VSL Sodba in sklep II Cp 1704/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep ter sodba v izpodbijanem delu (to je v točki I in II izreka) potrdita.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v točki III izreka spremeni tako, da se ugodi zahtevku, ki se glasi: „Pri nepremičnini ID znak 0000 276/1 se vknjiži služnostna pravica hoje, vožnje in gonje živine po poti čez nepremičnino ID znak 0000 276/1 v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin ID znak 0000 272 in 0000 273.“

- v točki III in IV izreka razveljavi glede zahtevka za ugotovitev obstoja stvarnega bremena in njegove vknjižbe ter glede stroškov postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: I. dovolilo spremembo tožbe; II. ugotovilo, da pri nepremičnini ID znak 0000 276/1 obstoji v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin z ID znak 0000 272 in ID znak 0000 273 služnostna pravica hoje, vožnje in gonje živine po poti čez nepremičnino 0000 276/1; III. v preostalem delu zavrnilo zahtevek in IV. odločitev o stroških postopka pridržalo posebnemu sklepu.

2Zoper odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica izpodbija odločitev v III. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Uvodoma povzema dogajanje, ki je pripeljalo do vložitve tožbe. Stališče, da je zaradi napake zemljiške knjige izgubila v zemljiško knjigo vpisano stvarno breme, je nepravilno. Z njim sodišče legalizira protipravno ravnanje zemljiške knjige; ne upošteva poravnave z dne 4. 8. 1933, ki je veljavni pravni naslov za pridobitev stvarnih pravic in krši ustavno pravico tožnice do učinkovitega pravnega sredstva. Do (ne)pravilnega ravnanja zemljiške knjige se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ampak je ugotavljalo, ali je tožnica stvarno breme priposestvovala. S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi do veljavnosti poravnave iz leta 1933 se ni opredelilo. S svojim stališčem je stranko prikrajšalo za učinkovito pravno sredstvo, ki bi ji omogočilo ponoven vpis stvarnega bremena v zemljiško knjigo. Bistveno je, da stvarno breme na nepremičnini toženca nikoli ni bilo zakonito izbrisano. Priglaša stroške.

4Toženec izpodbija odločitev v I. in II. točki izreka. Tudi on uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP.

V bistvenem navaja, da je tožnica tako prvotni kot spremenjeni zahtevek temeljila na isti pravni podlagi – to je poravnavi iz leta 1933. Na priposestvovanje se ni nikoli sklicevala. Sodišče je, ne da bi tožnica to zahtevala ali v zvezi s tem postavila kakršnekoli trditve, presojalo, ali je tožnica služnost pridobila na kak drug način. S tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do priposestvovanja, je odločilo in ugodilo zahtevku, ki ga tožnica nikoli ni postavila in s tem storilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP. Opozarja na sodno prakso (VSL II Cp 867/2014, I Cp 1486/2021, I Cpg 157/2021). Toženec je opozoril na nesklepčnost zahtevka in nasprotoval spremembi. Sodišče je nesklepčnemu zahtevku nekritično sledilo. Tudi če se je služnost v 30 letih prejšnjega stoletja izvrševala, je tožnica v zadnjem obdobju ne potrebuje zaradi gonje živine, ampak za hojo in vožnjo s kmetijsko mehanizacijo, s tem, da z večjo in težjo mehanizacijo tožnica dostopa drugje. Vsebina služnosti ne ustreza morebitnemu dejanskemu izvrševanju. Do teh ugovorov se sodišče ni opredelilo. Dejansko stanje glede nepremičnin se je bistveno spremenilo. Tudi ugotovitve o najkrajši poti ne ustrezajo dejanskemu stanju. Toženec je dokazal, da ima tožnica dostop do svojih nepremičnin po dveh javnih poteh. Nasprotuje tudi zaključku, da se ne more sklicevati na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige. Nepremičnino je pridobil neobremenjeno, v dobri veri in na podlagi veljavnega pravnega naslova. Opozarja na to, da mu sodišče očita opustitev raziskovalne dolžnosti, spregleda pa, da tožnica ni poskrbela za vpis svoje pravice. Že vsaj v letu 2016 v zemljiški knjigi ni bilo vpisane nobene pravice. Priglaša stroške.

5Obe pravdni stranki sta vložili odgovor na pritožbo. Tožnica meni, da je neutemeljena pritožba toženca, toženec pa, da je neutemeljena pritožba tožnice.

