UPRS Sodba I U 122/2020-21

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se inšpekcijski in izvršilni postopek gradbene inšpekcije št. 06122-391/2007 nadaljujeta proti novi zavezanki lastnici nelegalne gradnje A. A. (1. točka izreka); da se izvršilni postopek, dovoljen s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-391/2007 z dne 27. 1. 2009, nadaljuje s finančno prisilitvijo (2. točka izreka); da je inšpekcijska zavezanka dolžna izvršiti odrejeno obveznost iz 2. točke izreka odločbe gradbene inšpektorice št. 06122-391/2007 z dne 18. 4. 2007 v povezavi s sklepom o popravi pomote št. 06122-391/2007 z dne 22. 5. 2007, s katero je odrejeno, da mora inšpekcijski zavezanec do 30. 6. 2007 na svoje stroške odstraniti objekt iz prve točke izreka odločbe, to je zimski vrt, tlorisne dimenzije 3,6 m x 6,65 - 6,0 m, pozidan z zidaki iz ekspandiranega betona, v katerih so vgrajena okna, in vzpostaviti prejšnje stanje, v novem roku do 1. 8. 2019, z opozorilom, da bo v primeru neizvršitve odrejene obveznosti po preteku tega roka kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 3.000,00 evrov (3. točka izreka); da se odvetnici A. A. v navedenem postopku gradbene inšpekcije podeli status stranske udeleženke (4. točka izreka); da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršitve in da v postopku niso nastali stroški (5. in 6. točka izreka).

2Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnica se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da drugostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti in da drugostopenjski organ ni odločil o obeh vloženih pritožbah. Uveljavlja kršitev 14., 21., 22. in 74. člena Ustave RS. Pojasnjuje, da je bil na podlagi dopisa gradbene inšpektorice z dne 31. 7. 2013 izveden izbris zaznambe nedovoljene gradnje ter da je 12. 12. 2013 sklenila kupoprodajno pogodbo s B. B. Trdi, da ne more biti pasivno legitimirana oseba v tej zadevi, da ji inšpekcijska določba z dne 18. 4. 2007 ni bila nikoli vročena in da ni lastnica nelegalnega objekta po odločbi iz leta 2007, saj je postala ena od solastnikov objekta na naslovu ... v ..., parc. št. 938 k. o. ..., v letu 2014. Meni, da v času sklenitve pogodbe navedeni objekt, niti zimski vrt, ni bil nelegalna gradnja, ter da bi organ lahko nadaljeval postopek le zoper znanega zavezanca, ne pa zoper enega od solastnikov. Uveljavlja kršitev 158. člena Ustave, ker je toženka določila novega zavezanca in spremenila način izvršbe. Izpodbijanemu sklepu očita, da nima potrebnih in predpisanih sestavin. Sklicuje se na izbris nedovoljene gradnje v zemljiški knjigi in trdi, da to pomeni, da je gradbena inšpektorica ugotovila, da je obveznost po pravnomočni in izvršljivi odločbi izpolnjena. Navaja, da je zaupala izbrisu nedovoljene gradnje in ji zato ni mogoče pripisati nedobrovernosti, še manj pa jo določiti za novo inšpekcijsko zavezanko. Dodaja, da so inšpekcijski zavezanci lahko le vsi solastniki in da ne sme odstraniti gradnje brez soglasja ostalih solastnikov. Trdi, da tudi niso izpolnjeni pogoji za izvršbo s prisilitvijo. Uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave, ker je organ v postopku izdaje določbe opravil poizvedbe na zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju in Finančni upravi Republike Slovenije, ne da bi ji vročil pridobljene dokumente in ji omogočil, da se o tem izjavi. Opozarja še na 4. točko izreka izpodbijanega sklepa ter navaja, da se v izvršilnem postopku ne priznava položaja stranke drugim osebam in da to kaže na subjektivni odnos gradbene inšpektorice, usmerjen v povračilne ukrepe zoper tožnico, ki je bila pooblaščenka javnih uslužbencev v postopkih zoper isto inšpektorico.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je posredovala upravni spis zadeve.

5Tožnica je na naroku za glavno obravnavo vztrajala pri tožbenih navedbah, vključno z očitki o subjektivnega odnosa konkretne gradbene inšpektorice do tožnice.

