VSL Sodba III Kp 11228/2020

I. Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako:

- da se iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja v 7. vrstici izpusti beseda: „nadlahti“, v 8. vrstici izpusti beseda „zapestij“ ter besedna zveza „in pod brado“ in v 9. in 10. vrstici izpusti besedna zveza „ter vreznino pod levim kolenom“,

- se obtoženemu A. A. izrečena kazen zniža na

13 (trinajst) let zapora.

II. V preostalem pa se pritožba zagovornika obtoženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in mu izreklo kazen štirinajstih let in osmih mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je odvzelo zasežene nože, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, in sicer ukrivljeni nož z nazobčanim rezilom in z modrim plastičnim ročajem, rezilo noža brez ročaja in nož s črnim plastičnim ročajem. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Na podlagi 95. člena ZKP pa je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP pritožil zagovornik obtoženca s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo spremeni in spozna obtoženca za krivega kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu KZ-1, izvršenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, podrejeno, da sodbo sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču z izvedbo predlaganih dokazov, podrejeno, ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin, obtoženemu zniža dosojeno zaporno kazen.

3Pritožba je delno utemeljena.

Glede pravne kvalifikacije

4Kaznivo dejanje uboja na mah po 117. členu KZ-1 stori, kdor koga ubije na mah, ker ga je brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil. Jasno je, da mora biti storilčeva močna razdraženost v vzročno-posledični zvezi z napadom oziroma hudimi žalitvami. Na zadostuje namreč, da je bil storilec brez njegove krivde napaden ali hudo razžaljen, ampak morata imeti prav fizični ali verbalni napad za posledico njegovo močno razdraženost.¹ Oškodovančev napad ali žalitve morajo biti takšne stopnje in jakosti, da so sposobne izzvati močno razdraženost, pri čemer se ta kriterij presoja z objektivnega vidika.²

5V konkretni zadevi ne obstoji kakršenkoli dokaz niti indic, ki bi izkazoval, da je oškodovanka obtoženca ob dogodku kritičnega dne napadla, ne fizično niti verbalno, ali ga hudo razžalila. V nasprotju s pritožbenimi navedbami nobena izmed prič, prisotnih v času dogodka kritičnega dne, česa takšnega namreč ni zaznala.

6B. B., ki se je v času dogodka nahajala v sosednji hiši, oddaljeni približno 15 m, je tako v preiskavi dne 4. 5. 2020 (l. št. 317) kakor tudi na glavni obravnavi dne 16. 11. 2020 in 17. 2. 2022 (l. št. 655 in 1258), povedala, da na začetku, ko si je od obtoženega sposodila sesalec, ni opazila ničesar posebnega, niti prepira niti kaj drugega. Čez približno 10 - 15 minut pa je zaslišala oškodovankin krik njenega imena, kot klic na pomoč. Šlo je za glasen krik iz bolečine, vreščanje. Ob tem je povedala, da je šlo za en sam krik „B. B.“, drugih krikov ni bilo. Izrecno je zanikala, da bi obtoženec in oškodovanka kričala eden na drugega, prav tako se niso slišali moški glasovi, slišala je zgolj oškodovankin klic njenega imena.

7C. C. se je tedaj nahajal v spodnjih prostorih D. D. hiše in na slušalkah poslušal glasbo. V zvezi z dogodkom je skladno v preiskavi dne 4. 5. 2020 (l. št. 314) kot na glavni obravnavi dne 7. 12. 2020 in 17. 2. 2022 (l. št. 756 in 1258) dejal, da je v zgornjem nadstropju zaslišal hrup, ki ga je povezoval z otroško igro in je trajal zelo kratek čas, ni bilo nič razločnega. Podrobneje je opredelil, da je šlo za en nerazločen krik, pri čemer ni mogel povedati, ali je bil moški ali ženski glas.

