VSL Sodba I Cp 2122/2022

I. Pritožbi toženke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v prvi alineji III. točke izreka spremeni tako, da je toženka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 6.500 EUR od dne 27. 12. 2015 dalje.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba toženke ter v celoti pritožba tožnice zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Pravda izvira iz zapuščinskega postopka po pokojni A. A., materi pravdnih strank. Tožnica izpodbija pogodbo o preužitku in oporoko ter zahteva, da se v zapuščino vrne gotovina 121.000 EUR.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: odločilo, da je nična pogodba o preužitku, ki sta jo dne 9. 11. 2015 sklenili A. A. in toženka (I./1. točka izreka) in da se pri nepremičnini ID znak ... (v nadaljevanju: stanovanje na B. ulici 4 v C.) vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se lastninska pravica (znova) vpiše v korist A. A. (I./2. točka izreka); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je pisna oporoka pred pričami oporočiteljice A. A. z dne 13. 10. 2015 nična (II./1. točka izreka, ni predmet pritožbe); ugodilo tožbenemu zahtevku, da se zgoraj navedena oporoka razveljavi (II./2. točka izreka); ugotovilo, da v zapuščino po pokojni A. A. sodijo tudi denarni odlivi z zapustničinega računa v znesku 12.318,56 EUR s pripadki, kar mora toženka vrniti v zapuščino (III./1. točka izreka); zavrnilo zahtevek, da v zapuščino sodi in se vrne tudi zneske 104.000 EUR, 4.300 EUR in 381,44 EUR s pripadki (III./2. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer tožnica izpodbija odločitev v III./2. točki izreka in stroškovno odločitev, toženka pa odločitve v I., II./2., III./1. in IV. točki izreka.

4Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da 104.000 EUR nedvomno sodi v zapuščino po pokojni A. A., saj je toženka ta denar prenesla na svoj račun. Darilna pogodba, ki naj bi jo 16. 11. 2015 sklenila zapustnica in njena vnuka, za razliko od »iste« darilne pogodbe, ki se kot dokaz pojavi v predmetnem pravdnem postopku, nima potrdila – žigov z datumom FURS-a. Šlo je slamnato darilno pogodbo slamnatih obdarjencev, kar je potrdil na zaslišanju njun oče D. D. Darilna pogodba je bila sklenjena pod vplivom toženke, zapustnica ni samostojno oblikovala pogodbene volje in je posledično pogodba nična.

5Toženka je na pritožbo tožnice odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Toženka v pritožbi zoper zanjo neugodni del odločitve med drugim navaja, da je sodišče kršilo pravila o materialnem procesnem vodstvu, ko je tožnico pozvalo na izkaz pravnega interesa za ugotovitev ničnosti in za oblikovanje zahtevka v skladu z materialnim pravom. Sodišče mora odločati v mejah postavljenega zahtevka, postavitev pravilnega zahtevka je stvar tožnika, pri nesklepčnih zahtevkih pa materialno procesno vodstvo terja od sodišča zgolj aktivnost v smeri dopolnitve trditev, ne pa postavitve zahtevka, ki bi se prilegal trditveni podlagi. Sodišče je nepravilno določilo vrednost spora, ko je tožnica za denarni zahtevek za vračilo 121.000 EUR določila vrednost spora 60.500 EUR. Nepravilna odločitev vrednosti spora in opustitev preverjanja ustreznosti vrednosti spornega predmeta je vplivala tudi na odločitev glede stroškov postopka. Tožnica je na zaslišanju 16. 1. 2020 podajala povsem nove trditve, na kar je pooblaščenka toženke takoj opozorila z navedbo, da sodišče teh novih navedb ne sme upoštevati, ker niso v trditveni podlagi tožnice.

7Tožnica je zahtevek na ničnost v zvezi s pogodbo o preužitku podala le glede izročitve bremen prostega stanovanja, kar je pravno napačno, saj je glede na trditveno podlago logičen le zaključek na ugotovitev ničnosti celotne pogodbe o preužitku. Sodišče je pod točko I./2. razsodilo, da se pri sporni nepremičnini vpiše lastninska pravica v korist A. A. na podlagi dosedanjega pridobitnega naslova, to je pogodbe o prodaji stanovanja z dne 9. 11. 1991 in aneksa z dne 11. 12. 1991. Tožnica ni podala nobenih navedb niti dokazov glede navedene pogodbe in aneksa, zato vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja zahteva na podlagi napačnega pravnega naslova oziroma temelja. Napačne so ugotovitve sodišča glede sugestibilnosti in defekta volje, pri čemer se pritožba sklicuje na zadevi VSL I Cp 1094/2017 in I Cp 1235/2004. Kakšni so bili odnosi med tožnico, toženko in zapustnico, ne more biti podlaga za ugotavljanje sugestibilnosti zapustnice. Sugestibilnost mora biti posledica bolezenskega stanja. Sodišče zapiše, da je toženka v letu 2015 osamila zapustnico, kar ne drži, saj je zapustnica imela normalne obiske, tudi svojih sester, sama je hodila ven, na banko, k odvetnici itd. Sodišče ne pojasni, na kakšen način naj bi toženka vplivala na zapustnico. Zapustnica je sama prišla k odvetnici E. E. V 28. točki obrazložitve sodišče protispisno ugotavlja, da je toženka za zapustnico podpisala privolitev za zdravljenje 27. 7. 2015 in soglasje 28. 7. 2015, ki ju je podpisala zapustnica sama. Sodišče zapiše, da se po prepričljivi izpovedbi tožnice in njenih sinov zapustnica ni več javljala na telefon, nikjer pa ni obrazložilo, kako naj bi toženka vplivala na zapustnico ob dejstvu, da je zapustnica imela svoj telefon in da toženke ni bilo pri njej. Navedbe v 40. točki obrazložitve o osebnostni strukturi zapustnice so čisti konstrukt brez osnove in dokazov. Izvedenka ni odgovorila strokovno na pripombe toženke. Sodišče v sodbi ne poda predstavitve izvedeniškega mnenja in vsebine le-tega, ne odgovori na konkretizirane pripombe toženke z dne 12. 2. 2021. Sodišče ni ocenjevalo ugotovitev izvedenke v povezavi z izpovedmi prič, zlasti dr. F. F. Pokojna ni imela nobenih psihičnih težav, niti ni iskala takšne pomoči niti ni bil pri njej izkazan nikakršen kognitivni upad.

8Mnenje izvedenke v zvezi s sugestibilnostjo in osebnostno strukturo zapustnice je brez osnove in glede bolezenskega stanja tudi v nasprotju s podatki spisa, zlasti s pričanjem dr. F. F. Izvedenka bi morala za podajo takšnega mnenja pokojno pregledati, se z njo pogovoriti in napraviti ustrezna testiranja. Razlaganje onkološkega zdravljenja zapustnice, kemoterapije in paliative ni strokovno področje izvedenke. Izvedenka je potrdila očitke toženke, da je selektivno povzemala izjave prič, ko je navedla, da povzema le tiste, ki so pomembne za izdelavo mnenja. Sodišče ni podalo odgovora na trditev toženke, da tožnica ni imela pomislekov v poslovno sposobnost in razsodnost zapustnice, ko je v istem obdobju z njo sklenila dedni dogovor (1. 10. 2015) in prodajno pogodbo (24. 10. 2015). Tožnica tudi ni podala trditev o sugestibilnosti zapustnice.

9Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica glede oporoke popravila – spremenila primarni tožbeni zahtevek pod A.) 2.) in sicer na ničnost oporoke ter podredni zahtevek pod B.) 2.) na razveljavitev oporoke, kar je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 21. 12. 2021. Ker je sodišče primarnemu tožbenemu zahtevku pod točko I./1. delno ugodilo, ne bi smelo odločati o podrednem zahtevku, saj se o tem odloča le, kadar se docela v celoti zavrnjen primarni zahtevek.

