnoma pravilna. To, da je sodišče pri odločanju o ugovoru upoštevalo le pravnomočne prekrškovne odločitve, je povsem pravilno. V nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovitev sodišča, da obdolženi v vmesnem času ni storil novih prekrškov, ne predstavlja zgolj domneve. O tem, da je obdolženi storil prekrške v vmesnem času, bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi to izhajalo iz pravnomočne prekrškovne odločitve. Če pa kje še teče kakšen prekrškovni postopek, v skladu z domnevno nedolžnosti ni dovoljeno trditi, da je oseba prekršek storila. Čeprav 137. člen ZKP ne določa izrecno, da je mogoč začasen odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka uporabiti zgolj nemudoma po dogodku, to izhaja iz samega bistva tega ukrepa, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, pa tudi iz načela sorazmernosti. Res je, da policija storilcu v predmetnem postopku ni ne

Roki, določeni v 137. členu ZKP, ki se nanašajo na postopanja policije in tožilstva v primeru odvzema vozniškega dovoljenanja za čas, dokler traja postopek, so instrukcijski. Namenjeni so temu, da sodišče predmetno zadevo obravnava prednostno, da postopek teče hitro, brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nosilni argument izpostavilo visoko stopnjo alkoholiziranosti obdolženca, saj ne gre spregledati, da je dovoljeno stopnjo alkohola prekoračil za več kot štirikrat. Pritožbeno zatjevano obdolženčeve nekaznovanosti je neupoštevno, saj je neobravnavanost za prekrške in nekaznovanost pričakovano vedenje vsakega posamzenika.

Vložitev predloga za izdajo kaznovalnega naloga ne prekludira tožilca, da bi vložil predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, kot širši poseg v pravni položaj obdolženca, kot je bil predlagan v vloženem kaznovalnem nalogu. Zoper izdano sodbo na podlagi kaznovalnega naloga v obravnavanem primeru je obdolženec ugovarjal in je bila na tej podlagi sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena, s čimer je predlagana kazenska sankcija v predlogu tožilca izgubila sleherni pomen za nadaljnji postopek.

Sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja že na podlagi tega, da obstaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, saj je cilj ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja čimprejšnja izločitev nevarnega voznika iz cestnega prometa, da bi se preprečilo nadaljnje ogrožanje življenj in zdravja drugih udeležencev v javnem prometu in s tem tudi ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, kontradiktornost pa se zagotavlja z ugovornim postopkom. Zagovornik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali gre za nevarnega voznika, premalo pozornosti posvetilo dejstvu, da je med samo storitvijo kaznivega dejanja in vložitvijo obtožnice oz. izdajo sklepa z dne 24. 10. 2023, poteklo več kot 9 mesecev in nezadostno raziskalo okoliščine v zvezi z izrekom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in odložitvijo izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vse navedeno namreč lahko vpliva na presojo, ali je po 9 mesecih od storitve kaznivega dejanja res izkazana nujnost izrečenega ukrepa oz. ali je kljub predkaznovanosti za prekršek vožnje pod vplivom alkohola in na ravni utemeljenega suma izkaz

Ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po členu 137 ZKP v ključnem zasleduje namen izločitve nevarnega voznika iz cestnega prometa zato, da se zavarujejo drugi udeleženci v cestnem prometu. Upoštevaje pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da obdolženi ne predstavlja voznika, katerega bi bilo treba zaradi njegove osebnosti, prejšnjega življenja oziroma načina storitve kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa izločiti iz cestnega prometa, ni mogoče pritrditi pritožničini kritiki, da je osrednja ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu napačna.

Sodišče prve stopnje pri oceni obdolženčevega obnašanja, osebnih lastnosti in sposobnosti za varno vožnjo ni spregledalo, da v preteklosti še ni bil obravnavan za cestnoprometne prekrške ali istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo prav nobene teže, temveč je o nevarnosti njegove nadaljnje udeležbe v cestnem prometu sklepalo že zgolj na podlagi v obtožnem aktu očitanega (enega) dogodka oziroma visoke koncentracije alkohola v njegovem telesu, kar pa kot že rečeno (tudi ob upoštevanju posledic obravnavane domnevne prometne nesreče, ki se odražajo v minimalni materialni škodi), za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadošča.

