VSRS Sodba I Ips 4183/2020

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je obsojena A. A. in B. B. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za kriva kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), obsojenega C. C. pa nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obsojenemu C. C. je, upoštevaje že predhodno izrečene kazni in po izpodbijani sodbi določeno kazen eno leto in štiri mesece zapora, izreklo enotno kazen šest let in en mesec zapora, v katero mu je vštelo del že prestanih kazni in čas odvzema prostosti. Obsojenemu A. A. je izreklo kazen eno leto in enajst mesecev zapora, ki se bo izvršila z delom v splošno korist. Obsojenemu B. B. je izreklo kazen eno leto in dveh mesecev zapora, ki se bo izvršila z delom v splošno korist. Vsem trem obsojencem je v zvezi s prvim kaznivim dejanjem v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe A. d.o.o. in sicer vsakemu v sorazmernem delu 3.788,09 EUR, obsojenemu A. A. pa v zvezi z drugim dejanjem še sorazmerni del 1.649,99 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s preostankom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Vse obsojence je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je pritožbi pooblaščenca oškodovane družbe ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih spremenilo tako, da so vsi trije obsojenci dolžni oškodovani družbi nerazdelno plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 23.598,84 EUR, obsojeni A. A. pa še premoženjskopravni zahtevek v višini 10.770,80 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obsojence je oprostilo plačila sodne takse, v plačilo pa jim je naložilo stroške oškodovanca in njegovega pooblaščenca.

2Zoper pravnomočno sodbo zagovornik obsojenega B. B. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Bistvo vložene zahteve je v zatrjevani relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ker obsojencu, preden je priznal krivdo, ni bil znan dopolnjeni premoženjskopravni zahtevek oziroma presežek prvotnega zahtevka v višini 870,28 EUR, o katerem ga pritožbeno sodišče, preden ga je obsojencem nerazdelno naložilo v plačilo, tudi ni zaslišalo, poleg tega pa je bil zahtevek podan prepozno.

3Na zahtevo, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovor podaja vrhovna državna tožilka Mirjam Kline in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi. Navaja, da je bil premoženjskopravni zahtevek sicer podan pravočasno, pred zaključkom naroka za izrek kazenske sankcije, ter da je o njem pritožbeno sodišče odločilo v skladu z zakonom, na odločitev o sprejemu priznanja krivde pa zahtevek ne vpliva. Vendar tožilka kršitev določb kazenskega postopka prepozna v tem, da pritožbeno sodišče pred odločitvijo o (dopolnjenem) premoženjskopravnem zahtevku obsojencu ni dalo možnosti, da bi se o njem izjavil.

4Odgovor je bil posredovan v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.-1

5Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).¹ Vložnik se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati le, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.² Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi sklicuje.³

6Čeprav se zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo obsojenec oziroma njegov zagovornik nista pritožila, gre pritrditi stališču Vrhovne državne tožilke, da se je v predmetni zadevi s sodbo pritožbenega sodišča obsojenčev položaj bistveno poslabšal glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, in sicer je pritožbeno sodišče, za razliko od prvostopenjskega sodišča, obsojencem v nerazdelno plačilo naložilo celoten premoženjskopravni zahtevek, tudi v presežni višini 870,28 EUR, česar prvostopenjska sodba ni zajemala in se posledično glede tega obsojenec niti ni mogel pritožiti.⁴ Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

B.-2

7Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je skupaj s soobsojencema in tremi drugimi, ločeno obravnavanimi sostorilci, s pomočjo kamenja razbil steklo na vhodnih vratih in tako vlomil v trgovino A. na Ptuju, vanjo vstopil ter iz nje odtujil več parfumov različnih znamk, v skupni vrednosti 22.728,56 EUR.

8Bistvo vložene zahteve je v vložnikovem nasprotovanju odločitvi pritožbenega sodišča, da sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku spremeni in

- prizna premoženjskopravni zahtevek še za škodo popravila vrat v znesku 870,28 EUR ter

- namesto sorazmernega dela škode vsem trem obsojencem v nerazdelno plačilo naloži celotno škodo v višini 23.598,84 EUR.