10Tudi odločitev o denarnem zahtevku (točka III.) je napačna, saj toženka ni mogla natančno vedeti, kaj vse je pokojna plačala oziroma kako je porabljala svoj denar, je pa podala navedbe glede porabe in stroškov. Dejansko sta bila odliva z bančnega računa le dva in sicer 16. 11. 2015 v skupni višini 104.000 EUR, kar je bilo darilo vnukoma zapustnice, ostalo (4.300 EUR, 1.000 EUR in 1.200 EUR) pa so bili dvigi, ki jih je opravila zapustnica sama, znesek 4.000 EUR pa kupnina, ki jo je zapustnica prejela pri prodaji avtomobila. Sodišče v 51. točki obrazložitve navaja, da je toženka priznala, da v zapuščino sodi znesek 6.500 EUR, zato je temu delu zahtevka ugodilo, vendar to ne drži in je protispisno. Toženka je priznala, da je 27. 12. 2015 z bančnega računa zapustnice dvignila 6.500 EUR, da ta znesek hrani kot gotovino in da je ta znesek upoštevan in naveden v zapuščinskem postopku, zato o tem znesku ni spora med strankama. Sodišče je neutemeljeno štelo, da bi morala toženka izkazati vsak porabljen evro za dvige, ki jih je opravila zapustnica, in za vsak nakup zapustnice.

11Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

12Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba toženke je deloma utemeljena.

Glede pritožbe tožnice:

13Sodišče druge stopnje nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znesek 104.000 EUR darilo zapustnice toženkinima sinovoma (vsakemu po 52.000 EUR), v zvezi s čimer je bila sklenjena darilna pogodba z dne 16. 11. 2015 (52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pogodba je bila prijavljena davčnemu uradu, zato sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bila zares sklenjena. Ob takem dejanskem stanju je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica, če bi hotela doseči vrnitev tega denarja v zapuščino, tožiti tudi pogodbeni stranki, to je toženkina sinova.

14Pritožbene navedbe o slamnatih pogodbah, slamnatih obdarjencih in domnevnih razlikah med dvema izvodoma pogodbe so nedovoljena pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku¹), saj teh navedb tožnica v postopku na prvi stopnji ni podala (le posplošeno je trdila, da je zapustnica podarila denar toženki), čeprav je sama priložila tožbi darilno pogodbo (priloga A4) iz katere je jasno razvidno, kdo sta obdarjenca.

15Zato so pravno zmotne pritožbene navedbe, da je toženka dolžna vrniti znesek v zapuščino, ker zapustnica pri sklepanju pogodbe ni samostojno oblikovala svoje pogodbene volje. Zahtevek na izpodbijanje darilne pogodbe in posledično vrnitev podarjenega je lahko uperjen le zoper stranko darilne pogodbe – obdarjenca, to pa ni toženka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nepomembno je, da se denar nahaja na toženkinem računu, saj je bil toženki le zaupan v hrambo do polnoletnosti sinov. Ker v zvezi s tem delom zahtevka ni bila tožena prava stranka, je nepomembno, ali ta znesek spada v zapuščinsko maso ali ne.

16Tožnica v pritožbi še navaja (zadnji odstavek na tretji in prvi na četrti strani pritožbe), da »verzijam iste darilne pogodbe« ne gre pokloniti vere, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe odvetnice E. E., vendar pritožbeno sodišče ne vidi, pritožba pa argumentirano ne pojasni, kakšno zvezo imajo te izpovedbe z ugotovitvijo, da sta bila sopogodbenika zapustnice pri darilni pogodbi toženkina sinova in da je zato tožnica zgrešila pasivno legitimacijo.

Glede pritožbe toženke – o procesnih kršitvah:

17Toženka navaja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na dopolnitev z dne 22. 8. 2018, pri čemer ni jasno, za kakšno dopolnitev oziroma vlogo tožnice je šlo, ker toženka te vloge ni prejela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za vlogo na list. št. 26-27, s katero je tožnica odgovorila na poziv sodišča prve stopnje za določitev vrednosti spornega predmeta; hkrati je s to vlogo še nekoliko spremenila, oziroma popravila denarni del zahtevka. Šlo je torej za procesno vlogo, ki je bila namenjena sodišču in v ničemer ni vplivala na izid postopka (tožnica je zahtevek pozneje še spreminjala in sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku iz te vloge). Zato okoliščina, da sodišče prve stopnje te vloge ni vročilo toženki, v ničemer ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

18Glede vrednosti spora pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ob vložitvi tožbe navedla nediferencirano vrednost spornega predmeta. Zato jo je sodišče prve stopnje pozvalo, da vrednost spornega predmeta navede defirencirano za posamezne zahtevke, kar je tožnica tudi storila z vlogo z dne 22. 8. 2018. Pri nedenarnih zahtevkih je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP), korektivna dolžnost sodišča glede vrednosti spornega predmeta pa nastane le, če se pojavi vprašanje stvarne pristojnosti (tretji odstavek 44. člena ZPP). To vprašanje v tej pravdi ni bilo sporno, saj je že v tožbi navedena vrednost (30.000 EUR) pogojevala pristojnost okrožnega sodišča. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z domnevno napačno določeno vrednostjo spornega predmeta neutemeljene.

19Pritožba navaja, da če bi sodišče pravilno določilo vrednost spornega predmeta, bi bila drugačna stroškovna odločitev, vendar pritožbeno sodišče s tem naziranjem ne soglaša. Pri delnem uspehu v pravdi sodišče odloči o porazdelitvi stroškovnega bremena, upoštevaje vse okoliščine primera (primerjaj drugi odstavek 154. člena ZPP), torej o stroških ne odloči (vedno, nujno) na podlagi matematičnega obračuna vrednosti spornih predmetov. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je bil uspeh strank približno polovičen: tožnica je uspela z zahtevkoma glede oporoke in pogodbe o preužitku ter v manjšem delu z denarnim zahtevkom, z večjim delom dajatvenega zahtevka pa ni uspela. Takšen uspeh, ne glede na vrednost spornega predmeta posameznih zahtevkov, utemeljuje odločitev, da je uspeh strank približno polovičen.

Glede pomanjkljive trditvene podlage:

20Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica navedla vsa relevantna dejstva. Res je bila trditvena podlaga tožnice razmeroma skopa, je pa tožnica podala bistvene navedbe: da zapustnica ni bila zmožna oblikovati svoje volje; v prvi pripravljalni vlogi (18. 7. 2019, list. št. 79) je navedla, da zapustnica zaradi »zdravstvenega in tudi drugačnega stanja […] ko jo je toženka osamila […] je bila prisiljena ukloniti se gospodovalnosti toženke, ni bila več sposobna sama sprejemati svojih odločitev [...]« Te trditve po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo za sklepčnost tožbe. Sodišče prve stopnje je po izvedenem obširnem dokaznem postopku iz izpovedb strank in prič povzelo določena dejstva in okoliščine le ilustrativno, v podkrepitev svojih zaključkov, da zapustnica v času sestave pogodbe in oporoke ni bila opravilno sposobna.

