VSL Sodba in sklep I Cp 2153/2016

I. Pritožba zoper popravni sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. odstavku izreka glede prvotožene stranke in v II. odstavku izreka (glede stroškovne odločitve) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v I. odstavku izreka glede drugotožene stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnika), s katerim je uveljavljal odpravo kršitve osebnostnih pravic. Tako je zavrnilo zahtevek na odstranitev naslednjih člankov iz elektronskega medija Dnevnik Online: „Jutri v Dnevniku: kdo se je ujel v prisluhe A. A.“, ki je bil dne 1. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „B. B. A. A.: Zdaj se je vključil tudi C. C.“, ki je bil dne 2. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Prisluhi A. A.: Mercator le del vezane trgovine“, ki je bil dne 3. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Prisluhi A. A.: dvojna vloga odvetnika D. D.“, ki je bil dne 4. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Zgodba o A. A. in B. B.“, ki je bil dne 5. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Nenavadna izjava tožilstva“, ki je bil dne 5. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „E. E.: Za pogovore D. D. – A. A. nisem vedel“, ki je bil dne 5. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Prisluhi A. A.: Petrolov finančnik sredi pogajanj z Dinersom z A. A. kupoval Rogaško“, ki je bil dne 9. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Kako so čevlji predsednice vlade odpirali vrata v Peko“, ki je bil dne 11. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Kako po A. A.?“, ki je bil dne 14. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „E. E. D. D. za pogovore z A. A. plačal 27.000,00 EUR“, ki je bil dne 25. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online; „Prisluhi: A. A. nad Dnevnik: zahteva 50.000,00 EUR odškodnine“, ki je bil dne 26. 10. 2013 objavljen v elektronskem mediju Dnevnik Online. Prav tako je bil zavrnjen zahtevek za objavo javnega opravičila tožniku za storjene kršitve njegove zasebnosti in osebnostnih pravic v tiskanem mediju Dnevnik. Zavrnjen je bil tožbeni zahtevek, da sta prvo¹ in drugotožena stranka² dolžni sklicati novinarsko konferenco, na katero morata pisno povabiti predstavnike slovenskih medijev ter na tej konferenci preklicati svoje navedbe, ki izhajajo iz objave prisluhov v člankih, naštetih v I. točki tožbenega zahtevka, ter se opravičiti tožniku za protipravne posege v njegove osebnostne pravice, storjene s temi navedbami. Zavrnjen je bil tudi zahtevek na prenehanje z izjavljanjem, zatrjevanjem, zapisovanjem, objavljanjem, predvajanjem, povzemanjem, nanašanjem, uporabo ali razširjanjem izjav, ki so povzete iz prisluhov oziroma predstavljajo prisluhe, pridobljene z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telefonskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov po odredbah Okrožnega sodišča v Ljubljani, preiskovalni oddelek, opr. št. Pp 9/2013, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku opr. št. Pp 9/2013, ki je potekal zoper tožnika v povezavi s tožnikom, ter na prepoved v kakršnemkoli kontekstu posegati v zasebnost, v ugled in dobro ime tožnika A. A. s tem, da izjavljata, trdita, zapisujeta, objavljata, predvajata, povzemata ali razširjata trditve, ki izhajajo iz prisluhov, pridobljenih na navedeni način. Tožencema je bilo naloženo povračilo stroškov tožnika v višini 4.368,93 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim popravnim sklepom z dne 12. 5. 2016 so bili stroški pravilno naloženi v plačilo tožniku.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku³. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku ugodi in tožencema naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožnika. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik znova opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bili sporni prisluhi pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, ki bi glede na dotedanji razplet kazenskega postopka v zadevi Diners Club Slovenija, d. o. o., ostali tajni in javnosti nedostopni. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je z razkritjem vsebine prisluhov prišlo do izvedbe tajnih podatkov, ki lahko predstavljajo dokaze v morebitnem novem kazenskem postopku, ki ga policija ali tožilstvo še vedno lahko sproži zoper tožnika. Ti dokazi so vedno pridobljeni za potrebe kazenskega postopka. Zaradi namena in teže prikritih preiskovalnih ukrepov je nujno potrebno, da lahko zbrano gradivo pride v javnost zgolj in samo v zakonitem kazenskem postopku. Z ravnanjem novinarjev prvega toženca in ravnanjem druge toženke je prišlo do kršitve pravice do obrambe, domneve nedolžnosti in pravne države. Opozarja, da v konkretnem primeru ni vprašanje, ali je bilo s strani države poseženo v tožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti (na podlagi odločbe sodišča), kar niti ni sporno, temveč, ali sta v tožnikovo zasebnost z objavo tako pridobljenih prisluhov posegla prvi toženec in druga toženka. Po mnenju pritožnika je razlaga, da je v zvezi z ustavno pravico iz 37. člena Ustave RS⁴ (komunikacijska zasebnost) mogoče opraviti test sorazmernosti na podlagi splošnih meril iz 15. člena URS, napačna. Pritožnik nadalje izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da spada v kategorijo relativno javnih oseb. Sodišče je pri tehtanju osebnostnih pravic tožnika zmotno opravilo trojni test prakse Evropskega sodišča za človekove pravice⁵. Ugotovitev, da je podan javni interes, je zgradilo na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja – kaj predstavlja vsebino spornega poročanja. Iz naslovov spornih člankov, izpostavljenih oblačkov ter podnaslovov posameznih člankov ne izhaja javni interes. Naslovi člankov so neresnični in zavajajoče povzemajo vsebino člankov, iz načina pisanja novinarjev prvega toženca pa izhaja jasna želja tožnika očrniti, prikazati v slabšalni luči ter ga z izmišljenimi in potencialnimi zgodbami javno diskvalificirati. V članku „Prisluhi A. A.: dvojna vloga odvetnika D. D.“ je prišlo do javnega razkritja zasebne komunikacije med prijatelji, članka „Kako po A. A.“ in „Zgodba o A. A. in B. B.“ pa vsebujeta vrsto objektivno žaljivih, slabšalnih, poniževalnih in negativnih vrednostnih sodb o tožniku. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je javni interes, ki opravičuje poseg v zasebnost tožnika, podan. Četudi bi bil javni interes za takšno poročanje podan, je po mnenju pritožnika kršitev zasebnosti in škoda, ki jo je poseg povzročil, nesorazmerna. Tega sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, torej ni izvedlo druge točke trojnega testa. Glede tretje točke testa pritožnik navaja, da bi bila javnost povsem legitimno obveščena o vsebini prisluhov, če bi se ti v kazenskem ali drugem postopku dejansko izvedli kot dokaz in pri njihovi izvedbi javnost obravnave ne bi bila izključena. V tedanji⁶ fazi pa temu ni mogoče pritrditi in ni mogoče zaključiti, da je takšen poseg nujen. Prav tako bi lahko novinarji na drugačen način in z drugačno obliko, brez povzemanja in sklicevanja na prisluhe, prav tako verodostojno za bralce, poročali o podaljšanju reprograma kreditov Mercatorju. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj je poročanje z razkrivanjem tajnih prisluhov z vidika javnega interesa nujno potrebno. Meni, da sodišče ni podalo odgovora na trditve, da so novinarji prvega toženca s svojim načinom, zgradbo in stilom poročanja prekoračili meje svobode izražanja, saj bi lahko o isti vsebini poročali na bolj dostojen in sprejemljiv način. Sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka, ker je novinarje spornih člankov zaslišalo glede javnega interesa, povzemanja in dojemanja besedila ter oblikovanja poročanja, čeprav toženca takšne trditvene podlage nista podala oziroma nista navedla, glede česa naj sodišče novinarje sploh zasliši. Sodišče je na izpovedi novinarjev oprlo obrazložitev sodbe, tako glede utemeljitve javnega interesa, kot tudi povzemanja resničnosti besedila, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prav tako ne bi smelo uporabiti izpovedi novinarjev, da so imeli oporo za svoje pisanje ne samo v prisluhih, ampak tudi v drugih informacijah in preteklih dogodkih. Izpovedi v tem delu predstavljajo nedovoljeno širjenje trditvene podlage. Iz izpodbijane sodbe ne izhajajo razlogi za zaključek sodišča, da so novinarji prvega toženca in druga toženka pri objavi prisluhov ravnali v dobri veri, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se pritožuje tudi zoper popravni sklep.

3Toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper popravni sklep

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim popravnim sklepom popravilo očitno pisno pomoto v II. odstavku izreka sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2528/2013 z dne 20. 4. 2016 tako, da je tožeča stranka dolžna v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.368,93 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča je skladna s prvim odstavkom 328. člena ZPP. Pritožnik navaja, da se pritožuje tudi zoper ta sklep, vendar v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, zakaj izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je popravilo očitno pisno pomoto v prej citirani sodbi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in izpodbijani popravni sklep potrdilo.

O pritožbi zoper sodbo

6Tožnik je vložil tožbo zaradi varstva osebnostnih pravic, s katero zahteva umik določenih člankov od prvega toženca in druge toženke ter javno opravičilo, sklic novinarske konference in preklic navedb, ki izhajajo iz objave prisluhov v člankih, ter opustitev dejanj – podobnih posegov, opisanih v tožbenem zahtevku, in njihovo prepoved v bodoče.

7Tožnik zatrjuje, da sta prvi toženec (izdajatelj tiskanega medija Dnevnik in elektronskega medija Dnevnik Online) in druga toženka (odgovorna urednica obeh medijev) v časopisu Dnevnik in na spletnem mediju Dnevnik Online objavila vrsto člankov, ki med drugim citirajo prisluhe iz predkazenskega postopka Pp 9/2013, ki je tekel zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Sporno je, ali sta z objavo člankov posegla v osebnostne pravice tožnika, in sicer v njegovo komunikacijsko zasebnost, v pravico do osebnega življenja, zasebnosti, pravico do poštenega sojenja, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter domnevo nedolžnosti oziroma ali sta z objavljenimi članki posegla v čast in dobro ime tožnika, ali pa sta zgolj izvrševala pravico do svobode izražanja in je protipravnost posega v pravice tožnika izključena.

8Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali naj svoboda izražanja prevlada nad osebnostnimi pravicami tožnika, zaključilo, da ustavna pravica svobode do izražanja mnenj zaradi izrednega javnega interesa glede prodaje Mercatorja v Sloveniji pretehta. Svojo odločitev je utemeljilo z interesom javnosti, da je seznanjena z informacijami glede postopka prodaje državnega premoženja oziroma družb, ki so v večinski lasti podjetij in bank v državni lasti, z vsebino oziroma naravo objavljenih prisluhov in statusom tožnika kot relativno javne osebe. Pri tem je ugotovilo, da so se novinarji že pred pisanjem spornih člankov ukvarjali s prodajo Mercatorja, da so razpolagali tudi z drugimi javnimi ali nejavnimi informacijami glede ozadja prodaje Mercatorja, da so dejstva preverjali na več koncih ter da so imeli za svoje pisanje podlago v pristnih, resničnih prisluhih in da so tudi mnenja, ki so jih podajali, imela dejstveno podlago. Na podlagi navedenega je zaključilo, da vsebina člankov ne predstavlja neupravičenega posega v osebnostne pravice tožnika ter v njegovo čast in dobro ime.

9Bistvo konkretne zadeve se, kot pravilno opozarja pritožba, nanaša na vprašanje, ali je javno poročanje o prisluhih, ki so bili pridobljeni v in za namen (pred)kazenskega postopka, s sklicevanjem na javni interes za razkritje vsebine takšnih prisluhov, dovoljeno, oziroma ali izključuje element protipravnosti posega v tožnikovo pravico do zasebnosti.

