VSL Sklep II Ip 1504/2022

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep se v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, to je v VI. točki izreka, potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru delno ugodilo tako, da: – se izvršba ustavi in sklep izvršbi razveljavi v delu, kjer je dovoljena izvršba za izterjavo glavnice nad 16.912,18 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini nad 6.494,28 EUR ter se predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne; – se izvršba ustavi za dne 13. 9. 2022 plačanih 2.000,00 EUR in dne 16. 9. 2022 plačanih 44,00 EUR (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor zavrnilo (II. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka), predlog dolžnika za omejitev izvršbe na sredstva na računu pri organizaciji za plačilni promet je zavrnilo (IV. točka izreka), predlogu dolžnika za izvzem vozil je delno ugodilo tako, da se iz izvršbe izvzame osebno vozilo ..., v preostalem delu pa je predlog zavrnilo (V. točka izreka), prav tako je zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe (VI. točka izreka).

2Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo zoper II., III., IV. in VI. točko izreka sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je izpodbijani sklep v zavrnilnem delu nezakonit, arbitraren. Upnik k predlogu za izvršbo ni predložil ne potrdila o zapadlosti sodne poravnave, ne sodne odločbe pravdnega sodišča, ki bi potrdila zapadlost sodne poravnave. Sodišče, pa tudi upnik v svojem odgovoru na ugovor, meša potrdilo o zapadlosti sodne poravnave s potrdilom o izvršljivosti sodne poravnave, kar je nedopustno, saj gre za dva različna pojma. Dolžnik se je v ugovoru skliceval na pomanjkanje potrdila o zapadlosti sodne poravnave kot tudi na sodbo VSL I Cp 2946/2016, ki jasno opredeljuje, da mora upnik v izvršbi za dosego plačila denarne terjatve po sodni poravnavi predložiti dokazilo o njeni zapadlosti, po potrebi tudi sodno odločbo. Iz samega zapisnika o sodni poravnavi v tej zadevi namreč taka obveznost dolžnika, kot je terjana, ne izhaja. V tem primeru pa upnik tega ni storil, iz sodne poravnave tudi ne izhaja, da bi dolžnik dolgoval ravno z izpodbijanim sklepom priznani terjani znesek. O tem, kdaj je dejansko sodna poravnava dejansko zapadla v plačilo, zlasti pa še glede na plačila zneskov dne 10. 4. 2017, v maju 2017 in pozneje, samo izvršilno sodišče ne sme odločati, ampak je to stvar pravdnega sodišča. Da bi bil dolžniku kadarkoli poslan opomin za plačilo preostanka dolga po sodni poravnavi, ni res, zlasti pa še ne 18. 7. 2018, kot navaja upnik v svojem odgovoru na ugovor, saj takega opomina dolžnik ni nikoli prejel. Drugače bi nanj gotovo odgovoril. Zato bi moralo vse te navedbe dolžnika, podane že v ugovoru, sodišče upoštevati tako, da bi ugovoru v celoti ugodilo in predlog za izvršbo zavrglo ali zavrnilo. Že pred tem pa bi moralo sodišče predlog za izvršbo ravno iz tega razloga zavreči ali zavrniti, saj je pred izdajo sklepa o izvršbi podatke in dokazila predloga za izvršbo izvršilno sodišče dolžno preveriti. Namesto tega tega je sodišče zgolj 10 dni po vložitvi predloga za izvršbo izdalo dne 5.9. 2022 sklep o izvršbi v tej zadevi, in sicer je dovolilo celo izvršbo na tujo nepremičnino osebe, ki ni dolžnik, in sicer na parcelo 1, k. o. ..., do ½, ki je v solasti dolžnika A. A. zgolj do ¼, razlika pa je v lasti B. B., ki pa ni dolžnica. Gre za nepojmljivo napako, ki ima brez dvoma vse znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi. Sodišče je v 10 dneh po vložitvi predloga po izdanem sklepu o izvršbi tudi dovolilo izvršbo v vsakem primeru v previsokem znesku, saj je bilo več kot evidentno, da na dan 8. 4. 2017, ko se še ni iztekel rok za izpolnitev plačila zneska 2.000,00 EUR, sodna poravnava še ni mogla zapasti, kot je pravilno deloma saniralo izvršilno sodišče z izpodbijanim sklepom, a seveda ni upoštevalo, da upnik ni predložil potrdila o zapadlosti sodne poravnave ali sodne odločbe pravdnega sodišča o njeni zapadlosti, kot je že navedeno zgoraj. Sprenevedanja upnika v odgovoru na ugovor, da je sodna poravnava zapadla 8. 4. 