Glede materialnega procesnega vodstva:

21Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo svojih pristojnosti v zvezi z materialnim procesnim vodstvom. Pravna teorija in sodna praksa nista statični, temveč se s potekom časa spreminjata in razvijata. Stališča, ki jih navaja pritožba v zvezi z obsegom materialnega procesnega vodstva, konkretno z možnostjo sodišča, da strankam sugerira preoblikovanje tožbenega zahtevka, so v sodni praksi in teoriji veljala v preteklosti,² vendar jih je novejša sodna praksa v marsičem presegla in relativizirala. Namen materialnega procesnega vodstva v zvezi z oblikovanjem zahtevka je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave jasno, da ima prav, le da je njen predlog napačno formuliran. Merilo za presojo, kdaj opraviti materialno procesno vodstvo je, da se zaradi pobude sodišča ne sme spremeniti cilj pravde, gledano z očmi nepravnika.³ Prav takšna je situacija v obravnavani zadevi: tožnica je ves čas zasledovala isti cilj – izpodbiti (obrezuspešiti) pogodbo in oporoko, tudi dejanski okvir spora je bil ves čas isti,⁴ tako sodišču kot tudi toženki je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnica zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde.⁵

22Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je v zvezi z obveznostjo sodišča in obsegom materialnega procesnega vodstva pomembno tudi, kakšno je bilo ravnanje strank in sodišča v konkretnem primeru. V tej pravdi toženka nikoli ni oporekala pravilnosti tožbenega zahtevka, temveč se je ves čas pravdala vsebinsko.⁶ Poleg tega je tudi napotitveni sklep zapuščinskega sodišča dvoumen (nalaga vložitev tožbe na »ugotovitev, da sta oporoka in pogodba neveljavni«), kar vse je lahko prispevalo k temu, da je tožnica ta vidik spregledala, očitno pa tudi sodišče prve stopnje, saj je materialno procesno vodstvo glede pravilnosti zahtevka opravilo šele proti koncu postopka, po izvedenem dokaznem postopku.

23Pomembno je tudi, da sodišče prve stopnje tožnici v sklepu z dne 19. 11. 2021 ni povedalo, kako naj zahtevek oblikuje, temveč jo je le opozorilo na to, da zahtevek ni skladen z materialnim pravom. Tudi opozorilo sodišča na naroku dne 21. 12. 2021 ni bilo konkretizirano, temveč splošno (sodišče je le navedlo, da je zahtevek na neveljavnost oporoke nepravilen in naj ga tožnica popravi); sodišče prve stopnje torej ni oblikovalo zahtevka namesto stranke.⁷

24Nenazadnje pa mora pritožbeno sodišče opozoriti tudi na okoliščino, da je tožnica že v tožbi postavila tudi zahtevka na razveljavitev oporoke in pogodbe o preužitku (I./1. in II. točka prvotnega tožbenega zahtevka, list. št. 10-11), torej glede tega dela zahtevka ni bilo potrebe po materialnem procesnem vodstvu, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je (smiselno) tudi glede tega dela zahtevka tožnico opozarjalo na domnevno neskladnost zahtevka z materialnim pravom, tožnico deloma zavedlo. Zato je bilo pravilno in nujno, da je to napako saniralo z ustnim materialnim procesnim vodstvom na naroku dne 21. 12. 2021.

Glede primarnih in podrednih zahtevkov:

25Načeloma ima pritožba prav, da kadar sodišče vsaj deloma ugodi primarnemu zahtevku, o podrednem zahtevku ne sme odločati. V zvezi s tem toženka očita sodišču prve stopnje, da je glede ničnosti pogodbe o preužitku ugodilo primarnemu zahtevku, medtem ko je glede razveljavitve oporoke ugodilo podrednemu zahtevku, pri čemer o podrednem zahtevku v zvezi z oporoko sploh ne bi smelo odločati.

26Tožnica je med pravdo zahtevke nekajkrat preoblikovala in po zadnji spremembi (na podlagi pisnega materialnega procesnega vodstva) se je njen zahtevek (poenostavljeno) glasil: primarni zahtevek A): 1) pogodba o preužitku je nična; 2) oporoka je neveljavna; podredni zahtevek B): 1) pogodba o preužitku se razveljavi; 2) oporoka je neveljavna. Ko je sodišče prve stopnje na naroku tožnico opomnilo, da zahtevek na »neveljavnost« ni ustrezen, je tožnica zahtevek popravila tako, da pod A) 2) zahteva ugotovitev, da je oporoka nična, pod B) 2) pa podredno, da se oporoka razveljavi. Če bi strogo formalno in nevsebinsko obravnavali tožničina sklopa zahtevkov kot (A) primarni in (B) podredni zahtevek, bi bilo toženkino pritožbeno naziranje pravilno.

27Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugodilo primarnemu zahtevku glede ničnosti pogodbe o preužitku in podrednemu zahtevku glede razveljavitve oporoke. Noben zakon ne določa, kako morajo biti strukturirani tožbeni zahtevki, kadar tožnik uveljavlja več različnih, potencialno samostojnih zahtevkov. Zahtevka pod A) 1) na ugotovitev ničnosti pogodbe in B) 1) na razveljavitev pogodbe sta v medsebojnem razmerju primarnega in podrednega zahtevka, saj obema hkrati ni mogoče ugoditi. Prav tako sta v razmerju primarnosti in podrejenosti zahtevka pod A) 2) na ugotovitev ničnosti oporoke in B) 2) na razveljavitev oporoke. Ta sklopa zahtevkov (prvi sklop: primarni in podredni zahtevek glede pogodbe o preužitku; drugi sklop: primarni in poredni zahtevek glede oporoke) sta dva samostojna sklopa zahtevkov, za katera niti ni nujno, da bi ju tožnica uveljavljala v isti pravdi. Zahtevka pod A) 1) in A) 2) (ničnost oporoke in ničnost pogodbe) sta medsebojno nepovezana, neodvisna, enako tudi zahtevka pod B) 1) in B) 2) (razveljavitev pogodbe in razveljavitev oporoke). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je, ne glede na tožnikovo nekoliko okorno razdelitev zahtevkov v sklopa A) in B), razmerje primarnih in podrednih zahtevkov obravnavalo vsebinsko: štelo je, da sta tako zahtevka glede oporoke kot glede pogodbe o preužitku dva samostojna sklopa zahtevkov, pri čemer je glede vsakega od teh pravnih poslov tožnica oblikovala primarni in podredni zahtevek.⁸ Če bi vprašanje primarnosti in podrejenosti zahtevkov obravnavalo drugače – tako kot se zavzema pritožba – bi bil tožničin uspeh v pravdi odvisen zgolj od formalne razporeditve zahtevkov pod posamezne točke (kot že poudarjeno, noben predpis ne določa, kako morajo biti zahtevki tozadevno razporejeni), to pa bi pretirano in nedopustno omejevalo tožničino ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva. Glede na vse povedano zatrjevana prekoračitev tožbenega zahtevka ni podana.

Še glede zahtevkov:

28Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica zahtevala ničnost pogodbe o preužitku le glede izročitve bremen prostega stanovanja na B. ulici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zapustnica s pogodbo o preužitku na toženko prenesla zgolj navedeno stanovanje (glej pogodbo v prilogi A6), tako da se zahtevek na ugotovitev ničnosti (glede izročitve stanovanja) pravzaprav nanaša na celotno zapustničino izpolnitev.

29Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni podala nobene trditvene podlage glede pogodb iz leta 1991, »na podlagi« katerih se pri spornem stanovanju na B. ulici ponovno vpiše lastninska pravica v korist A. A. (točka I./2. izreka izpodbijane sodbe). Ta del zahtevka je nepotreben in odveč, saj je pri zahtevku na izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja bistveno, da oblikovalni zahtevek vsebuje navedbo o tem, katera vknjižba se izbriše in kakšno zemljiškoknjižno stanje se ponovno vzpostavi, torej, kdo je po izbrisu neveljavne vknjižbe zopet vpisan kot lastnik.⁹ S tem se zgolj vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred neveljavno vknjižbo. Pravna podlaga, na podlagi katere se je prvotni (in po izbrisu zopet vknjiženi) lastnik vknjižil, ni pomembna. Ker je ta del zahtevka nepotreben, tožnica v zvezi s tem ni bila dolžna podati nobenih trditev, niti sodišče prve stopnje zapisati razlogov, zato v zvezi s tem tudi ni mogla biti kršena toženkina pravica do izjave. Pritožbeno sodišče v ta del izreka ni posegalo, saj ta odvečni del zahtevka v ničemer ne vpliva na pravice in obveznosti pravdnih strank.

