102. člen ZKP

Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

Pooblaščenca oškodovancev namreč v okviru podanih premoženjskopravnih zahtevkov nista niti navajala vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev o temelju in višini uveljavljane denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz različnih naslovov in nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odmeriti nepremoženjsko škodo. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. tako npr. ni navedel izvora duševnih bolečin iz naslova katerih je uveljavljal odškodnino 10.000,00 EUR (npr. zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ipd.), pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. pa (niti v sedaj obravnavi pritožbi) ni opredelila katera osebnostna pravica oškodovanke naj bi bila kršena z ravnanjem obdolženca, sploh z oziroma na to, da naj bi do kršitve te neznane osebnostne pravice oškodovanke po njenih navedbah ob podaji zahtevka, prišlo celo z dvema kaznivima dejanjema, čeprav je bilo le eno storjeno (glede na opis dejanja) na njeno škodo. Nadalje pa tudi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, niti v delu, kjer so bili zahtevki zadostno opredeljeni, niso dali zadostne podlage za oceno vrste in teže nastale nepremoženjske škode v smislu določbe 179. člena Obligacijs

Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.

Kadar bi natančno ugotavljanje in raziskovanje obsega in utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka preveč zavleklo kazenski postopek, je utemeljena odločitev o napotitvi oškodovanca na pravdo, ne pa v novo sojenje le glede premoženjskopravnega zahtevka, kar bi bilo v izraziti kontradikciji z določbama 15. člena in prvega odstavka 100. člena ZKP.

Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

Prvostopno sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku (PPZ), kakor ga uveljavlja oškodovanec, in le o tistem zahtevku, ki je bil postavljen. Sodišče lahko nato v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, oškodovancu PPZ prisodi v celoti, lahko deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, ga napoti na pravdo s celotnim PPZ. Sodišče sàmo torej ne sme o zahtevku odločiti tako, da bi npr. namesto povrnitve škode, oškodovancu vrnilo stvari. Tudi v skladu z Obligacijskim zakonom (164. člen OZ) velja splošno pravilo, da ima oškodovanec pravico do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilom denarne odškodnine. Le izjemoma, kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi, pravice do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode oškodovanec nima (VSRS sklep II Ips 25/2018 z 28. 3. 2019, točka 12).

V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Zgolj naslovitev dela dopisa kot premoženjskopravni zahtevek ob taki vsebini, ne da bi bil v njem podan kakršenkoli premoženjskopravni zahtevek, ne zadošča za zaključek, da je bil tak zahtevek podan. Glede na to, da premoženjskopravni zahtevek sploh ni bil postavljen, bi moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 285.č člena ZKP oškodovancu sporočiti, da ima pravico biti navzoč na naroku za izrek kazenske sankcije ter uveljavljati pravice, ki jih ima po določbah ZKP na glavni obravnavi. Zakonska ureditev je namreč taka, da dolžnost sodišča seznaniti oškodovanca z njegovimi pravicami, povezanimi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka zamejuje na primere, ko oškodovanec ni vabljen kot priča in še ni bil obveščen o možnosti, da sme podati premoženjskopravni zahtevek.

Toženec v izvršilnem postopku tožnice kot upnice (kreditodajalke) do dolžnikov (kreditojemalcev) ni sodeloval in ni mogel vplivati na v izvršilnem postopku ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj se o njej se ni mogel izjaviti (ji nasprotovati, predlagati nove). Tožničin argument res iudicata (sklepa o ugotovitvi vrednosti nepremičnine) pa je omejen s subjektivnimi mejami pravnomočnosti in veže le stranke v izvršilnem postopku.

Tožnik je poznal storilca domnevnega kaznivega dejanja poslovne goljufije in je lahko uveljavljal civilnopravno varstvo svojih pravic. Zoper B. B. je (že od leta 2009) razpolagal s pravnomočnim sklepom o izvršbi. Zaradi opustitve preiskave domnevnega kaznivega dejanja ni bil kršen postopkovni vidik človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS.