2017, ne vzdržijo resne presoje in se tudi v kazenskem postopku njegov pooblaščenec z njimi ne bo mogel uspešno izgovoriti. Napačno je stališče izpodbijanega sklepa, da tečejo od 11. 4. 2017 zakonske zamudne obresti od celotnega dolga po sodni poravnavi. Tudi če bi se štelo, da je zapadel celoten dolg po sodni poravnavi, ker je dolžnik pravočasno, do 10. 4. 2017 plačal zgolj znesek 1.350,00 EUR, je glede na to, da se je v tem primeru rok za plačilo zneska 2.000,00 EUR iztekel dne 10. 4. 2017, lahko sodna poravnava zapadla šele 11. 4. 2017. Zamudne obresti pa začnejo teči šele naslednji dan po zapadlosti, to je z dnem 12. 4. 2017, kot je dolžnik opozoril že v ugovoru. Tako je tudi stališče VSL sodbe I Cp 15/2018. Zato je dejansko stanje izračunanega dolga s tekom zamudnih obresti od 11. 4.2017, kot trdi izpodbijani sklep, napačno. Izvršilno sodišče pa bi tako ali tako določitev zapadlosti sodne poravnave moralo prepustiti sodišču, kot opozarja tudi sodna praksa (VSL sodba I Cp 2946/2016). Popolnoma protispisno je povzemanje ugovornih navedb sodišča o razlogih glede ustavitve izvršbe na plačo. Dolžnik je v ugovoru vendar jasno navedel, da mu izvršba na plačo povzroča ne samo zmedo, ampak tudi pravo škodo - delodajalec mu mora odtegniti določen znesek pri plači, a ga pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi ne sme nakazati upniku. To je povezano z zamudo in škodo dolžnik. Te bistvene navedbe je izvršilno sodišče popolnoma ignoriralo, kar je nezakonito. V tem primeru s tem izvršilnim sredstvom se poskuša na navedeni način izterjati več, kot je dolžan. V zvezi s tem dolžnik navaja pritožbeno novoto, ki je v času ugovora ni uspel navesti, ker je prejel izredno plačilno listo svojega delodajalca C. o izplačilu nagrade v znesku 513,00 EUR po izteku ugovornega roka dne 30. 9. 2022, nato pa še plačilno listo za september 2022 dne 7. 10. 2022, da mu je delodajalec zadržal dne 30. 9. 2022 zaradi predmetne izvršbe 513,00 EUR, nato paše ob plači dne 7. 9. 2022 znesek 1.606,38 EUR. Zato dolžnik predlaga, da sodišče dovoli izvedbo tega dokaza. Upnik bi, če bi umaknil predmetno sredstvo izvršbe ali ga sploh ne bi predlagal, prejel skupaj z nakazilom 51,19 EUR dne 7. 10. 2022 še znesek 1.606,38 EUR, že pred tem pa 30. 9. 2022 znesek 513,00 EUR, dolžnik pa bi bil od teh zneskov razbremenjen plačila zakonskih zamudnih obresti od 30. 9. 2022 oziroma 7. 10. 2022 dalje. Tako pa mu po sklepu o izvršbi tečejo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska 513,00 EUR in od 1.696,38 EUR, ta denar pa do njegovega bančnega računa ne more priti, da bi bil ta zarubljen in poplačan del obvez po sklepu o izvršbi. Enako bo tudi očitno pri plači v mesecu novembru 2022 in morda še v decembru 2022, ko bo prejel dolžnik od delodajalca poleg plače prejel še nagrado ob zaključku remonta, in božičnico v skupnem znesku okrog 2.000,00 EUR, kar je izvedel pred dnevi. To sredstvo izvršbe je ne samo nepotrebno, kar bi ves denar od delodajalca tako ali tako prišel na dolžnikov osebni račun in bi bil tako zarubljen, ampak tudi glede na navedene predložene dokaze izrazito škodovalno. To je v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in EKČP in drugega evropskega prava ter prepovedi škodovanja po OZ. V nadaljevanju dolžnik podaja še navedbe, ki se nanašajo na druga izvršilna sredstva in ponovno poudarja. Nasprotuje tudi odločitvi o predlogu za odlog izvršbe, sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča RS o razlagi za odlog izvršbe upoštevne škode in opisuje po njegovem mnenju napačno postopanje sodišča v tej zadevi. Prereka tudi odločitev o stroških in opozarja, da se sodišče sploh ni opredelilo do dolžnikovih stroškov za predlog za odlog. Predlaga, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku, če bi pritožbeno sodišče sklep vzdržalo v veljavi. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6V obravnavani zadevi je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani P 718/2016 z dne 24. 2. 2017, in sicer zaradi izterjave glavnice v znesku 16.928,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2022 do plačila, in za čas od 8. 4. 2017 do 26. 8. 2022 obračunanih zakonskih zamudnih obresti v višini 6.500,49 EUR (obračun obresti je upnik priložil izvršilnemu predlogu).