Odločanje po sodnici posameznici

6Sodišče je 10. 3. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

Dokazni sklep

7Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve, v sodnem spisu pa v odločbo z dne 20. 12. 2019 na A2 in sklep z dne 27. 2. 2019 na A3.

8Dokazni predlog z vpogledom v ostale listine, naštete v zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 31. 5. 2022, je zavrnilo kot prepozne na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Dokazni predlog z vpogledom v navedene listine je bil namreč podan šele po preteku trideset dnevnega roka za vložitev tožbe. Tožba v upravnem sporu je sodno varstvo pravic in pravnih koristi pravnih subjektov zoper odločitve državnih organov ter je za njeno vložitev v 28. členu ZUS-1 predpisan prekluziven rok, zato po presoji sodišča po poteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem dejstev in dokazov, ki niso bili navedeni že v pravočasni tožbi, niti tekom upravnega postopka.

K I. točki izreka

9Tožba ni utemeljena.

10Predmet tega upravnega spora je sklep, s katerim je upravni organ v postopku prisilne izvršitve inšpekcijske odločbe, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, odločil, da se postopek nadaljuje z novo zavezanko, določil nov način izvršitve in nov rok za izvršitev, ter zagrozil, da bo v primeru neizvršitve odrejene obveznosti po preteku novega roka kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 3.000,00 evrov.

11Sodišče mora najprej preizkusiti tožbeni očitek o pristranskosti gradbene inšpektorice, ki je vodila upravni postopek in izdala izpodbijani sklep. Zahteva po nepristranskosti uradne osebe se odraža v inštitutu izločitve uradne osebe iz razlogov, določenih v 35. členu in prvem odstavku 37. člena ZUP. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zahtevala izločitev gradbene inšpektorice C. C. ter da je glavni inšpektor s sklepom št. 021-10/2018-4 z dne 3. 9. 2018 zavrnil njeno zahtevo, Ministrstvo za okolje in prostor pa je s sklepom 021-18/2018-2 (06421125) z dne 23. 11. 2018 zavrnilo tožničino pritožbo zoper navedeni sklep.

12Zoper odločitev o neizločitvi uradne osebe poseben upravni spor ni dovoljen (gl. drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato lahko stranka pravilnost in zakonitost take odločitve uveljavlja v tožbi, s katero sproži upravni spor zoper odločitev o glavni stvari. Po presoji sodišča je tožnica to v tej tožbi storila s sklicevanjem na svojo zahtevo za izločitev inšpektorice in očitki, da je njeno ravnanje „usmerjeno v izvedbo povračilnih ukrepov“, ker naj bi bila tožnica pooblaščenka javnih uslužbencev v postopkih, ki naj bi se vodili zoper isto gradbeno inšpektorico zaradi „izvajanja trpinčenja na delovnem mestu“. V tožbi pa sodišču tudi predlaga, naj se zadeva v ponovljenem postopku dodeli drugemu gradbenemu inšpektorju, kar utemeljuje z zatrjevanjem inšpektoričinega odklonilnega odnosa.

13Iz tožničine zahteve za izločitev z dne 26. 7. 2018 in njenih navedb v tožbi izhaja, da je kot razlog za izločitev navajala nepravilnosti v postopanju inšpektorice v obravnavani zadevi (v bistvenem, da inšpektorica glede na dejansko in pravo stanje stvari ni imela pravne podlage za to, da bi zoper tožnico vodila postopek) in dejstvo, da je tožnica kot odvetnica zastopala javne uslužbence inšpektorata v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, „ki ga je izvajala konkretna gradbena inšpektorica, takrat kot Glavna inšpektorica za okolje in prostor“, kar naj bi kazalo na inšpektoričin subjektivni interes sankcionirati tožnico.

14Po povedanem tožnica inšpektoričino izločitev uveljavljala na podlagi t.i. odklonitvenega razloga iz prvega odstavka 37. člena ZUP. Po tej določbi lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine, poleg tistih iz 35. člena tega zakona, vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti (t.i. odklonitveni razlogi). Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan razlog za izločitev.

