285. člen ZUP

Postopka izvršbe ni šteti za nadaljevanje in del postopka inšpekcijskega nadzora. Že iz terminologije GZ izhaja, da gre za dve vrsti postopkov, saj drugi in tretji odstavek 106. člena GZ naštevata tako inšpekcijske kot postopke izvršbe. Enak rezultat, tj., da gre za dva postopka, izhaja tudi iz sistematične razlage, ki daje odgovor glede na sestavo pravnega akta, torej, kako je zakonodajalec oblikoval pravna določila v ožje ali širše enote, ki sestavljajo predpis.

Sodišče zavrača navedbo tožnika glede dolžnosti uporabe ZGO-1, saj je izvršba samostojen postopek, ki se vodi po predpisih, veljavnih ob njenem začetku. 106. člen GZ ločuje redne in izvršilne postopke, pri čemer se izvršba po uveljavitvi GZ vodi po GZ. Organ, kadar se izvršba lahko opravi tako z izvršbo po drugih osebah kot s prisilitvijo, ni prost pri izbiri načina izvršbe in mora, ob upoštevanju prvega odstavka 285. člena ZUP, izbiro obrazložiti. Prvi odstavek 285. člena ZUP namreč določa, da če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendarle doseže namen izvršbe.

Pri inšpekcijskem postopku in postopku izvršbe gre za dva postopka, kar izhaja tudi iz sistematične razlage GZ. Organ je pravilno upošteval, da postopek izvršbe predstavlja od inšpekcijskega ločen postopek, tako pa je v tem postopku tudi pravilno uporabil materialne določbe GZ, ki so bile v veljavi ob začetku postopka izvršbe. Prvi odstavek 285. člena ZUP nalaga organu tako izbiro načina načina in izvršilnega sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, pa se z njima doseže namen izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora organ vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi, kot to nakazuje tožnik, temveč lahko izreče tudi izvršbo s prisilitvijo.

Iz najnovejše sodne prakse izhaja, da je upravni spor zoper sklepe o dovolitvi izvršbe dovoljen, in da mora upravno sodišče ob presoji procesnih predpostavk za tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ugotoviti konkretne okoliščine sporne zadeve (po uradni dolžnosti), predvsem glede ugovora neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovora že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovorov, ki se nanašajo na način izvršbe ter ugovora, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen.

Utemeljeno tožnica uveljavlja neizvršljivost obveznosti iz 3. točke izreka inšpekcijske odločbe. S to točko je bilo tožnici odrejeno vodenje evidence odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, kar (kot izhaja že iz samega izreka) je tožnica dolžna delati že na podlagi predpisov, ki urejajo ravnanje z odpadki. Na podlagi tako splošno opredeljene obveznosti, ki jo vsebuje že predpis, pa res ni mogoče ugotoviti, kaj mora tožnica storiti, da bo mogoče na podlagi izreka inšpekcijske odločbe preveriti, ali je naloženo obveznost izpolnila. To še zlasti velja, ker iz razlogov izpodbijanega sklepa, izhaja, da ne gre za to, da tožnica ne bi vodila nobene evidence, temveč da evidenca, ki jo vodi oziroma na način kot jo vodi, ni v skladu s predpisi. Tožnica ima prav, da upravni organ ni povsem prost pri izbiri načina izvršbe. Omejen je namreč z določbo prvega odstavka 285. člena ZUP, ki v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a da se z njim doseže namen izvršbe. Iz sodne prakse izhaja, da mora ob upoštevanju teh dveh kriterijev upravni organ navesti razloge,

Glede na dejstvo, da je izvršba uvrščena v posebno poglavje GZ, kot je v posebno poglavje uvrščen inšpekcijski nadzor, je zakonodajalec postopek izvršbe štel za poseben postopek, kot je tudi uporabil terminologijo v drugem in tretjem odstavku 106. člena GZ. Tudi ob uporabi analogije z določbami ZUP, po katerih je postopek izvršbe poseben postopek, urejen v samostojnem poglavju ZUP, postopka izvršbe ni šteti za nadaljevanje in del postopka inšpekcijskega nadzora. Upravni organ ni povsem prost pri izbiri načina izvršbe. Omejen je namreč z določbo prvega odstavka 285. člena ZUP, ki v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a se z njim doseže namen izvršbe. Ob upoštevanju teh dveh kriterijev mora upravni organ navesti razloge, s katerimi obrazloži izbiro načina izvršbe.

Inšpekcijski organ ni prost pri izbiri načina izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi. Prvi odstavek 285. člena ZUP namreč v skladu s temeljnim načelom varstva pravic strank (tretji odstavek 7. člena ZUP) nalaga tako izbiro načina in sredstva, ki je za zavezanca najmilejše, a se z njim doseže namen izvršbe.

Glede na dejstvo, da je izvršba uvrščena v posebno poglavje GZ, kot je v posebno poglavje uvrščen inšpekcijski nadzor, je po mnenju sodišča zakonodajalec postopek izvršbe štel za poseben postopek, kot je tudi uporabil terminologijo v drugem in tretjem odstavku 106. člena GZ. Tudi ob uporabi analogije z določbami ZUP, po katerih je postopek izvršbe poseben postopek, urejen v samostojnem poglavju ZUP, postopka izvršbe ni šteti za nadaljevanje in del postopka inšpekcijskega nadzora. Organ je po mnenju sodišča za vodenje izvršilnega postopka pravilno uporabil materialne določbe GZ in ne ZGO-1. Zakon kot primarno sredstvo izvršbe obveznosti inšpekcijskega ukrepa ne določa izvršbe po drugih osebah.