10Komunikacijsko zasebnost kot specifični vidik splošne pravice do zasebnosti in s tem splošne osebnostne pravice (35. člen URS) določa 37. člen URS, ki v prvem odstavku zagotavlja tajnost pisem in drugih občil. Komunikacijska zasebnost ni pravica, ki bi bila absolutno neomejena, kot izhaja iz sodne prakse naslovnega, kot tudi Ustavnega sodišča Republike Slovenije⁷ in ESČP.⁸

11Pri presoji dopustnosti posega v zasebnost je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti), pri čemer velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov; značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je ob določenih predpostavkah mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja – osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno pisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.⁹ Medijem je priznan ožji obseg pravice do poseganja v zasebnost javnih osebnosti, če te javne osebnosti niso politiki oziroma ne izvršujejo politične funkcije. Medijem tudi ni priznana pravica do poseganja v zasebnost osebnosti z relativno javnim značajem, če podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja niso splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu.¹⁰

12Praksa ESČP na drugi strani pripisuje poseben pomen novinarskemu poročanju in pravici javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. Določba 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin¹¹ novinarjem zagotavlja, da sami odločajo o tem, ali je zaradi kredibilnosti objavljenih podatkov potrebna tudi objava določenih informacij (tudi takšnih, ki uživajo določeno stopnjo zaupnosti). ESČP poudarja odgovornost novinarjev in medijev pri poročanju. Novinarji morajo ravnati v dobri veri ter na podlagi zanesljivih dejstev in tako zagotoviti zanesljive in točne informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu.¹²

13Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da ima tožnik status relativno javne osebe in je kot tak izpostavljen ostrejšemu javnemu nadzoru in kritiki, meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe pa je bistveno bolj ohlapna in vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe, zlasti na poslovnem področju njenega delovanja.

14Vendar pa v konkretni zadevi bistvo posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost ni le objava tajnih prisluhov iz predkazenskega postopka in s tem seznanitev javnosti s podatki, ki le-tej sicer nikoli ne bi bili razkriti, temveč je bistvo posega v tožnikovo ustavno varovano pravico tudi v samem izvoru posega. Med strankama ni sporno, da prisluhi, ki so jih avtorji člankov citirali in povzemali, izvirajo iz predkazenskega postopka. Po trditvah tožencev je prisluhe pridobil neznan anonimni vir, ki jih je samoiniciativno posredoval novinarjem prvega toženca in drugi toženki. Ti so zavestno objavili le dele prisluhov v zvezi s poročanjem o prodaji Mercatorja, noben od objavljenih prisluhov pa se ni nanašal na podrobnosti iz tožnikovega zasebnega življenja, kot tudi ne na poslovanje Diners Club Slovenija. Nesporno so avtorji člankov, vedeli, da je bilo gradivo, ki so ga prejeli, zbrano v predkazenskem postopku zoper tožnika, z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, saj iz trditev tožencev izhaja, da nikoli niso objavili prisluhov, ki bi se lahko nanašali na očitano kaznivo dejanje v zadevi Diners Club, v zvezi s katero je bil tožnik tedaj v priporu, da ne bi posegli v njegovo pravico do obrambe v kazenskem postopku.

15Pri presoji narave posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost je odločilnega pomena okoliščina, da je bilo v tožnikovo zasebnost na podlagi odredbe sodišča najprej poseženo s strani države, ob upoštevanju pogojev iz drugega odstavka 37. člena URS. V nadaljevanju pa je tožnik utrpel poseg še z objavo tako pridobljenih prisluhov v časopisu oziroma na spletu. Prav to pa je bistvo konkretne zadeve, kateremu se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izognilo.

16Ne glede na razloge prvostopenjskega sodišča, da je v zadevi podan močan javni interes, ki opravičuje poseg v osebnostne pravice tožnika, se je mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da objavljanje gradiva iz predkazenskega postopka, ko je to tajno, ni dopustno. Objava prisluhov lahko v takem primeru pomeni prekomeren poseg v tožnikove pravice do zasebnosti. Po presoji pritožbenega sodišča tu ne gre le za kolizijo dveh pravic (15. člen URS), tj. kolizijo med pravico do komunikacijske zasebnosti (37. člen URS) na eni ter svobodo novinarskega izražanja (39. člen URS) na drugi strani, temveč je treba oceniti, ali gre za kršitev komunikacijske zasebnosti, ne da bi šlo na drugi strani za izvrševanje katerekoli ustavne pravice; tudi splošne svobode ravnanja (35. člen URS) ne, ker takšen način njenega izvrševanja predstavlja že zlorabo pravice.