15Odklonitveni razlogi predstavljajo okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (neprofesionalne) povezave uradne osebe s predmetom spora ali s stranko (prim. sklep Vrhovnega sodišča Cp 1/2012)¹. Praksa in literatura kot druge okoliščine, ki opravičujejo izločitev uradne osebe, navajata npr. prijateljstvo ali sovraštvo do stranke, gospodarsko odvisnost uradne osebe od stranke, dolžniško upniško razmerje, svetovalno razmerje ipd. (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 352/2016, sodba Upravnega sodišča I U 291/2018, Androjna, Kerševan: Upravnoprocesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 154 in naslednje). Našteti primeri kažejo na neko specifično osebno razmerje med stranko in uradno osebo.

16V nasprotju z izključitvenimi razlogi je treba pri odklonitvenih ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo). Pri objektivnem merilu gre torej za presojo, ali bo uradna oseba v postopku zagotavljala uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njeno nepristranskost. Ključno merilo, ki ga je v zvezi z objektivnim testom treba uporabiti, je merilo okoliščin, ki narekujejo (opravičljivo) bojazen pristranskosti uradne osebe v konkretni zadevi. V tem pogledu je pomemben tudi vtis, ki si ga ustvari stranka, vendar ta ni nujno odločilen. Odločilno je, da je mogoče bojazen pristranskosti objektivno utemeljiti (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 214/2010, ki se sklicuje na zadeve Kp 1/2009, II Ips 43/2006 in II Ips 158/2006, ter mag. Nina Betetto: Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, št. 7/2008, str. 1576).

17Za presojo v konkretnem primeru, to je, ali je podan zatrjevani odklonilni razlog, je po presoji sodišča odločilno, da tožnica kot osebno razmerje, ki po njenem mnenju izkazuje inšpektoričin odklonilni odnos do tožnice, utemeljuje z navedbo, da je tožnica kot odvetnica zastopala osebe, ki so inšpektorici očitali trpinčenje na delovnem mestu in (po trditvah tožnice) s tem tudi uspeli. V postopkih, ki naj bi glede na svojo vsebino pri inšpektorici vzbudili odklonilni odnos do tožnice, tožnica torej ni nastopala kot stranka, to je kot oseba, ki bi tožnici kaj očitala in bi bila zato z njo v kakšnem posebnem osebnem razmerju, ki bil lahko zbujal dvom v njeno nepristranskost, temveč je v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka. Ne glede na zaupno razmerje, ki se sicer ustvari med stranko in odvetnikom, pa dejstvo, da je tožnica v navedenih postopkih nastopala kot profesionalna pooblaščenka, ne zbuja dvoma v inšpektoričino nepristranskost. Inšpektor oziroma konkretna inšpektorica kot uradna oseba mora poleg zahtev, ki jih določajo ZUP in drugi predpisi (npr. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev), izpolnjevati tudi posebne zahteve profesionalnosti in neodvisnosti (samostojnosti), kot jih nalagajo določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, gl. npr. prepovedi in omejitve iz 14. in 15. člena ZIN). Svoje delo opravlja na način, da vodi upravne postopke, v katerih se srečuje s strankami in njihovimi pooblaščenci, ki so praviloma odvetniki. Zanjo se zato domneva, da je sposobna razmejiti svoj subjektivni odnos do osebe, s katero je v določenem posebnem osebnem razmerju, in med pooblaščencem/odvetnikom te osebe v sodnih postopkih, vključno s postopki zaradi trpinčenja na delovnem mestu, kot jih navaja tožnica v tej zadevi. Da bi lahko bil zbujen dvom v inšpektoričino nepristranskost v razmerju do tožnice, bi zato morale biti podane kakšne druge posebne okoliščine, ki bi kazale na to, da je ne glede na to, da je tožnica v navedenih delovnopravnih sporih nastopala kot odvetnica, odnos med tožnico in inšpektorico presegel tožničino profesionalno vlogo. Takih okoliščin pa tožnica v svoji zahtevi za izločitev, o kateri je upravni organ odločil in ki zato predstavlja okvir presoje, na katero se v tej zadevi lahko opre sodišče, ne zatrjuje (niti takih okoliščin ne zatrjuje v tožbi).

