VSC Sklep PRp 43/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Celju, PR 70/2023 z dne 24. 1. 2023 (I. točka izreka) ter sklenilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 8407 Zakona o sodnih taksah v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženec ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga kršitve procesnega in materialnega prava po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma je ugotoviti, da ob tem, ko iz podatkov spisa in razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je obdolženec ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, ugovor je napisal na 11 straneh, vsebinsko pa se glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa ugovor nanaša na številna z zakonskimi določbami argumentirana pravna stališča, pritožbeno zatrjevanega posega v obdolženčevo pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva ni zaslediti. Kršitev Ustave Republike Slovenije (25. člen URS) je vsled temu zatrjevana neutemeljeno.

5V predmetni zadevi je predlagatelj zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog zaradi utemeljenega suma storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, s katerim obdolžencu očita, da je dne 20. 1. 2023 ob 01.00 uri vozil osebni avtomobil v naselju Štore, iz smeri Svetina v smeri Ulica Cvetka Jerin, ko je ustavil vozilo v bližini naslova Cesta na Svetino 1, Štore, policista, ki sta vozila neposredno za njim sta do njega pristopila in izvedla policijski postopek v zvezi z ugotavljanjem prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, kateri je pokazal prisotnost kanabisa, obdolženi pa je odrejen strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali je vozil motorno vozilo pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu, odklonil.

Predlagatelj je hkrati z obdolžilnim predlog vložil tudi predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, čemur je prvo sodišče sledilo s sklepom z dne 24. 1. 2023. Zoper navedeni sklep je obdolženec vložil ugovor, katerega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom argumentirano zavrnilo.

6Obdolženec v pritožbenih navedbah ponavlja ugovorne trditve in svoje nestrinjanje z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, vendar iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, pritožbenega sodišča ne prepriča v nezakonitost oziroma nepravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neutemeljenosti njegovega ugovora z dne 30. 1. 2023.

7Po določbi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP se z globo najmanj 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo, da opravi strokovni pregled. Vozniku se izreče tudi 18 kazenskih točk (KT).

8V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da vloženi obdolžilni predlog ne izpolnjuje zahtevanega pogoja iz četrtega odstavka 105. člena ZP-1, ki določa, da mora v primerih iz prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to velja le za izrek drugih stranskih sankcij, ne pa za izrek stranskih sankcij kazenskih točk v cestnem prometu, saj v obravnavani zadevi ne gre za situacije iz prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, temveč za primer, ki ga ureja šesta alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1, v skladu s katero hitri postopek o prekršku ni dovoljen za prekršek zoper varnost cestnega prometa za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče neutemeljeno sledilo predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, čeprav ta nima obrazložene ocene glede na naravo kršitve, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije po ZP-1.

V zvezi z obdolžencu očitanim prekrškom je predpisan izrek stranske sankcije 18 KT, ki pa se, v nasprotju z nejasnimi pritožbenimi navedbami, izreka obligatorno, kot je pravilno obrazložilo obdolžencu že sodišče prve stopnje, brez kakršnegakoli ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, oziroma ali je ta obstajala na abstraktni ravni. Tako se tudi pritožbene trditve, da je sodišče izpodbijani sklep sprejelo na podlagi črkobralstva predpisov ZP-1, brez podanih zbranih dokazov o storitvi prekrška zoper varnost cestnega prometa oziroma brez ocene narave kršitve, na podlagi katere bi lahko zaključilo, ali bo v obravnavani zadevi šlo za hitri ali redni sodni postopek, vsled navedenemu ter dejstvu, da iz obdolžilnega predloga in zapisnika z dne 20. 1. 2023 izhaja, da je obdolženec bil pozitiven na droge, zapisnika ni želel podpisati, s strani policista odrejen strokovni pregled pa je odklonil, izkažejo za neutemeljene, saj gre v tem primeru za prekršek, za katerega je obligatorna predpisana stranska sankcija 18 KT in se pri izreku te stranske sankcije ocena narave kršitve ne opravlja več, ker jo je opravil že zakonodajalec ob sprejemu določbe 107. člena ZPrCP.

9Kot je obdolžencu pravilno pojasnilo že prvo sodišče v izpodbijanem sklepu, iz določbe prvega odstavka člena 113.a ZP-1 izhaja, da le v primeru, če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mora prekrškovni organ v petih dneh ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Pri tem se skladno s prvim odstavkom 113.b člena ZP-1 sodišče pri odločanju o predlogu o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji zgolj na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem vozniškega dovoljenja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu prekršek, izhaja iz vsebine obdolžilnega predloga ter zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo z dne 20. 1. 2023 (priloga A1 spisa), iz katerega izhaja, da je obdolžencu naprava za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v slini pokazala pozitiven rezultat, da obdolženi zapisnika ni podpisal, da mu je bil odrejen strokovni pregled ter da je obdolženi odrejen strokovni pregled odklonil, čeprav je bil opozorjen na posledice odklonitve. S ponavljanjem ugovornih trditev, da navedeni zapisnik ne more predstavljati javne listine, saj obdolženec ni bil poučen skladno z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 oziroma zapisnik ne vsebuje tega pouka, kot to zahteva tretji odstavek 55. člena ZP-1, prav tako pa mu ni bil prebran, kot to določa prvi odstavek 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč take ugovorne trditve pravilno zavrnilo in pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da te navedbe predstavljajo le pravna naziranja obdolženca