7Po sodni poravnavi je dolžnik dolgoval skupaj znesek 24.000,00 EUR, in sicer prvi obrok v višini 2.000,00 EUR, z zapadlostjo v 15 dneh po sklenjeni sodni poravnavi, nato 7 zaporednih mesečnih obrokov v višini po 1.000,00 EUR, z zapadlostjo prvega obroka 31. 5. 2017 in zadnjega 30. 11. 2017, preostali znesek 15.000,00 EUR pa je zapadel v plačilo 20. 12. 2017. Dogovorjeno je bilo tudi, da če stranka ne plača prvega obroka v višini 2.000,00 EUR v roku 15 dni od sklenitve sodne poravnave, takoj zapadejo v plačilo vsi ostali obroki po tej sodni poravnavi. Enako je bilo dogovorjeno za primer, če dolžnik ne plača dveh nadaljnjih zaporednih obrokov po 1.000,00 EUR, takoj zapadejo v plačilo vsi ostali obroki po sodni poravnavi.

8V predlogu za izvršbo, vloženem dne 26. 8. 2022, je upnik zatrjeval, da je bil dolžnik v zamudi s plačilom prvega obroka v višini 2.000,00 EUR, ki bi ga moral plačati do 8. 4. 2017, v celoti pa ga je poravnal šele z dne 16. 5. 2017. Z dnem zamude s plačilom prvega obroka, to je z dnem 8. 4. 2017, je tako po navedbah upnika zapadla v plačilo celotna terjatev po sodni poravnavi v znesku 24.000,00 EUR. V izvršilnem predlogu je upnik upošteval tudi že opravljena delna plačila, pri čemer je v obračunu terjatve izhajal iz predpostavke omenjene predčasne zapadlosti terjatve.

9Po določilu prvega odstavka 20. člena ZIZ je sodna poravnava izvršljiva, če je terjatev iz poravnave zapadla. Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek). Če zapadlosti na način iz prejšnjega odstavka, ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla (tretji odstavek).