18Okoliščine, ki lahko zbujale zatrjevani dvom v inšpektoričino nepristranskost, pa ne pomenijo niti trditve o nezakonitosti njenega postopanja v obravnavanem upravnem postopku, zlasti očitek, da je inšpektorica sploh vodila postopek zoper tožnico kot zavezanko. Z njimi namreč tožnica zatrjuje nezakonitost izpodbijanega sklepa o glavni stvari, kar bo sodišče presojalo v nadaljevanju. Nikakor pa te trditve ne pomenijo razloga za izločitev inšpektorice iz razlogov po prvem odstavku 37. člena ZUP. Po povedanem je odločitev upravni organov o zavrnitvi tožničini zahteve za izločitev inšpekotrice pravilna in zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 237. člena ZUP².

19Po vsebini (v glavni stvari) je v tej zadevi prvenstveno sporno, ali je glede na dejansko in pravno stanje stvari podana podlaga za prisilno izvršbo inšpekcijske odločbe št. 06122-391/2007 z dne 18. 4. 2007 s tožnico kot zavezanko. Pravno odločilna dejstva, ki so v zvezi z s tem ugotovljena v izpodbijanem sklepu so naslednja:

- 18. 4. 2007 je bila v zvezi z objektom opisanem v 3. točke izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 152. člena ZGO-1 izdana inšpekcijska odločba, ki je v 2. točki izreka zavezancu B. B. naložila odstranitev objekta, opisanega v 3. točki izreka sedaj izpodbijanega sklepa;

- 27. 1. 2009 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe 2. točke izreka odločbe z dne 18. 4. 2007, s katerim je bilo inšpekcijskemu zavezancu B. B. določen nov rok za izvršbo z grožnjo, da bo po poteku tega roka opravljena prisilna izvršba po drugi osebi;

- novembra 2009 je bila začeta izvršba po drugi osebi, ki pa ni bila uspešna;

- 12. 12. 2013 je bila sklenjena prodajna pogodba med B. B. in tožnico, ki je izvedena v zemljiški knjigi in katere predmet je nakup nepremičnina parc. št. 938/26 k. o. ... v solastniškem deležu 18661/50000, ki v naravi predstavlja prostore v mansardi, predprostor, sanitarije, tri pisarne in arhiv, vse na naslovu ...

20Navedene ugotovitve v izpodbijanem sklepu imajo listinsko podlago v upravnem spisu in jih tožnica ne izpodbija, vključno z vsebine navedene pogodbe. Tožnica ne trdi, da v pogodbi ni zapisano, kar navaja upravni organ, temveč vztraja, da je na njeni podlagi postala zgolj solastnica nepremičnine ter da je zato tudi sporna gradnja v solasti.

21Po presoji sodišča iz navedenih dejanskih okoliščin izhajata naslednja pravnoodločilna zaključka: Prvič, z inšpekcijsko odločbo z dne 18. 4. 2007 je obravnavana gradnja spoznana za nezakonito in odrejena njena odstranitev, za katero je bil kot investitor gradnje zavezan B. B., odstranitev pa še ni izvršena. Drugič, s sklenitvijo prodajne pogodbe je tožnica kot partikularna pravna naslednica B. B. vstopila v njegov pravni položaj inšpekcijskega zavezanca.

22Glede na navedeno pravno stanje zadeve (izdani sta bili že inšpekcijska odločba in sklep o dovolitvi njene izvršbe) je jasno, da je izpodbijani sklep izdan v izvršilnem postopku. Z njim je organ ugotovil, da ima položaj inšpekcijske zavezanke sedaj tožnica, na podlagi prvega odstavka 298. člena ZUP pa je določil tudi nov način izvršbe. Po navedeni določbi se namreč zavezanca prisili k izpolnitvi z denarno kaznijo tudi, če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna. Kot je bilo že povedano, gre v tej zadevi prav za tak primer, saj je bila, kot izhaja iz ugotovitev organa na 3. in 10. strani izpodbijanega sklepa, novembra 2009 začeta izvršba po drugi osebi, ki pa ni bila uspešna. Tožbena trditev, da upravni organ te okoliščine ni ugotovil, je zato napačna.

23Neutemeljeni so tožbeni očitki o kršitvi načela pravnomočnosti. Izvršba, začeta s sklepom o dovolitvi izvršbe, se konča s prisilno izvršitvijo naložene obveznosti oziroma z ustavitvijo postopka, če zavezanec vmes sam izpolni obveznost. To se v tem primeru po povedanem ni zgodilo. Na drugačno presojo ne vpliva dejstvo, da je bila v letu 2013 v zemljiški knjigi izbrisana prepoved iz 2. točke prvega ostavka 158. člena ZGO-1 in da se glede na drugi odstavek 159. člena ZGO-1 ta prepoved sicer izbriše, ko je inšpekcijska odločba izvršena. Ta izbris, ki po povedanem nima podlage v izvršitvi inšpekcijske odločbe, sam po sebi nima učinka pravnomočnega zaključka izvršilnega postopka, saj za to ni nobene podlage v zakonu. Prav tako ne pomeni, da je s tem dejanjem (izbrisom dejstva nelegalne gradnje v zemljiški knjigi) objekt izgubil status nelegalne gradnje, saj za tak pravni zaključek, za katerega se zavzema tožnica, tudi ni podlage v zakonu. Po prvem odstavku 293. člena ZUP se namreč upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen. Ker po podatkih upravnega spisa v tej zadevi ni bil izdan sklep o ustavitvi postopka prisilne izvršbe, upravni organ z nadaljevanjem postopka prisilne izvršbe in izdajo izpodbijanega sklepa ni kršil pravil o pravnomočnosti.

24Glede tožničinega položaja zavezanke je pomembno, da je v sodni praksi (gl. npr. sodbo tega sodišča I U 1858/2017 in v njej citirano sodno prakso) uveljavljeno stališče, da je po določbah 152. člena v zvezi z 157. členom ZGO-1 inšpekcijski zavezanec investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja. Šele če tega ni mogoče ugotoviti, je zavezanec lastnik nepremičnine. To velja tudi, ko gre za nepremičnino v solastnini. Latnik nepremičnine oziroma njeni solastnik so torej inšpekcijski zavezanci le v primeru, če investitorja gradnje ne mogoče ugotoviti. Obravnavani primer ni tak. S pravnomočno inšpekcijsko odločbo z dne 18. 4. 2007 je bilo ugotovljeno, da je inšpekcijski zavezanec za odstranitev obravnavane nelegalne gradnje B. B. Iz obrazložitve te pravnomočne odločbe pa tudi izhaja, da je bil za inšpekcijskega zavezanca spoznan kot investitor nelegalne gradnje.

25V sodni praksi (npr. sodbe tega sodišča I U 2456/2018, II 276/2018, I U 1830/2010, I U 667/2010) je tudi uveljavljeno stališče, da je zavezanec za izvršitev inšpekcijske odločbe pravni naslednik osebe, ki je v postopku pred izdajo izvršilnega naslova imela položaj pasivne stranke. Vprašanje, ali obravnavani objekt predstavlja nedovoljeno gradnjo, je namreč vezano izključno na okoliščino, ali je bila njegova gradnja dovoljena z ustrezno upravno odločbo ali neposredno na podlagi zakona. To pomeni, da je dovoljenost gradnje vezana na objekt in ne na njegovega vsakokratnega lastnika.

26V obravnavani zadevi je tožnica kot partikularna pravna naslednica B. B. vstopila v njegov pravni položaj investitorja in s tem inšpekcijskega zavezanca, kar izhaja tudi iz vsebine kupoprodajne pogodbe, ki (kot ugotavlja prvostopenjski organ) v naravi vključuje tudi obravnavano nelegalno gradnjo. Tožnica zato zmotno uveljavlja, da je upravni organ s tem, ko jo je spoznal za novo zavezanko, posegel v pravnomočno inšpekcijsko odločbo.

27Prav tako se tožnica neutemeljeno sklicuje na svojo dobrovernost pri sklepanju pravnega posla. Nedovoljenost gradnje lahko v razmerju do pravnega posla predstavlja kvečjemu pravno napako, ki pa je stvar razmerja med pogodbenimi strankami in v nobenem primeru nima vpliva na javnopravni status objekta (prim. npr. sodbi tega sodišča I U 1830/2010, I U 667/2010).