Glede dejanskega stanja – zapustničin defekt volje:

30Sodišče prve stopnje je kot bistveno vprašanje pravilno opredelilo, ali je bila zapustnica v času testiranja in sklepanja pogodbe o preužitku opravilo sposobna, torej sposobna razumeti pomen svoje izjave volje, kar zajema tudi zavedanje in razumevanje pravnih posledic izjave volje (16. in 48. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi s tem je izvedlo obširen dokazni postopek: zaslišalo je dve stranki in 20 prič (prepisi zapisnikov zaslišanj obsegajo 266 strani); med drugim je zaslišalo sorodnike, zdravnice in drugo zdravstveno osebje, ki se je ukvarjalo z zapustnico, poleg tega je postavilo izvedenko psihiatrične stroke, ki jo je na naroku tudi podrobno zaslišalo (prepis zapustnika njene izpovedbe obsega 25 strani). Res je, da je sodba zaradi takšne obilice izvedenih dokazov obširna in terja pozorno ter poglobljeno branje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje preverljiva in ustrezno obrazložena. Dejanski zaključki so pravilni, prav tako iz njih izvirajoče pravne posledice.

31Ugotavljanje, kakšno je bilo nekoč v preteklosti duševno stanje in volja sedaj že pokojne osebe, je izrazito zahtevna in nehvaležna naloga. Vendar zaradi teh spoznavnih težav sodišče ne sme odreči odločanja o zahtevku (drugi odstavek 2. člena ZPP). Sklepanje o teh okoliščinah je skoraj vedno le posredno, indično. Sodišče prve stopnje je to nalogo ustrezno opravilo.

32Pravno zmotne so pritožbene navedbe, da mora biti sugestibilnost, ki pomeni pravno upoštevno napako volje, posledica bolezenskega stanja; noben zakon ne predpisuje, da bi morale biti napake volje (na primer zmota, zvijača ali prevara) posledica bolezni (primerjaj 45. do 49. člen Obligacijskega zakonika¹⁰), temveč so lahko tudi posledica ravnanja tretje osebe. Ni dvoma, da je osebo, ki je po naravi sugestibilna, podredljiva, toliko lažje spraviti v zmoto oziroma s prevaro vplivati na njeno voljo. Ker je, kot že poudarjeno, sodišče prve stopnje moralo o zapustničinem duševnem stanju in ravnanjih tako zapustnice kot toženke v preteklosti sklepati na podlagi indicev, je ravnalo prav, da je o teh vprašanjih sklepalo tudi na podlagi analize odnosov med tožnico, toženko in zapustnico. V tem indičnem kontekstu se je ukvarjalo tudi z vprašanjem darilne pogodbe z vnukoma zapustnice, pri čemer sicer pritožba pravilno opozarja, da v zvezi s tem tožnica ni postavila nobenega zahtevka. Primeri sodne prakse, ki jih toženka citira na peti strani pritožbe, na odločitev ne morejo vplivati, saj ti judikati ne obravnavajo pravnih vprašanj, temveč zgolj presojajo konkretne okoliščine konkretne osebe v konkretnih razmerah in primerih. Zato teh zaključkov ni mogoče interpolirati na tu obravnavano zapustnico.

33Glede na povedano o indičnem sklepanju tudi niso nepomembni podatki v zvezi z družinskimi odnosi in očetom pravdnih strank, saj je na podlagi odnosa med zapustnico in njenim možem sodišče indično sklepalo na zapustničine značajske lastnosti, ki so vplivale na njeno sposobnost oblikovati voljo ter razumeti pomen in posledice pravnoposlovnih izjav, pa tudi na to, kakšna je bila najverjetneje prava in resnična volja zapustnice (npr. ugotovitve o tem, da sta starša pravdnih strank želela, da vsaka hčerka dobi polovico premoženja).

34Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, so sicer obsežne, vendar v veliki meri nekonkretizirane in nesistematične. Sodišče prve stopnje odločitve in razlogov o duševnem stanju zapustnice ni oprlo le na eno okoliščino, dogodek ali izjavo, temveč je skladno z 8. členom ZPP ocenilo vse (številne in obsežne) dokaze posamezno in skupaj ter napravilo zaključke na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Zato pritožba ne more uspeti s posplošenimi, nekonkretizirami in neizkazanimi trditvami (na primer, da so bile zapustničine sestre sovražno nastrojene zoper toženko in izrazito naklonjene tožnici;¹¹ da je toženka o nekaterih stvareh prepričljivo izpovedala itd.). Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje »sploh« ni upoštevalo navedb toženke in njenega partnerja o skrbi za zapustnico, saj je med drugim ugotovilo, da je tudi toženka nudila pomoč zapustnici (primerjaj 18., 26. in 27. točko obrazložitve). V zvezi s tem je treba opozoriti, da tožnica svojega zahtevka ni gradila na tezi, da toženka ni pomagala zapustnici, temveč na tezi, da je toženka na zapustnico nedopustno vplivala in ji vsilila svojo voljo.

35Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da bi toženka zapustnico (dobesedno) osamila, temveč je navedlo razloge (primerjaj 25. in 45. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki kažejo na to, da je toženka izločala tožnico iz življenja zapustnice ter jo (zapustnico) – tudi upoštevaje zapustničino starost in bolezen – indoktrinirala do te mere, da je zapustnica slepo in nekritično sledila volji in željam toženke.

36Pritožba večkrat izpostavlja, da je bila zapustnica mobilna, da je sama hodila ven, na banko in k odvetnici (kjer sta bili sestavljeni sporna pogodba in oporoka), vendar se pri tem ne sooči z jasnimi in konkretiziranimi razlogi sodišča prve stopnje (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je zapustnica sicer bila mobilna – v smislu, da je lahko hodila brez ortopedskih pripomočkov – vendar ni upala ali želela nikamor sama, da ni upala sama hoditi po stopnicah (stanovanje na B. ulici je v tretjem nadstropju in brez dvigala), temveč je vedno moral nekdo priti k njej v stanovanje in jo pri hoji po stopnicah podpirati. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo (prav tam), da zapustnica ni upala ali želela sama potovati ne s taksijem ne z javnim prevozom. Takšni zaključki so logični in razumljivi, saj je splošno znano, da starejši ljudje, četudi bi določeno aktivnost morda fizično zmogli, te ne upajo samostojno izvajati, ker so negotovi, ker se bojijo padcev in poškodb. Tako se izkaže, da ni protispisna (kot zgrešeno navaja pritožba) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zapustnica sicer lahko sama hodila (v smislu fizičnega gibanja), da pa nikamor ni šla sama (torej samostojno, brez spremstva druge osebe). Te ugotovitve logično utemeljujejo zaključek, da zapustnica ni mogla sama priti k odvetnici: četudi je lahko sama vstopila v odvetniško pisarno in tudi odšla iz nje, pa je glede na zgoraj povzete ugotovitve o pomoči oziroma spremstvu tako na stopnicah kot v prevoznih sredstvih jasno, da je zapustnico moral nekdo pripeljati k odvetnici – pri čemer je glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje, pa tudi glede na toženkino sprenevedanje glede tega v pritožbi, zelo verjetno, da je bila oseba, ki jo je pripeljala k odvetnici, prav toženka ali kdo o njenih bližnjih.