V zvezi s tem vložnik trdi, da naj bi bil obsojenec pri priznanju zaveden in da je bil dopolnjen premoženjskopravni zahtevek, ki je vseboval še škodo za popravilo vrat, vložen prepozno.

Relevantno procesno dejansko stanje

9V predmetnem postopku je dne 8. 5. 2019 oškodovana družba A. d.o.o. priglasila premoženjskopravni zahtevek v vrednosti odtujenih predmetov v višini 22.728,56 EUR, v katerem ni specificirala, kako naj sodišče škodo naloži obsojencem v plačilo. Vložnikova trditev, da naj bi iz premoženjskopravnega zahtevka izhajal predlog po razdelitev škode na šest delov, tako nima podlage v listinah spisa.

10Na predobravnavnem naroku dne 6. 11. 2019 je obsojenec krivdo za dejanje priznal, sodišče prve stopnje je priznanje sprejelo in še istega dne razpisalo narok za izrek kazenske sankcije, le za obsojenega B. B. Na tem naroku je bil prebran premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe v vrednosti odtujenih predmetov v višini 22.728,56 EUR. Vložnikova trditev, da naj bi predsednica senata predstavila, da bo obsojenec dolžan plačati le šestino škode, iz zapisnika naroka ne izhaja. Narok se je preložil z namenom, da se v nadaljevanju narok za izrek kazenske sankcije opravi za vse obdolžence skupaj.

11Sodišče prve stopnje je nato dne 6. 2. 2020, 26. 8. 2020 in 7. 9. 2020 izvedlo narok za izrek kazenske sankcije za vse tri soobdolžence.

12V vmesnem času, dne 18. 8. 2020, je oškodovana družba premoženjskopravni zahtevek dopolnila, in sicer je zahtevala še škodo za popravilo poškodovanih vrata trgovine v višini 870,28 EUR. V navedenem zahtevku je oškodovana družba izrecno predlagala, naj sodišče premoženjskopravni zahtevek v celoti prizna in ga nerazdelno naloži v plačilo vsem trem obdolžencem. Dopolnjeni zahtevek je bil vročen obsojenčevemu zagovorniku, ne pa tudi obsojencu, in nato prebran na naslednjem naroku dne 26. 8. 2020, ki je bil z njunim soglasjem opravljen v nenavzočnosti obsojenega B. B. in njegovega zagovornika. Na dopolnjeni premoženjskopravni zahtevek ni bilo ugovorov.

13Sodišče prve stopnje je nato na naroku dne 7. 9. 2020, ki se ga obsojenec in zagovornik nista udeležila, postopek zaključilo in razglasilo izpodbijano sodbo, v kateri je vsakemu izmed obdolžencev naložilo, da mora oškodovani družbi plačati 3.788,09 EUR, kolikor znaša sorazmerni del (šestina) premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe.

14Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pooblaščenec oškodovane družbe vložil pritožbo, ki je bila obsojencu in njegovemu zagovorniku vročena v odgovor, a nanjo nista odgovorila. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je vsem trem soobdolžencem v solidarno plačilo naložilo celoten premoženjskopravni zahtevek.

Glede vložnikovega očitka, da je bil obsojenec pri priznanju zaveden

15Vložnik uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 285.b člena ZKP z navedbami, da obsojenec, ko je na predobravnavnem naroku priznal krivdo, ni bil seznanjen s kasnejšim dopolnjenim premoženjskopravnim zahtevkom, s katerim je oškodovanec zahteval, da se obsojencem v nerazdelno plačilo naloži celoten znesek škode, ki vsebuje še škodo za popravilo vrat trgovine. Zavzema se za razveljavitev izpodbijanih sodb in smiselno za razveljavitev priznanja, saj da je bil pri njegovem podajanju zaveden, ker ga sodišče ni poučilo o posledicah glede nerazdelnega plačila celotne priglašene škode, vključno s stroškom popravila vrat.

