212. člen ZUP

V uvod odločbe ne spada navedba vseh zakonov in podzakonskih aktov, na podlagi katerih organ v zadevi odloča. Pa tudi sicer kršitev določbe 212. člena ZUP ne pomeni kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče ocenjuje tožnikov ugovor o kršitvi določb postopka, ker mu pred izdajo odločbe ni bilo omogočeno sodelovanje, kot neutemeljen in v celoti pavšalen, saj iz upravnih odločb izhaja vir pridobitve podatkov, tožnik pa ni v pritožbi (ne navaja pa tega niti v tožbi) navedel nobenega konkretnega podatka (dejstva), ki bi bil neskladen s podatki uradnih evidenc, da bi organ v pritožbenem postopku moral ugotoviti nepravilnost pri izbiri postopka, tožnika zaslišati in mu s tem dati možnost, da se zaradi zavarovanja svojih pravic oziroma pravnih koristi izjasni o uradnih podatkih. Odmera komunalnega prispevka je odvisna od konkretnih značilnosti stavbnega zemljišča, na katerem stoji objekt, ne pa od zemljiške parcele, ki jo tožnik napačno enači s stavbnim zemljiščem. Organ je torej pravilno uporabil materialni predpis, s tem ko je za vsak objekt na parceli, upoštevaje stavbno zemljišče, ki objektu pripada, tožniku izdal odločbo, saj gre, glede na nesporno število tre

V uvod odločbe ne spada navedba vseh zakonov in podzakonskih aktov, na podlagi katerih organ v zadevi odloča. Pa tudi sicer kršitev določbe 212. člena ZUP ne pomeni kršitve iz drugega odstavka 237. člena ZUP. Organ je pravilno uporabil materialni predpis, ko je za vsak objekt na parceli, v soodvisnosti s stavbnim zemljiščem, ki objektu pripada, tožniku izdal odločbo, saj gre za, glede na nesporno število treh objektov, za tri obveznosti plačila komunalnega prispevka za kanalizacijsko omrežje in posledično tri upravne zadeve (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 13/2017 z dne 1. 3. 2017).

Namen norm, ki urejajo podelitev posebne pravice uporabe javne ceste za izvedbo javne prireditve, je lahko tudi varovanje posameznikovega interesa, da je posebna pravica uporabe javne ceste podeljena pod pogoji, ki jih določa zakon. Če je tako in če uporabnik javne ceste izkaže, da ima omejitev splošne rabe javne ceste s pravico posebne rabe neposreden vpliv na izvrševanje drugih njegovih pravic, bo s tem lahko utemeljil osebno in neposredno pravno korist, ki je po 4. odstavku 43. člena ZUP podlaga za njegovo udeležbo v postopku.

Toženka ni upoštevala navodila sodišča, da je treba navesti, koliko članov senata je bilo prisotnih in kakšen je bil izid glasovanja. Kadar namreč odloča kolegijski organ, je nedvomno pomembno to, da je bil organ sklepčen in da je odločitev veljavno sprejeta. Če je toženka pri predhodnem odločanju že upoštevala tožnikov dokaz, je protislovno, da ga v ponovljenem postopku ob sklicevanju na 238. člen ZUP ne upošteva. Poleg tega sodišče izpostavlja, da sama objava Navodil za vlogo prošnje za izjemen vpis še ne pomeni upoštevanja načela zaslišanja stranke. Če je imel prvostopenjski organ namen tožnikovo prošnjo zavrniti, ker meni, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev, bi moral tožniku ob upoštevanju 9. člena ZUP dati možnost, da se pred izdajo akta izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Odločitev, da učenec ne napreduje v višji razred, pomeni odločanje o pravici učenca, zato bi bilo treba že na prvi stopnji po tem, ko je učiteljski zbor sprejel tak sklep, izdati upravno odločbo z vsemi sestavinami, kot jih določa ZUP, kajti le tako je potem možno učinkovito pravno varstvo oziroma učinkovito pravno sredstvo, to je ugovor zoper tak akt. Omenjene napake ni v celoti odpravil niti drugostopenjski organ, ki je odločal o ugovoru. Sodišče ne soglaša s tožbenim stališčem, da bi bilo v času izdaje odločbe možno razred v drugem obdobju ponavljati le s soglasjem staršev. V času izdaje odločbe se je namreč še vedno uporabljalo tako besedilo četrtega odstavka 69. člena ZOsn, po katerem učenec 6. razreda lahko ponavlja razred brez soglasja staršev, če je negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.

ZOsn kot materialni predpis v 45. členu (Pogoji za vpis) kot upravičenega predlagatelja za odložitev začetka všolanja določa starše, zdravstvene službe, oziroma odločbo o usmeritvi. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kdo je bil predlagatelj, ne glede na to, da iz tožbe in njej priloženih listin izhaja, da je predlog vložila mati mld. otroka. Navedena zakonska določba navaja predlog staršev, kar pa sta po mnenju sodišča oba starša in ne samo eden od njiju.

Izpodbijani sklep ne vsebuje obveznih sestavin po ZUP, saj med drugim nima obrazložitve, zato gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da ob ponovnem odločanju ni prejel zadostnega števila glasov niti ne navaja posebnih razlogov zakaj meni, da odločitev štirih članov, ki so glasovali proti potrditvi mandata, niso pravilna. Glavne sestavine akta so v izpodbijanem sklepu navedene v zadostni meri in omogočajo presojo njegove zakonitosti.

Izpodbijani akt ima naravo odločitve v javnopravni zadevi iz 4. člena ZUP, kar pa pomeni, da je treba pri njegovi izdaji smiselno upoštevati pravila ZUP. Izpodbijani akt pa nima nobene obrazložitve, na podlagi katere bi bila možna presoja zakonitosti izpodbijanega akta, ampak tožena stranka dejstva, na podlagi katerih tožena stranka ni potrdila tožnikovega mandata navaja šele v odgovoru na tožbo, ki pa ni sestavni del izpodbijanega akta in z njim tožena stranka ne more odpraviti bistvenih pomanjkljivosti izpodbijanega akta.

V reviziji se ni mogoče sklicevati na navedbe iz tožbe in upravnega postopka, saj je treba revizijske argumente jasno in opredeljeno navesti. Pri priznavanju odhodkov se v zadevah, ki se nanašajo na obdobja pred 1.1.2003, uporabljajo določbe novele ZDDPO-C. V reviziji je dopustno navajati nova dejstva in predlagati dokaze le, če se nanašajo na bistvene kršitve določb ZUS-1.

Ker je subsidiarni prevzemnik obveznosti, ki bodo nastale za izplačilo odškodnin po ZPPPAI Republika Slovenija, ki je subjekt javnega prava, gre v primeru odškodnin za poklicno bolezen po ZPPPAI zaradi varstva javnega interesa po naravi stvari za upravno stvar po določbi 2. odstavka 2. člena ZUP in s tem v zvezi za pristojnost upravnega, ne pa socialnega sodišča, saj ni podana nobena izmed naveznih okoliščin iz 7. člena ZDSS-1. Postopek sporazumevanja za priznanje odškodnin v ZPPPAI ni posebej urejen, posebne določbe ima šele ZOPDA, ki v 15. členu določa, da se v postopkih sporazumevanja za priznanje odškodnine, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, uporabijo določbe ZPPPAI. Ker pa ZPPPAI posebnih postopkovnih določb ni imel, bi bilo potrebno odločati na podlagi ZUP. Čeprav je mnenje zdravnikov, članov interdisciplinarne komisije, pridobljeno za uveljavljanje neke kasnejše pravice, pa ni upravni akt oz. upravna odločba, temveč javna listina, saj ga ni izdal pristojni organ za odločanje o upravni stvari - pravici do odškodnine oz. pravici do pokojnine pod posebnimi pogoji - in tudi nima sestavnih delov odločbe, kot jih določa ZUP.

Glede na to, da iz podatkov v spisu in iz prvega odstavka izpodbijanega akta izhaja, da so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega akta nastanjeni drugje, ne v Azilnem domu, in ker je izpodbijani akt naslovljen kot "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu", zadnji del stavka v drugem odstavku, da bodo tožniki nastanjeni v Azilni dom v povezavi z naslovom izpodbijanega akta pomeni odločitev o bivališču tožnikov. Uresničevanje pravice do izbire prebivališča za prosilce za azil je urejeno v ZAzil, vendar na tak način, da je za njeno opredelitev potrebno uporabiti uveljavljene metode interpretiranja pravnih predpisov, zlasti jezikovno, sistematično in logično metodo razlage. Določila 2. odstavka 45. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka (lahko) naloži obveznost prosilcu za azil, da prebiva v Azilnem domu oziroma tega določila ni mogoče razlagati tako, da je s tem določilom zakonodajalec v skladu z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, 2. odstavka 32. in 13. člena Ustave omejil pravico do izbire prebivališča prosilcem za azil oziroma da jim je to pravico do izbire prebivališča odvzel. Takšna razlaga ne bi bila zakonita zato, ker je zakonodajalec sam v ZAzil p