Upravni organ bi moral obrazložiti odločitev o izbranem načinu izvršbe in višini denarne kazni ter obrazloženo zavrniti s tem povezane ugovore zavezanca. Šele tako bi bil možen preizkus načina izvršbe, ali je organ pri njegovi izbiri upošteval za zavezanca najmilejši način. V tem delu gre zato pritrditi tožnikoma, da je podana bistvena kršitev pravil upravnega postoka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker organ zavezancu s sklepom o založitvi predujma naloži posebno obveznost (ki ni enaka obveznosti iz izvršilnega naslova), mora obrazložitev med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP). To pomeni, da mora organ obrazložiti odločitev o izbranem načinu izvršbe in višini predujma ter obrazloženo zavrniti s tem v zvezi podane ugovore zavezanca. Utemeljitev sorazmernosti izbranega načina izvršbe in primernosti ocenjenih stroškov za njeno izvedbo je nujna tudi zato, ker 285. člen ZUP organu nalaga, da če je mogoče opraviti izvršbo na več načinov in z raznimi sredstvi, opravi izvršbo na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, če se z njima vendarle doseže namen izvršbe. V tej fazi postopka je sicer natančna višina bodočih stroškov izvršbe po drugih osebah negotova, tako da je že zakonodajalec določil, da založeni znesek ne ustreza nujno kasneje nastalim, dejanskim stroškom izvršbe. Zato višina zneska, ki ga mora zavezanec založiti kot predujem, ni predmet natančnega ugotovitvenega postopka in organu ni treba n

Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. S sklepom o izvršbi se ne odloča o obveznosti inšpekcijskega zavezanca, da odstrani nelegalno gradnjo, saj je bilo o njej odločeno z inšpekcijsko odločbo. Navedena odločba in z njeno izvršitvijo povezana škoda pa sta bili (lahko) predmet drugega upravnega spora. Iz tega izhaja, da ker se upravni spor zoper sklep o izvršbi ne more nanašati na vsebinsko presojo obveznosti, o kateri je bilo odločeno z drugim upravnim aktom, tudi iz te obveznosti izvirajoča škoda ni upoštevna za izdajo začasne odredbe.

Iz najnovejše sodne prakse izhaja, da je upravni spor zoper sklepe o dovolitvi izvršbe dovoljen, in da mora upravno sodišče ob presoji procesnih predpostavk za tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ugotoviti konkretne okoliščine sporne zadeve (po uradni dolžnosti), predvsem glede ugovora neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovora že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovorov, ki se nanašajo na način izvršbe ter ugovora, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen.

Izvršbo se lahko v obravnavanem primeru opravi tako z izvršbo po drugih osebah kot s prisilitvijo. V taki procesni situaciji pa inšpekcijski organ ni prost pri izbiri izvršbe in mora ob upoštevanju prvega odstavka 285. člena ZUP obrazložiti izbiro načina izvršbe, da je možen preizkus, ali je pri izbiri upošteval za zavezanca najmilejši način.

Za presojo utemeljenosti obsega in višine tožnici naloženih stroškov rušitve ne zadošča, da je izvajalec zanje izstavil račun in da se ta sklada z zapisnikom o izvedbi izvršbe, ki tožniku niti ni bil vročen. V njem navedeni stroški morajo imeti podlago v pogodbi, sklenjeni z inšpektoratom.

Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZG za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek v gozd, ne zahteva ugotovitev okoliščin o ugotavljanju škode na biosistemu oziroma o ugotavljanju posega v funkcije gozda. Dejanska raba ni pomembna, temveč se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v 2. členu ZG.

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložila in utemeljila z računom, zapisnikom, gradbenim dnevnikom in pogodbo, sklenjeno s pooblaščenim izvajalcem. Sodišče ugotavlja, da je organ v sklepu navedel mehanizacijo in opremo, ki je bila predvidena za nemoten potek izvršbe in število delavcev, potrebnih za opravo le-te. Za vsak stroj in opremo je navedel količino porabljenih ur in vrednost posamezne ure. Organ je stroške, tako glede samega obstoja, kot tudi glede višine posameznih stroškovnih postavk, ustrezno obrazložil, taka obrazložitev pa sodišču dopušča oceno, da je organ ustrezno ugotovil dejanske stroške izvršbe, o katerih je nato izdal izpodbijani sklep.

Opozorilo o prisilni izvršbi, navedena v izreku inšpekcijske odločbe nima pravnih učinkov pravnomočne odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kot to zatrjuje revident. Način izvršbe se določi s sklepom o dovolitvi izvršbe. Inšpekcijski organ ni prost pri izbiri načina izvršbe, vendar to ne pomeni, da mora vedno najprej določiti izvršbo po drugi osebi.

Ali se v posameznem primeru s sklepom o izvršbi odloča oziroma posega v pravice, obveznosti ali pravni koristi inšpekcijskega zavezanca, je odvisno od vsebine vsakega posameznega sklepa in okoliščin vsakega posameznega primera, kar mora sodišče v okviru tožbenih navedb, če pa gre za procesne predpostavke, pa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1), presoditi v vsakem primeru posebej. Prvostopenjsko sodišče se v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do neskladja med izvršilnim naslovom in sklepom o dovolitvi izvršbe glede načina izvršbe, pa bi se moralo, ker bi moralo presoditi, ali je zaradi tega neskladja s sklepom o dovolitvi izvršbe poseženo v tožničine pravice. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja, ali se z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe posega v tožničine pravice s tem, ko se ji zaradi uresničitve inšpekcijskega ukrepa uskladitve njene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem odreja povečanje (dograditev) prizidka na tlorisno površino, določeno v gradbenem dovoljenju, in se odreja izvršba tega po tretjih osebah (torej dograditev prizidka na njene stroške po tretjih osebah), če tega ne bo storila sama v danem roku. Dolo