28Glede na povedano je upravni organ pravilno ugotovil, da je inšpekcijska zavezanka (sedaj) tožnica. Tožnica se zato neutemeljeno sklicuje na sklep I U 808/2018, s katerim je sodišče zavrglo tožničino tožbo zoper sklep, s katerim je bilo tožnici naloženo plačilo stroškov fotokopiranja listin upravnega spisa. Sodišče je v navedenem sklepu zgolj obiter dictum opozorilo, da bo moral upravni organ razčistiti, kdo je inšpekcijski zavezanec, kar pa je upravni organ z izpodbijanim sklepom, kot rečeno, tudi storil.

29Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, da ji inšpekcijska odločba ni bila nikoli vročena oziroma da ni bila seznanjenja z drugim prej izvedenimi procesnimi dejanji v postopku. Kot pravna naslednica inšpekcijskega zavezanca je vstopila v postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, v stanju, v kakršnem je bil v trenutku prehoda pravnega nasledstva.

30Na drugačno presojo ne vplivajo tožbeni očitki o neobrazloženosti drugostopenjske odločbe. Predmet presoje v upravnem sporu je upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, to pa je v tej zadevi prvostopenjska odločba. Tudi sicer pa tožnica ne more uspeti s splošnimi navedbami o standardih, ki jih mora izpolnjevati pritožbena odločba, in navedbami, da ta vsebuje le kronološko povzemanje postopka. Iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je pritožbeni organ navedel dejstva in stališča, ki so odločilna, to pa je, kot že rečeno, da je inšpekcijska odločba izvršljiva in da je tožnica s pridobitvijo lastninske pravice od inšpekcijskega zavezanca vstopila v njegov pravni položaj. Ne drži, da pritožbeni organ ni odločal o obeh pritožbah, to je o pritožba, ki ju je tožnica vložila kot zasebnica in kot odvetnica. V obeh primerih gre namreč za isto osebo, tožnico A. A., ki je zato lahko vložila le eno pritožbo.

31Neutemeljena je tudi očitana kršitev pravice do izjave zaradi nevročitve listin, ki jih upravni organ pridobil na podlagi opravljenih poizvedb na zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju in na Finančni upravi Republike Slovenije. Te listine, na katere se inšpektorica sicer sklicuje v izpodbijanem sklepu, so za odločitev v zadevi pravno nepomembne, saj ugotovitev nobene od zgoraj navedenih pravnoodločilnih okoliščin ne opira na navedene listine. Poleg tega pa je bila nebistvena kršitev odpravljena s tem, da je te listine sodišče vročilo tožnici pred narokom za glavno obravnavo in ji s tem omogočilo, da se o njih izjavi.

32Res je, da za odločitev prvostopenjskega organa, da v 4. točki izpodbijanega sklepa tožnici kot odvetnici podeli status stranske udeleženke, ni nobene pravne podlage, saj gre, kot rečeno, za isto osebo. Ta nepravilnost pa očitno ni bistvena in zato ne vpliva na odločitev sodišča o tožbi. Prav tako nebistvena kršitev je navedba določbe prvega odstavka 285. člena ZUP v uvodu izpodbijanega sklepa. Upravni organ je namreč zahtevam iz 212. člena ZUP zadostil z navedbo 26. člena ZGO-1.

33Iz povedanega tako izhaja, da je imela inšpektorica pravno in dejansko podlago za nadaljevanje izvršilnega postopka in izdajo izpodbijanega sklepa. To pa pomeni, da so neutemeljeni tudi tožbeni očitki o inšpektoričinem arbitrarnem postopanju zoper tožnico in s tem povezani očitki o kršitvi Ustave.

34Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

35Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Sodišče se sklicuje tudi na sodno prakso v zvezi z izločitvenimi razlogi po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 40/2019, da so kriteriji in vodila, ki glede zahteve po nepristranskem odločanju sodišč izhajajo iz prvega odstavka 23. člena Ustave, enako uporabljiva tudi za druge postopke, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, torej tudi v upravnih postopkih izdaje upravnih aktov iz 2. člena ZUS-1.
² Iz sodne prakse (npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 40/2019) izhaja, da gre tudi pri odklonitvenemu razlogu po ZUP (enako kot po ZPP) za relativno bistveno kršitev postopka, zaradi česar ne pride v poštev sklicevanje na drugi odstavek 237. člena ZUP.