VSL Sodba PRp 297/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 135,00 EUR.

1Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca spoznal za odgovornega za prekršek po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izrekel globo v znesku 250,00 EUR in stransko sankcijo 3 kazenske točke v cestnem prometu. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 249/2021 z dne 1. 12. 2021 in jo kot neutemeljeno zavrnilo, storilcu pa naložilo plačilo stroškov postopka - sodne takse v višini 90,00 EUR.

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev pravil postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kršitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave RS, zaradi kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter odločitve o kazni pravočasno pritožuje storilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

3Prekrškovni organ ni podal odgovora na pritožbo.

4Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1, upoštevajoč, da se pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo obravnava po določbah pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (šesti odstavek 66. člena ZP-1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku proti storilcu ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ali kršitev materialnega prava na škodo storilca, prav tako storilcu v postopku niso bile kršene z Ustavo Republike Slovenije in s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovljene pravice, pritožba storilca pa tudi ni utemeljena.

5V pritožbi storilec uveljavlja, da ni bil seznanjen z opisom dejanskega stanja z navedbo dokazov glede plačilnega naloga, ki ga je organ za prekrške posredoval sodišču, zaradi česar mu niso bile dane zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov obravnavane zadeve, da mu ni bil podan pravni pouk po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter da bi mu moralo sodišče posredovati obremenilna stališča in dokaze, bodisi ga obvestiti o tem, da se nahajajo v spisu in da se lahko z njimi seznani z vpogledom v spis. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe neutemeljene.

6Iz podatkov v spisu je razvidno, da je po tem, ko je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, prekrškovni organ sodišču z dopisom z dne 5. 2. 2021 odstopil zahtevo za sodno varstvo v odločitev, kateremu je priložil tudi opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, kot to določa peti odstavek 57. člena ZP-1.

7Odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo ureja 65. člen ZP-1, ki v petem odstavku določa: „Če sodišče iz podatkov v spisu ugotovi dejstva, glede katerih se storilec v postopku pred prekrškovnim organom oziroma v zahtevi za sodno varstvo ni mogel izjaviti, obvesti o tem storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu opis posreduje, hkrati pa storilca seznani, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga pouči po četrtem odstavku 114. člena tega zakona ter mu določi rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve. Če se sodišče odloči, da bo ponovilo oziroma dopolnilo dokazni postopek, storilca o tem obvesti, in ga hkrati seznani, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, če bo to sodišču pisno predlagal v petih dneh po prejemu obvestila.“ V konkretnem primeru se je sodišče odločilo, da bo dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in je storilca vabilo na zaslišanje. Iz podatkov v spisu izhaja, da mu je izdalo vabilo z dne 26. 5. 2021 za zaslišanje dne 5. 7. 2021, ki mu je priložilo opis dejanskega stanja prekrška. Navedeno je razvidno tako iz odredbe za izdajo vabila za storilca na listovni številki 21, kot tudi iz samega vabila storilcu na listovni številki 22, kjer je kot priloga vabila naveden opis dejanskega stanja prekrška. Opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov je bil tako storilcu vročen skupaj z vabilom na zaslišanje, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da mu ni bila dana možnost, da bi se seznanil z obremenilnimi stališči in dokazi.

8Kar se tiče pritožbenega očitka, da ni bil poučen po četrtem odstavku 114. člena ZP-1, torej, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov, in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je v konkretnem primeru sodišče postopalo na način, da je storilca vabilo na zaslišanje in je bil tako v vabilu z dne 26. 5. 2021 kot tudi z dne 24. 9. 2021 poučen o tem, da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem. O tem, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje ne bo mogoče več uveljavljati, pa bi ga sodišče poučilo na naroku za zaslišanje pred podajo zagovora, kot to določa četrti odstavek 114. člena ZP-1. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in podatkov v spisu izhaja, da je sodišče storilca vabilo na narok dne 5. 7. 2021 in nato še dne 20. 10. 2021, vendar pa storilec, kljub pravilnemu vabljenju, na nobenega od narokov ni pristopil. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pojasnilo, da se je storilec v postopku vedel pasivno, njegove navedbe v zahtevi za sodno varstvo so bile nekonkretizirane, niti ni zanje predložil ali predlagal nobenih dokazov.

9V nadaljevanju pritožbe storilec podaja (tako kot že v zahtevi za sodno varstvo) obširne navedbe v zvezi s subjektivno odgovornostjo storilca za prekršek ter da prekrškovni organ ni ugotovil subjektivnih znakov prekrška, ki izpolnjujejo bit inkriminacije, zaradi česar bi moralo sodišče postopek ustaviti na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. V konkretnem primeru je bil storilcu izdan plačilni nalog, za katerega pa tretji odstavek 57. člena ZP-1, ki določa, katere sestavine mora vsebovati, ne določa, da bi moral prekrškovni organ vanj vnašati tudi subjektivne znake prekrška, torej ugotavljati obliko krivde, s katero je storilec storil prekršek. Poleg tega je bil plačilni nalog storilcu izdan na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki določa, da če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se kaznuje za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Skladno s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP se odgovornost lastnika (oziroma imetnika pravice uporabe) za prekršek domneva, kar pomeni, da se ne domneva le dejstvo, da je lastnik vozila tisti, ki je storil prekršek, ampak se domneva tudi, da je za prekršek odgovoren. Gre za zakonsko domnevo, glede katere pa ima storilec možnost, da jo ovrže, če dokaže, da prekrška ni storil. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da v konkretnem primeru ne gre za objektivno odgovornost lastnika ali uporabnika vozila, temveč za zakonsko domnevo, ki je izpodbojna. Glede na navedeno so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje subjektivnih znakov storilcu očitanega prekrška, posledično pa je neutemeljeno tudi storilčevo zavzemanje za ustavitev postopka o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

10Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1).

11Ker storilec s pritožbo ni uspel, mora na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) plačati sodno takso za pritožbeni postopek. Pritožbeno sodišče je pri odmeri sodne takse upoštevalo opombo 8.2 in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse iz tarifne številke 8212 (zavrnitev zahteve za sodno varstvo) tako, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 135,00 EUR, in sicer v roku in na način, kot bo to navedeno v pozivu za plačilo, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.