10V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru dolžnika, da upnik ni predložil potrdila o zapadlosti uveljavljane terjatve, pri čemer je upoštevalo, da je zadnji obrok po sodni poravnavi zapadel v plačilo 20. 12. 2017. Po mnenju sodišča prve stopnje je tako jasno, da je terjatev zapadla v plačilo. V nadaljevanju pa je sodišče ugotovilo, da dolžnik prvega obroka v znesku 2.000,00 EUR ni poravnal do izteka roka za njegovo plačilo, to je do 10. 4. 2017, zato je tega dne zapadla v plačilo preostala terjatev oziroma preostanek le-te v višini 22.650,00 EUR. Upnik je sicer kot datum zapadlost prvega obroka v izvršilnem predlogu navedel že 8. 4. 2017, medtem ko je sodišče prve stopnje kot pravilen datum zapadlosti štelo 10. 4. 2017 (upoštevaje 62. člen Obligacijskega zakonika – OZ). V bistvenem pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je celotna preostala še neplačana terjatev zapadla v plačilo v aprilu 2017, vendarle sledilo upniku. Kot rečeno, je sodišče zapadlost celotne preostale terjatve ugotovilo iz razloga, ker dolžnik celotnega prvega obroka v višini 2.000,00 EUR ni plačal do njegove zapadlosti v aprilu 2017. Povedano še drugače, prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je ostala terjatev v celoti zapadla v plačilo aprila 2017 in ne že decembra 2017 zaradi nepravočasnega plačila celotnega prvega obroka, kar je v sodni poravnavi (med drugim) določeno kot pogoj oziroma bodoče negotovo dejstvo za nastop takšne pravne posledice, to je predčasne zapadlosti celotne ostale še neplačane terjatve. Iz zgoraj citiranih določb drugega in tretjega odstavka 20. člena ZIZ izhaja, da če zapadlost terjatve ni jasno razvidna iz zapisnika sodne poravnave, jo mora upnik dokazati z javno listino, po zakonu overjeno zasebno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Dolžnik je v ugovoru (in sedaj tudi v pritožbi) utemeljeno uveljavljal, da upnik predlogu za izvršbo nobene od naštetih listin v dokaz predčasne zapadlosti celotne ostale terjatve že v aprilu 2017 ni priložil. Iz spisa izhaja, da navedenega prav tako ni storil niti v odgovoru na ugovor.

11Res je sicer, kar izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, da je bil dolžnik po sodni poravnavi zadnji obrok dolžan plačati najkasneje do 20. 12. 2017. Drži torej, da je ob vložitvi izvršilnega predloga, dne 26. 8. 2022, celotna terjatev, torej tudi zadnji obrok, ki je po sodni poravnavi zapadel 20. 12. 2017, že zapadla v plačilo. Vendar pa to v ničemer ne spremeni dejstva, da je sodišče prve stopnje kot datum zapadlosti celotne preostale terjatve štelo 10. 4. 2017 in posledično v svojem obračunu terjatve na dan 26. 8. 2022 kot začetek teka zakonskih zamudnih obresti od celotne ostale še neplačane glavnice 22.650,00 EUR upoštevalo datum 11. 4. 2017, to je prvi naslednji dan po tem, ko naj bi zapadla v plačilo celotna ostala še neplačana glavnica. Ugotovitev dneva zamude s plačilom celotne še dolgovane glavnice je torej sodišče prve stopnje vezalo na datum predčasne zapadlosti zaradi nepravočasnega plačila celotnega prvega obroka, čeprav upnik takšne predčasne zapadlosti celotne ostale terjatve ni dokazal na zahtevani način iz drugega oziroma tretjega odstavka 20. člena ZIZ.

12Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravno zmotno štelo, da že listine, ki jih je upnik priložil k izvršilnemu predlogu, omogočajo dovolitev izvršbe za tolikšno terjatev, kot je predlagal upnik, to je upoštevaje datum zapadlosti celotne še neplačane terjatve že na dan 10. 4. 2017. Zaradi takšnega zmotnega pravnega izhodišča je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s samo višino terjatve, ki jo je dolžnik še dolgoval na dan vložitve izvršilnega predloga 26. 8. 2022, saj je v svojem obračunu terjatve kot datum začetka teka zakonskih zamudnih zamudnih obresti od celotne še neplačane glavnice napačno štelo 11. 4. 2017. Čeprav upnik predčasne zapadlosti ni dokazal na zakonsko zahtevani način. Višje sodišče je zato utemeljeni pritožbi zoper odločitev o delni zavrnitvi ugovora v II. točki izreka in posledično tudi zoper odločitev o dolžnikovih stroških ugovornega postopka v III. točki izreka (šesti odstavek 38. člena ZIZ) ugodilo, sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče upošteva zgoraj obrazloženo in nato o ugovoru v tem delu ponovno odloči.

