533. člen OZ

Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča. Kršena pravica do nujnega deleža se uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke. Dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ost

Dokazno breme navideznosti darilne pogodbe in tega, da je dejansko šlo za prodajno pogodbo in torej za drugačno pogodbeno voljo pogodbenih strank, je bilo na tožniku. V zvezi s tem so bile za presojo obstoja takega dogovora in za oceno verodostojnosti tožnikove izpovedbe pravno pomembne tudi okoliščine sklepanja zatrjevanega dogovora. Pritožnik se tako neutemeljeno zavzema za stališče, da to, kdaj in v kakšni obliki sta se z zapustnikom dogovorila glede odkupa nepremičnin, ni pomembno. Neutemeljeno je tudi njegovo izpostavljanje neverjetnosti daritve celotnega premoženja s strani zapustnika in plačila zapustnikovih obveznosti s strani tožnika, glede na to, da naj bi imela slab odnos. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, naj bi do poslabšanja odnosa med njima prišlo šele po sklenitvi darilne pogodbe. Za presojo obstoja dogovora o odplačnosti, do katerega naj bi prišlo pred sklenitvijo darilne pogodbe, vsebina njunega odnosa po sklenitvi te pogodbe ni pravno pomembna.

Predlog se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Informativni dokazi so načeloma prepovedani oziroma dovoljeni le izjemoma, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da si je toženec prilastil očetov denar z namenom, da bi izigral tožnici, kot sta zatrjevali, pač pa je toženec na drugi strani dokazal pravno podlago za dvig obravnavane gotovine (veljavno ustno darilno pogodbo), tožnici s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja terjatve zapuščine in za vrnitev obravnavanega zneska v zapuščino ne moreta uspeti.

Pritrditi je namreč argumentaciji pritožbe, da velja splošni del obligacijskega zakonika, torej tudi določbe o institutu pogodbe v korist tretjega, za pogodbe, ki so urejene v posebnem delu OZ. Drži tudi, da nobena izmed določb OZ, ki ureja darilno pogodbo (določbe od 533. do 545. člena OZ) ne določa, da za darilno pogodbo ni mogoče uporabiti instituta pogodbe v korist tretjega oziroma, da je njegova uporaba izključena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je toženec dedič in abstracto oziroma je ob zakonitih dedičih (sin in hči zapustnika) samo potencialni zakoniti dedič, ki bi dedoval, če ne bi bilo tožeče stranke kot dediča. Zato je pravilno stališče, da se obdarjenec, ki je imel ob podaritvi lastnost zakonitega dediča in abstracto, šteje za tretjo osebo, če ob zapustnikovi smrti ni bil pozvan k dedovanju. V zapuščino se vštevajo le vrednosti daril, ki so jih prejele osebe, ki bi prišle po zakonitem dedovanju upoštev kot dediči, to je osebe, ki bi dedovale v konkretnem primeru. Če torej oseba v konkretnem primeru ne bi dedovala kot zakoniti dedič, se vednost darila, ki ga je ta oseba prejela več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine. Gre za ustaljeno sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča. Toženec ne pride v poštev kot dedič in concreto, zato se šteje za drugo osebo in ne za dediča. Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža gre za poseg tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je ja

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženkina družina nudila kontinuirano pomoč staršema pravdnih strank pri raznovrstnih opravilih na njunem domu pred smrtjo očeta in materi po smrti očeta, da družina tožnice oziroma tožnica ni sodelovala pri tej pomoči, da je sin toženke v času srednješolskega šolanja živel pri starših pravdnih strank, zato je obstajala med njimi tesna medsebojna povezanost - vsa ta dejstva potrjujejo zaupnost razmerja in da sta preživljanca želela prav pomoč toženke in njene družine.

Drugačna volja oporočiteljice v njeni oporoki (z dne 29. 12. 2010) ne more pomeniti neveljavnosti darilne pogodbe. Poleg tega je v oporoki razpolagala s premoženjem, ki ga več ni imela.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je, ne glede na tožnikovo nekoliko okorno razdelitev zahtevkov v sklopa A) in B), razmerje primarnih in podrednih zahtevkov obravnavalo vsebinsko: štelo je, da sta tako zahtevka glede oporoke kot glede pogodbe o preužitku dva samostojna sklopa zahtevkov, pri čemer je glede vsakega od teh pravnih poslov tožnica oblikovala primarni in podredni zahtevek. Če bi vprašanje primarnosti in podrejenosti zahtevka obravnavalo drugače, bi bil tožničin uspeh v pravdi odvisen zgolj od formalne razporeditve zahtevkov pod posamezne točke, kar bi pretirano in nedopustno omejevalo tožničino ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva.