8Tudi priče E. E., F. F. in G. G., ki so malo pred dogodkom z oškodovanko in obtožencem skupaj spile kavo, so povedale, da je pogovor potekal normalno, pri čemer niso zaznale, da bi bil obtoženec tistega jutra razburjen, in tudi niso izpovedovale o tem, da bi bila oškodovanka jezna ali kakorkoli napadalno nastrojena do obtoženega – obnašala se je povsem normalno.

9Nenazadnje tudi iz obtoženčevega zagovora ne izhaja, da bi ob samem dogodku prišlo do kakršnegakoli napada ali hudih žalitev s strani oškodovanke. Izrecno je namreč navedel, da ne ve, kako je lahko to naredil, moralo je biti nekaj groznega, pri čemer se spomni zgolj, da sta se z oškodovanko tistega dne nekaj kregala, glede drugih podrobnosti dogodka pa se je skliceval na izgubo spomina. Kot bo sicer podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je bila izguba spomina na način, kot jo je opisoval obtoženec, s strani izvedenca psihiatrične stroke dr. H. H. in izvedenke klinične psihologije dr. I. I. ovržena.

10Na podlagi povedanega zato nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da se je prepir stopnjeval v verbalni konflikt, kar naj bi potrdili priči B. B. in C. C. Obe priči sta namreč zaznali zgolj kratek hrup oziroma oškodovankin krik na pomoč, pri čemer o kakršnemkoli oškodovankinem verbalnem napadu ni bilo govora.

11Tudi ne drži pritožbeno zatrjevanje, da takšnemu poteku dogajanja sledijo izvedenska mnenja. Izvedenka I. I. je namreč zaslišana na glavni obravnavi dne 17. 2. 2022 (l. št. 1273) na vprašanje zagovornika J. J., zakaj je do tega dogodka prišlo in da je moglo biti nekaj res groznega ter če je to konsistentno z ugotovljeno motnjo, odgovorila, da je šlo za strah pred izgubo in razvrednotenje. Ob tem je poudarila, da je bilo „Nekaj zelo groznega za njega [obtoženca], ja“, kar je nadalje podrobno obrazložila v okviru lastnosti obtoženčeve osebnostne motnje. Na vprašanje zagovornika, ali je bilo to lahko nekaj verbalnega, nek napad na njega, je izvedenka I. I. odgovorila, da če se že mora odločiti, bi se odločila za nekaj verbalnega. Zato nikakor ni mogoče trditi, da je izvedenka domnevala, da je bil obtoženec soočen z verbalnim napadom, kakor to netočno prikazuje pritožnik.

12Prav tako je iz konteksta izvzeta pritožbena trditev o ugotovitvi izvedenke, da je bila ob oškodovankini odslovitvi obtoženca in izjavi, da mu da „10 minut časa, da spoka“, dodana še kakšna žaljivka, ki je obtoženca razdražila. Ta izvedenkina ugotovitev se namreč ni nanašala na kritični dogodek, temveč na dogodek z dveh dni prej, ko je oškodovanka odšla na sodelavkin rojstni dan, pri čemer ji je obtoženec zaradi tega odhoda izrekel grožnje. Z navedenega vidika je izvedenka namreč pojasnila, da je bila pomembna dinamika med njima, pri čemer je v zvezi s tem dejala, da se je oškodovanka na to odzvala še mogoče malo žaljivo, kar je poglobilo obtoženčev konflikt (Prepis zvočnega snemanja glavne obravnave z dne 17. 2. 2022 na l. št. 1281). Navedenega zato ni mogoče obravnavati v okviru konkretnega historičnega dogodka pa tudi sicer gre izključno in zgolj za izvedenkino domnevo.

13Upoštevaje vse navedeno, dokazno gradivo niti na ravni verjetnosti ne daje podlage, da bi oškodovanka brez svoje krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražila obtoženca. Soočenje s prenehanjem partnerske zveze in zahteva za izselitev lahko izkustveno sicer predstavlja čustveno intenziven dogodek, pri čemer je mogoče, da je ob samem dogodku v zvezi s tem med oškodovanko in obtožencem prišlo tudi do prepira. Poleg tega drži, da je povod obtoženčevemu ravnanju moč pripisati oškodovankini odslovitvi, kar je obtoženca spravilo še globlje v stisko. Vendar pa nič od navedenega po objektivnih merilih nikakor ne dosega standarda napada ali hudih žalitev iz prvega odstavka 117. člena KZ-1. Obtoženčevo burno reakcijo gre pripisati mejni osebnostni motnji, kar pa predstavlja subjektivno okoliščino.