37Glede na te ugotovitve o zapustničini relativni in pogojni mobilnosti (zgolj v spremstvu druge osebe) se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z denarnim delom zahtevka, da toženka ne more vedeti, kako je zapustnica z denarjem razpolagala; zapustnica glede na povedano ni mogla sama, samostojno oditi iz stanovanja v banko ali na bankomat, temveč jo je moral nekdo pri tem spremljati (in je torej vedel, kdaj in kam je šla), enako pa velja tudi za trgovine, kjer naj bi zapustnica nakupovala. Toženkin sin G. G. je med drugim izpovedal, da zapustnica ni mogla sama nesti vrečke iz trgovine (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Če povežemo ugotovitve o zapustničini potrebi, da jo na vsaki poti izven stanovanja nekdo spremlja in ji tudi pomaga nesti nakupljeno, ter ugotovitve, da je toženka sistematično odtujevala zapustnico od tožnice ter jo priklepala nase, se izkaže kot zelo verjetno, da je prav toženka ali nekdo od njenih bližnjih zapustnico tudi spremljal tako na banko, bankomat in v trgovino, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi toženka morala in mogla vedeti, kako je zapustnica porabljala denar.

38Pritožba se vsebinsko, konkretizirano in celovito tudi ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje o tem, kaj se je dogajalo na zapuščinski obravnavi po očetu pravdnih strank in možu zapustnice (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Med drugim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka na obravnavi sugerirala zapustnici, naj reče, da se tožnice odreka, nakar je zapustnica to izrekla, in enako, da tožnica »ne sme hoditi na pokopališče« (na očetov grob), nakar je morala vmes poseči sodnica ter pojasniti, da se mati otroku ne more odreči; to dogajanje je pomemben indic, da je toženka nedopustno vplivala na voljo zapustnice. Sugeriranje materi, naj javno, na sodni obravnavi reče, da se odreka (druge) hčerke in da slednja ne sme iti na očetov grob, očitno kaže na nepoštene in zavržne namene toženke, dejstvo, da je zapustnica na toženkino prigovarjanje to tudi izrekla, pa potrjuje ugotovitve, da si je toženka zapustnico podredila in ji vsilila svojo voljo. Pavšalne so pritožbene navedbe, da je »iz obrazložitve in kako sodišče interpretira posamezne trditve toženke ter poveličuje trditve tožnice, kot tudi samega postopanja sodišča tekom postopka, razvidna izjemna naklonjenost sodišča tožnici.« Ne drži, da je sodišče prve stopnje toženko brez vsakršne osnove in dokazov predstavilo negativno, saj je za zaključke o toženkinem vplivanju na zapustnico imelo podlago v številnih izvedenih dokazih in ne le v eni izjavi zapustnice, da »mora vprašati H.:« (op. toženko) že omenjeno dogajanje na zapuščinski obravnavi; dejstvo, da je sodišče prve stopnje toženko ujelo na laži (npr. zaključek 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe); naposled pa tudi dejstvo, da je toženka, ko je izvedela za smrt zapustnice, najprej obvestila neko teto v Ameriki in šele pozneje tožnico (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na obsežne, številne in medsebojno prepletene razloge sodišča prve stopnje pritožba ne more uspeti s posplošenim navajanjem, da sodišče za takšne ali drugačne zaključke »ne ponudi nikakršnih dokazov,« prav tako ne s citiranjem ali polemiziranjem posameznih iz konteksta iztrganih izjav različnih prič (na primer I. I., priče J. J. in patronažne sestre K. K.).

39Ni jasno, kaj pritožba želi povedati z zadnjim stavkom na šesti strani in kateri del sodbe napada s stavkom, da je toženka lahko s takšnim ali drugačnim kosilom postregla le na svojem domu. V zvezi s prehrano je sodišče prve stopnje ugotovilo (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženka zapustnici ni zagotavljala take prehrane, kakršna je bila priporočena v brošuri za rakave bolnike, temveč ji je le enkrat tedensko kuhala enolončnico, med drugim tudi segedin, pri čemer zapustnica kislega zelja sploh ne bi smela uživati, s temi razlogi pa se pritožba vsebinsko sploh ne sooči.¹²

40Pritožba pa ima prav, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve (ki se v zvezi s tem sklicuje na podatke izvedenke), da naj bi toženka za zapustnico podpisala privolitev in soglasje za zdravljenje z dne 27. 7. in 28. 7. 2015. Iz listin v spisu (prilogi A16 in A17) je razvidno, da je na privolitvi z dne 27. 7. 2015 podpisana »A. A.« (priloga A17), na soglasju z dne 28. 7. 2015 (priloga A16) pa je podpis »A. A.,« ki je na prvi in laični pogled drugačen kot na toženkinem pooblastilu v prilogi B1. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot podlago svojih ugotovitev o vplivu toženke na voljo in ravnanje zapustnice navedlo številne indične razloge in se ni oprlo zgolj na podpisovanje soglasja, zato ta (ena in edina) kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more spremeniti celotne slike stanja in vplivati na pravilnost odločitve kot celote.

41Ni jasno, kaj želi pritožba povedati z grajo 33. točke obrazložitve izpodbijane sodbe glede izpovedbe L. L., saj sodišče prve stopnje (ob zaključku, da o zdravstvenem stanju zapustnice v zadnjem času navedena ni vedela povedati ničesar) na to izpovedbo niti ni oprlo odločitve. Nejasne in nekonkretizirane so pritožbene navedbe v zvezi z 39. točko obrazložitve, da naj bi sodišče »namenoma povsem prezrlo ravnanje tožnice na sodišču,« saj pritožba ne pove, katero ravnanje naj bi sodišče prezrlo. Izpostavljanje, da je zapustnica imela svoj telefon, ob sicer konkretizirano neprerekanem dejstvu, da se zapustnica v zadnjih mesecih ni več javljala na telefon tožnici, pritožnici ne more biti v korist: treba se je vprašati, zakaj zapustnica, ki je bila po pritožbenih navedbah prisebna, fizično dovolj pri močeh in je imela telefon, naenkrat ne bi želela več odgovarjati na hčerkine klice. V zvezi s tem velja opozoriti, da pritožnica tudi ne ponudi nikakršnega prepričljivega in razumnega pojasnila, zakaj naj bi se zapustnica, ki je imela v preteklosti nesporno dobre odnose z obema hčerkama, nenadoma in tako očitno odvrnila od tožnice (nedvigovanje telefona oziroma neodgovarjanje na klice; neodpiranje vrat; skoraj popolna izključitev od dedovanja); ne zatrjuje se, na primer, da bi se tožnica s kakšnim konkretnim zavržnim ravnanjem pregrešila zoper zapustnico. Sklicevanje toženke, da naj bi bila zapustnica jezna zaradi dogajanja na zapuščinski obravnavi po očetu, je neprepričljivo glede na to, kaj se je na obravnavi dogajalo in kaj je toženka takrat sugerirala zapustnici, da naj izreče.

42Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so ugotovitve o osebnostni strukturi zapustnice v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe »čisti konstrukt brez vsakršne osnove in dokazov.« Pravzaprav velja obratno: pritožbene navedbe so v veliki meri vsebinsko prazno in dokazno nepodprto oporekanje sodišču. Za zaključke o zapustničini osebni strukturi je sodišče prve stopnje imelo podlago v izvedenem dokaznem postopku – izpovedbah večih prič, ki jih pritožba napada le selektivno in parcialno (kar ne more biti uspešno), pa tudi v izpovedbah strank in izvedenskem mnenju.