16V skladu s četrtim odstavkom 285.b člena ZKP mora predsednik senata na predobravnavnem naroku ugotoviti, ali je obdolženec razumel vsebino obtožbe in ga poučiti po določbah 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, med drugim tudi, da se obdolženec s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in bo dokazni postopek izveden le glede okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Nadalje 1. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP določa, da mora sodišče, če obdolženec na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi prizna, presoditi, ali je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja. Vrhovno sodišče je že judiciralo, da se omenjeni pouk, ki ga je v zvezi s posledicami priznanja sodišče dolžno podati obdolžencu na predobravnavnem naroku, ter kasnejši preizkus, ali je obdolženec te posledice razumel, nanašata le na tiste posledice priznanja, ki so vezane na dejstvo, da v primeru priznanja v zadevi ne bo izvedena glavna obravnava. Poudarilo je, da je namen navedenih zakonskih določb obsojenca poučiti, da v posledici priznanja v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku. Ne pomenijo pa navedene določbe, da bi moralo sodišče obdolženca vsakokrat posebej seznaniti s prav vsemi potencialnimi pravnimi posledicami obsodilne sodbe, temveč to sodi v okvir pravnega svetovanja.⁵ Pouk po 1. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP se torej ne razteza na posledice obsodilne sodbe glede v postopku uveljavljanih premoženjskopravnih zahtevkov. Priznanje namreč zajema le krivdo za dejanje po obtožbi, ne pa tudi morebitnih premoženjskopravnih zahtevkov, kar izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka 285.c člena ZKP, da se lahko obdolženec ob priznanju posebej izjavi tudi o premoženjskopravnem zahtevku.

17V skladu s predstavljeno ustaljeno sodno prakso morebitni premoženjskopravni zahtevki oziroma obsojenčeva seznanjenost ali strinjanje z njimi na veljavnost priznanja krivde oziroma njegov sprejem s strani sodišča nimajo vpliva. Sicer pa vložnik vzročne zveze med uveljavljano procesno kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane sodbe niti ne zatrjuje. Navedena kršitev tako ni podana.

Glede (ne)pravočasnosti dopolnjenega premoženjskopravnega zahtevka

18Vložnik trdi, da je bila oškodovana družba z dopolnjenim premoženjskopravnim zahtevkom prekludirana, saj ga je vložila po zaključku predobravnavnega naroka, na katerem je obsojenec krivdo priznal. Vložnik navaja, da je bila s tem kršena določba kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZKP, pri čemer zastopa stališče, da bi morala oškodovana družba premoženjskopravni zahtevek podati do konca predobravnavnega naroka.

19Navednemu ni mogoče pritrditi, saj priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v primeru obdolženčevega priznanja krivde na predobravnavnem naroku ureja specialna določba drugega odstavka 285.č člena ZKP. V primeru, da obdolženec krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku prizna in sodišče priznanje sprejme, se namreč ne opravi glavna obravnava, temveč sodišče, skladno s petim odstavkom 285.c in 285.č členom ZKP, opravi narok za izrek kazenske sankcije. Vrhovno sodišče je presodilo, da se narok za izrek kazenske sankcije izvede s smiselno uporabo določb o glavni obravnavi,⁶ nadalje je judiciralo tudi, da 285.č člen ZKP v drugem odstavku izrecno določa, da lahko oškodovanec na naroku za izrek kazenske sankcije uveljavlja vse pravice, kot mu pripadajo na glavni obravnavi,⁷ vključno s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka.⁸

20V predmetnem postopku je bilo, kot že pojasnjeno, izvedenih več narokov za izrek kazenske sankcije. Peti odstavek 285.č člena ZKP določa, da se narok za izrek kazenske sankcije zaključi s podajanjem končnih besed strank. V obravnavanem primeru je bila dopolnitev premoženjskopravnega zahtevka podana dne 18. 8. 2020, po tem je sodišče opravilo še dva naroka in narok za izrek kazenske sankcije zaključilo šele dne 7. 9. 2020, ko so stranke podale zaključno besedo. Prekluzija premoženjskopravnega zahtevka tako ni podana.