14Glede na ugotovljen izostanek okoliščin, ki bi izkazovale obstoj oškodovankinega napada ali hudih žalitev obtoženca kot zakonskega znaka kaznivega dejanja uboja na mah po prvem odstavku 117. člena KZ-1, je posledično brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na ugotovitve izvedenca sodne medicine doc. dr. K. K., izvedenca H. H. in druge okoliščine v zvezi s tem, da se je dejanje odvilo hipno.

15Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče v 20., 84. in 86. točki pravilno navedlo in obrazložilo okoliščine v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja ter ob tem zavzelo jasno stališče, da ni šlo za uboj na mah. Obtoženec je namreč vzel nož iz predala v kuhinji, prehodil pot do kopalnice, kjer se je tedaj nahajala oškodovanka, ji zadal več vbodov v vitalne organe, pri čemer se ni zaustavil ob njenem odporu, ki ga jasno izpričujejo njene utrpljene obrambne poškodbe, kot tudi ne ob njenem glasnem kriku, prav tako je obtoženec napadel G. G., ko je ta skušal pomagati oškodovanki. Tako je jasno, da je bil obtoženec odločen oškodovanki vzeti življenje. Tudi izvedenka I. I. je razložila, da je konec razmerja z oškodovanko tudi zanj pomenil „konec“, in da je obvaroval sebe, je uničil njo. Izvedenec H. H. je povedal, da je obtoženec ravnal po načelu „če ne boš moja, ne boš od nikogar“, pri čemer je dodal, da če bi obtoženec takrat ravnal iz jeze, bi to jezo verjetno sprostil že s prvim udarcem in bi že takrat prišlo do streznitve, kar je značilno za uboj na mah. Ob tem je neosnovana pritožbena navedba, da je izvedenec H. H. govoril o več napadih – iz prepisa zvočnega snemanja glavne obravnave z dne 23. 2. 2022 (l. št. 1469) jasno izhaja, da je izvedenec pod oznako „napad“ pojmoval posamezen obtoženčev vbod.

16Na podlagi navedenega tako nikakor ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni opravilo presoje, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu KZ-1, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Upoštevaje vse navedeno so tudi po presoji pritožbenega senata z gotovostjo izključene pritožbeno zatrjevane okoliščine uboja na mah, pri čemer je posledično neupoštevno tudi sklicevanje na načelo in dubio pro reo v smislu, da je treba šteti, da je oškodovanka obtoženca žalila in da je bil ta zato razdražen. Skladno z vsem navedenim pritožbeni senat razloge iz 87. - 110. točke izpodbijane sodbe glede pravne opredelitve uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ocenjuje kot pravilne ter se nanje v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

Glede obtoženčeve prištevnosti

17Skladno s prvim odstavkom 265. člena ZKP se v primeru suma neprištevnosti ali zmanjšane prištevnosti zaradi duševne motnje, duševne manjrazvitosti ali kakšne druge trajne in hude duševne motenosti sme odrediti psihiatrični pregled obtoženca. To pomeni, da lahko neprištevnost ali zmanjšano prištevnost sodišče ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obtoženca, pri čemer ga kot izvedenec opravi zgolj zdravnik – psihiater.³ Pritožnikovo utemeljevanje obtoženčeve neprištevnosti oziroma bistveno zmanjšane prištevnosti na podlagi ugotovitev izvedenke I. I. zato ne more biti upoštevno – slednja namreč ni izvedenka psihiatrije, temveč klinične psihologije. A ne glede na to, je izvedenec psihiatrične stroke H. H. v svoje strokovno mnenje vključil ugotovitve izvedenke I. I. ter upoštevaje tudi te prepričljivo zaključil, da je bila obtoženčeva prištevnost sicer zmanjšana, a ne bistveno.