Tožnik je predlog za vrnitev v stanje pred prvim narokom za glavno obravnavo podal prepozno. Zaradi zatrjevane nepravilne oprave prvega naroka za glavno obravnavo tako ni moglo priti do kršitve pravice do izjave, saj tožnik možnosti, da bi se pravda vrnila v tisto stanje, v katerem je bila pred tem narokom, ni izkoristil pravočasno. Značilnost izločitvenega zahtevka je, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti (stvarni, obligacijski, avtorski, korporacijski), da ima torej potomec absolutno pravico na delu zapustnikovega premoženja, pri čemer mora zatrjevati in dokazati, da njegov prispevek k celotnemu zapustnikovemu premoženju ustreza vrednosti izločene stvari. Posamična vlaganja v prednikov že obstoječ objekt, ki po pravilih stvarnega prava prirastejo k nepremičnini, ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD. Tožnik v tožbi trdi, da so bile okrasne ptice in perjad zapustnikova last in da so tvorile premoženje, ki ga je imel zapustnik v trenutku smrti. Sodišče prve stopnje je ugotovitveni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tega dejstva ni potrebno ugotavljati, ker predmeti več ne obstojijo. Pritožba

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v konkretnih okoliščinah brezplačne rabe mansarde last zapustnika, ki jo je uporabljal brezplačno toženec z družino, ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu ZD, ki bi se tožencu kot zakonitemu dediču vštelo v dedni delež.

Pritožnik pravilno opozarja, da je določba 29. člena ZD širša od določb OZ o darilni pogodbi, saj je pojem darila po ZD zasnovan zelo široko. Z darilom v smislu navedenega člena ZD se razume vsakršno zapustnikovo razpolaganje s premoženjem v korist drugega brez povračila, kar je vedno v primeru, ko zapustnik v breme svojega premoženja zakonitemu dediču kadarkoli, drugi osebi pa v zadnjem letu svojega življenja, napravi določeno premoženjsko korist, za katero ni prejel nikakršnega povračila (upošteva se tudi simulirani pravni posel, ki prikriva darilo kot disimulirani pravni posel). V sodni praksi velja stališče, da se za darilo po 29. členu ZD šteje vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca, pri čemer sicer pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev. Glede na to

Da sta svojo pomoč štela (le) kot moralno obveznost do zapustnice, se je sodišče lahko zanesljivo prepričalo po zaslišanju priče in tožnikov. Tako je pravilno sklepalo, da osebna služnost darovalke in obljubljena pomoč v primeru bolezni nista bili bistveni element sporne pogodbe, ampak zgolj stranski pravici, kar dokazuje tudi njuna umestitev v zapis pogodbe. Zapustnica torej darilne pogodbe ni sklenila zato, ker bi si želela zagotoviti navedeni dve pravici, pač pa je bil njen pogodbeni namen obdarovati tožnika oziroma mu neodplačno prepustiti sporne nepremičnine. Pravilen je zato zaključek, da je šlo za darilo in ne kakšen drug pravni posel. Plačilo denarnih zneskov, ki jih je tožnik na zahtevo zapustnice nakazal tožencema, ni bilo pogoj za naklonitev spornega premoženja; kaj takega iz zapisa darilne pogodbe ni mogoče sklepati. Izvršena plačila zato pogodbe niso mogla spremeniti v odplačno. Vrednost darila za presojo pravne narave pogodbe ni pomembna.

Tožnica tožencu ni podarila nekaj iz svojega posebnega premoženja, ampak skupno premoženje, česar ni mogla storiti, saj gre za skupno lastnino in premoženje, ki še ni bilo razdeljeno. Navedeno pomeni, da darila med zakoncema v konkretnem primeru ni bilo, zato ga tožnica ne more zahtevati nazaj na podlagi 84. člena ZZZDR. Ob povedanem je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek pravilno zavrnilo.

Ker drugotoženec ni bil seznanjen s tem, da je prvotoženec razpolagal s parcelo brez soglasja pokojne, ni bil v slabi veri in je veljavno pridobil lastninsko pravico na parceli št. 620/11, ki tako ne spada v zapuščino po pokojni.

V določenih primerih se kljub ugotovitvi, da je zapustnik dal dediču darilo, le-to ne vračuna v dedni delež, če je izkazano, da je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila takšna zapustnikova volja, kot izhaja iz tretjega odstavka 46. člena ZD.

Sodišče stranki, ki je zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na strankin predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP). Kakšne okoliščine so upravičeni vzrok za zamudo, zakon ne določa. Določitev vsebine predpostavke upravičenega vzroka tako pomeni interpretacijo pravnega standarda. Po ustaljeni sodni praksi gre praviloma za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, niti jih ni mogoče pripisati strankini krivdi. Ob tem je treba upoštevati, da gre za izjemno sredstvo, omejeno le na upravičene primere, saj ima nasprotna stranka pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja Pravilna presoja ugotovljenih dejstev narekuje presojo, da je navidezna prodajna pogodba prikrivala veljavno darilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, zato so brez učinka le tista določila sporne prodajne pogodbe, v katerih se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so le določila o kupnini. Tožba tožnika je