17Zakon o kazenskem postopku¹³ v 150. v povezavi s 152. členom med drugim določa, da preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca odredi ukrep nadzora telefonskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed v tem členu navedenih kaznivih dejanj in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi. V 154. členu ZKP je določen rok, po katerem se gradivo, zbrano s prikritimi preiskovalnimi ukrepi uniči, če kazenski pregon v tem roku ni sprožen. Zakon torej dovoljuje uporabo izsledkov nadzora telefonskih pogovorov samo za namene dokazovanja v kazenskem postopku, kar izhaja tudi iz sporočil za javnost državnega tožilstva, policije in informacijske pooblaščenke z dne 4. 10. 2013 v zvezi s konkretno objavo prisluhov. Pomembno je dejstvo, da tožilstvo za kazenski postopek uporabi le posnetke, ki potrjujejo sum, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje in na glavni obravnavi torej ne bodo predvajani posnetki oziroma izvajani dokazi, ki z očitanim kaznivim dejanjem niso v neposredni zvezi. Ker je bil zoper tožnika sprožen kazenski pregon zaradi suma kaznivih dejanj v zadevi Diners Club Slovenija, d. o. o.,¹⁴ in ne v zvezi z njegovo vlogo pri prodaji Mercatorja Agrokorju, na kar se nanašajo sporni članki in citirani deli prisluhov, slednjih toženca (še toliko bolj kot tistih, ki se nanašajo na Diners Club)¹⁵ ne bi smela objaviti, saj sta s tem javnosti razkrila podatke oziroma telefonske pogovore tožnika z drugimi osebami, ki sicer nikoli ne bi prišli v javnost oziroma za katere javnost nikoli ne bi izvedela (za kar tudi ne bi bil podan interes po razkritju). Čim je sam izvor posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost nedopusten, je nedopustno tudi nadaljevanje, to je, da se deli prisluhov in na njih temelječi članki še naprej kažejo spletni javnosti.

18Praksa ESČP sicer res sprejema stališče, da lahko v določenih okoliščinah interes po objavi informacije, ki je bila pridobljena in prenesena na nezakonit način, pretehta nad interesom posameznika, da zavaruje zaupnost te informacije.¹⁶ Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, pa po vpogledu v pravno relevantne odločbe ESČP¹⁷ tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obravnavajo v bistvenem podobnega dejanskega stanja s sporno zadevo. V zadevah, ki jih je obravnavalo ESČP, je šlo za poseg v zasebnost absolutno javnih oseb oziroma politikov, ki uživajo manjšo mero zasebnosti, kot relativno javne osebe. V zadevi Benediktsdottir proti Islandiji je šlo za objavo več e-mailov, v zadevi Radio Twist proti Slovaški pa za objavo posnetka telefonskega pogovora, v kateri je sodišče izpostavilo, da med postopkom ni bilo zatrjevano, da bi novinarji kršili kazensko pravo, ko so pridobili in predvajali posnetek. V nadaljevanju je poudarilo, da zgolj dejstvo, da je tretja oseba posnetek pridobila nezakonito, ne more biti razlog za poseg v svobodo novinarskega izražanja (10. člen EKČP). Kljub temu, da je na načelni ravni mogoče slediti takšnemu stališču ESČP, to po oceni pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je bil poseg tožencev v konkretni zadevi dopusten.

19Kot že pojasnjeno, je tožnik poseg v komunikacijsko zasebnost utrpel v dveh korakih; najprej s pravno dopustnim posegom v pričakovano polje komunikacijske zasebnosti (s tehničnim vdorom vanj) s strani države, nato pa še z objavo tako pridobljenih podatkov, kar je poseg v komunikacijsko zasebnost tožnika še poglobilo. Ob vrednostnem tehtanju se izkaže, da bi bil lahko drugi korak dopusten le v izjemnih primerih.