6Pritožba toženca je neutemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

Glede odločitve o dovolitvi spremembe tožbe

7Toženec s pritožbo to odločitev izpodbija, a neobrazloženo. Pritožbeno sodišče jo je zato preizkusilo le v obsegu uradno upoštevnih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob takem preizkusu je ugotovilo, da je pravilna.

8Kot je ob sklicevanju na prvi odstavek 185. člena ZPP obrazloženo že v izpodbijani odločbi, lahko sodišče, če tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Dovolitev spremembe pa je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora.¹ Tak je tudi konkretni primer, saj je tožnica na isti dejanski podlagi, poleg dajatvenega, postavila še ugotovitveni zahtevek.

Glede odločitve o glavni stvari

9Očitek toženca, da je sodišče v točki II izreka odločilo o zahtevku, ki ga tožnica ni postavila, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč delno ugodilo zahtevku iz 1. točke spremenjene tožbe z dne 26. 1. 2022. Da mu je ugodilo na drugačni pravni podlagi kot je predlagala tožnica, ni relevantno. Po 3. odstavku 180. člena ZPP sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je torej naloga sodišča. To stališče, ki v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, je pojasnilo tudi Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 108/04 z dne 8. 9. 2005 zapisalo: „Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogodka. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke.“ Sklicevanje tožnice na poravnavo z dne 4. 8. 1933 ter pomoto zemljiške knjige zato ni predstavljalo ovire, da sodišče glede presoje konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ni moglo uporabiti druge pravne podlage (to je določb SPZ o priposestvovanju). Tudi ne drži, da trditvena podlaga tožnice takšne odločitve ni omogočala. V določenih delih je bila res skopa, a kljub temu zadostna.

10Kot izhaja iz neprerekanih trditev tožnice, ki jih je v večjem delu (kot nesporna dejstva) povzelo tudi sodišče prve stopnje v 5. točki izpodbijane odločbe,² je bila med pravnima prednikoma pravdnih strank v letu 1933 v zadevi P 269/33 sklenjena poravnava, na podlagi katere je bila v zemljiško knjigo, v breme parcel 265 in 274, obe k. o. 0000 X. in v korist parcel 272 in 273, obe k. o. 0000 X.,³ vpisana služnostna pravica hoje, vožnje in gonje živine po poti čez parcelo 274 in 265 ter stvarno breme vzdrževanja te služnostne poti v korist vsakokratnega lastnika parcel 272 in 273. V letu 1992 je zaradi združitve parcele 274 s parcelo 276 v zemljiški knjigi prišlo do poočitve združitve (Dn 567/1992), v letu 2017 pa zaradi delitve parcele 276 na parcelo 276/1 in parcelo 276/2 še do poočitve delitve (Dn 33619/2017). V letu 2017 je bila pri parceli 276/1 na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med tožencem in njegovim očetom A. A., dovoljena vknjižba lastninske pravice na toženca. Pri eni od poočitev je pri novi⁴ oziroma novih nepremičninah⁵ pomotoma izostal vpis služnosti in stvarnega bremena v korist tožničinih parcel. Ker tožnica vpisa ni uspela doseči niti v zemljiškoknjižnem postopku za popravo pomotnega vpisa, ima to za posledico, da v breme toženčeve parcele 276/1 in v korist tožničinih parcel 272 in 273 služnost in stvarno breme v zemljiški knjigi nista vknjižena.

11Tožnica s trditvijo, da je upravičena do poprave napake, ki jo je pri poočitvi storila zemljiška knjiga, s tožbo zahteva ugotovitev, da v breme toženčeve parcele 276/1 in v korist njenih parcel 272 in 273 obstoji s poravnavo dogovorjena služnost in stvarno breme. Zahteva tudi njun vpis v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je ugodilo le zahtevku za ugotovitev služnosti. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bila služnost priposestvovana. Glede zahtevka za vpis v zemljiško knjigo je pojasnilo, da sodna poravnava, ki je nista sklenili pravdni stranki in se nanaša na parcelo, ki ne obstaja več, ne more biti podlaga za vpis. Ker priposestvovanje stvarnega bremena ni mogoče, druge podlage pa ni našlo, je tako ugotovitveni kot dajatveni zahtevek zavrnilo.

12Pritožbeno sodišče na podlagi povzetih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi očitno štelo, da sta tako stvarna služnost kot stvarno breme (v korist tožničinih parcel in v breme toženčeve parcele), ker v zemljiški knjigi nista vpisana, prenehala in mora zato tožnica njun obstoj v razmerju do toženca ponovno dokazati. Tako izhodišče je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, materialnopravno zmotno, posledično pa je odločitev v zavrnilnem delu glede zahtevka za vpis služnosti nepravilna, glede (ugotovitvenega in dajatvenega) zahtevka za ugotovitev in vpis stvarnega bremena preuranjena, glede zahtevka za ugotovitev obstoja služnosti pa pravilna, a iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

13Nobenega dvoma ni, da sta s sklenitvijo poravnave med pravnima prednikoma pravdnih strank in njunim vpisom v zemljiško knjigo tako služnost kot stvarno breme veljavno nastala, in sicer (med drugim) v breme nekdanje parcele 274 in v korist tožničinih parcel 272 in 273.⁶ Nobenega dvoma tudi ni, da bi bila tako služnost kot stvarno breme danes vpisana (tudi) v breme toženčeve parcele 276/1, če bi zemljiška knjiga pri poočitvah združitve parcele 274 s parcelo 276 oziroma kasnejše delitve (združene) parcele 276 na parceli 276/1 in 276/2 ravnala tako, kot bi morala. V letu 1992, ko je bila izvedena prva poočitev, je glede poočitve združitve ali delitve parcel ter vpliva na pravice tretjih veljala smiselno podobna ureditev (in praksa) kot v času druge poočitve, ko je že veljal Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Takrat so se sicer uporabljala še pravna pravila Zakona o zemljiškoknjižnih delitvah, odpisih in pripisih,⁷ Zakona o notranji ureditvi, osnovanju in popravljanju zemljiških knjig,⁸ Pravilnika za voditev zemljiških knjig⁹, nadalje določbe Zakona o zemljiškem katastru¹⁰ ter Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), a je tudi takrat veljalo, da mora pravni položaj tretjih, ki imajo na določeni parceli pravico, kljub delitvi ali združitvi parcele, ostati nespremenjen. Zato bi se morala ob združitvi obremenjene parcele 274 in neobremenjene parcele 276, služnost in breme po uradni dolžnosti prenesti na celotno združeno parcelo, to je na parcelo 276, pri gospodujočih nepremičninah (to je pri parcelah 272 in 273) pa bi morala biti poočitena sprememba podatka o služeči nepremičnini. V času druge poočitve, pa je peti odstavek 115. člena ZZK-1 določal, da se v zemljiški knjigi, če je poočitev združitve ali delitve nepremičnin dovoljena, 1. izbrišejo nepremičnine, ki prenehajo zaradi združitve ali delitve, 2. vpišejo nove nepremičnine, ki nastanejo zaradi združitve ali delitve, in 3. pri novih nepremičninah vpiše enak osnovni položaj, kot je bil vpisan pri izbrisanih nepremičninah, in vse izvedene pravice in pravna dejstva iz četrtega odstavka 13.a člena tega zakona, ki so bile vpisane pri osnovnem pravnem položaju izbrisanih nepremičnin. Med izvedene pravice in pravna dejstva iz 4. odstavka 13.a člena pa sodita tudi služnostna pravica in pravica stvarnega bremena (glej 5. odstavek 13.a člena in prvi odstavek 13. člena ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče bi zato moralo, ko je poočitilo delitev, pri osnovnem položaju (novo nastale) parcele 276/1, vpisati tudi sporno služnost in stvarno breme.

14Ker je v tem pogledu ravnalo drugače, je treba odgovoriti na vprašanje, ali sta zaradi opisane napake zemljiške knjige stvarna služnost in stvarno breme v pogledu parcele 276/1 res prenehala in mora tožnica njun obstoj ponovno dokazati. Pritožbeno sodišče meni, da ne. Zemljiškoknjižni prenos obstoječih pravic in bremen s služeče nepremičnine na (zaradi združitve ali delitve) nastalo novo oziroma nove parcele namreč nima konstitutivnega učinka, ampak do prenosa pride že na podlagi zakona (glej 225. člen SPZ¹¹ ter 59. člen ZTLR). Res sicer tako ZTLR kot SPZ za primer delitve služeče nepremičnine določata, da ostane stvarna služnost (smiselno to velja tudi tudi stvarno breme) samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala, a v obravnavani zadevi iz ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 7 izhaja, da pot, ki je bila predmet poravnave in jo je tožnica uporabljala na podlagi dogovorjene služnosti, poteka tudi preko sedaj obstoječe parcele 276/1. Pritožbeno sodišče še dodaja, da seveda tudi temu, da zemljiška knjiga takega prenosa v obravnavani zadevi pomotoma ni izvedla in je de facto pravice tretjega na novo nastali parceli oziroma parcelah „izbrisala“, ni mogoče pripisati konstitutivnega učinka. Izbris iz zemljiške knjige ima tak učinek le v primeru pravnoposlovnega prenehanja služnosti oziroma bremena (glej 221. člen SPZ in 255. člen SPZ) ali če pride do združitve lastninske pravice na gospodujoči in služeči nepremičnini oziroma do združitve lastninske pravice na nepremičnini, ki jo stvarno breme obremenjuje in nepremičnini, ki ji je (oziroma njenemu vsakokratnemu lastniku) breme v korist (glej 224. člen SPZ in 255. člen SPZ).

