104. člen ZKP

Pooblaščenca oškodovancev namreč v okviru podanih premoženjskopravnih zahtevkov nista niti navajala vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev o temelju in višini uveljavljane denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz različnih naslovov in nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odmeriti nepremoženjsko škodo. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. tako npr. ni navedel izvora duševnih bolečin iz naslova katerih je uveljavljal odškodnino 10.000,00 EUR (npr. zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ipd.), pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. pa (niti v sedaj obravnavi pritožbi) ni opredelila katera osebnostna pravica oškodovanke naj bi bila kršena z ravnanjem obdolženca, sploh z oziroma na to, da naj bi do kršitve te neznane osebnostne pravice oškodovanke po njenih navedbah ob podaji zahtevka, prišlo celo z dvema kaznivima dejanjema, čeprav je bilo le eno storjeno (glede na opis dejanja) na njeno škodo. Nadalje pa tudi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, niti v delu, kjer so bili zahtevki zadostno opredeljeni, niso dali zadostne podlage za oceno vrste in teže nastale nepremoženjske škode v smislu določbe 179. člena Obligacijs

Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku se lahko sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v obliki upoštevanja vseh relevantnih določb civilnega, materialnega in procesnega prava. Premoženjskopravnem zahtevku kazensko sodišče ne sme ugoditi, če oškodovanec v pravdi ne bi mogel uspeti. Vprašanje (višine) premoženjske koristi v sferi obtožencev ni nujno enako (višini) premoženjske škode v sferi oškodovane družbe. Kumulativno uveljavljanje pogodbene kazni in povrnitve škode ni dopustno. Adhezijski postopek ne sme nerazumno in prekomerno obremenjevati kazenskega postopka.

Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka za zastaranje kazenskega pregona. Upoštevaje takšno odločitev sodišča je neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne sodbe, trditev zahteve, da je sodišče "nepravilno in nesorazmerno" ponovno vzpostavilo obsojenčeve obveznosti do delavcev, ker je priznalo njihove premoženjskopravne zahtevke. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi. V obravnavanem primeru sodišče o nobenem od uveljavljanjih premoženjskopravnih zahtevkov ni meritorno odločilo. Določene oškodovance je napotilo z uveljavljanjem premoženjskopravnih zahtevkov na pravdo, glede štirih oškodovancev pa je pritožbeno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbah o premoženjskopra

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da pravica do zasebnosti (kot tudi druge človekove pravice) ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih oseb in v primerih, ki jih v tretjem odstavku 15. člena določa Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in je koncept pričakovane pravice tisti, ki daje odgovor na vprašanje, v katerih primerih je treba zasebnosti zagotoviti pravno varstvo. V skladu s tem konceptom bo lahko predmet varstva tisto, kar skuša oseba ohraniti kot zasebno, vse dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in bo to pričakovanje tudi objektivno opravičljivo. Pričakovanje pa ni objektivno opravičljivo takrat, ko stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je ob upoštevanju načela sorazmernosti treba dati prednost. Na splošno namreč velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih oseb. Upoštevaje izpostavljeno je prvostopenjsko sodišče v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe tehtno, razumljivo in v zadostnem obsegu obrazložilo, zakaj so dokazi, pridobljeni s pomočj

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

V obravnavanem primeru ne gre za situacijo, da je oškodovana družba transformirala sklep o izvršbi, ki je bil izdan zoper gospodarsko družbo v sklepu o izvršbi zoper fizično osebo, torej oba obsojenca, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je oškodovanka zatrjevala škodo v višini s pripadki in ki jo je tudi priglasila v kazenskem postopku, torej gre za različna pravna določila. Natančno branje izpostavljene sodbe VSRS (v točki 19 do 22) pa pokaže, da je pravnomočna kazenska sodba bila razveljavljena le v delu glede premoženjskopravnega zahtevka zaradi zatrjevanja o povrnitvi DDV in v tem delu glede zakonitih zamudnih obresti oškodovanke, ne pa glede samega začetka teka zamudnih obresti zaradi nastanka škode zaradi neplačanih računov, kar je prvo sodišče natančno pojasnilo v točki 8) obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pouk, ki ga je v zvezi s posledicami priznanja sodišče dolžno podati obdolžencu na predobravnavnem naroku, ter kasnejši preizkus, ali je obdolženec te posledice razumel, se nanašata le na tiste posledice priznanja, ki so vezane na dejstvo, da v primeru priznanja v zadevi ne bo izvedena glavna obravnava. Namen zakonskih določb je obsojenca poučiti, da v posledici priznanja v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku. Ne pomenijo pa, da bi moralo sodišče obdolženca vsakokrat posebej seznaniti s prav vsemi potencialnimi pravnimi posledicami obsodilne sodbe, temveč to sodi v okvir pravnega svetovanja. Pouk po 1. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP se torej ne razteza na posledice obsodilne sodbe glede v postopku uveljavljanih premoženjskopravnih zahtevkov. Priznanje namreč zajema le krivdo za dejanje po obtožbi, ne pa tudi morebitnih premoženjskopravnih zahtevkov, kar izhaja tudi iz četrtega odstavka 285.c člena ZKP, da se lahko obdolženec ob priznanju posebej izjavi tudi o premoženjskopravnem zahtevku. Določbo prvega odstavka 104. člena ZKP gre razlagati tako, da mora biti obdolženec z dejstvi, navedenimi v premoženjs

Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi ugotavljalo, ali so uveljavljani premoženjskopravni zahtevki oškodovancev po višini utemeljeni, s čimer obsojencu ni dalo možnosti, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki se nanaša na njegovo odgovornost povrniti oškodovancem škodo, posledično pa je bilo poseženo v njegovo pravico do obrambe.