18Izvedenec H. H. je tekom celotnega kazenskega postopka, tako v svojem pisnem izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah (l. št. 436, 489, 505 in 784), kot tudi ustno podanih ugotovitvah (l. št. 807 in 1460) vztrajal pri stališču, kakor je tudi pravilno povzeto v 74. - 82. točkah obrazložitve izpodbijane sodbe, da pri obtožencu ni podana ne duševna bolezen ne duševna motnja, pri čemer je obtoženec bil sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, a ne bistveno. Tudi po oceni pritožbenega senata je izvedenec vse svoje ugotovitve izčrpno obrazložil, jih ob upoštevanju vseh relevantnih dejanskih okoliščinah utemeljil na znanstveni podlagi ter odgovoril na postavljena vprašanja in ob tem prepričljivo zavrnil vse pripombe obrambe. Ob tem je v okviru metodološkega pristopa strokovno pojasnil, da so bili obtoženčevi odzivi ob pregledih verjetno zaigrani, da je obtoženec določene podatke verjetno zavestno in voljno zadržal zase v okviru svoje obrambne strategije. Kljub temu verodostojnost izvedenčevih ugotovitev o obtoženčevi prištevnosti nikakor ni omajana in navedenega tudi ni mogoče označiti kot kakršnekoli izvedenčeve „zamere“ obtožencu, kot neutemeljeno skuša prikazati pritožnik.

19Drži, da je izvedenec H. H. pri obtožencu ugotovil impulzivnost, da je šlo pri kritičnem dogodku za intenziven čustveni odziv ter da se obtoženec odloči na hitro, hitreje kot drugi ljudje in manj premišljeno. Obtoženec izgube doživlja burneje oziroma izraziteje kot druga oseba. Navedeno predstavlja obtoženčeve psihološke dejavnike, ki jih gre pripisati mejni in narcisistični osebnostni motnji ter tako izhajajo iz njegove osebnostne strukture. Pri tem pa je ključno, kot je nadalje pojasnil izvedenec, da pri tem ne gre za bolezensko, patološko stanje, temveč je obtoženec normalna osebnost z določenimi posebnostmi.

20Glede pritožbeno zatrjevanega realitetnega zdrsa je izvedenec H. H. zatrdil, da je bilo to zgolj na meji. To je razumljivo pojasnil, da navkljub ugotovljeni prisotnosti osebnostne motnje, je obtoženec še normalna osebnost, sicer nekje na meji, to stanje pa ni patološko oziroma bolezensko. Če bi bil ta zdrs prekomeren, bi šlo za akutno psihotično motnjo ali akutno psihotično stanje, možne bi bile kratke, nekajminutne psihotične epizode, vendar pa je tudi vse navedeno na podlagi konkretnih podatkov izvedenec H. H. izključil. Strah pred izgubo in občutek ogroženosti, kot navaja pritožnik, je izvedenec H. H. pripisal psihološkim dejavnikom, kar pa ne izhaja iz bolezenskega stanja, temveč iz zdravega – takšna je obtoženčeva osebnostna struktura, ki pa je še zmeraj znotraj običajnega in življenjskega. Kot je v zvezi s tem podrobneje pojasnila izvedenka I. I., so obtoženčevi reakciji botrovale njegove psihološke lastnosti in zato ni mogoče trditi, da je oškodovanka obtoženemu postavila psihološko past, temveč si jo je obtoženi nastavil sam, ker je tak, kot je.

21Na podlagi vsega navedenega je izvedenec H. H. logično zaključil, da je obtoženec ob oškodovankini izjavi o prenehanju njunega razmerja kritičnega dne odreagiral impulzivno in čustveno burno, saj je oškodovanko izgubljal, vendar pa se je navkljub temu dogodka zavedal, zaradi nakopičene jeze in zmanjšane sposobnosti obvladovanja le-te pa svojega vedenja ni mogel povsem nadzorovati. Ob tem je odločno zanikal obstoj kakršnihkoli podatkov o obtoženčevi duševni motenosti. Pritožnikova domneva o obtoženčevem ravnanju v afektu, ki bi naj bilo take stopnje, da bi povzročilo bistveno zmanjšano prištevnost ali celo neprištevnost obtoženca, je zato v celoti izpodbita.