43Ni jasno, kaj želi toženka povedati s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni imela pomislekov v poslovno sposobnost in razsodnost zapustnice, ko je z njo sklenila dedni dogovor in prodajno pogodbo; teh pravnih poslov nihče ne izpodbija, zato se sodišče z njimi upravičeno ni ukvarjalo. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi to domnevno dvolično ravnanje tožnice ni neskladno z zaključki izpodbijane sodbe. Tožnica ni trdila, da bi bila zapustnica popolnoma neprištevna, temveč, da ji je toženka vsilila svojo voljo oziroma da je zapustnica svoje izjave pravnoposlovne volje oblikovala po volji toženke in ne da bi se zavedala vseh njihovih dolgoročnih posledic. Takšno stanje (izjavljanje poslovne volje pod vplivom in sugestijo toženke) ne izključuje možnosti, da je pri nekaterih drugih pravnih poslih zapustnica ravnala brez tovrstnega vpliva ali pa je toženka s temi posli soglašala in zato glede njih ni vplivala na voljo zapustnice (primerjaj ugotovitve v 39. in 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da so tožnica, toženka in zapustnica kljub različnim stališčem glede stanovanja sklenile dedni dogovor).

44Pritožba navaja, da sodišče ne pojasni, kakšno zvezo ali pomen ima dejstvo, da je oče podpisal darilno pogodbo za mladoletna sinova, vendar tudi pritožba ne pove, kakšno zvezo naj bi ta okoliščina imela z zadevo. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče nikjer v obrazložitvi ne navede ocene izpovedi strank in prič, temveč le označi izpovedi prič tožnice za prepričljive, priče, ki jih je predlagala toženka, pa so neprepričljive; sodišče prve stopnje je priče (ki jih je razpravljajoča sodnica kot iudex facti neposredno slišala in tudi videla) ustrezno dokazno ocenilo. Med drugim je pojasnilo, da izpovedba toženke ni prepričljiva, saj jo je nekajkrat ujelo na laži (na primer, ko je toženka trdila, da zapustnica nikoli do zadnje hospitalizacije ni imela težav s prištevnostjo in da je bila ves čas lucidna – kar je mdr. v nasprotju z zapisi medicinskih sester na temperaturnem listu – 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); da toženka v nasprotju s svojimi trditvami ni poskrbela za ustrezno prehrano zapustnice; da je tožnici prepovedala pospraviti stanovanje zapustnice (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe – za kar ni najti nikakršnega racionalnega pojasnila).

Glede izvedenskega mnenja:

45Pritožba obširno in gostobesedno izpodbija izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke dr. M. M., vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Očitno zgrešene so pritožbene navedbe, da naj bi izvedenka izven svojega strokovnega področja podajala mnenje o zapustničini rakavi bolezni, paliativni oskrbi ipd. Psihiatrija je ena od medicinskih specialnosti in vsak psihiater je po osnovni izobrazbi zdravnik (doktor medicine), pri čemer vsi zdravniki vedo osnovne stvari o različnih boleznih in zdravljenjih, vključno z onkološkimi boleznimi in paliativno oskrbo.¹³ Psihiater ni npr. usposobljen za izvajanje onkoloških operacij ali predpisovanje režima kemoterapije, o osnovnih značilnostih poteka rakave bolezni pa brez dvoma lahko poda mnenje kot vsak zdravnik. V zvezi s pristojnostjo izvedenke psihiatrije glede vprašanj onkologije je treba še dodati, da sta tako toženka kot njena pooblaščenka odvetnica še bistveno manj usposobljeni za razlaganje medicinskih vprašanj kot izvedenka psihiatrične stroke.

46Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v sodbi ni podalo »predstavitve« izvedenskega mnenja in vsebine le-tega; ni jasno, kaj ima toženka v mislih s predstavitvijo izvedenskega mnenja, pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da podrobno in obširno prepisovanje izvedenskega mnenja (ali katerega koli drugega dokaza) ni potrebno. Sodišče prve stopnje se je do izvedenskega mnenja ustrezno opredelilo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in v nadaljevanju povzelo bistvene ugotovitve izvedenke. Pritožbene navedbe, da sodišče ni ocenjevalo ugotovitev izvedenke v povezavi z izpovedbami prič, zlasti dr. F. F., so neutemeljene, saj se je sodišče dokazno opredelilo do izpovedbe dr. F. F. (npr. 23., 24. in 46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe, da pokojna ni imela »nobenih psihičnih težav,« so očitno neresnične, saj je bilo med drugim ugotovljeno (tako s pomočjo medicinske dokumentacije iz junija 2015 kot tudi izvedenskega mnenja – 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bila zapustnica zmedena, da »se je izgubljala« in da je ponoči bila vznemirjena, kar je izvedenka psihiatrične stroke ocenila kot delirij. Slednjega je zagotovo mogoče opredeliti kot »psihično težavo.« Nekonkretizirane so navedbe, da toženka ni dobila odgovora na pripombe na izvedensko mnenje, saj pritožba ne pove, za katere pripombe naj bi šlo, poleg tega pa so tudi neutemeljene, saj je iz zapisnika o zaslišanju izvedenke (dne 15. 6. 2021 na list. št. 518) razvidno, da je bilo zaslišanje ne le obširno in dolgotrajno, temveč tudi, da na koncu stranki nista imeli več vprašanj za izvedenko. Dokazni postopek z izvedenko je bil tako izčrpan, toženka pa je imela možnost zastaviti vsa vprašanja, ki jih je smatrala za potrebna. Nestrinjanje toženke z ugotovitvami izvedenke in dejstvom, da slednja ne sledi toženkinim tezam, še nikakor ne pomeni, da izvedenka ali sodišče nista odgovorila na »pripombe« toženke. Ker je izvedenka odgovorila na vsa vprašanja strank, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo nasprotij ali pomanjkljivosti in ker ni nastal utemeljen dvom¹⁴ o pravilnosti podanega mnenja, ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca (primerjaj 254. člen ZPP).

47Zgrešene so pritožbene navedbe (ki so deloma tudi nejasne), da naj bi bile ugotovitve izvedenke o bolezenskem stanju zapustnice v nasprotju s podatki spisa, zlasti s pričanjem dr. F. F., s čimer očitno toženka meni, da zapustnica ni bila na smrt bolna zaradi razširjene (metastatske) rakave bolezni in da ni umrla od raka. Razlogi o terminalnosti zapustničine bolezni v 45. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so jasni in prepričljivi, pritožba pa se z njimi vsebinsko v večji meri ne sooči. Sklicevanje na izpoved onkologinje dr. F. F. je parcialno, njene izpovedbe o dobrem odgovoru na kemoterapijo in obsevanje, o presenetljivem izboljšanju zdravstvenega stanja pokojne po obsevanju julija 2015 in tem, da je od julija 2015 zapustnica pridobivala na teži, so iztrgane iz konteksta. Iz medicinske dokumentacije in mnenja izvedenke (ki je zdravnica in torej, kot je bilo že pojasnjeno, kompetentna dajati tudi pojasnila v zvezi z rakavami boleznimi), je jasno razvidno, da je šlo le za začasno izboljšanje, začasno zmanjšanje nekaterih metastaz oziroma začasno ustavitev njihove rasti (remisijo), ne pa za izboljšanje v smislu popolne ozdravitve in izkoreninjenja rakave bolezni. Nenazadnje je splošno znano, da velike večine rakavih bolezni v tako napredovanem stadiju (IV. stadij) ni mogoče ozdraviti, temveč se lahko bolezen do neke mere le upočasni in začasno odloži njeno napredovanje.

48Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z metodologijo dela izvedenke, češ da ne more dati mnenja o pokojni osebi, ne da bi jo pregledala. V sodni praksi je utrjeno stališče, da izvedenec psihiatrične ali kake druge medicinske specialnosti lahko poda mnenje o psihičnem stanju pokojne osebe, ki je ni nikdar videl, pri čemer je izvedenka jasno poudarila, da svoje zaključke navaja le z veliko verjetnostjo in ne z gotovostjo. Neresnične so pritožbene navedbe, da izvedenka ni pojasnila, od kod izvirajo njene ugotovitve; v mnenju je pojasnjeno, da je podano na podlagi izpovedb prič ter medicinske dokumentacije pri osebni zdravnici in na Onkološkem inštitutu (list. št. 453, 9. stran mnenja).

49Pritožnica citira izjavo dr. F. F., da »v kolikor bi pokojna ali njeni domači tekom hospitalizacije […] povedali, da pokojna ni prisebna, da govori čudne stvari […], bi to bilo zagotovo zapisano v medicinski dokumentaciji,« vendar že sam povzetek te izjave vsebuje odgovor na te pritožbene očitke. Očitno je, da niti pokojna niti svojci zdravstvenemu osebju o teh izjavah niso povedali, ali pa jih osebje morda tudi ni zabeležilo (splošno je znano, da zdravstvenega osebja primanjkuje in da je preobremenjeno), zato je treba izjavo dr. F. F., da bi medicinsko osebje morebitne takšne izjave zagotovo zabeležilo, vzeti z določeno rezervo: dejstvo, da nek simptom ni zabeležen v medicinski dokumentaciji, ne izključuje možnosti, da se je tak simptom vendarle pojavil. Pritožba tudi spregleda, da so podobne psihične težave med junijsko hospitalizacijo bile zabeležene v temperaturnih listih (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

50Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izvedenka ne more verodostojno zapisati, da je pokojna najverjetneje občutila utrujenost zaradi napredovanja bolezni in da je možno, da so se kazali tudi znaki karcinoze možganskih ovojnic; ne gre le za ugibanje, temveč za njeno strokovno znanje. Polemizirani zaključek temelji na ugotovitvi, da so že poleti 2015 sumili na možganske metastaze (izvedensko mnenje, list. št. 451 zadaj) in dejstvu, da so decembra 2015 te metastaze tudi zanesljivo ugotovili (izvedensko mnenje, list. št. 452 zadaj), pri čemer je logično, da metastaze niso nastale le dan ali dva pred decembrsko hospitalizacijo. Iz medicinske dokumentacije je tudi razvidno, da je bila zapustnica zmedena tudi med hospitalizacijo junija 2015. Neutemeljene in iz konteksta iztrgane so pritožbene navedbe, da naj bi bilo brez osnove ugibanje, da je bila zapustničina otežena hoja po stopnicah lahko kognitivni simptom napredovanja bolezni; iz izvedenskega mnenja je razvidno (list. št. 454), da je bila pri zapustnici podana splošna šibkost, kar je povsem običajno glede na napredovanje onkološke bolezni. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da izvedenka ni povedala, zakaj šteje za verodostojen podatek izpovedbe o odnosu pokojnice z možem; pritožnica konkretizirano ne pojasni, zakaj bi bil ta zaključek izvedenke napačen ter ne poda nobenih konkretiziranih trditev o odnosu zapustnice z možem, ki bi negirale ugotovitve izvedenke in sodišča o podrejenem oziroma pasivnem položaju.

51Pritožba navaja, da je nelogična ključna ugotovitev izvedenke, da z veliko gotovostjo meni, da je bila zapustnica v času sestave oporoke in pogodbe o preužitku sposobna vedeti in razumeti vsebino oporoke in pogodbe ter kaj podpisuje, ni pa bila sposobna presoditi, kakšen pomen in posledice imata podpis oporoke in pogodbe, ter da z veliko verjetnostjo meni, da je bila aktivno zavedena oziroma pod vplivom, kar se sklada s sugestibilnostjo, ki je bila del njene osebnostne strukture (odvisniška vloga), ki je zaradi težkega bolezenskega stanja bila v zadnjih mesecih – ob zavedanju, da izgublja boj s hudo boleznijo – še izrazitejša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nelogičnosti v teh ugotovitvah ni. Navedeni zaključek izvedenke je treba razumeti tako, da je bila zapustnica sposobna razumeti, da nekaj podpisuje in kaj podpisuje, ni pa zmogla razumeti pomena svoje izjave volje in vseh njenih dolgoročnih posledic.

52Neutemeljene so tudi navedbe, da naj bi izvedenka selektivno povzemala izjave prič, ki so pomembne za izdelavo mnenja, saj izvedenka kot strokovnjakinja ve, kaj je za njeno delo pomembno. Kot že rečeno, je bilo izpovedb obilo (266 strani prepisov), zato ni nobene potrebe, da bi izvedenka povzemala vse, tudi za njeno nalogo nerelevantne izpovedbe. Poleg tega tudi pritožba ne pove, katere domnevno pomembne izjave katerih prič naj bi izvedenka izpustila (glede izjav dr. F. F. so razlogi že navedeni).

53Pritožba na 11. strani citira posamezne izjave izvedenke na zaslišanju, ki jih komentira, na primer, da ne gre za strokovni odgovor in podobno, deloma pa jih zgolj prepisuje brez posebne razlage. Takšno pritoževanje je parcialno, saj je izvedenka izdelala pisno izvedensko mnenje, ki obsega več strani, zapisniki o njenem zaslišanju pa obsegajo 25 strani,¹⁵ zato pritožba z izpostavljanjem posameznih stavkov ne more omajati celovite ocene prvostopenjskega sodišča o prepričljivosti in utemeljenosti izvedenskega mnenja.

Glede denarnega zahtevka:

54Glede tega zahtevka je sodišče prve stopnje sledilo toženki, da so bili določeni zneski porabljeni s strani zapustnice oziroma jih je toženka uporabila v korist in po željah zapustnice ter v tem (pretežnem) delu denarni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvostopenjskega, da v preostalem delu toženka ni uspela izkazati, za kaj naj bi bil denar porabljen. Ko se upošteva že predstavljene ugotovitve, da zapustnica ni hodila sama od doma (kar je izrecno poudarilo sodišče prve stopnje v 61. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), se kot zelo verjetno izkaže, da je ta denar bodisi vzela toženka, bodisi vsaj ve, kaj se je z njim zgodilo. V tem kontekstu je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da toženka ne more nositi bremena dokazovanja porabe denarja, s katerim je za časa življenja razpolagala zapustnica. Kolikor je toženka podala konkretizirane trditve o porabi denarja (ki niso bile prerekane s strani tožnice), je sodišče toženkine ugovore upoštevalo.

55Ne drži, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste izdatke, ki so bili izkazani z računi, saj je na primer upoštevalo zgolj zatrjevana in z izpovedbo toženke dokazana darila zapustnice toženki in njenim sorodnikom v skupnem znesku 500 EUR (59. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Izdatkov v zvezi s pralnim strojem Bosch sodišče ni zavrnilo zato, ker toženka ni predložila računa, temveč zato, ker ni podala trditev, koliko je stroj stal (primerjaj 60. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba je – enako kot glede nedenarnih zahtevkov – tudi v zvezi z denarnimi zahtevki selektivna in parcialna; tako, na primer, ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da je toženka predložila tudi račun za frizerja z dne 14. 12. 2015, torej dva dni pred zadnjo hospitalizacijo zapustnice, ki med drugim vključuje otroško striženje. Tako je evidentno, da je toženka skušala kot domnevne izdatke zapustnice prikazati tudi nekatere svoje račune oziroma izdatke, kar kaže na njeno neverodostojnost, zato je določena zadržanost in selektivnost pri sprejemanju toženkinih navedb o potrošenem denarju zapustnice povsem utemeljena.