Glede pravice do izjave o okoliščinah, navedenih v premoženjskopravnem zahtevku

21Vložnik trdi, da obsojencu pred odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je sodbo spremenilo v njegovo škodo, ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dopolnitvi zahtevka in zahtevi po naložitvi solidarnega plačila škode. Takšnemu stališču v odgovoru pritrjuje tudi državna tožilka. S tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 104. člena ZKP.

22Bistveno za presojo je, da je bila sodba v škodo obsojenca spremenjena z odločitvijo pritožbenega sodišča in odgovor na vprašanje, ali je bila pred odločitvijo obsojencu dana možnost, da se o predlogu izjavi, torej ali mu je bila zagotovljena kontradiktornost. Navedenemu je pritrditi. Tako obsojencu, kot tudi njegovemu zagovorniku je bila vročena pritožba pooblaščenca oškodovane družbe, v kateri je pritožnik predlagal, da se ugodi celotnemu premoženjskopravnemu zahtevku, vključno s škodo za popravilo vrat, kakor tudi nerazdelno naložitev v plačilo vsem obsojencem. Z vročitvijo pritožbe v odgovor jima je bila tako dana možnost, da se do njega opredelita oziroma se izjavita o pritožbenih navedbah oškodovane družbe⁹, vendar nobeden od njiju na pritožbo ni odgovoril. Obsojenec in njegov zagovornik bi lahko tudi predlagala, da naj ju pritožbeno sodišče obvesti o seji pritožbenega senata, kjer bi se obsojenec lahko izjavil glede presežnega dela premoženjskopravnega zahtevka. Tudi takšen predlog ni bil podan.

23Res prvi odstavek 104. člena ZKP med drugim določa, da sodišče zasliši obdolženca o dejstvih, navedenih v predlogu za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že presodilo, da gre navedeno določbo razlagati tako, da mora biti obdolženec z dejstvi, navedenimi v premoženjskopravnem zahtevku, seznanjen in imeti možnost se do njih opredeliti, ni pa potrebno, da mu je ta možnost dana v obliki zaslišanja.¹⁰ Obsojenec v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom res ni bil zaslišan, sta bila pa obsojenec in njegov zagovornik s celotno vsebino premoženjskopravnega zahtevka seznanjena na predobravnemu naroku, ter ponovno z vročitvijo pritožbe oškodovane družbe v odgovor. S tem je bila obsojencu dana zadostna možnost, da se izjavi o dopolnitvi premoženjskopravnega zahtevka ter predlogu po nerazdelni odgovornosti, zato zatrjevana kršitev ni podana.

Glede upravičenosti posega pritožbenega sodišča v prvostopenjsko sodbo in solidarne odgovornosti