22Teh ugotovitev ne uspe izpodbiti niti pritožnikovo zatrjevanje obtoženčeve amnezije. Izvedenka I. I. je kot strokovnjakinja tega področja obtoženčeve navedbe glede izgube spomina argumentirano ocenila kot nepristne. Tej oceni se je v okviru ugotavljanja prištevnosti obrazloženo pridružil tudi izvedenec H. H., ki je na podlagi okoliščin, ki so neposredno sledile uboju oškodovanke (obtoženi je poklical svojo mati in ji povedal, da je ubil L. L., to pa je povedal tudi G. G. in F. F., prav tako je policistoma neposredno na kraju dogodka dejal, naj ga ustrelita), še dodatno utemeljil, da se je obtoženec dogajanja nedvomno zavedal. Navedeno je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno obrazložilo v 81. in 82. točki izpodbijane sodbe, na kateri se pritožbeni senat v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Upoštevaje vse povedano je tudi po presoji pritožbenega senata utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil obtoženec v času kritičnega dogodka sposoben razumeti pomen svojega dejanja, njegova sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila zmanjšana, a ne bistveno.

Glede povzročenih poškodb

23Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na nastanek določenih poškodb, in sicer vreznin v predelu nadlahti, zapestij, pod brado in vreznine pod levim kolenom. Izvedenec K. K. namreč v svojem pisnem izvedenskem mnenju (l. št. 1334) oziroma ob podaji ustnega mnenja na glavni obravnavni dne 10. 3. 2022 (l. št. 1500) za nobeno izmed navedenih poškodb ni mogel potrditi, da jih je povzročil obtoženec ob odvzemu življenja oškodovanki.

24Glede vreznine v predelu nadlahti je izvedenec K. K. navedel, da so tovrstne poškodbe redko obrambne poškodbe, pri čemer je kot konkretne oškodovankine obrambne poškodbe ugotovil poškodbe prstov in dlani rok. Po njegovi oceni so poškodbe leve in desne nadlakti nastale v fazi umiranja ali posmrtno, saj poškodbe tega dela telesa tudi niso skladne s poškodbami oblačil. Tudi glede vreznin v predelu zapestij je ugotovil, da gre za izrazite posmrtne poškodbe oziroma poškodbe, ki so nastale v fazi umiranja. Glede vreznin na spodnji strani brade je ocenil, da so najverjetneje nastale po smrti ali v fazi umiranja. V zvezi z nastankom vreznine pod levim kolenom izvedenec ni bil čisto prepričan, dejal je, da bi sicer lahko nastala pri samem padcu ob tla, vendar ima ta poškodba bolj značilnost postmortalne poškodbe. Na naveden način nastanka teh poškodb je izvedenec sklepal na podlagi odsotnosti vitalne reakcije ter nadalje pojasnil, da ni redko, da tovrstne poškodbe nastanejo po smrti zaradi manipulacije s truplom, prenašanjem oziroma transportom.

25Tako po presoji pritožbenega senata glede navedenih poškodb ni bilo z gotovostjo dokazano, da jih je povzročil obtoženec, kar pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenil tako, da je iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja v 7. vrstici izpustil: besedo „nadlahti“, v 8. vrstici besedo „zapestij“ ter besedno zvezo „in pod brado“ in v 9. in 10. vrstici besedno zvezo „ter vreznino pod levim kolenom“.