Potrditi je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru izpostavljeni zapisnik z dne 20. 1. 2023 ni očitno nezakonit. Pritožbeno sodišče se tudi pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da je presoja zakonitosti dokazov prepuščena dokazni oceni, ki jo sodišče obrazloži v sodbi, s katero odloči o odgovornosti za prekršek. Zgolj v pojasnilo obdolžencu pa dodaja, da preverjanje psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu, kar je ena izmed bistvenih predpostavk za varno udeležbo v prometu, pa še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati nikakršnih pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele, če se na podlagi opravljenega postopka v zvezi s preverjanjem psihofizičnega stanja udeležneca cestnega prometa in izpolnjenega zapisnika v zvezi z ugotovitvami tega posotpka zaključi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu prepovedane psihoaktivne snovi in če udeleženec tak zapisnik tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v cestnem prometu vozi pod vplivom prepovedanih drog oziroma drugih psihoaktivnih snovi ali njihovih presnovkov. Zato je napačno razlogovanje pritožnika, da je zapisnik z dne 20. 1. 2023 nezakonit dokaz, ker ne vsebuje pravnega pouka o pravicah obdolženca, kot preizkušanca v cestnem prometu, pritožbeni očitki, da bi navedeni zapisnik moral biti sestavljen skladno z določbo 55. člena ZP-1 pa neutemeljeni. Pri tem pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje, da policist obdolžencu ni pristojen odrediti odvzema krvi in sline. To pooblastilo mu namreč izrecno daje osmi odstavek 107. člena ZPrCP.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje na stališču, da je šlo za namensko kontrolo voznika, za katero bi policisti skladno z določbo tretjega odstavka 45. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) morali imeti odredbo državnega tožilca. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, tudi iz navedb obdolženca izhaja, da sta ga policista srečala, ko je vozil po cesti, zato ne glede na to, da je bil postopek preverjanja psihofizičnega stanja voznika izveden na zasebnem parkirišču, to dejstvo na pravilnost in zakonitost postopka ne vpliva, saj za takšno kontrolo policista nista potrebovala odredbe državnega tožilca, temveč sta bila pristojna izvesti postopek na podlagi pooblastil iz 13. člena ZPrCP oziroma sedmega in osmega odstavka 107. člena ZPrCP, ker je obdolženec kritičnega dne ob kritičnem času bil udeleženec cestnega prometa.

10V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se stranska sankcija zoper obdolženca sme izvajati na podlagi pravnomočne sodne odločbe o prekršku, ne pa na podlagi vloženega obdolžilnega predloga, pritožbeno sodišče potrjuje razloge sodišča prve stopnje, da začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni stranska sankcija temveč ukrep začasne narave, ki je obligatorno predpisan s strani zakonodajalca zaradi zagotavljanja varnosti cestnega prometa, saj se z njim iz cestnega prometa izloča tiste voznike, ki s storitvijo katerega od najhujših prekrškov, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 KT v cestnem prometu, hudo ogrožajo varnost cestnega prometa. Tako so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče pri obdolžencu izvršuje izrečeni ukrep stranske sankcije na podlagi uporabe določbe 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), kar je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 4. člena ZP-1.

11Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je določba 27. člena ZPrCP le splošna določba, po kateri se kaznuje za prekršek udeleženec cestnega prometa, ki ne ravna po znaku ali ukazu oziroma odredbi pooblaščene uradne osebe, ali ki ne upošteva prometne signalizacije, ki označuje eksperimentalno prometno ureditev, ter da kot taka v zvezi z očitanim prekrškom po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, ni uporabna, saj v zvezi s tem prekrškom velja specialnejša določba, ki sankcionira neupoštevanje točno določene, specifične odredbe (torej odredbe udeležiti se strokovnega pregleda v zvezi z ugotavljanjem psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa). Zavzemanje pritožnika, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti uporabiti določbo 27. člena ZPrCP, ki je za obdolženca milejša, je vsled navedenemu neutemeljeno.

12Kot je obdolžencu obrazložilo sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep ni odločba o prekršku, s katero bi bilo odločeno o odgovornosti za prekršek, temveč sklep o izreku ukrepa začasne narave, ki ne zahteva konkretizacije prekrška v izreku, saj se z njim ne odloča o odgovornosti obdolženca za prekršek. Pritožba vsled temu neutemeljeno opozarja, da iz izreka sklepa ni razvidne konkretizacije dejanskega stanja prekrška. Iz istih razlogov je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje na stališču, da je bila obdolžencu z izdajo izpodbijanega sklepa kršena domneva nedolžnosti (7. člen ZP-1), ki se nanaša na vprašanje odgovornosti obdolženca za prekršek.

Pri tem je obdolžencu pojasniti, da je namen obravnavanega postopka le presoja utemeljenosti ugovora v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je po zakonu predpisan izrek med drugim 18 KT oziroma 7 KT za voznika začetnika (prvi odstavek člena 113 ZP-1). V okviru te presoje pa sodišče ne presoja ali je storilec za prekršek tudi odgovoren. Odgovornost kot subjektivni del prekrška se ugotavlja v nadaljevanju postopka o prekršku, za ukrep začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je začasne narave, pa zadošča utemeljen sum, da so izpolnjeni objektivni zakonski znaki prekrška. Ob tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz obdolžilnega predloga ter zapisnika z dne 20. 1. 2023 izhaja, da je obdolženec odklonil s strani policista odrejen strokovni pregled, čeprav se ni strinjal z rezultati hitrega testa na droge, je pravilno zaključilo, da je verjetnost, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je po zakonu predpisan izrek 18 KT, večja od verjetnosti, da ga ni.

13Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obdolženca, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1) izpodbijani sklep potrditi.

14Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 moral v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.