56Nadalje pritožba navaja, da 27. 10. 2015 ni bilo dviga na bančnem računu zapustnice. Ne drži, da ta dvig ni predmet tožbenega zahtevka, saj tožnica v tožbi ta znesek izrecno omenja in ga tudi vtožuje. Je pa res, da znesek 6.500 EUR ni bil dvignjen 27. 10. 2015, temveč 27. 12. 2015,¹⁶ kar je razvidno iz bančnega izpiska v prilogi C11 priloženega zapuščinskega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 196/2016, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo (kot namen transakcije je zapisano »za jagode«). V zvezi z datumom dviga tega zneska je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in navedbe pravdnih strank,¹⁷ vendar je pritožbeno sodišče lahko to kršitev samo odpravilo (2. točka 358. člena ZPP) ter je ustrezno spremenilo prvo alinejo III. točke izreka izpodbijane sodbe glede začetka teka obresti od tega zneska.

57Neresnične pa so pritožbene navedbe, da toženka ni priznala, da 6.500 EUR sodi v zapuščino – to je zelo jasno navedla v odgovoru na tožbo (4. stran). Pritožbene navedbe, da je dvige 1. 7. 2015 (4.300 EUR) 28. 10. 2015 (1.000 EUR) in 1. 12. 2015 (1.200 EUR) opravila zapustnica sama, so le ponavljanje trditev s prve stopnje, pri čemer se pritožba vsebinsko ne sooči z razlogi izpodbijane sodbe (61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bila zapustnica nesamostojna, da se ni mogla gibati brez pomoči oziroma spremstva drugih: slednje logično pomeni, da toženka ve oziroma more in mora vedeti, kaj se je z denarjem (četudi ga je res neposredno na bančnem okencu dvignila zapustnica) pozneje zgodilo. Ker je bil denar brez dvoma dvignjen, sedaj pa ga ni več, ga je nekdo porabil ali nekam prenesel. Ta dejstva so v spoznavni sferi toženke, zato je sodišče prve stopnje nanjo pravilno prevalilo trditveno in dokazno breme, kaj se je z materinim (zapustničinim) denarjem zgodilo. Vse povedano velja tudi za 4.000 EUR, ki jih je zapustnica prejela kot kupnino za avtomobil pokojnega moža.

58Neutemeljene so navedbe, da je sodišče samo odločalo, kaj prizna kot stroške zapustnice in kaj ne, saj je to naloga sodišča v okviru dokazne ocene in ugotavljanja dejanskega stanja. Pritožbene navedbe v zvezi z obrestmi spregledajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da obrestnemu delu toženka ni ugovarjala (61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

59Neutemeljene so navedbe, da je tožnica svoj denarni zahtevek gradila na zatrjevanju daril toženki skladno z 28. in 34. členom Zakona o dedovanju in o vračanju daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Tožnica denarnega zahtevka ni gradila na institutu vštevanja daril v dedni delež, temveč na navedbah (ki so se izkazale kot resnične), da je toženka z manipuliranjem in vplivanjem na voljo zapustnice dosegla, da je slednja s svojim premoženjem razpolagala brez ustrezne pravnoposlovne volje, zgolj po željah ter vsiljeni volji toženke. Tudi toženka je v odgovoru na tožbo zanikala, da bi šlo za darila. Res je, da sodišče prve stopnje v zvezi z denarnimi zahtevki ni posebej navedlo pravne podlage, vendar je ta razvidna iz obrazložitve nedenarnih zahtevkov: toženka je protipravno in nedopustno vplivala na voljo zapustnice, tako da slednja s svojim premoženjem ni razpolagala po svoji, temveč po toženkini volji. Iz teh razlogov jasno izhaja, da je šlo za prehod premoženja brez pravne podlage, torej za neupravičeno obogatitev.

Sklepno:

60Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožnice v celoti, pritožba toženke pa v pretežnem delu neutemeljena. V delu, kolikor je slednja utemeljena (glede datuma dviga zneska 6.500 EUR in posledično začetka teka obresti), je pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa ni ugotovilo niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice v celoti, pritožbo toženke pa v nespremenjenem delu zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

61Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je uspela le v malenkostnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² T. Pavčnik (Vprašanja materialnega pravdnega vodstva v teoriji in praksi (nesklepčna tožba, substancirana dokazna ponudba, oblikovanje tožbenih zahtevkov, prekluzije), Odvetniška šola 2012, Portorož, 20. 4. 2012; dostopno na: < http://www.odv-zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf >) npr. dopušča materialno procesno vodstvo za spremembo tožbenega zahtevka le v zares izjemnih primerih; vendar v istem članku citira več odločb višjih sodišč, ki dopuščajo (zahtevajo) večjo aktivnost sodišča, tudi pri oblikovanju zahtevka.
³ Tako npr. zadevi VSRS II Ips 1213/2008 in II Ips 62/2018 ter zadevi VSL II Cp 1645/2015 in VSL I Cpg 127/2021.
⁴ VSRS je v zadevi II Ips 172/2016 (tudi dedna zadeva) zapisalo, da sodišče lahko v okviru materialnega procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde). Smiselno enako tudi v zadevi II Ips 1213/2008.
⁵ Tako VSL v zadevi II Cp 1645/2015.
⁶ Ta okoliščina je bila pomembna tudi v zadevi VSRS II Ips 62/2018.
⁷ VSRS v zadevi II Ips 1213/2008 opozarja, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavil tožnik; ne sme pa oblikovati tožbenega zahtevka namesto njega.
⁸ Pritožbeno sodišče se pri tej razlagi ni opredeljevalo do denarnih zahtevkov, saj s stališča primarnosti in podrejenosti nista problematična.
⁹ Primerjaj M. Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov – stvarno pravo, Odvetniška šola 2012, Portorož, 20. 4. 2012; dostopno na: < http://www.odv-zb.si/upload/Odvetnik/2012/Gradivo%20Finale%20Konec.pdf >. Del zahtevka, ki ga omenja navedeni članek (in ki ga tožnica v tej zadevi ni postavila), da se ugotovi neveljavnost vknjižbe, ni potreben: glej sklep VSRS II Ips 332/2017 z dne 28. 3. 2019.
¹⁰ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
¹¹ Pri čemer pritožba ne pojasni, kaj naj bi bil vzrok tega domnevnega sovraštva do toženke.
¹² Ta dejstva indično kažejo, da skrb toženke za zapustnico ni bila ustrezna in prilagojena zapustničinim zdravstvenim potrebam, torej toženka ni izpolnjevala svojih domnevnih obveznosti iz pogodbe o preužitku. Po drugi strani pa kažejo tudi to, da je bila skrb toženke za zapustnico površna, kar zoper omogoča indično sklepanje, da njeno ravnanje ni bilo usmerjeno v iskreno prizadevanje za dobrobit ostarele in bolne matere, temveč v zasledovanje drugih ciljev.
¹³ Študentje medicine v petem letniku poslušajo polletni predmet onkologija, o rakavih boleznih in paliativni oskrbi pa se učijo tudi pri drugih predmetih, na primer patologiji, histologiji, kirurgiji in geriatriji; primerjaj predmetnik Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, dostopno na: < https://www.mf.uni-lj.si/o-studiju/ems-program-medicina/predmetnik?q=%2Fo-studiju%2Fems-program-medicina%2Fpredmetnik >.
¹⁴ Zgolj strankino ne strinjanje z ugotovitvami izvedenca takega dvoma ne izkazuje.
¹⁵ Tudi izpovedba izvedenke je integralni del izvedbe dokaza z izvedencem.
¹⁶ Tožnica je v tožbeni povesti navedla pravilen datum, v tožbenem petitu pa napačnega.
¹⁷ Obe stranki v tožbi in odgovoru na tožbo govorita o dvigu 27. 12. 2015.