Obdolženec je vozil vozilo po mestnem središču, povzročil prometno nesrečo in lahko telesno poškodbo policista ter imel še dve uri po dogodku 1,77 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa 3,05 g/kg alkohola, torej je bil že v eliminacijski fazi. Glede na okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, predhodno obravnavanost za prekrške, tudi zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zaradi česar mu je bilo izrečenih 18 kazenskih točk in izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, je obdolženca šteti za nevarnega voznika, ki ga je potrebno za določen čas, dokler teče kazenski postopek, izločiti iz prometa.

Količina alkohola v organizmu je eden najpomembnejših argumentov za izrek tega ukrepa. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je šlo pri obdolžencu za izredno visoko stopnjo alkoholiziranosti, zaradi katere je bil obdolženi popolnoma nesposoben varne udeležbe v prometu, njegova odločitev, da se vseeno vključi v promet, pa že sama po sebi kaže na pomanjkljivosti pri ustrezni presoji, ki terja začasno omejitev obdolženca v cestnem prometu. Obdolženi je imel dve uri po nesreči (ko je bil torej že v eliminacijski fazi) še vedno najmanj 1,96 g/kg alkohola v krvi, v urinu pa kar 3,16 g/kg, ravno alkoholiziranost pa je eden najpogostejših in tudi najnevarnejših povzročiteljev prometnih nesreč s tragičnimi posledicami. Logično je torej, da lahko sodišče obdolžencu v kazenskem postopku, ko zoper njega vodi postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, zaradi takšne stopnje alkoholiziranosti, ki v prekrškovnem postopku pomeni avtomatičen odvzem vozniškega dovoljenja, začasno odvzame vozniško dovoljenje.

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP je omejitveni ukrep, s katerim se poseže v pravico obdolženca še pred pravnomočnim zakjučkom kazenskega postopka. Sodišče mora glede na ugotovljeno osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja oceniti ali gre za sorazmeren ukrep, ker bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu, glede na ugotovljene okoliščine, pomenila nevarnost za ostale udeležence v prometu.

Povzemanje navedb ugovora ne pomeni vsebinske presoje, kot tudi ne nadaljnje navajanje, da o sposobnosti storilca za varno vožnjo ni moč sklepati samo na podlagi enega dogodka. Sklicevanje na sodno prakso (en judikat višjega sodišča), je po oceni višjega sodišča neupoštevno in nezadostno ob dejstvu, da je okoliščine, ki se pojavljajo v zvezi s posamičnim dogodkom in storilcem, potrebno obravnavati in pomen le-teh presojati konkretno za vsak primer, taka presoja pa je v obravnavanem primeru izostala.

Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življ

Sodišče prve stopnje je pri presoji vseh okoliščin, v katerih naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, in pri osebnosti obdolženca zmotno zaključilo, da enkratni dogodek ne omogoča zaključka o obdolženčevi nevarnosti za cestni promet. Večja intenzivnost obravnavanega dogodka narekuje pritrditev pritožbeni navedbi, da ni utemeljena izključitev možnosti sklepanja o nevarnosti storilca pri odločanju o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja na podlagi okoliščin kaznivega dejanja.

Tako namen kot tudi narava ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1). Pri obeh gre namreč za preventivno sankcioniranje - namen je izločiti voznika iz javnega prometa, vendar ne na podlagi njegove krivde zaradi njegovega ravnanja v okviru posamičnega historičnega dogodka (kot to velja pri kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 48. členu KZ-1), temveč na podlagi nevarnosti, ki temelji na voznikovi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Sodišče mora zato tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ustavno sodišče je v zvezi s tem poudarilo pomen načela sorazmernosti. Pri odločanju o morebitni odreditvi ukrepa je treba presoditi, ali se ob upoštevanju obdolženčeve osebnosti, njegovega prejšnjega življenja in načina storitve kaznivega dejanja predvideva, da bo še naprej ogrožal javni promet in da mu bo v kazenskem postopku, če bo spoznan za krivega, izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila

Ustavno sodišče RS je zavzelo razlago, da sta namen in narava omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja. Zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe o tem varnostnem ukrepu (72. člen KZ-1). Sodišče mora tudi pri odreditvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja presoditi subjektivne vsebinske pogoje, ki jih kazenski zakonik predvideva za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja. Ob upoštevanju Ustave, zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, mora pri odločanju o ukrepu začasnega odvzema vozniškega dovoljenja opraviti presojo, ali bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Vzroki, ki narekujejo izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, kar skladno s povedanim analogno velja tudi za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP, morajo biti trajne narave, pri čemer ni nujno, da so neodpravljivi. Pri presojanju voznikovih sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila se upo