VSL Sklep I Cpg 446/2021

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 14.835,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2019 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 918,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pravočasno pritožila tožeča stranka. Med bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka uveljavlja kršitev 4., 5., 8., 213. in 284. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške pritožbe (pravilno: odgovora na pritožbo).

4Pritožba je utemeljena.

5Zaradi prometne nesreče 1. 2. 2018, v kateri je bilo poleg njenega vlečnega tovornega vozila udeleženo še drugo tovorno vozilo, je tožnica vložila tožbo, v kateri trdi, da je vzrok prometne nesreče neprimerna sanacija spornega cestnega odseka, za kar odgovarja toženka. Po tožničinih trditvah je bil namreč v času škodnega dogodka spremenjen zgornji ustroj asfaltne površine, ki je bil do sredine ovinka v dobrem stanju, saj je bil nedavno obnovljen, v nadaljevanju pa je vozna površina sledila še neobnovljenemu asfaltu, ki je bil popolnoma dotrajan, zaradi spremembe kvalitete asfalta pa je bila prisotna tudi višinska razlika med novim in starim asfaltom. Voznik je v ovinku na prehodu iz obnovljenega na zglajen in dotrajan asfalt izgubil kontrolo, tožničino tovorno vozilo je začelo drseti preko neprekinjene ločilne črte na nasprotno vozišče in trčilo v nasproti vozeče tovorno vozilo, nato pa ga je odbilo desno na pločnik, kjer je prebilo kovinsko ograjo in padlo z mostu na desno stran parkirišča nakupovalnega centra. Do nesreče po tožničinih trditvah ne bi prišlo, če ne bi bilo spremembe odpora vozne površine proti drsenju in višinske razlike med spojema nove in stare asfaltne prevleke. Vzrok prometne nesreče po tožbenih trditvah tako niso bile slabe vremenske razmere ali neprilagojena hitrost, pač pa nespametna oziroma neprimerno izvedena polovična sanacija cestnega odseka. Tožnica uveljavlja preostalo premoženjsko škodo, ki ni bila krita s kasko zavarovalno polico in z zavarovalnino, skupaj 14.835,21 EUR z obrestmi.

6Toženka je trdila, da škoda ni posledica opustitve njenih dolžnih ravnanj glede vzdrževanja ceste, pač pa je posledica ravnanja voznika tožničinega tovornega vozila. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil voznik z opozorilnimi tablami opozorjen na nevarni ovinek, poledico in neravno cestišče, da je cesto dobro poznal in da je vozil s hitrostjo, višjo od dovoljene, cesta pa je bila vzdrževana in v skladu s pravili redno pregledana ter zato varna. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da je bila, ker je voznik kršil cestno prometne predpise in vožnje ni prilagodil zimskim prometnim razmeram (vozniku je bil izdan plačilni nalog zaradi prekoračitve hitrosti), prekinjena vzročna zveza, nadalje pa, da protipravnost ravnanja toženke v smislu predpostavk odškodninske odgovornosti ni podana¹, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno opozarja, da v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, kaj je bil (poglavitni – dodalo višje sodišče) vzrok prometne nesreče.² 131. člen Obligacijskega zakonika – OZ³ določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kar pomeni, da mora oškodovanec dokazati prve tri predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročno zvezo in škodo), odgovorna oseba pa se odgovornosti za škodo lahko razbremeni, če dokaže, da četrta predpostavka, krivda, ni podana.

8Držijo pritožbene trditve, da je tožnica v spis predložila predpravdno izvedensko mnenje dr. A. A. in trdila, da sta bila v konkretnem primeru dva motilna faktorja, zaradi katerih je prišlo do prometne nesreče, in sicer sprememba odpora vozne površine proti drsenju ter višinska razlika med spojem nove in stare asfaltne prevleke, ter da do obravnavane nesreče ne bi prišlo, če teh faktorjev ne bi bilo. Po stališču pritožnice dejansko stanje ni bilo dovolj razjasnjeno, da bi bila pravilna zavrnitev tako zaslišanja njenega voznika kot postavitve izvedenca cestno prometne stroke.