15Stvarna služnost in stvarno breme sta se zato, ne glede na pomanjkljiv vpis v zemljiški knjigi, ob združitvi služeče parcele 274 s parcelo 276 prenesla na parcelo 276, ob njeni delitvi pa tudi na parcelo 276/1.

16Ker pa gre pri tožencu za pravnega naslednika prvotnega lastnika in je nepremičnino 276/1 pridobil z darilno pogodbo v letu 2017, ko obremenitev iz podatkov zemljiške knjige ni bila razvidna, je za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka pomembno vprašanje njegove dobrovernosti. Tako služnost kot stvarno breme namreč lahko prenehata zaradi uveljavitve načela zaupanja v zemljiško knjigo. Na to načelo pa se je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval. Dejstvo je sicer, da krivde, da služnost in stvarno breme pri nepremičnini toženca nista vpisana v zemljiški knjigi, ni mogoče pripisati tožnici, uporabo tega načela terja varnost pravnega prometa. To načelo, ki je uzakonjeno v 10. členu SPZ, namreč varuje tistega, ki se v dobri veri zanese na stanje vpisov, povzroči pa, da s pridobitvijo lastninske pravice na služečem oziroma obremenjenem zemljišču nevpisana služnost oziroma breme prenehata.

17Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem toženčeve dobrovernosti ukvarjalo, a le v zvezi s služnostjo. Ugotovilo je, da je bila tožencu, čeprav v zemljiško knjigo ni bila več vpisana, sporna služnost znana oziroma mu ni mogla ostati neznana in se zato na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Iz dejanskih ugotovitev, ki niso izpodbijane, namreč izhaja, da je toženec pretežni del življenja živel na kmetiji svojega očeta A. A., ki je v neposredni bližini parcele preko katere pot poteka. Služnost je bila navzven tudi zaznavna, saj so jo tožnica in njeni družinski člani praktično vsakodnevno izvrševali. O tem je zaslišan tudi sam izpovedal. Standard poštenega ravnanja je v takem položaju narekoval, da bi toženec poizvedel, zakaj zaznano stanje ne ustreza podatkom zemljiške knjige. Takšna „raziskovalna dolžnost“ zanj tudi ne bi pomenila pretiranega bremena, saj bi o tem lahko povprašal svojega očeta, ki mu je nepremičnino podaril. Ob dejstvu, da je bila služnost v zemljiško knjigo pred tem vpisana, pa bi se o podlagi za njen „izbris“ lahko pozanimal tudi v zemljiški knjigi. Ker je bil v tem pogledu pasiven, se tudi po presoji pritožbenega sodišča na načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige ne more sklicevati, posledično pa o tem, da je s trenutkom, ko se je kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo, sporna služnost prenehala, ni mogoče govoriti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da vprašanje, ali bi tožnica lahko že prej poskušala doseči ponoven vpis služnosti, na presojo toženčeve dobrovernosti ne vpliva.

18Stvarna služnost hoje, vožnje in gonje živine v breme nepremičnine z ID znakom 0000 276/1 in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom 0000 272 in ID znakom 0000 273 zato še vedno obstoji in je tožnica njeno ugotovitev utemeljeno zahtevala. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku v tem delu ugodilo, je zato pravilna, pritožba toženca pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker so pritožbene navedbe toženca o (ne)potrebnosti te služnosti in njenem dejanskem izvrševanju za odločitev o postavljenem zahtevku nerelevantne, nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19Tožnica je v zvezi s služnostjo poleg ugotovitvenega postavila tudi dajatveni zahtevek za vknjižbo služnostne pravice pri služeči nepremičnini. Sodišče prve stopnje ga je zavrnilo. Tožnica ta del odločitve s pritožbo izpodbija neobrazloženo, zato je pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP. Ob takem preizkusu je ugotovilo, da je materialnopravno nepravilna. Sodišče prve stopnje zahtevka ni presojalo ob upoštevanju dejstva, da tožnica z njim zahteva popravo napake, ki je v zemljiškoknjižnem postopku popravljanja pomotnih vpisov, zaradi vezanosti zemljiškoknjižnega sodišča na 5. poglavje ZZK-1, ni bilo mogoče odpraviti (glej 200. člen ZZK-1). Ob ugotovitvi, da služnost v breme toženčeve nepremičnine (še vedno) obstoji, vpisana pa ni le zaradi pomote, podlage za zavrnitev zahtevka ni. Drugače kot s tožbo in zahtevkom za vpis tožnica napake ne more sanirati. V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločitev na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevku tožnice, v obsegu kot izhaja iz izreka te odločbe, ugodilo.

20Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tudi ugotovitveni in dajatveni zahtevek glede stvarnega bremena. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje tudi v pogledu stvarnega bremena izhajalo iz zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je le-to prenehalo, ker ni vpisano v zemljiški knjigi. Zakaj je tako stališče zmotno, je bilo obrazloženo že zgoraj. Je pa za presojo utemeljenosti tako ugotovitvenega kot dajatvenega zahtevka, enako kot pri stvarni služnosti, tudi pri stvarnem bremenu pomembno, ali je toženec zanj vedel oziroma bi ob ustrezni skrbnosti moral vedeti. S tem vprašanjem pa se sodišče prve stopnje zaradi zgoraj predstavljenega zmotnega materialnopravnega stališča ni ukvarjalo in je v tem pogledu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev o zavrnitvi obeh zahtevkov pa je vsaj preuranjena.

21Pritožbi tožnice je iz navedenih razlogov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki III, glede zahtevka za ugotovitev ter ponovno vknjižbo stvarnega bremena, ter točki IV glede stroškov postopka, na podlagi 354. in 355. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev se je odločilo zato, ker dejstev, ki jih je treba še ugotoviti v zvezi z vprašanjem (ne)dobrovernosti toženca glede stvarnega bremena, sodišče prve stopnje doslej še ni ugotavljalo. V kolikor bi to prvič storilo pritožbeno sodišče, bi stranki prikrajšalo za dvostopenjsko sojenje (dejanskih ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati). S tem, da zadevo vrača sodišču prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak bo do ponovne odločitve prišlo vsaj tako hitro kot v primeru, če bi bile pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja odpravljene v pritožbenem postopku.

22V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in nato presoditi, ali je tožnici v zvezi s stvarnim bremenom uspelo izpodbiti domnevo toženčeve dobrovernosti, nato pa z upoštevanjem materialnopravnega stališča, da stvarno breme v korist tožničinih parcel in breme toženčeve parcele (le) zaradi napake zemljiške knjige ni prenehalo, o (ugotovitvenem in dajatvenem) zahtevku ponovno odločiti.

23Ker je odločitev o glavni stvari delno razveljavilo, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločitev.

¹ Glej odločbe VSL I Cp 310/2022, I Cp 114/2022, II Cp 1177/2018, I Cp 2217/2016 in druge.
² Ta dejstva so sicer izkazana tudi z listinami, ki jih je predložila tožnica - glej poravnavo (priloga A14), izpisek ročno vodene zemljiške knjige (priloga A6), sklep Okrajnega sodišča v Kranju 27. 2. 2018 in 9. 11. 2018 (priloga A9 in A 10).
³ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, saj vse parcele, ki jih bo navajalo, ležijo v k. o. 0000 X.
⁴ To je pri s parcelo 274 združeni parceli 276.
⁵ To je pri iz parcele 276 nastalih parcelah 276/1 in 276/2.
⁶ Glede pridobitve služnosti glej 480 in 481. paragraf takrat veljavnega Občega državljanskega zakonika. V zvezi s stvarnim bremenom pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ga ODZ ni izrecno uredil, a ni sporno, da ga je ohranil (več o tem glej v Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba 2004, stran 986), vseskozi pa je to pravico priznavala tudi sodna praksa, ki je za njen nastanek (poleg pravnega posla) zahtevala tudi vpis v zemljiško knjigo (glej na primer odločbo VSL II Cp 263/2001).
⁷ Zakon je bil objavljen v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije z dne 31. 12. 1930.
⁸ Zakon je bil objavljen v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije z dne 1. 7. 1930.
⁹ Pravilnik je bil objavljen v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije z dne 21. 3. 1931.
¹⁰ UL SRS 16/1974 s spremembami.
¹¹ Ta določba se ob upoštevanju 255. člena SPZ smiselno uporablja tudi za stvarna bremena.