Kadar je kaznivo dejanje izvršeno v sostorilstvu, kot v obravnavani zadevi, sodišče ni dolžno raziskovati vprašanja, kako sta si sostorilca pridobljeno protipravno premoženjsko korist razdelila. Če gre za neposredno udeležbo več oseb, ki so tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu izvrševale zakonske znake kaznivega dejanja (ali pa odločilno prispevale k izvršitvi), ni bistveno, ali je neposredni prejemnik premoženjske koristi ena od njih, nekatere ali vse, niti kakšni so njihovi deleži pri delitvi koristi. Razumno in izkustveno je dopustno sklepati, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega premoženjsko korist pridobili vsi sostorilci. Sodišče prve stopnje je oškodovankin premoženjskopravni zahtevek v opredeljenem obsegu zakonito naložilo v solidarno (nerazdelno) plačilo obema obdolžencema, pri čemer se je pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Solidarna odškodninska odgovornost sostorilcev obstaja takrat, kadar so ti delovali s skupnim (istim) namenom povzročiti škodo.

Kljub temu, da se ugotovljeno nasprotje med razlogi nanaša na dejstva, ki glede na opis kaznivega dejanja v izreku ne vplivajo na sam obstoj kaznivega dejanja (pridobitev premoženjske koristi sebi ali komu drugemu je pri kaznivem dejanju po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 predpisana alternativno), pa gre še vedno za nasprotje med razlogi sodbe glede zakonskega znaka kaznivega dejanja, torej glede odločilnega dejstva. Glede na to, da bi bilo mogoče protipravno premoženjsko korist, ki naj bi si jo pridobil obsojeni A. K., ugotoviti le z vrednotenjem družbe M. d.o.o., je bila obsojencu z zavrnitvijo predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi izračunal obstoj in višino premoženjske koristi, ki se je očitala obsojencu, kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Priznanje kaznivega dejanja sicer ne pomeni hkrati tudi pripoznave odškodninskega zahtevka, pomeni pa priznanje dejstev, ki konstituirajo kaznivo dejanje. Ta dejstva so hkrati tudi dejstva, na katera se opira odločitev o odškodninskem zahtevku, zato v sodbi ni treba posebej navajati razlogov o njihovi ugotovitvi v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom.

Sodišče je revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, ali je bilo v konkretnem primeru z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka pretrgano zastaranje za prisojeno terjatev.

Kljub dejstvu, da obdolženi še ni bil kaznovan in da je redno zaposlen, je glede na konkretne okoliščine razumen sklep, da je odreditev pripora neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja.

Ker oškodovanca doslej v kazenskem postopku nista uveljavljala premoženjskopravnega zahtevka tako, kot določa 3. odstavek 102. člena ZKP, temveč sta le napovedala, da ga bosta uveljavljala, nista bila upravičena zahtevati začasnega zavarovanja zahtevka.

V materialnopravnem smislu so odločilna dejstva tista, na katera obtožba z opisom dejanja, ki se mora prilegati zakonskim znakom določenega kaznivega dejanja, opira zahtevo za posameznikovo obsodbo in kaznovanje.

Sodišče o višini škode, ki jo je oškodovanec uveljavljal v specificiranem premoženjskopravnem zahtevku, ni bilo dolžno izvajati nobenega posebnega dokaza, saj zagovornica nanj ni imela pripomb, obdolženec na izrecno vprašanje predsednice senata tudi ni oporekal višini uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka, sodišče samo pa je ocenilo, da je uveljavljani znesek realen.

Obdolženčeva pravica do prevoda listin in izjav, ki so podlaga za odločanje v kazenskem postopku, ne sega tako daleč, da je potrebno prevesti vse pisne dokaze ali uradno dokumentacijo, ki je v spisu, ne glede na njihovo relevantnost.

S tem, ko sodišče prve stopnje na glavno obravnavo ni vabilo oškodovanca, ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Oškodovana pravna oseba je v predlogu za kazenski pregon že podala tudi premoženjskopravni zahtevek in ga tudi dokumentirala, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da zaslišanje zakonitega zastopnika oškodovanca ni nujno potrebno in ga na glavno obravnavo tudi ni vabilo; njegovega zaslišanja pa tudi stranki nista predlagali. Državna tožilka, kot to izhaja tudi iz navedb v pritožbi, zaslišanja predstavnika oškodovanca v obtožnem predlogu ni predlagala, ker po njenem mnenju v tisti fazi postopka za to še ni bilo potrebe. Zaslišanja oškodovanca pa državna tožilka ni predlagala niti do konca glavne obravnave. Ker ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo izvajalo dokaze, za katere misli da niso potrebni, če jih tudi ni predlagala nobena od strank, ni mogoče pritrditi navedbam v pritožbi, da je zaradi nevabljenja oškodovanca na glavno obravnavo (kar je sicer kršitev določb kazenskega postopka), to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilno sodbe.