26Glede preostalih v pritožbi izpostavljenih poškodb, in sicer vreznin na vratu in udarnine ter odrgnine na čelu, pa je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da jih je povzročil obtoženec. Drži, da je izvedenec v zvezi z vrezninami na vratu ugotovil, da so določene manjše oziroma plitke poškodbe najverjetneje nastale po smrti oziroma kot posledica vlečenja za verižico. Vendar pa ob tem ne gre prezreti dveh vreznin na vratu v predelu zatilja oziroma na levi strani vratu, glede katerih je izvedenec z gotovostjo potrdil, da sta nastali s potegom noža z žagastim rezilom, pri čemer so bili v okolici poškodbe prisotni znaki vitalne reakcije. Pri tem je izvedenec tudi izključil možnost, da bi si oškodovanka katero izmed vreznin na vratu zadala sama. Tako ni mogoče trditi, da obtoženec oškodovanki ni povzročil tudi vreznin na vratu, kot je to navedeno v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe.

27Glede udarnine in odrgnine na čelu sta si izvedenka sodne medicine in patologije dr. M. M. (pisno izvedensko mnenje na l. št. 144) in izvedenec K. K. enotna, da je šlo za udarec ob tla, bodisi na hodniku bodisi v kopalnici. Glede poškodb hrbtne strani levo in desno-stransko pa je že na podlagi celotnega konkretnega opisa kaznivega dejanja po oceni pritožbenega senata jasno, da gre za poškodbe oškodovankinega hrbta, kar je nadalje podrobno in izčrpno obrazloženo v 28. in 39. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter v celoti tudi podprto s spisovnim gradivom.

28Glede podplutb v področju goleni pa je pritožnik očitno prezrl, da je prvostopenjsko sodišče zaradi nedokazanosti to poškodbo izpustilo iz opisa kaznivega dejanja (35. in 36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Poškodbe komolca pa tožilstvo v opisu kaznivega dejanja v obtožbi sploh ni očitalo (sprememba obtožnica z dne 29. 3. 2022 na l. št. 1526).

29Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba glede vrstnega reda izvajanja dokazov. Skladno z načelom proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP sodišče pri ugotavljanju dejstev ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno, kar velja tudi za redosled izvedbe posameznih dokaznih sredstev. Glede na zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 3. 2022 (l. št. 1482), na kateri je izvedenec K. K. podal svoje mnenje, kot tudi upoštevaje nadaljnje listine v spisu, obramba po predstavitvi izvedenčevega mnenja ni podala nobenih dokaznih predlogov v zvezi z nastankom poškodb. Zato ni izkazano, da obramba ni imela možnosti zaslišanja prič glede ravnanja s truplom po samem dogodku in tako tudi ne drži, da so bile v zvezi z ugotavljanjem poškodb kakorkoli prekršene pravice obrambe, kot to zatrjuje pritožnik.

Glede višine kazni

30Kot pravilno ugotavlja pritožnik, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo številne olajševalne okoliščine – obtoženec je živel urejeno življenje, kar izkazujejo dejstva, da ni kaznovan, bil je redno zaposlen, izkazana je bila njegova skrb za oba otroka, tako za skupno hčer N. N., kot tudi za oškodovankinega sina O. O. Sodišče je nadalje upoštevalo, da je bila v času kritičnega dogodka obtoženčeva sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi diagnosticirane osebnostne motnje zmanjšana, a ne bistveno, kar je brez dvoma štelo za olajševalno okoliščino.

31Pritožbeni senat pritrjuje pritožniku tudi v delu, da so izkazane še nekatere druge olajševalne okoliščine, ki jih sodišče ni upoštevalo, a bi jih moralo, in sicer da se je obtoženec večkrat opravičil oškodovankinim svojcem, da je izrazil pristno in iskreno obžalovanje, saj je pri tem reagiral zelo čustveno in jokal, da je imel težko otroštvo ter da se je pripravljen zdraviti.