20Pri drugem koraku posega v komunikacijsko zasebnost (tj. objavi) je relevantno vprašanje, kaj je za pravni red z vidika posegov v človekove pravice in tudi z vidika načela pravne države in demokracije bolj usodno (škodljivo): to, da se svetovalec uprave Agrokorja (tožnik) po telefonu pogovarja z osebami, tako ali drugače vpletenimi v prodajo državnega Mercator hrvaškemu Agrokorju (pri čemer je treba pritrditi tožniku, da vsebina posnetkov niso le pogovori poslovne narave, temveč tudi zasebni pogovori med prijatelji oziroma znanci); ali to, da se v javnosti objavijo prisluhi telefonskih pogovorov, ki so bili z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov pridobljeni v (pred)kazenskem postopku in ki javnosti, ne samo, da nikoli ne bi postali znani (ker so za tožilstvo uporabni samo dokazi, ki potrjujejo sum, da je določena oseba storila očitano kaznivo dejanje, vsebina objavljenih posnetkov pa se (je) nanaša(la) na drugo temo), ampak ji (še posebej v fazi, ko je bil predkazenski postopek še v teku in sta prvi toženec in druga toženka objavljala sporne članke) ne bi smeli postati znani.

21Po oceni pritožbenega sodišča je za ustavni red, ki temelji na konceptu človekovih pravic, hujši udarec, če posameznik (četudi svetovalec hrvaškega kupca pri postopku prodaje podjetja v državni lasti) ne more ponotranjeno čutiti svoje pravice do komunikacijske zasebnosti ter se njegovi pogovori, ki so bili s strani države (upravičeno) že prestreženi, da bi se pridobili podatki, pomembni za očitano mu kaznivo dejanje, objavijo v javnosti v zvezi z drugo zadevo, kakor pa to, da javnosti ne smejo biti predočeni prisluhi pogovorov, v katerih se svetovalec kupca pogovarja z osebami na eni in na drugi strani prodaje državnega premoženja na način, ki ni skladen z (upravičenim) pričakovanjem javnosti oziroma javnim interesom.

22Dejstvo je, da prisluhi, pridobljeni v kazenskem postopku in za namen le-tega, uživajo (naj)višjo stopnjo tajnosti in zaupnosti. Teh podatkov po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče primerjati z e-maili in telefonskimi pogovori, do katerih novinarji pridejo na neznan, lahko tudi nezakonit način, vendar ne predstavljajo gradiva, zbranega za namen dokazovanja v kazenskem postopku.¹⁸ Tam je tehtanje med pravico do komunikacijske zasebnosti in svobodo izražanja medijev potrebno in celo nujno. Javni interes v posebej utemeljenih okoliščinah lahko upraviči takšne (grobe) posege v zasebnost posameznikov. Od obravnavanega se razlikuje tudi primer, ki ga je v odločbi Up 570/09 obravnavalo Ustavno sodišče, kjer je šlo za javno razkritje podatkov zaupne narave, ki jih je medij črpal iz dokumenta, označenega kot poslovna skrivnost (tj. revizorjevo poročilo). V nobeni izmed zgoraj citiranih primerov ESČP in Ustavnega sodišča namreč ni tekel kazenski oziroma predkazenski postopek in ni šlo za objavo morebitnih dokazov, pridobljenih v ta namen.¹⁹ Svoboda novinarskega izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ne more iti tako daleč, da bi bilo medijem dopuščeno zavestno in namerno objavljanje dokazov, pridobljenih in še neizvedenih v kazenskem postopku, z utemeljevanjem, da je tema objave v javnem interesu.