13Pritožba je dalje utemeljena tudi, kolikor se nanaša na odločitev o predlogu za omejitev izvršbe le na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. V zvezi z zavrnitvijo predloga za omejitev izvršbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme o tem, da je predlagana omejitev izvršbe utemeljena, na dolžniku (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako se višje sodišče strinja, da dolžnik v obravnavni zadevi v samem predlogu za omejitev temu bremenu ni zadostil. Ni namreč dokazal, da bi bil upnik v enem letu od izdaje sklepa o predlogu lahko poplačan že zgolj z navedenim izvršilnim sredstvom, kar bi bil pogoj za ugoditev predlogu (drugi odstavek 34. člena ZIZ in peti odstavek 169. člena ZIZ). Le to je namreč pravno relevantno za odločitev o predlogu za omejitev izvršbe na denarna sredstva in ne tudi okoliščina, ali več dovoljenih izvršilnih sredstev povzroča zmedo pri izvrševalcih, kot zmotno meni dolžnik. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da se dolžnik v pritožbi sklicuje tudi na dejstvi, da je po poteku ugovornega roka prejel plačilni listi, iz katerih izhaja, da mu je njegov delodajalec dne 30. 9. 2022 zadržal izredni prejemek v višini 513,00 EUR in ob plači za september dne 7. 10. 2022 še znesek 1.606,38 EUR. Iz spisa izhaja, da se je rok za vložitev ugovora iztekel dne 16. 9. 2022 (dolžnik je sklep o izvršbi prejel 8. 9. 2022), kar pomeni, da se dolžnik v ugovoru na navedeni dejstvi brez svoje krivde ni mogel sklicevati. Obe plačilni listi je dolžnik pritožbi tudi priložil (priloga B13 in B14). Gre torej za dopustne (subjektivne) pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki pa bi lahko bile pravno upoštevne za odločitev o predlogu za omejitev izvršbe le na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet. Kot pravilno navaja dolžnik v pritožbi, bi namreč delodajalec denarna sredstva, ki so sedaj pri njem zadržana zaradi dovoljene izvršbe na plačo, če izvršba s tem izvršilnim sredstvom ne bi bila dovoljena, prenakazal na dolžnikov transakcijski račun. To pa pomeni, da bi se na dobroimetje iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja, s strani delodajalca nakazanega na dolžnikov transakcijski račun, lahko poseglo v okviru v obravnavni zadevi prav tako dovoljene izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na katero je dolžnik predlagal, da se izvršba omeji. Glede na povedano je višje sodišče tudi pritožbi zoper IV. točko izreka ugodilo, sklep tudi v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče o (ne)utemeljenosti predloga za omejitev izvršbe le na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet ponovno presodi tudi upoštevaje v pritožbi podane zgoraj navedene dopustne pritožbene novote.

14Ker je višje sodišče odločitvi o delni zavrnitvi ugovora in zavrnitvi predloga za omejitev izvršbe razveljavilo že iz pojasnjenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb s tem v zvezi ne opredeljuje.

15Pritožba pa ne ovrže izpodbijane odločitve o predlogu za odlog izvršbe, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in za svojo odločitev tudi navedlo pravilne razloge. Višje sodišče se namreč povsem strinja, da je bila že trditvena podlaga dolžnika v predlogu povsem pavšalna, saj dolžnik ni z ničemer bolj konkretno pojasnil zatrjevanega nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe, ki naj bi bila večja kot škoda, ki bi ob odlogu izvršbe nastala upniku. V pritožbi dolžnik pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da že svojega trditvenega bremena (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni zmogel, ne ovrže. Pritožbeno sklicevanje na razlago standarda za odlog izvršbe upoštevne škode, kot jo je podalo Ustavno sodišče RS, namreč za presojo, ali je dolžnik pred sodiščem prve stopnje zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede predlaganega odloga, ni pravno upoštevno. Enako velja za pritožbene očitke o po mnenju dolžnika nezakonitem in prepočasnem postopanju sodišča v obravnavani zadevi. Do teh pritožbenih navedb, podanih v zvezi z odločitvijo o odlogu izvršbe, se zato višje sodišče niti ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Po povedanem je višje sodišče pritožbo v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, to je v VI. točki izreka, zavrnilo, in sklep potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do stroškov za predlog za odlog izvršbe, je po vsebini predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), o katerem odloča sodišče prve stopnje. Na v pritožbi podani predlog za predodelitev zadeve drugemu sodniku pa višje sodišče odgovarja, da se zadeve dodeljujejo v reševanje sodnikom skladno s Sodnim redom, ob morebitnem obstoju v zakonu predvidenega razloga pa ima vsaka stranka možnost podati zahtevo za izločitev sodnika (72. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).