32Kot obteževalne okoliščine pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo zavržnost dejanja, ki je izkazana ne le s tem, da je obtoženec v zavetju skupnega doma povsem nepričakovano napadel oškodovanko, ki se temu napadu objektivno ni mogla ubraniti, temveč tudi, da je obtoženec vzel življenje materi lastnega otroka, ob odsotnosti kakršnekoli empatije do N. N. in brez pomisleka, da bosta dva otroka zaradi njegovega dejanja ostala brez matere. Sodišče nadalje ni prezrlo njegovih osebnostnih lastnosti, in sicer impulzivnosti in čustvenega doživljanja ter težav na področju medosebnih odnosov, ki so vezane na intimne partnerje oziroma na intimne odnose ter patološko nujnost potrebe po odnosu z drugo osebo, pri čemer je psihoterapija dolgotrajen proces, odvisen od motivacije posameznika in je tako posledično prognoza zdravljenja slaba. Poleg navedenega je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi število vreznin, ki so nastale v fazi umiranja in posmrtno.

33Upoštevaje predpisan zakonski maksimum petnajstih let zapora po prvem odstavku 115. člena KZ-1 pritožbeni senat ocenjuje, da je izrečena kazen štirinajstih let in osmih mesecev zapora glede na vse izpostavljene okoliščine previsoka. Skladno z drugim odstavkom 49. člena KZ-1 bi prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazni, kljub sicer načeloma tehtnim obteževalnim okoliščinam, vseeno moralo dati večjo težo že ugotovljenim olajševalnim okoliščinam, kakor tudi upoštevati še druge, zgoraj opredeljene olajševalne okoliščine, na katere utemeljeno opozarja pritožnik. Predvsem obtoženčevo pristno opravičilo, obžalovanje ter pripravljenost za zdravljenje vendarle izkazujejo njegov kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja, s čimer je izražena tudi obtoženčeva volja za osebnostno spremembo, da česa takega ne bi več nikdar ponovil.

34Števila vreznin, ki so nastale v fazi umiranja in posmrtno pa po presoji pritožbenega senata ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, saj ni bilo z gotovostjo potrjeno, da bi jih povzročil prav obtoženec, oziroma so te najverjetneje nastale v posledici manipulacije s truplom. Kot že obrazloženo zgoraj je pritožbeni senat iz enakih razlogov posegel v odločbo o krivdi ter iz nje izpustil očitke o določenih poškodbah, kar z vidika odmere kazni pomeni, da je kriminalna količina storjenega kaznivega dejanja posledično nekoliko manjša.

35Skladno z navedenim je zato pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi s s prvim odstavkom 374. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenil tako, da je obtožencu izrečeno kazen znižal na trinajst let zapora. Senat ocenjuje navedeno višino izrečene kazni kot primeren in pravičen odraz teže storjenega kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde (direktni naklep), kot tudi vseh relevantnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ob tem pa vzpostavlja zavedanje obtoženca in drugih o nedopustnosti izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, po prestani kazni pa dostojno vključitev obtoženca v skupno družbeno okolje, skladno z namenom kaznovanja po 45.a členu KZ-1.

36V preostalem pa pritožbeni senat pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča glede odmere kazni in zavrača nadaljnje tozadevne pritožbene navedbe kot neutemeljene. Obteževalno okoliščino zaupnega odnosa je treba razumeti na način, da je oškodovanka kot tedanja zunajzakonska partnerka obtožencu, s katerim je tudi skupaj živela, nedvomno zaupala in zato nikakor ni mogla pričakovati, da bi ji obtoženec sploh lahko stregel po življenju in to celo na njunem skupnem domu. Ob tem ni relevantna pritožbena navedba, da se je ravno oškodovanka odločila prekiniti odnos z obtožencem.

37Tudi ni mogoče trditi, da je prvostopenjsko sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo obtoženčevo egocentričnost, kot navaja pritožnik. Sodišče je upoštevalo namreč dejstvo, da je obtoženec vzel življenje mladi materi. Posledično sta dva majhna otroka ostala brez matere, kar bo zanju izjemno travmatična izkušnja, še posebej ob dejstvu, da je dejanje storil obtoženec kot oče enega izmed njiju. To po trdnem prepričanju pritožbenega senata nedvomno predstavlja obteževalno okoliščino.

38Kot olajševalne okoliščine pa ni mogoče šteti mladosti. Obtoženec je kaznivo dejanje namreč storil v svojem triintridesetem letu, kar predstavlja starost, ko je človek že izoblikovana osebnost, poleg tega je bil obtoženec zaposlen, ustvaril si je tudi skupen dom in družinsko življenje, zato pritožbeno sklicevanje na mladost ni utemeljeno.

39Očitno neutemeljena je pritožbena navedba glede znižane stopnje krivde, saj kot je že obrazloženo zgoraj, je obtoženec kaznivo dejanje storil v stanju prištevnosti. Ob tem tudi ne drži, da želi sodišče obtožencu z izrečeno kaznijo odvzeti možnost, da vzpostavi nov partnerski odnos, kot to zatrjuje pritožnik. Drži pa, da je storitvi kaznivega dejanja botrovala prav obtoženčeva osebnostna struktura, ki se lahko spremeni zgolj z intenzivnim in večletnim izvajanjem psihoterapije, pri čemer je prognoza uspešnosti tega postopka slaba. Zato bo tudi po presoji pritožbenega senata izkušnja kazni na obtoženca delovala preventivno in bo tako predstavljala varovalko pri njegovih nadaljnjih odnosih.

40Obtoženčevega poskusa samomora samega po sebi ni mogoče upoštevati kot olajševalne okoliščine, saj je to sicer tragično ravnanje predstavljalo soočenje obtoženca s storjenim kaznivim dejanjem in povzročenimi posledicami. Pritožbeni senat to dejstvo zato ocenjuje kot obliko obžalovanja, kar pa je v okviru odmere kazni že upoštevano, kot navedeno zgoraj.

41Kakršnekoli posebne olajševalne okoliščine po 50. členu KZ-1, ki jih pritožnik sicer niti ne konkretizira, niso podane. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na višino izrečenih kazni v drugih zadevah. Glede na vse okoliščine, ki se skladno s prvim in drugim odstavkom 49. člena KZ-1 upoštevajo pri odmeri višine kazni ter mnoštvo vseh dejanskih okoliščin vsakokratnega konkretnega primera, ni mogoče enoznačno primerjati kazni izrečenih v različnih kazenskih postopkih.

Glede odvzema predmetov

42Ugotovitev iz 132. točke izpodbijane sodbe, da so bili vsi trije noži uporabljeni pri kaznivem dejanju, je treba obravnavati v širšem vidiku, in sicer da so bili uporabljeni v okviru obravnavanega historičnega dogodka. Iz naslednje povedi namreč izrecno izhaja, da je obtoženec oškodovanki zadal smrtne poškodbe zgolj z nožem št. 3, pri čemer sta bila preostala noža uporabljena na drugačen način, oziroma konkretne uporabe noža št. 4 sodišče niti ni moglo ugotoviti, je pa bil zagotovo uporabljen, saj je ostal brez ročaja. Zato ni mogoče trditi, da so bili vsi trije noži uporabljeni za storitev kaznivega dejanja, kakor to napačno prikazuje pritožnik.

43Prvostopenjsko sodišče je tako na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 iz moralnih razlogov utemeljeno odvzelo vsi tri nože, kar je tudi konkretizirano obrazložilo.

44Upoštevaje vse povedano je pritožbeni senat pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodil in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP in zaradi nepravilne odmere kazni po prvem odstavku 374. člena ZKP spremenil, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

45Sicer pa je v preostalem prvostopenjsko sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo vse pravno pomembne okoliščine kaznivega dejanja, tako objektivne kot subjektivne ter ga tudi pravilno pravno opredelilo kot uboj po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Upoštevaje navedeno in ker pritožbeni senat ni ugotovil drugih kršitev, na katere mora skladno s 383. členom ZKP paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdil.

46Ker je bilo delno odločeno v obtoženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka glede na določbo drugega odstavka 98. člena ZKP ni določena.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 34221/2012-135 z dne 18. 4. 2013.
² Deisinger, M. Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo. Maribor, 2017, str. 134.
³ Horvat, Š. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem. Ljubljana, 2004, str. 589-590.