23Ob upoštevanju meril iz 15. in 37. člena URS, prakse Ustavnega sodišča in ESČP je na podlagi vsega obrazloženega mogoče zaključiti, da je dolžnost medijev, da pri uresničevanju pravice do svobode izražanja in tiska ne prekoračijo tistih meja, ki so določene s pravicami drugih subjektov. Sodišče prve stopnje je podrobno opredelilo vsebino pravice do pisemske tajnosti in poudarilo poseben pomen, ki ga tej pravici z njeno izločitvijo iz okvira splošne pravice do zasebnosti (35. člen URS) in opredelitvijo za samostojno človekovo pravico pripisuje ustavodajalec. Pri presoji, ali naj svoboda izražanja novinarjev prvega toženca in druge toženke prevlada nad osebnostno pravico tožnika do ohranitve tajnosti prisluhov iz predkazenskega postopka, je sodišče svobodi izražanja priznalo posebno težo. Iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča izhaja stališče, da tema, ki so jo avtorji v spornih člankih obravnavali, predstavlja zadevo splošnega pomena, ki naj bo v demokratični družbi deležna odprte in javne razprave. Iz obrazložitve pa ni razvidno, da bi sodišče opravilo presojo, ali izvrševanje pravice do svobode izražanja v okoliščinah konkretnega primera že prekomerno omejuje izvrševanje pravice do komunikacijske zasebnosti tožnika oziroma ali je ravnanje prvega toženca in druge toženke celo protipravno. Po oceni pritožbenega sodišča gre za odločilno okoliščino, ki je sodišče pri tehtanju v konkretnih okoliščinah ne sme prezreti.

24Kot je pritožbeno sodišče v tej odločbi že poudarilo, se materialnopravno bistvo konkretne zadeve nanaša na ustavnopravne razsežnosti komunikacijske zasebnosti na eni ter na težo posega na drugi strani, in sicer v dejanskem okviru, kot se je zgodil v konkretni zadevi. Prav obravnava komunikacijske zasebnosti (prvi odstavek 37. člena URS) in posega vanjo v konkretnem primeru daje obravnavani zadevi drugačno dejansko in pravno naravo, kakor če bi šlo (zgolj) za kolizijo med častjo in dobrim imenom tožnika (35. člen URS) na eni ter svobodo novinarskega izražanja (prvi in drugi odstavek 39. člena URS) na drugi strani.²⁰ Če bi šlo zgolj za to, potem bi bil odgovor pritožbenega sodišča tak, kot je v izpodbijani sodbi. S tem vprašanjem se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno ukvarjalo, vendar pa bi moralo v prvem koraku razrešiti kolizijo med pravico do komunikacijske zasebnosti na eni in svobodo novinarskega izražanja na drugi strani.

25Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika, da so bili prisluhi pridobljeni z izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov v kazenskem postopku. Ker pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja tako ni mogoče celovito preizkusiti, je pritožbeno sodišče sodbo (v povezavi s popravnim sklepom) na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo (glede prvega toženca in v stroškovnem delu, ne pa glede druge toženke, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) in zadevo vrača v novo sojenje.

26V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je v konkretnem primeru še mogoče govoriti o koliziji dveh ustavnopravnih pravic, ali pa sam izvor posega v tožnikovo komunikacijsko zasebnost zaradi protipravnosti izključuje upravičenost posega v zasebnost tožnika, ne glede na vsebino zapisanega in objavljenega. V tem primeru bo moralo ugotoviti, kateri izmed člankov, katerih umik zahtevka tožnik v tožbenem zahtevku, citirajo oziroma povzemajo prisluhe, in ali se kateri od člankov na prisluhe ne nanaša ter sestoji le iz mnenj oziroma vrednostnih sodb novinarjev (pri čemer je zopet sporno, če le-ta temeljijo na že objavljenih prisluhih). Če pa bo sodišče zaključilo, da je objava prisluhov iz predkazenskega postopka dopustna, bo moralo še enkrat presoditi, ali interes javnosti do obveščenosti v konkretni zadevi seže tako daleč, da je poseg v tožnikove osebnostne pravice dopusten oziroma je razkrivanje prisluhov z vidika javnega interesa nujno potrebno, ali pa imajo novinarji možnost pisati o zatrjevanih povezavah pri prodaji Mercatorja na takšen način, da niso prizadete osebnostne pravice tožnika. Pri tem naj sodišče presodi, ali je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno in vsi potrebni dokazi že izvedeni. V tem primeru naj zgolj napravi celovito dokazno oceno, v nasprotnem primeru pa naj dopolni postopek.