9O pravno pomembnem dejstvu, vzroku prometne nesreče, si torej trditve in dokazi pravdnih strank nasprotujejo in je zato v tej zadevi zatrjevanih več škodljivih dejstev, ki so lahko vzrok sporne prometne nesreče. Za odgovor na vprašanje, kateri vzrok je odločilen, je treba najprej prepoznati vse vzroke, ki so k škodni posledici pripeljali. Čeprav pravila cestnega prometa vozniku nalagajo spoštovanje cestnoprometnih pravil, po drugi strani zakonodaja tudi toženki nalaga odgovornost za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem in varnostjo cest. Neustrezno vzdrževano cestišče ni tako dejstvo, ki ne bi moglo biti v vzročni zvezi s škodo, katere povračilo tožnica zahteva s to tožbo. Tožnica je v postopku zatrjevala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ki so del njenega materialnopravnega dokaznega bremena. Dejstvo, da je tožničin voznik kršil cestnoprometne predpise, lahko pomeni tudi, da je pri nastanku škodnega dogodka delovalo več vzrokov, in ne le, da je vzrok na tožničini strani prekinil vzročno zvezo v razmerju do prvega vzroka⁴ (ki ga, kar utemeljeno uveljavlja pritožnica, sodišče prve stopnje ni preverjalo).

10Neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku je načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP), po katerem mora biti v postopku vsaki stranki omogočeno, da (med drugim) navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. Sodišče sicer sme zavrniti dokazni predlog za izvedbo glavnega dokaza, če je ta dokaz že uspel⁵, vendar ne, če ne izvede tudi dokaza, ki bi rezultate doslejšnjega dokazovanja ovrgel, kar je izraz zahteve po zagotovitvi enakopravnosti strank. Zato bi v takšnem primeru sodišče (poleg toženkinih listinskih dokazov glede vzdrževanja spornega cestnega odseka) moralo izvesti tudi dokaze, ki bi lahko potrdili tožničine trditve o stanju cestišča (ali pa vsaj pojasniti, zakaj teh dokaznih predlogov ni sprejelo), in sicer že zato, da bi pravdni stranki izenačilo v procesnih pravicah. Le v takem položaju bi bil namreč očitek tožnici, da ji z naborom lastnih dokazov ni uspelo prepričati sodišča, upravičen. Sklicevanje sodišča na načelo ekonomičnosti postopka (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) zato v tej procesni situaciji ni upravičeno. Enakopravni položaj strank je namreč najpomembnejši izraz ustavne pravice do enakega varstva pred sodiščem (22. člen Ustave RS). S tem, ko je že na podlagi izvedbe dokazov toženke sklepalo o (ne)obstoju odločilnega dejstva – vzroka za prometno nesrečo, je sodišče prve stopnje tožnici odvzelo možnost dokazovati nasprotno – povedano natančneje, odvzelo ji je možnost dokazovati predpostavko odškodninske odgovornosti, ki je del njenega trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da se je tožnica sklicevala na izvedensko mnenje, da cesta ni varna. Vendar s strani tožnice predlaganih dokazov o tem dejstvu ni izvedlo (niti ni navedlo nobenih razlogov, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev), ker tožnica ni navedla pravnega predpisa, ki bi predpisoval minimalne torne sposobnosti vozišča (prim. 8. točka obrazložitve na strani 5 sodbe). V zvezi s tem gre pritrditi pritožnici, da to ni razlog, da se mnenje ne bi moglo upoštevati kot del tožničine trditvene podlage. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da neizvedba predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca cestno prometne stroke, ker ni utemeljenih razlogov za zavrnitev njegove izvedbe, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, s tem pa tudi bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Pritrditi gre tudi pritožbenim trditvam, da bi sodišče, ki nima znanja o tem, da bi lahko samo sodilo, kaj je vzrok prometne nesreče, moralo postaviti izvedenca cestno prometne stroke, ki ga je tožnica predlagala. Pritožnica pri tem izpodbija tudi zaključke sodišča prve stopnje o varnosti cestišča, napravljene na podlagi listin toženke. Zato gre pritrditi tudi očitku pritožnice, da je izvedba tega dokaza bistvena tako za ugotovitev dejanskega stanja kot pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je izključilo protipravnost ravnanja toženke, ne da bi preverjalo s strani tožnice očitano ji opustitev vzdrževanja cestišča, pa tudi, na kateri strani je vzrok za nesrečo oziroma kateri je morebiti prevladujoč. Res je sicer, da če je vzročna zveza pretrgana, za škodo ne odgovarja več povzročitelj prvega škodnega dogodka, ker vzročne zveze med prvotno nastalo škodo in kasneje nastalo škodo ni več. Vendar tudi zaključek o pretrganju vzročne zveze ni mogoč, če v postopku niti ni ugotovljeno, katero je tisto škodljivo dejstvo, ki je v vzročni zvezi s škodo, in katero je tisto, ki je vzročno zvezo prekinilo. V zvezi s težo vsakega od pogojev, brez katerih do škode ne bi prišlo, je sodišče prve stopnje ocenilo le tiste, predložene s strani toženke.

12Sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe ni izvedlo odločilnih dokazov (za njihovo zavrnitev pa tudi niso obstajali sprejemljivi razlogi). S tem je bila kršena pravica tožnice do izjave pred sodiščem (sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo le na podlagi dokazov toženke). Posledično tudi toženka ni imela možnosti, da bi se izjavila o nosilnih dokazih tožnice. Gre za dokazovanje vzroka in vzročne zveze kot predpostavk odškodninske odgovornosti in torej bistven del pravnih vprašanj v tej zadevi. Ker se sodišče prve stopnje (saj je zahtevek zavrnilo že po temelju) tudi do škode oziroma višine odškodnine (še) ni opredelilo in o tej tudi ni izvajalo dokazov, vse to po oceni višjega sodišča pretehta nad pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato višje sodišče ni razpisalo pritožbene obravnave, pač pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo sodišče prve stopnje po ponovljenem dokazovanju vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ponovno ocenilo. S tem bo zaščitena tudi pravica strank do pritožbe. Odločitev temelji na prvem odstavku 354. člen ZPP.

13V novem sojenju naj sodišče prve stopnje imenuje izvedenca cestno prometne stroke, v primeru, da ocenjuje, da izvedba dokaza z zaslišanjem voznika tožnice ni utemeljena, pa to ustrezno obrazloži. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da dejstvo, da je voznik kršil cestno prometne predpise, lahko pomeni le soprispevek k nastanku prometne nesreče, pa višje sodišče le pojasnjuje, da je tak materialnopravni zaključek mogoč le, če se v ponovljenem dokaznem postopku izkaže, da je bila vzrok prometne nesreče vendarle tudi opustitev dolžnega ravnanja toženke. V takem primeru ima tožnica – oškodovanka (ki je tudi sama prispevala k nastanku škode ali povzročila, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer) pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prim. prvi odstavek 171. člena OZ). Vendar pred tem ni izključena ugotovitev, da je vzrok za nesrečo pretežno na strani oškodovanke.

14Na koncu višje sodišče le še dodaja, da so neutemeljene pritožbene trditve, s katerimi tožnica izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitve, da naj ne bi prerekala trditev toženke, da je bilo na tem odseku več opozorilnih tabel. Pritožnica se sklicuje na svojo pripravljalno vlogo z dne 12. 11. 2020, v kateri naj bi navajala, da so „zaključki tožene stranke, po katerih je za prometno nesrečo izključno kriv in odgovoren voznik tovornega vozila, ki naj bi ignoriral prometno signalizacijo in ne prilagodil vožnjo razmeram na cesti, neutemeljeni.“ Trdi, da je izrecno kot neutemeljene navajala trditve toženke glede ignoriranja opozorilnih tabel; ne drži niti, da bi priznala, da voznik opozoril ni upošteval.

15Po ugotovitvah višjega sodišča navedeno ne drži. Upoštevajoč določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v povezavi z ustaljenim stališčem sodne prakse zgolj pavšalna navedba (tožnica jo je navedla na začetku vloge, na katero se sklicuje⁶), da stranka "prereka vse navedbe nasprotne stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja," ne pomeni, da je stranka (konkretno) prerekala takšno navedbo. Iz nadaljevanja te vloge pa prav tako ne izhaja, da bi tožnica konkretizirano odgovorila na trditve toženke glede postavljene signalizacije. Zgoraj povzetih pritožbenih trditev namreč ni mogoče šteti kot obrazloženega nasprotovanja navedbam toženke.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ 10.točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
² V zvezi z obrazložitvijo v 7. točki izpodbijane sodbe, da je iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče razvidno tudi (poudarilo višje sodišče), da je vzrok nesreče neprilagojena hitrost, gre pripomniti, da sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, ni vezano na odločitev prekrškovnega organa (temveč zgolj na odločitev kazenskega sodišča in še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, prim. 14. člen ZPP).
³ Prvi odstavek 131. člena OZ: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
⁴ Prim. VSRS Sodba II Ips 89/2021 z dne 15. 12. 2021, v kateri je dejansko stanje primerljivo s to zadevo.
⁵ Po stališču pritožnice predložitev listin, s katerimi toženka dokazuje, da je bila cesta primerno vzdrževana, še ne pomeni, da je to dejstvo tudi dokazala in bi šele z izvedencem cestno prometne stroke lahko ugotovili, ali je bilo cestišče varno za vožnjo in ali je bila cesta oziroma sloj na cesti takšen, da bi voznik lahko cesto varno prevozil tudi, če bi vozil s hitrostjo 50 km/h namesto 58 km/h.
⁶ Prva pripravljalna vloga tožnice (red. št. 15, list. št. 41).