24Vložnik z navedbami, da pritožbeno sodišče ne bi smelo sprejeti odločitve o nerazdelni odgovornosti obdolžencev in priznanju višjega premoženjskopravnega zahtevka, smiselno uveljavlja, da je pritožbeno sodišče prekoračilo svoja pooblastila po prvem odstavku 394. člena ZKP in po vsebini izraža nestrinjanje s presojo pritožbenega sodišča, s čimer ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je na podlagi pritožbe pooblaščenca oškodovane družbe sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o premoženjskopravnih zahtevkih spremenilo tako, da je vsem trem obsojencem v nerazdelno plačilo naložilo (dopolnjen) premoženjskopravni zahtevek v višini 23.598,84 EUR, ki je zajemal tudi škodo za popravilo razbitih vrat, ob čemer pri svoji odločitvi premoženjskopravnega zahtevka oziroma vsebine pritožbe ni v ničemer prekoračilo. Vložnik trdi tudi, da je bila odločitev pritožbenega sodišča, da celotno škodo naloži v solidarno plačilo vsem trem soobdolžencem, nepravična. Z odločitvijo pritožbenega sodišča se je obsojenčev položaj res poslabšal, a ne glede kazenske odgovornosti, temveč le glede premoženjskopravnega zahtevka, o katerem se odločba v adhezijskem postopku, ki se vodi po pravilih civilnega prava. Vložnik ne konkretizira, katere civilnopravne zakonske določbe naj bi pritožbeno sodišče kršilo z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku, niti kako naj bi takšna odločitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.¹¹ Vložnik navaja še, da naj višina prisojenega premoženjskopravnega zahtevka ne bi ustrezala dejansko povzročeni škodi, a teh svojih navedb ne konkretizira, zato nanje ni mogoče odgovoriti.

Glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo drugostopenjske sodbe

25Vložnik izpodbijani drugostopenjski sodbi očita še absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, katera v zadnjem odstavku na 3. strani in prvem odstavku na 4. strani obsojenega B. B. ne omenja.

26Tudi temu vložnikovemu očitku ni mogoče slediti. Izpodbijana sodba pritožbenega sodišča v navedenem delu ne podaja razlogov za svojo odločitev, temveč le povzema odločitev sodišča prve stopnje. Iz razlogov sodbe kot celote v nadaljevanju pa je razvidno, da je bil predmet pritožbene presoje oškodovančev pritožbeni predlog, naj se premoženjskopravni zahtevek v celoti naloži v nerazdelno plačilo vsem obsojencem (2. točka izpodbijane sodbe); da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo v odločbah o premoženjskopravnem zahtevku glede vseh obsojencev, ki so bili s sodbo spoznani za krive, da so vlomili v trgovino A. na Ptuju (4. točka sodbe); ter končno, da je pritožbeno sodišče presodilo, da je potrebno premoženjskopravni zahtevek naložiti v nerazdelno plačilo vsem trem obsojencem kot sostorilcem (5. točka sodbe), ter ugoditi zahtevku tudi v delu, ki se nanaša na škodo, nastalo zaradi popravila poškodovanih vrat (6. točka sodbe). Iz sodbe pritožbenega sodišča kot celote je tako jasno, da se sodba nanaša na vse tri obsojence, torej tudi na obsojenega B. B., zato o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe ni mogoče govoriti.

C.

27Ker zatrjevane kršitve niso podane je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

28Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženju in dohodkih. Ob presoji obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

29Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, 5. tč.
² Sklep VSRS I Ips 47924/2012 z dne 5. 9. 2013.
³ Sodba VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016.
⁴ Primerjaj s sodbo VSRS I Ips 22602/2016 z dne 17. 9. 2020, tč. 7.
⁵ Primerjaj s sodbama VSRS I Ips 88807/2017 z dne 06.06.2019, tč. 13; I Ips 15355/2013 z dne 6. 2. 2014, tč. 6 in 8.
⁶ Sodbi VSRS I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015, tč. 11; I Ips 29324/2013 z dne 28. 8. 2014, tč. 7.
⁷ Primerjaj s sodbama VSRS I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015, tč. 11 in I Ips 29324/2013 z dne 28. 8. 2014, tč. 7.
⁸ Sodba VSRS I Ips 24297/2016 z dne 1. 2. 2018, tč. 8.
⁹ Primerjaj s sodbo VSRS I Ips 11937/2014 z dne 7. 4. 2016, tč. 7.
¹⁰ Primerjaj s sodbama VSRS I Ips 40934/2014 z dne 6. 4. 2017, tč. 11 in I Ips 12414/2010 z dne 12. 4. 2012, tč. 10.
¹¹ Pritožbeno sodišče je o premoženjskopravnem zahtevku odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno.