VSL Sodba in sklep I Cp 2107/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu:

- spremeni v točki III.1. izreka glede odločitve o dirkalnem avtomobilu Honda in traktorju John Deere, reg. št. XX-00 tako, da se zahtevek tožnice, da se ugotovi, da ti vozili spadata v skupno premoženje tožnice in toženca, zavrne;

- razveljavi glede odločitve o zavrženju podrejenega tožbenega zahtevka v 1. točki in glede odločitve o zavrnitvi podrejenega zahtevka v 3. točki v višini 2.550 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2019;

- razveljavi v točki III.1. glede odločitve o deležih tožnice in toženca na skupnem premoženju, v točki III.2. v celoti, glede podrejenega zahtevka v 3. točki v višini 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2019 ter glede odločitve o stroških v IV. in V. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu glede podrejenega zahteva v 3. točki v višini 2.225 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2019 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi umika tožbe, ki se nanaša na gokart, računalnik z monitorjem, tiskalnikom, tipkovnico in programsko opremo ter dva prenosna računalnika, postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka) ter dovolilo spremembi tožbe z dne 17. 9. 2019 in z dne 18. 9. 2019 (II. točka izreka). Primarnemu zahtevku je delno ugodilo in v točki III.1. ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 250/4, k. o. ..., z na njej stoječima poslovno stanovanjskim objektom in gospodarskim poslopjem (garažo), poslovni delež v družbi A. d. o. o., vpisan pod zap. št. 1, dirkalni avtomobil Honda ter več osebnih avtomobilov (Alfa Romeo 155, črne barve, Alfa Romeo 155, zlate barve, Alfa Romeo 33, Permanent 4x4, črne barve, Lancia Fulvia, Opel Corsa GSI (ki so natančno specificirani v točki III/1. izreka), tovorno vozilo znamke Iveco, trikolesnik Piaggio, traktor John Deere, dva polnilnika klime, dve avto dvigali in dve stružnici, in da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 45 %, delež toženca pa 55 %; v točki II.2. je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 4.162 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2015 do plačila; v točki III.3. je zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da v skupno premoženje spadajo poslovni delež v druži A. d. o. o., zap. št. 2, trije manjši traktorji, montirka in centrirka ter osebni avtomobil Alfa Romeo 145, sive barve, in zahtevek za plačilo 2.588 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje v 1. točki te odločitve delno zavrglo - glede ugotovitve, da so spadale v skupno premoženje naštete premičnine, ki jih je toženec brez soglasja tožnice odtujil, in da sta bila deleža pravdnih strank na tem skupnem premoženju od vsakega do ene polovice. V 2. točki odločitve o podrejenem zahtevku je razsodilo, da je toženec tožnici dolžan v roku 15 dni plačati 975 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2019 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 19.775 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 9. 2019 do plačila pa je v 3. točki zavrnilo. Glede stroškov je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni po prejemu sodbe plačati pravdne stroške v višini 9.855,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženec pa je dolžan plačati znesek 10.091,61 EUR na transakcijski račun Okrožnega sodišča v B. v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločitvi v točki III.1 izreka glede višine deležev na skupnem premoženju in glede dirkalnega avtomobila Honde in traktorja John Deere, v odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku, razen glede odločitve v 2. točki izreka sodbe o podrejenem zahtevku, in v odločitvi o pravdnih stroških v IV. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Glede dirkalnega avtomobila Honde in traktorja John Deere meni, da sodišče brez udeležbe C. C. in D. D. kot strank v tem postopku ne more odločiti, da navedeni vozili spadata v skupno premoženje strank. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je s sklenitvijo prodajnih pogodb z navedenima osebama in vpisom njunega lastništva v uradnih evidencah že samovoljno in enostransko dejansko izvedla delitev tega dela skupnega premoženja, zato tožnica utemeljeno s podrejenim zahtevkom uveljavlja ugotovitev, da sta ti dve vozili spadali v skupno premoženje pravdnih strank in ji je toženec dolžan plačati polovico denarne tržne vrednosti teh vozil na dan sklenitve prodajnih pogodb, torej zahteva plačilo vrednosti, za katero je prikrajšana zaradi nedovoljenega razpolaganja toženca s tem delom skupnega premoženja.

Glede višine deležev na skupnem premoženju tožnica navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre tožencu višji delež na skupnem premoženju. Tožnica meni, da sta njuna deleža enaka. Sodišče je premalo kritično ocenjevalo in presojalo izpoved toženca in njegovega očeta o prispevkih toženčevih staršev h gradnji in o vložkih iz zatrjevanega posebnega premoženja toženca. Gradnja poslovno stanovanjske stavbe se je namreč pričela šele po osnovanju življenjske skupnosti pravdnih strank. Vsi prispevki toženčevih staršev in njegove babice so bili dani v korist obeh pravdnih strank, kot tudi izjemno visoki prispevki tožničine matere. Toženčev oče je neresnično zatrjeval drugače. Poleg tega sta pravdni stranki pridobili lastninsko pravico na zemljišču obravnavane parcele že z gradnjo na tujem svetu, zato je kasneje sklenjena darilna pogodba med toženčevim očetom in tožencem za to nepremičnino brezpredmetna. Toženec ni dokazal kakršnihkoli prihrankov pred začetkom gradnje, ki se je vršila s tekočimi dohodki iz dela toženca in tožnice ter prispevki tožničine matere. Tožnica je vseskozi tudi sama prispevala z delom in ni lenarila. Ni utemeljenih razlogov za priznanje višjega deleža tožencu, ki niti ni predlagal dokaza z izvedencem gradbene stroke za ugotovitev vrednosti zatrjevanih prispevkov iz posebnega premoženja napram celotni vrednosti nepremičnine.

Če sodišče ugodi primarnemu zahtevku, o podrejenem ne odloči. Napačna je zato odločitev o zavrženju podrejenega tožbenega zahtevka in o zavrnitvi podrejenega denarnega zahtevka v 3. točki.

Sodišče je zmotno ugotovilo uspeh pravdnih strank v pravdi. Tožnica je z zahtevkom na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev uspela približno v deležu 90 %, ostali zahtevki so bili le neznatne vrednosti. Glede podrejenega zahtevka pa je uspeh napačno ugotovljen. Ker tožnica le z neznatnim delom svojih zahtevkov ni zmagala, tožencu ni dolžna povrniti niti dela njegovih pravdnih stroškov.

3Toženec pritožbo vlaga iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo izpodbija glede točk III.1. in 2. ter točke IV.

Po mnenju toženca je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo ter zaključilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju kar 45 %, delež toženca pa le 55 %. Prispevki tožnice so precenjeni, saj so prispevki toženca bistveno večji, zato njegov delež nikakor ne more biti le za 5 % višji od zakonske domneve enakosti deležev. Sodišče je zgrešilo svojo dokazno oceno, ker ni upoštevalo v zadostni meri toženčevega posebnega premoženja v skupnem premoženju.

Glede prispevkov pravdnih strank, ki se nanašajo na prejete prihodke, delo in skrb za družino, je sodišče povsem spregledalo, da je toženec izključno sam financiral gradnjo in hkrati finančno poskrbel za družino, toženka pa je bila praktično ves čas nezaposlena in brez prihodkov. Sodišče bi to ugotovilo, če bi kritično presodilo izpovedi strank in analiziralo zaslužke, a se ni konkretno opredelilo, kakšen je bil finančni prispevek pravdnih strank oziroma v kakšnem deležu je toženec zaslužil več od tožnice, dokazna ocena v tej smeri je izostala. Sodišče je nekritično in brez natančnejše ocene sledilo izpovedi tožnice, da je ustvarjala dohodek iz podjemnih pogodb, čeprav je bila njena izpoved nezanesljiva in ji sodišče ne bi smelo verjeti. Sicer pa je bilo govora o izredno nizkih denarnih zneskih v nekem kratkotrajnem obdobju, ki niso omembe vredni. Sodišče jim zato ne bi smelo pripisati teže pri nastanku skupnega premoženja. Sodišče pa je prezrlo ključno dejstvo, da ima tožnica le en mesec in sedem dni delovne dobe. Pretirano je sodišče štelo tožnici v prid tudi dejstvo, da je pomagala s papirji pri poslovanju družb E. d. o. o., in nato F. d. o. o., saj je bilo njeno delo v okviru družbe F. d. o. o., podpovprečno, opravljene niso bile niti najosnovnejše naloge in je bilo podjetje nato zaprto zaradi neposlovanja. To je dokaz, da tožnica dela dejansko ni opravljala. Družbi so bile izdane odločbe davčnih organov oziroma inšpekcij, sodišče pa se o navedenih dokazih ni izreklo. Občasnega tožničinega dela pri opravljanju toženčeve dejavnosti in pomožnih del v delavnici ni mogoče postaviti ob bok toženčevemu nepretrganemu celodnevnemu angažmaju. Tega ne odtehta niti tožničino opravljanje gospodinjskih del in skrb za otroka. Sodišče toženčevega določenega prispevka pri skrbi za otroka ni spregledalo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodišče v sklepni ugotovitvi ni upoštevalo toženčevega višjega dela na skupnem premoženju že samo zaradi višjih prihodkov in dela. Sklicuje se na odločbo VSL II Cp 2144/2018. Tožnica je imela možnost, da bi si poiskala redno zaposlitev, vendar tega ni želela. Glede izpovedi toženca o zaslužku s priložnostnimi deli pa je sodišče brez utemeljenega razloga prezrlo njegovo izpoved, da se je včasih zaslužilo tudi po 12.000 DEM (in ne le 8.000 DEM), kar sta si z očetom razdelila, ter je brez osnove upoštevalo le prihodek 4.000 DEM na sezono.

Sodišče je glede prispevkov pravdnih strank, ki se nanašajo na organizacijo in izvedbo gradnje, premajhno težo namenilo dejstvu, da je toženec izključno sam organiziral, vodil in nadziral gradnjo, angažiral izvajalce, jih plačeval, pri čemer so ti potrdili, da so prišli izključno zaradi poznanstva oziroma prijateljstva s tožencem, njihovo pomoč pa je toženec večinoma odslužil z lastnim, dodatnim delom v okviru delavnice. Izpovedi prič bi bilo treba presojati v kontekstu celotnih izpovedi, ne le odgovora na posamezno vprašanje. Nekateri so tudi izrecno potrdili, da so prišli zaradi toženca oziroma pomagati njemu, kar je sodišče povzelo v obrazložitev, vendar tega dejstva ni ustrezno ovrednotilo. Povsem je spregledalo pomoč strica G. iz Nemčije, ki je tožencu izročal denar (okoli 8.000 DEM oziroma 4.000,00 EUR), ta pa mu je pa za protiuslugo vrsto let pomagal pri obdelovanju vinograda in skrbi za njegovo parcelo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila pri gradnji dana tudi pomoč toženčeve sestre D. D. oziroma njenega moža. Že nesporno večletno fizično delo pri gradnji in znatna angažiranost toženčevega očeta ni primerljiva z občasno pomočjo tožnice, njeno fizično sodelovanje pri gradnji je bilo občasno in redko, tako da sodišče pretirano poudarja, kako je tožnica pripravljala hrano za delavce.

Sodišče je pravilno zaključilo, da je bilo zemljišče, na katerem sta pravdni stranki gradili, posebno premoženje toženca, vendar je zanemarilo toženčev vložek posebnega premoženja v obliki zemljišča. Sodba o tem nima razlogov oziroma so ti nejasni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po ustaljeni sodni praksi vložek toženca že sam po sebi vpliva na določitev višjega deleža na skupnem premoženju v toženčevo korist. Delež na skupnem premoženju je zato večji za približno toliko, kot v razmerju do celote predstavlja posebno premoženje, vloženo v skupno premoženje. Sodišče je nepravilno uporabilo določbi 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ugotovilo je, da vložek posebnega premoženja toženca v obliki zemljišča (znesek 56.054,00 EUR, ki sicer pravilno znaša 57.625,00 EUR) predstavlja okoli 26 % končne vrednosti nepremičnine. Glede na ugotovljen prispevek v obliki zemljišča v višini 26,8 % je popolnoma napačen izračun sodišča, da znaša delež tožnice kar 45 %, v sodbi pa razlogov o računski operaciji oziroma o tem, kako je sodišče upoštevalo vložek toženčevega posebnega premoženja, sploh ni. Sodišče ni napravilo računske operacije, ki bi omogočila zanesljivo ugotovitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Ob upoštevanju prispevka toženca iz njegovega posebnega premoženja, ki znaša okoli 1/4, bi (če bi bila prispevka pravdnih strank sicer enaka) tožnici šel največ delež v višini 3/8 ( ½ od ¾), kar je 37 %. Vendar pa prispevka pravdnih strank k ustvarjanju skupnega premoženja nista bila enaka in gre tožnici iz naslova vlaganj v skupno premoženje največ delež v višini 20 %. Tudi če bi sodišče v okviru določitve deležev pravdnih strank upoštevalo premično premoženje, je ugotoviti, da gre za izredno stara vozila z neznatno vrednostjo, enako velja za delež v družbi, ki že več let posluje z izgubo in je njena realna vrednost nizka oziroma nična.

Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da predstavlja toženčevo posebno premoženje znesek v višini 4.877,89 EUR (prejeta odškodnina), vendar je sprejelo zaključek, da je bil manjši del tega denarja porabljen za lastne potrebe toženca, ne pa za potrebe družine, čeprav v to niti tožnica ni bila prepričana, sodišče pa njene izpovedi ni ocenilo. Sodišče ni imelo razloga, da je tožnici sledilo, trditev o obiskovanju casinoja je bila le pavšalno navržena. Zaključiti je mogoče le, da je toženec ves ta denar iz posebnega premoženja porabil izključno za potrebe ustvarjanja skupnega premoženja oziroma družine. Sodba nima razlogov o tem, kako je to posebno premoženje vplivalo na višino toženčevega deleža na skupnem premoženju. Tudi prispevka toženčevega očeta in staršev v obliki denarnih sredstev in podaritvi materiala do prve plošče ter blokov za gradnjo, glede česar je sodišče ugotovilo, da je šlo za darilo tožencu, sodišče ni posebej ovrednotilo pri določitvi sorazmerja deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Sodba je zato nerazumljiva.

Glede prispevka toženca v obliki prihrankov je dokazna ocena sodišča popolnoma zgrešena in protispisna, zaključki sodišča glede dela v H. so napačni. Poleg tega je bil toženec še štipendist H. in je prejemal štipendijo. Sodišče ni upoštevalo toženčevih prihodkov, kot izhajajo iz izpisa pokojninske dobe od ZPIZ, poleg tega je zaslužil še na črno. Tako tožencu za obdobje od leta 1981 do maja 1987 neupravičeno ni priznalo nobenih prihrankov, zaključki sodišča so posplošeni in brez dejanske podlage. Toženec je večino časa delal in načrtoval gradnjo že od leta 1980. Toženec natančno pojasnjuje, koliko je zaslužil, ter zatrjuje, da ni razloga, da mu sodišče glede višine prihrankov ne bi sledilo. Sodišče je zaključilo, da so denarna sredstva, ki jih je imel toženec na razpolago od očeta (1.500 EUR), iz naslova prihrankov (1.800 EUR) in zaslužkov v času skupnosti s tožnico, zadoščala za izvedbo prve faze gradnje do prve plošče, kar ne drži. V okviru zaslišanja je namreč izvedenec I. I. pojasnil, da je znašal strošek dela in materiala gradnje do prve plošče 20.800 EUR oziroma znaša cena materiala približno 8.300 EUR, tudi zato sodišče ni realno sklepalo o toženčevih prihrankih. Mnenje izvedenca v tem delu dokazuje še, da vložek toženca v obliki posebnega premoženja iz naslova vrednosti del in materiala do prve plošče, predstavlja skoraj 10 % vrednosti nepremičnine – stavbnega zemljišča.

Sodišče je sledilo tožnici glede prodanih delnic, čeprav tega ni izkazala, listina, ki jo je priložila, pa ne izkazuje zneska oziroma višine izplačila. Sicer pa gre za zanemarljiv znesek, ki znaša le nekaj čez 238,14 EUR. Sodišče o tej vrednosti in vplivu na vrednost ustvarjenega skupnega premoženja ni podalo dokazne ocene, če bi to storilo, bi ugotovilo, da gre za neznaten znesek. Sodba je v tem delu obremenjena z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, zmotno materialno presojo in bistveno kršitvijo določb postopka.

Napačen je tudi zaključek sodišča o visokih stroških v zvezi z dirkanjem, ki naj bi predstavljalo toženčevo prostočasno aktivnost. V tem delu so ugotovitve sodišča protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi, odločitev sodišča pa predstavlja sodbo presenečenja. Sodišče je v tem delu prekoračilo trditveno podlago. Toženec kritizira dokazno oceno sodišča ter v pritožbi v zvezi s številom dirk podaja nove navedbe in predlaga dokaze. Zatrjuje, da je to potrebno, da izkaže, da je dokazna ocena glede verodostojnosti izpovedi strank zmotna. Ni bila krivda toženca, da teh dokazov ni priložil prej, saj ni bilo trditev tožnice oziroma ustreznega materialnega procesnega vodstva. S temi listinskimi dokazi pa se tudi ne zavleče reševanje spora.

Glede ugotovljene vrednosti posebnega in skupnega premoženja pravdnih strank toženec nadalje navaja, da je napačno ocenjen obseg njegovega posebnega premoženja v razmerju proti celotni vrednosti hiše, saj je sodišče pri upoštevanju vrednosti praznega zemljišča izpustilo znesek 1.521 EUR, kot je znašala vrednost kmetijskega dela nepremičnine po cenitvi izvedenca J. J. Skupno bi torej morala znašati vrednost prazne nepremičnine 57.625,00 EUR (in ne 56.054 EUR), kar glede na vrednost nepremičnine z vsemi objekti (216.000 EUR) predstavlja 26,8 %, sodišče pa je ta prispevek znižalo v škodo toženca celo na 25 %. Toženec meni, da je bilo izvedensko delo izvedenca I. I. neprimerno in strokovno nepopolno. Vztrajal je pri postavitvi novega izvedenca, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ni sprejemljivo, da bi izvedenec uporabil za cenitev stavbnega zemljišča dve različni metodi, zato je bila tržna vrednost nepremičnine nepravilno ugotovljena. Izbira metode je bistveno vplivala na vrednost nepremičnine oziroma povečanje tržne vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj pravdnih strank in bi sodišče moralo dopustiti drugo mnenje. Izvedenec je tako zaradi izbire napačne metode napačno upošteval oz. ni upošteval vseh konkretnih lastnosti ocenjevane nepremičnine, tj. lokacije nepremičnine, kvalitete izdelave objekta, delavnice in kmečke lope in dejstva črne gradnje. Izvedenčevo mnenje tako pomeni določeno znanstveno tveganje za napako in bi bila potrebna postavitev drugega izvedenca.

Tudi toženec graja odločitev sodišča prve stopnje glede vozil Honda in traktorja John Deere. Z zaključkom, da sta bili pogodbi, s katerimi sta se navedeni vozili odsvojili, nični, je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo napačen materialnopravni zaključek. Toženec pojasnjuje, da je ničnost skrajna sankcija. Neutemeljeni so očitki sodišča, da bi moralo biti C. C. (in podobno D. D.) znano, da je bilo vozilo pridobljeno v času zakonske zveze pravdnih strank in predstavlja njuno skupno premoženje. C. C. je vozilo kupila kot naložbo, za vozilo je plačala, denar pa je bil porabljen za skupne potrebe družine. D. D. pa je pojasnila, zakaj je prišlo do nakupa traktorja in zakaj se traktor še vedno fizično nahaja pri tožencu. Sodišče ni opravilo dokazne ocene njene izpovedi in je sodba v tem delu pomanjkljiva. Sodišče se zmotno sklicuje na kršitev moralnih načel pri sklepanju posla. Sicer pa je pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, zgolj izpodbojen in ne gre za nemoralnost. Sankcija ničnosti po 86. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ne pride v poštev, materialno pravo je posledično napačno uporabljeno. Sodišče je tudi v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je toženec trgoval z vozili, ustvarjal dohodek in ravnal po lastni strokovni presoji, toženke ni bil dolžan seznanjati z vsako prodajo in nakupom vozil. Tako je ravnal ves čas trajanja zakonske zveze in tožnica je ves čas konkludentno soglašala z nakupi in prodajami vozil oziroma se ni razpolaganju nikoli uprla. Veljala je domneva o molče danem soglasju tožnice.

Glede na napačno ugotovljeno razmerje na skupnem premoženju pravdnih strank toženec izpodbija tudi točko III.2. Delež tožnice na skupnem premoženju je nižji, posledično je treba zmanjšati tudi njen obligacijskopravni zahtevek. Poleg tega sodišče ne bi smelo upoštevati, da je vozilo Alfa Romeo 145, rdeče barve, skupno premoženje pravdnih strank, saj je bilo podarjeno hčerki za 18. rojstni dan. Ta je vozilo prodala naprej. Dokaz z zaslišanjem K. K. je sodišče zavrnilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Vozilo Alfa Romeo 156 Q4 je bilo že v času trajanja zakonske zveze prodano sinu L. L., prejeta kupnina je bila porabljena za skupne potrebe družine. Da tožnica za ta nakup ne bi vedela oziroma z njim ne bi soglašala, je neverjetno, saj je šlo za sina pravdnih strank. V sodbi tudi ni odločitve sodišče glede uporabe materialnega prava pri odločitvi o denarnem zahtevku tožnice za povrnitev vrednosti vozil. Toženec stoji na stališču, da sodišče ni imelo podlage, da bi ugotavljalo vrednost vozil, ki so bila odtujena, s pomočjo izvedenca avtomobilske oziroma strojne stroke, saj tožnica gradi svoj zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Merodajno je zato zgolj denarno nadomestilo za izkupiček ob prodaji stvari in s tem v zvezi morebitno prikrajšanje tožnice. V kolikor ta zahteva višji znesek od pridobljenega s kupninami, bi morala podati ustrezno trditveno podlago, iz katere bi izhajala toženčeva odškodninska obveznost za plačilo višjega zneska (npr. zatrjevati, da je bilo vozilo prodano pod tržno ceno oziroma, da je bila odsvojitev brezplačna). Ugotavljanje tržne vrednosti vozila tako nima podlage v trditvah tožnice. Odškodninske postavke niso ne zatrjevane ne izkazane.

Glede odločitve o stroških toženec navaja, da bi mu moralo sodišče priznati storitev iz naslova pregleda listin in spisa ter posveta s stranko zaradi zamenjave pooblaščenca, do katere je prišlo že po pretežno izpeljanem dokaznem postopku in je bil potreben obsežen študij. Zavrnitev te postavke z argumentacijo, da ta strošek ni bil potreben, ni razumna.

4Pravdni stranki sta v odgovorih predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5Pritožba tožnice je delno, pritožba toženca pa je v celoti utemeljena.

Glede dirkalnega avtomobila Honda in traktorja John Deere

6Pravdni stranki utemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v točki III.1. izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da spadata v njuno skupno premoženje tudi dirkalni avtomobil Honda ter traktor John Deere, reg. št. XX-00. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili kupoprodajni pogodbi, s katerima sta bili navedeni vozili odsvojeni, sklenjeni tik pred vložitvijo razvezne tožbe, ki jo je toženec vložil konec leta 2012, ter zaključilo, da so stranke pogodbe želele le navzven ustvariti videz prenosa lastništva, kar predstavlja poskus, da se tožnico kot lastnico, ki s pogodbami ni bila seznanjena, izigra, takšno ravnanje pa nasprotuje morali. Sodišče je zato ugotovilo, da sta obe kupoprodajni pogodbi nični. Takšni odločitvi, kot že navedeno, nasprotujeta obe pravdni stranki, pri čemer toženec navaja, da je pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, le izpodbojen in ne gre za nemoralnost. Njegova navedba je utemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo iz skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, izpodbojen in ne ničen.¹ Izjemoma je možna presoja ničnosti takšne pogodbe zaradi nemoralnosti ravnanja pogodbenih strank in nedopustnosti nagiba pri sklenitvi pravnega posla, pod pogojem, da je podana ustrezna trditvena podlaga.² Vendar pa, kot utemeljeno opozarja tožnica, bi bilo treba v tem primeru v postopek pritegniti tudi (formalni) lastnici obeh vozil. Ker sta pravdni stranki soglasni, da navedeni vozili ne spadata (več) v njuno skupno premoženje, saj soglasno nasprotujeta takšni odločitvi, je ob obrazloženem sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega zahtevka v točki III.1. izreka v delu, ki se nanaša na sporni vozili, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da spadata dirkalni avtomobil Honda in traktor John Deere, reg. št. XX-00, v skupno premoženje pravdnih strank, zavrnilo.

Glede podrejenega zahtevka

7Glede odločitve o podrejenem zahtevku tožnica utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je v prvi točki zavrglo tožbeni zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Tožnica utemeljeno navaja tudi, da v primeru, ko sodišče ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, o podrejenem tožbenem zahtevku ne odloča. V primeru, ko sodišče kljub ugoditvi primarnemu zahtevku odloči še o eventualnem (podrejenem) zahtevku, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Odločitev o zavrženju podrejenega zahtevka v 1. točki je zato sodišče druge stopnje v skladu z 357. členom ZPP razveljavilo.

8Delno je utemeljena tudi pritožbena navedba tožnice glede odločitve o podrejenem zahtevku v 3. točki, v kateri je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 19.775 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 9. 2019 do plačila. Tudi v tem delu je sodišče odločalo o podrejenem zahtevku, postavljenem za primer, če ne bi ugodilo primarnemu zahtevku. Pri tem je z zavrnitvijo podrejenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo 2.250 EUR iz naslova vtoževanega deleža tožnice na vozilu Alfa Romeo 155, črne barve, tovornem vozilu znamke Iveco, trikolesniku Piaggio in dveh stružnicah, storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je glede teh premičnin predhodno ugodilo primarnemu zahtevku. V tem delu je bilo zato treba odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka razveljaviti. Tudi za prej navedeni vozili Honda in traktor John Deere, reg. št. XX-00 je sodišče ugotovilo, da spadata v skupno premoženje (torej je ugodilo primarnemu zahtevku) in je zato napačno odločilo tudi o podrejenem zahtevku na plačilo ustreznega dela denarne vrednosti zaradi odsvojitve teh vozil. Ker pa je po spremembi sodbe tožbeni zahtevek na ugotovitev, da navedeni vozili spadata v skupno premoženje, zavrnjen, bo v nadaljevanju treba odločiti o tem delu podrejenega tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o podrejenem zahtevku v 3. točki nadalje delno razveljavilo – glede zneska 15.000 EUR, kolikor je tožnica vtoževala iz naslova vrednosti teh dveh vozil - in zadevo v tem delu vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

9Neutemeljeno pa tožnica izpodbija odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka v 3. točki v še preostalem delu. V 3. točki je namreč zajeta tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova vtoževanega deleža tožnice na ostalih odtujenih vozilih, glede katerih (po zavrnitvi primarnega zahtevka) tudi podrejenemu zahtevku ni bilo ugodeno.³ Ker drugih razlogov (razen navedbe, da je sodišče odločalo o podrejenem zahtevku, kljub ugoditvi primarnemu, kar za ta del zahtevka ne drži), s katerimi bi izpodbijala zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu, tožnica ne podaja, v tem delu (glede zavrnitve zneska 2.225 EUR) njena pritožba ni utemeljena.

Glede obsega in deležev na skupnem premoženju

10Glede obsega skupnega premoženja, ugotovljenega v točki III.1. izreka, se tožnica (razen glede Honde in traktorja, John Deere, reg. št. XX-00, kar je bilo že obrazloženo) ne pritožuje, toženec pa sicer uvodoma navaja, da izpodbija točko III.1. izreka, iz obrazložitve njegove pritožbe pa je razvidno, da se tudi on pritožuje le glede deleža pravdnih strank na skupnem premoženju, ne pa tudi (razen glede Honde in traktorja, John Deere, reg. št. XX-00) glede ugotovljenega obsega skupnega premoženja.

11Glede višine deležev na skupnem premoženju tožnica glede na izveden dokazni postopek neutemeljeno navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre tožencu višji delež na skupnem premoženju. Zatrjuje, da so bili vsi prispevki toženčevih staršev in njegove babice, slednje v obliki zemljišča, dani v korist obeh pravdnih strank, tako kot izjemno visoki prispevki tožničine matere v obliki najemnine in režijskih stroškov in številnih visokih denarnih daril. Drži, da so bili prispevki tožničine matere, kot izhaja iz dokaznega postopka, dani v korist obeh pravdnih strank. Glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje o prispevkih toženčevega očeta oziroma njegovih staršev, pa sodišče druge stopnje sledi utemeljenemu zaključku, da ti prispevki niso bili dani tudi v korist tožnice. Dodatno tožnica nekonkretizirano zatrjuje, da sta pravdni stranki pridobili lastninsko pravico na zemljišču obravnavane parcele že s samo gradnjo na tujem svetu, zato je kasneje sklenjena darilna pogodba za to nepremičnino, sklenjena med toženčevim očetom in tožencem, brezpredmetna. Glede na neizpodbijane zaključke sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve, njena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tej točki povzelo kronologijo izdelave skupnega objekta pravdnih strank (tj. stanovanjsko poslovnega objekta) in ugotovilo, da je objekt po izkopu leta 1988, začetku gradnje v letu 1989 in potem, ko je bila v istem letu ali leta 1990 prva plošča pokrita, stal do leta 1997 ali 1998, ko se je gradnja nadaljevala z zidanjem nad prvo ploščo in izdelavo strehe. Ker sta stranki izpovedali, da je stavba v celotni površini in višini, vključno s streho, že stala do konca leta 2002, je sodišče ugotovilo, da je že v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) tožnica postala lastnica zemljišča poleg toženca, kot toženčeva žena in s tem graditeljica, torej potem, ko je bila tožencu s strani očeta podarjena sporna parcela z darilno pogodbo (leta 1997, kot izhaja iz priloge B4). Glede na ugotovitve sodišča je tako pravilen zaključek, da je parcela predstavljala posebno premoženje toženca. Ker sta pravdni stranki vlagali skupno premoženje v posebno premoženje toženca, v skupno premoženje sodi z vlaganji povečana vrednost nepremičnine. Glede na zaključke o času gradnje, ko je še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ) nastala nova stvar, pa imajo vlaganja tožnice tudi stvaropravne posledice, kar med pravdnima strankama ni sporno.

12Sodišče je torej izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč – določb ZZZDR o skupnem premoženju zakoncev in določb ZTLR o gradnji na tujem svetu. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, ki se po razvezi zakonske zveze razdeli (prvi odstavek 58. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se skladno s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža zakoncev na njem enaka, lahko pa dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

13Glede ugotavljanja prispevkov zakoncev k skupnemu premoženju ter vrednotenja teh prispevkov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je utemeljena pritožbena navedba toženca, da sodišče ni naredilo celovite dokazne ocene in ni navedlo razlogov, ki bi omogočili preizkus pravilnosti odločitve, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 45 %, delež toženca pa 55 % (kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Konkretno se o tem sodišče druge stopnje izjasnjuje v nadaljevanju pri odgovorih na posamezne pritožbene navedbe pravdnih strank.

14Neutemeljena je pritožbena navedba tožnice, da toženec ni z ničemer dokazal kakršnihkoli prihrankov pred začetkom gradnje in sodišče druge stopnje dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je določene prihranke toženec imel, sprejema kot pravilno ter se nanjo v tem delu sklicuje. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe toženca glede te dokazne ocene in trditve o bistveno večjih prihrankih. Toženec v zvezi s tem podaja obširne pritožbene novote, s katerimi pojasnjuje svoje zaslužke, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal le, da je bilo teh prihrankov za 25.000 do 30.000 takratnih DEM, kako je do tega zneska prišel, pa pred sodiščem prve stopnje ni pojasnil oz. ustreznih navedb glede tega ni podal. S predlaganimi dokazi pa ni mogoče nadomestiti trditvene podlage.⁴ Na nedovoljene pritožbene novote zato ni treba odgovarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nedopustno pritožbeno novoto predstavlja tudi zatrjevano dejstvo, da je bil toženec štipendist H. in je prejemal štipendijo. Poleg tega je trditev toženca o večjih prihrankih, s katerimi je financiral gradnjo do prve plošče, tudi v nasprotju z njegovo lastno trditvijo, da sta vse do prve plošče financirala njegova starša (od izkopa temeljev in material, glej točko 9 pripravljalne vloge na zaporedni številki 14 spisa). Sodišče je zato po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno zaključilo, da se je gradnja do prve plošče izvedla ne le s toženčevimi prihranki, pač pa tudi z denarnimi sredstvi, ki jih je imel toženec na razpolago od očeta, pa tudi iz naslova tistega, kar je ustvaril že po začetku skupnosti s tožnico (ko je prihodke ustvarjal z delom po začetku skupnosti in so bili tudi ti namenjeni za pokrivanje stroškov gradnje, ker so bili ustvarjeni že v skupnosti s tožnico, pa predstavljajo skupno premoženje). Dokazno oceno glede prihrankov toženca torej sodišče druge stopnje, kot je bilo že navedeno, sprejema kot pravilno. Dokazno breme za večji delež od zakonsko določenega, je na strani toženca, ki večjih prihrankov od ugotovljenih s svojimi trditvami in izpovedjo ni uspel izkazati, česar ne spremeni niti navedba, da je izpovedal, da je načrtoval gradnjo že od leta 1980, saj je bil takrat star šele 14 let.

15Tožnica nadalje navaja, da ni utemeljenih razlogov za priznanje višjega deleža tožencu, ki niti ni predlagal dokaza z izvedencem gradbene stroke za ugotovitev vrednosti zatrjevanih prispevkov iz posebnega premoženja napram celotni vrednosti nepremičnine. Tudi ta trditev ni utemeljena, saj je izvedenca gradbene stroke predlagal tudi toženec in ne le tožnica. Utemeljeni pa so očitki toženca, kot bo še pojasnjeno, da sodišče toženčevega posebnega premoženja ni ustrezno upoštevalo ter o tem ni navedlo razlogov, ki bi omogočili preizkus pravilnosti odločitve.

16Toženec sicer utemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do tega, kakšen konkretni finančni prispevek je bil na vsaki pravdni stranki oziroma v kakšnem deležu je toženec zaslužil več od tožnice, vendar zadostnih trditev niti pravdni stranki nista podali. Drži pa, da iz izpisa obdobij zavarovanj (B27), ki ga je kot dokaz predlagal toženec, izhaja, da je bila tožnica zaposlena le eno leto in sedem mesecev, sodišče pa se do tega dejstva ni opredelilo. Navedba, da sodišče tožnici ne bi smelo verjeti glede ustvarjanja dohodka iz podjemnih pogodb, pa ni utemeljena. Sodišče je izpoved tožnice glede tega ustrezno ocenilo, res pa je šlo za nizke denarne zneske v kratkotrajnem obdobju. Sodišče je upoštevalo tudi, da je tožnica pomagala pri delu družb E. d. o. o. in nato F. d. o. o. (kar niti ni bilo sporno).⁵ Toženec pa zatrjuje, da je dejstvo, da je pomagala pri delu s papirji pri poslovanju družb sodišče tožnici pretirano štelo v prid, ker je bilo njeno delo v okviru družbe F. d. o. o. podpovprečno. V dokaz, da tožnica dejansko dela ni (ustrezno) opravljala, je predlagal zapisnik in odločbi Davčnega urada B. V tem delu sodišču utemeljeno očita, da se o navedenih dokazih ni izreklo. Neutemeljena pa je navedba toženca, da bi moralo sodišče upoštevati njegov višji delež na skupnem premoženju že samo zaradi višjih prihodkov iz dela in da je v zvezi s tem podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na sodno prakso, po kateri se lahko višji dohodki enega od zakoncev izenačijo z bistveno večjim prispevkom drugega zakonca k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino le v primeru, če zakonec z višjimi dohodki ne bi prav ničesar oziroma zelo malo prispeval k skupnemu gospodinjstvu oziroma skrbi za družino in navaja, da je sodišče ugotovilo tudi njegov določen prispevek. Kljub navedbi sodišča, da toženčevega določenega prispevka pri skrbi za otroka ni spregledalo, namreč iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja večinski prispevek tožnice na področju skrbi za družino ter dejstvo, da je izključno tožnica skrbela za gospodinjstvo, slednje ugotovitve pa toženec ne izpodbija.

17Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče napačno povzelo izpoved toženca glede zaslužka s priložnostnimi deli. Toženec je namreč izrecno izpovedal (glej list. št. 215), da je (on osebno) z žetvami zaslužil po 4.000 DEM na leto (od leta 2000, kot je ugotovilo sodišče, pa je žel štiri leta). Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo veliko angažiranje toženca pri gradnjah hiše in lope ter izvedbo protiuslug delavcem, ki so pomagali pri gradnji. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da je napačen zaključek, da je večina prič izpovedala, da so z delom pomagali celotni družini. Zaključki sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve glede tega so pravilni. Poleg tega pa je sodišče utemeljeno upoštevalo, da je toženec izpovedal, da prijateljem in sorodnikom (vključno s stricem G. iz Nemčije) ni plačal nič v denarju, pač pa z drugimi uslugami, ki jih je povrnil že v času skupnosti s tožnico. Glede zatrjevane pomoči toženčeve sestre D. D. je očitek sodišču prav tako neutemeljen, saj je le-ta izpovedala, da je bila pomoč dana družini. Utemeljeno pa toženec opozarja, da njegov prispevek ter znatna angažiranost njegovega očeta nista primerljivi s prispevkom tožnice pri gradnji, česar sodišča prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo oziroma razlogov o tem v sodbi ni navedlo.

18Neutemeljena je tudi navedba toženca, da sodišče (sploh) ne bi smelo upoštevati prispevka tožnice v obliki delnic. Ne drži, da tega ni z ničemer izkazala in je dokazna ocena sodišča glede tega pravilna. Res pa je ta znesek dejansko neznaten in večjega vpliva na nastanek skupnega premoženja nima.

19Toženec utemeljeno navaja, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo njegovega prispevka v obliki zemljišča za gradnjo, glede katerega je ugotovilo, da je predstavljalo njegovo posebno premoženje. Vrednost zemljišča je sodišče ugotavljalo z izvedenci, toženec pa utemeljeno opozarja, da pri tem ni upoštevalo vrednosti kmetijskega dela prazne nepremičnine (znesek 1.571 EUR) po ocenitvi izvedenca J. J., ki jo je sicer predhodno pravilno ugotovilo v 23. točki obrazložitve. Glede na ugotovljeno vrednost zemljišča za gradnjo tako ta vrednost v celotnem skupnem premoženju ni ustrezno ovrednotena.⁶ Sodišče je namreč ugotovilo, da znaša tržna vrednost gradbenega dela nepremičnine 213.611 EUR, vrednost nepremičnine z vsemi objekti po cenitvah obeh izvedencev pa 215.316 EUR (pravilno 215.182 EUR). Ugotovilo je, da vrednost praznega zemljišča (56.054 EUR) predstavlja 26% končne vrednosti nepremičnine in pri tem napačno ni upoštevalo že navedenega zneska 1.571 EUR (pravilen odstotek je tako 26,78 %). V točki 69 obrazložitve pa je ta odstotek še znižalo na 25%. Toženec utemeljeno navaja, da razlogov, ki bi ob takem vložku posebnega premoženja (čeprav je ta izračunan le v razmerju na skupne nepremičnine) utemeljevali tožničin delež na skupnem premoženju v višini 45 %, v sodbi ni.

20Ni pa glede ugotavljanja vrednosti posebnega in skupnega premoženja strank z izvedencem I. I. utemeljena trditev, da bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca za gradbeništvo. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je izvedenec I. I. vsa izhodišča za ugotovitev vrednosti v celoti pojasnil, zaslišan je bil tudi na naroku in je sodišče njegovo mnenje utemeljeno upoštevalo. Izvedenec je natančno pojasnil, kakšne metode je uporabil za cenitev in zakaj in ne drži, da bi bila zaradi uporabljenih metod vrednost nepremičnine nepravilno ugotovljena. Ustrezno je upošteval tako lokacijo nepremičnine kot kvaliteto izdelave objekta, delavnice in kmečke lope ter dejstvo, da je nepremičnina črna gradnja in vse te postavke obsežno obrazložil, ustrezno pa jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zato je tudi trditev, da predstavlja njegovo mnenje znanstveno tveganje za napako, neutemeljena.

21Toženec nadalje opozarja še na (ne)ustrezno vrednotenje prejete odškodnine ter prispevka toženčevih staršev in očeta kot vložka toženčevega posebnega premoženja, o čemer v sodbi tudi ni posebnih razlogov, ter pojasnjuje svoj prispevek v obliki prihrankov, glede katerih pa se je sodišče druge stopnje opredelilo že predhodno.

22Utemeljene so končno tudi pritožbene navedbe toženca glede ugotovljenih stroškov z njegovim dirkanjem. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi deležev pravdnih strank upoštevalo velik strošek toženca z dirkanjem, ki ga je ugotovilo v višini 4.000 EUR za Integro in v dodatni višini 15.000 do 17.000 EUR za Astro, kljub temu, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje trditve tožnice glede tega zelo skope, zaključki sodišča o višini teh stroškov pa presegajo njeno trditveno podlago.⁷ Toženec zato v tem delu utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.⁸

23Glede na navedene ugotovitve, iz katerih je razvidno, da je sodišče glede stroškov dirkanja prekoračilo trditveno podlago, da ni ocenilo vseh relevantnih dokazov in prispevkov pravdnih strank k skupnem premoženju ni ustrezno ovrednotilo oz. o tem v sodbi ni navedlo celovitih razlogov, ki bi omogočili preizkus pravilnosti odločitve, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 45 %, delež toženca pa 55 %, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju razveljavilo in zadevo v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede primarnega zahtevka na plačilo deleža od odtujenih vozil

24Razveljaviti je bilo treba tudi s strani toženca izpodbijano točko III.2. izreka, v kateri je sodišče naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 4.162,00 EUR s pripadki. Od ugotovitve deležev na skupnem premoženju je namreč odvisna tudi višina zneska, ki ga je iz naslova vozil, ki so spadala v skupno premoženje, pa so bila odtujena, tožnici dolžan izplačati toženec.⁹ Toženec neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da je vozilo Alfa Romeo 145, rdeče barve, skupno premoženje pravdnih strank, ker je bilo podarjeno hčerki za 18. rojstni dan. Podarjeno ji je bilo že po razvezi, pravilne razloge pa je sodišče navedlo v 52. točki obrazložitve. Glede na podan predlog za njeno zaslišanje (v tem delu glede uporabe vozila z njene strani, kar ni bilo sporno), pa tudi njeno zaslišanje ni bilo potrebno (glej 8. točko obrazložitve). Glede vozila Alfa Romeo 156 Q4, prodanega sinu L. L. še v času trajanja zakonske zveze, je sodišče prav tako ugotovilo, da je bilo odtujeno L. L. brez soglasja tožnice. Sodišče je utemeljeno zaključilo, da so vozila, ki so bila kupljena v času zakonske zveze z zaslužkom od opravljanja mehanične dejavnosti, lahko le skupno premoženje pravdnih strank. Za vozila, ki jih je toženec odsvojil od novembra 2012 dalje, sodišče ni ugotovilo, da bi z njimi razpolagal tudi v korist tožnice, oziroma je ugotovilo, da je glede na način odsvajanja vozil evidentno, da je z razpolaganjem zasledoval le svojo korist in pri tožnici ni iskal soglasja oziroma soglasja ni imel. Glede na takšne ugotovitve pa so neutemeljene tudi navedbe, da je bila prejeta kupnina porabljena za skupne potrebe družine, česar toženec ni dokazal.