Višini zneska, določenega v okviru posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, se lahko tudi razlikujeta. Obtoženi je po priznanju krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku pripoznal priglašen premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razlika med višinama zneskov določenega posebnega pogoja in prisojenega premoženjskopravnega zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ne pomeni, da je izrek zaradi te razlike v nasprotju sam s seboj in nerazumljiv.

Ker odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja adhezijski postopek, ki poteka po pravilih civilnega prava, je potrebno odločbo o premoženjskopravnem zahtevku ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v treh povedih zapisalo zgolj, da je sodišče zahtevek v celoti priznalo in da je oškodovanec v spis vložil potrdila o plačilu računov za opravljena dela za obnovo poslopja in poravnavo, sklenjeno z zavarovalnico, iz česar izhaja, da je uveljavljal le razliko, ni pa pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da je oškodovanec res utrpel škodo v navedeni višini niti, zakaj zavarovalnica oškodovancu ni plačala celotne škode.

Sodišče je pri presojanju uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe v višini 5.067,53 €, izhajalo iz napačne materialnopravne podlage.

Obsojencu s tem, ko mu pisni izvid in mnenje izvedenke nista bila vročena, ni bila kršena pravica do poštenega postopka. Obsojenec v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom ni bil posebej zaslišan, vendar pa se dejstva, navedena v predlogu za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, prekrivajo z vsebino dokaznega gradiva, izvedenega na glavni obravnavi v navzočnosti obsojenca, kar pomeni, da se je obsojenec s temi dejstvi seznanil in se je imel možnosti opredeliti do njih. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno, v sklopu posebnih razlogov, opredelilo vsebine obdolženčeve zavesti in hotenja, vendar iz celovitega razumevanja relevantnih sodbenih razlogov izhaja prav ugotovitev, da se je obsojenec tudi tega zakonskega znaka zavedal in ga hotel uresničiti. Namen zadovoljevanja spolnega nagona je naraven znak kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Sodišče prve stopnje je na odločilno dejstvo spolne motiviranosti obsojenčevih ravnanj sklepalo na podlagi narave teh ravnanj in na podlagi ugotovitve, da je obsojenec spolno aktivna oseba.

Kadar je kaznivo dejanje izvršeno v sostorilstvu, kot v obravnavani zadevi, sodišče ni dolžno raziskovati vprašanja, kako sta si sostorilca pridobljeno protipravno premoženjsko korist razdelila. Če gre za neposredno udeležbo več oseb, ki so tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu izvrševale zakonske znake kaznivega dejanja (ali pa odločilno prispevale k izvršitvi), ni bistveno, ali je neposredni prejemnik premoženjske koristi ena od njih, nekatere ali vse, niti kakšni so njihovi deleži pri delitvi koristi. Razumno in izkustveno je dopustno sklepati, da so s kaznivim dejanjem ali zaradi njega premoženjsko korist pridobili vsi sostorilci. Sodišče prve stopnje je oškodovankin premoženjskopravni zahtevek v opredeljenem obsegu zakonito naložilo v solidarno (nerazdelno) plačilo obema obdolžencema, pri čemer se je pravilno oprlo na določilo prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika, po katerem za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Solidarna odškodninska odgovornost sostorilcev obstaja takrat, kadar so ti delovali s skupnim (istim) namenom povzročiti škodo.

Po določbi prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ta določba velja tudi glede dokaza z izvedencem, tudi če je v zvezi z odrejenim izvedenstvom pred tem izdelal izvid in mnenje pisno. Obtoženi je imel od decembra 2010 kot diakon položaj župnijskega sodelavca, zato je treba le pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so starši oškodovanko vpeljali v cerkveno življenje in ji omogočali preživljanje pretežnega časa v okviru cerkve in župnije, kjer je imela številne dejavnosti, v prepričanju, da je oškodovanka v tem okolju varna. Starši so torej prepustili oškodovanko v varstvo cerkvi kot instituciji, župniku in osebam, ki so delale z njim, torej tudi obtoženemu. Prav v župniji pa je obtoženi s položajem diakona, zaradi česar je bila oškodovanka bolj zaupljiva, navezal stik z njo. Glede na besedilo določbe 173. člena KZ-1 storilčev namen zadovoljitve spolnega nagona ni element kaznivega dejanja, kot tudi primerjalno, v pravni ureditvi držav, ki imajo to področje urejeno primerljivo naši ureditvi. Naklep storilca je sicer lažje prepoznaven, če poseže v spolno nedotakljivost druge osebe z

Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, jih sodišče ne bo izvedlo.

Zaradi obtoženčevega pripoznanja premoženjskopravnega zahtevka, kot ga je priglasil oškodovanec, je sodišče prve stopnje temu pripoznanju utemeljeno sledilo in zato ni presojalo njegove utemeljenosti. Pritožbeno uveljavljana absolutna nezmožnost plačila le-tega pa kaže na to, da si je obtoženi s pripoznanjem očitno poskušal pridobiti milejšo kazensko sankcijo.