O neposredni odgovornosti urednice (druge toženke)

27Ni spora, da je (bila) druga toženka urednica medija Dnevnik, in da je pri zapisu in objavi spornih člankov v tej vlogi delala za prvotoženo stranko, to je za časopisno hišo Dnevnik, družba medijskih vsebin, d. d.

28Odgovornost delodajalca za delavca kot pomembna izjema pravila, da vsak (sam) odgovarja za škodo, ki jo povzroči, je v našem pravu urejena v določbi 147. člena Obligacijskega zakonika²¹, ki se v relevantnem prvem in drugem odstavku glasi: „(1) Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. (2) Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.“

29Neposredni odškodninski zahtevek oškodovanca zoper neposrednega povzročitelja škode je torej glede na jasno dikcijo 147. člena OZ dopusten le v primeru naklepne povzročitve škode, sicer pa mora biti uperjen izključno zoper delodajalca (tu izdajatelja medija; časopisno hišo, ki je prvi toženec). Ker se v okviru načela domnevane krivde domneva le navadna malomarnost, mora oškodovanec naklepno povzročitev škode delavca v tožbi zatrjevati in dokazati. Naklepna povzročitev škode eo ipso ne more izhajati kar iz same izvedbe konkretnega dejanja (tu denimo: pisanja članka), katerega rezultat se je izkazal kot škodljiv.

30Naklepa škodovati tožniku (namenoma objaviti neresnične očitke, prizadeti ga, torej povzročiti mu trpljenje s posegom v njegovo čast in dobro ime ter v druge osebnostne pravice) pri urednici v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Tožnik je sicer tak očitek drugi toženki v tožbi naprtil, vendar ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo in je zaključilo, da ga ni dokazal. Takšnih ugotovitev pritožba ne izpodbija, zato je ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugo toženko pravilno zavrnjen.

31Ker sodišče druge stopnje v delu, ki se nanaša na drugo toženko tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo glede druge toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede nje potrdilo (353. člen ZPP).

32S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na razlog (delne) razveljavitve na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja.

33Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških (II. odstavek izreka) ter odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (165. člen ZPP).

¹ Dnevnik., družba medijskih vsebin, d. d., v nadaljevanju prvi toženec.
² G. G., odgovorna urednica medija Dnevnik, d. d., v nadaljevanju druga toženka.
³ V nadaljevanju ZPP.
⁴ V nadaljevanju URS.
⁵ V nadaljevanju ESČP.
⁶ V času pisanja pritožbe.
⁷ V nadaljevanju Ustavno sodišče.
⁸ Glej npr. sklep VSL II Cp 2201/2012, odl. Up-444/09, odl. Up-472/02, zadevo ESČP Benediktsdottir proti Islandiji, zadevo ESČP Radio Twist proti Slovaški.
⁹ Odl. Up-444/09.
¹⁰ Prim. odl. Up-570/09.
¹¹ V nadaljevanju EKČP.
¹² Povzeto po sklep VSL I Cp 576/2014.
¹³ V nadaljevanju ZKP.
¹⁴ Kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (drugi v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika) in kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem (drugi in tretji odstavek 226. člena KZ-1) .
¹⁵ V kolikor bi se v zadevi Diners Club postopek nadaljeval na glavni obravnavi, katere javnost ne bi bila izključena, bi prisluhi, uporabljeni v dokazne namene, lahko postali javnosti dostopni in znani.
¹⁶ Prim. odl. Up-570/09, zadevo Benediktsdottir proti Islandiji.
¹⁷ Zadeva Benediktsdottir proti Islandiji, zadeva Radio Twist proti Slovaški.
¹⁸ Glej zgoraj citirane zadeve ESČP.
¹⁹ Pritožbeno sodišče tudi v objavljeni sodni praksi višjih sodišč takšnih primerov ni našlo.
²⁰ Tako tudi sklep VSL II Cp 2201/2012.
²¹ V nadaljevanju OZ.