25Toženec neutemeljeno očita sodišču tudi, da je vrednost vozil, ki so bila odtujena, zmotno ugotavljalo s pomočjo izvedenca avtomobilske oziroma strojne stroke, ker je tožnica svoj zahtevek gradila na pravilih o neupravičeni obogatitvi in je v tem primeru merodajno zgolj denarno nadomestilo za izkupiček ob prodaji stvari in s tem v zvezi morebitno prikrajšanje tožnice. Tožnica je namreč v postopku trdila tudi, da je toženec vozila odtujil brez njene vednosti in soglasja ter predlagala, da se ugotovi tržna cena odtujenih vozil. Toženec zanemarja tudi dejstvo, da je tudi sam predlagal postavitev izvedenca avtomobilske stroke za ugotovitev vrednosti odtujenih vozil. Poleg tega je tožnica izrecno navedla (glej list. št. 463), da toženec ni navedel pravih vrednosti vozil, ampak nižje. Navedla je: da iz sklenjenih pogodb, kolikor jih je predložil toženec za odtujene predmete skupnega premoženja, niso razvidne realne tržne vrednosti teh predmetov; da je toženec predmete odtujeval, da bi tožnici onemogočil uveljavljanje njenega lastniškega deleža na njih; da je možno sklepati, da tudi v zapisih pravnih poslov iz istega razloga niso navedene prave vrednosti, ampak znatno nižje. Tožnica je tako ustrezno zatrdila protipravnost toženčevega ravnanja, prav tako pa tudi, da vozila niso bila prodana za ustrezno ceno. Toženec nenazadnje pogodb za vsa vozila niti ni predložil. Poleg tega je na primer za vozilo Alfa Romeo 145 Q, rdeče barve, izvedenec ugotovil praktično enako vrednost, kot je bila zatrjevana s strani toženca (razlika 45 EUR), z vrednostjo vozila Alfa Romeo 156 Q4 se je toženec strinjal. Za vozilo Punto pogodbe ni predložil. Pogodb pa tudi ni predložil za vozila, glede katerih je trdil, da jih je peljal na odpad, pa mu sodišče glede tega ni sledilo. Glede slednjih pa po ugotovitvi vrednosti z izvedencem, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi ni podal pripomb.

Odločitev sodišča druge stopnje

26Ob že obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno, pritožbi tožene stranke pa v celoti ugodilo. Odločitev o dirkalnem avtomobilu Honda in traktorju John Deere je spremenilo tako, da je zahtevek tožnice na ugotovitev, da ti vozili spadata v skupno premoženje pravdnih strank, zavrnilo, saj v tem delu kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je pa sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (358. člen ZPP). Glede podrejenega zahtevka je odločitev o zavrženju tožbenega zahtevka v 1. točki in glede zavrnitve podrejenega zahtevka v 3. točki v višini 2.550,00 EUR (ker je bilo ugodeno že primarnemu zahtevku) razveljavilo (357. člen ZPP). Glede odločitve o deležih tožnice in toženca na skupnem premoženju v točki III.1, odločitve v točki III.2. v celoti ter glede podrejenega zahtevka v 3. točki v višini 15.000 EUR (kar se nanaša na Hondo ter traktor John Deere) je zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo razveljavilo ter v tem obsegu in posledično glede odločitve o stroških v IV. in V. točki izreka zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Glede dela podrejenega zahteva v 3. točki v višini 2.225 EUR pa je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko v tem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

27V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje stroške z dirkanjem ponovno ovrednotiti, pri tem pa upoštevati le trditveno podlago in v zvezi s trditveno podlago izvedene dokaze in ugotovljena dejstva. Oceniti bo moralo še neocenjene dokaze ter navesti razloge, ki bodo omogočili preizkus odločitve o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, kot izhaja iz predhodne obrazložitve. Glede podrejenega zahtevka v zvezi z avtomobilom Honda in traktorjem John Deere pa bo moralo sodišče pridobiti izvedeniško mnenje, saj to (ker je glede teh vozil sodišče zmotno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku) še ni bilo izdelano. Zaradi storjene absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP) ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (355. člen ZPP) sodišče druge stopnje zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bi kršitev določb postopka odpravilo samo, bi namreč sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe, pri čemer to sodišče ocenjuje, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč obsežen dokazni postopek že izvedlo in bo moralo le ponovno napraviti in dopolniti dokazno oceno ter v sodbi navesti razloge o odločilnih dejstvih, ki bodo omogočili preizkus sodbe, postopek pa bo dopolnilo le s cenitvijo dveh vozil, medtem ko bi sodišče druge stopnje moralo izvesti obširen dokazni postopek.

28Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

¹ Glej npr. sodbo VS RS II Ips 319/2013.
² Glej sodbo in sklep VSL I Cp 1523/2020.
³ Gre za traktor Ferrari 800 in traktor VTZ. Dejansko bi moral biti zavrnjen celo nekoliko višji znesek, saj je sodišče pri traktorju Piaggio upoštevalo višji znesek vrednosti, od zneska, ki ga je tožnica zanj zahtevala , vendar se toženec zoper odločitev v 2. točki podrejenega zahtevka ni pritožil.
⁴ Sodišče je tako vpogledalo izpis pokojninske dobe (B25) in ga upoštevalo, konkretne trditve o dohodkih in prihrankih pa toženec navaja šele v pritožbi.
⁵ Opravljala je papirni del poslovanja, hodila v nabavo, pomagala pri pomožnih delih, vključno s pospravljanjem.
⁶ Čeprav je napačen izračun toženca, ki dejansko upošteva le vrednost zemljišča v okviru nepremičnin, saj skupno premoženje predstavljajo tudi premično premoženje ter delež v družbi, vrednost deleža je med pravdnima strankama sporna, sodišče pa se z njim sploh ni ukvarjalo.
⁷ Toženec zato obsežno pojasnjuje dejanske stroške dirkanja in v pritožbi podaja nove dokaze.
⁸ Dejansko gre za kršitev drugega odstavka 7. člena ZPP.
⁹ Toženec pa se ne pritožuje glede točke 2 podrejenega zahtevka (da je tožnici dolžan plačati 975 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 17. 9. 2019, to je glede zneska, ki se nanaša na traktor Piaggio in Alfo Romeo145, sivo (po podrejenem zahtevku).