224. člen SPZ

Dogovor o načinu (so)uporabe solastne nepremičnine ne more predstavljati pravnega naslova za nastanek neprave stvarne služnosti v korist solastnika. Pritožbeno stališče, da je priposestvovalna doba tekla ves čas, ko je tožnica izvrševala posest (torej tudi v času njenega solastništva), bi pripeljalo do absurdne situacije, po kateri bi lahko vsak solastnik že v času dovolj dolgega solastništva priposestvoval (nepravo) stvarno služnost. Pravico služnosti bi v takih primerih služnostni upravičenec obdržal tudi ob kasnejši izgubi lastništva, kar bi izvotlilo lastninsko pravico na stvari. Priposestvovalna doba je lahko začela teči šele, ko je tožnica prenehala biti solastnica nepremičnine. Služnostna pravica sicer lahko obstaja tudi na stvari, na kateri ima služnostni upravičenec solastnino, vendar pa na taki stvari solastnik ne more pridobiti (nove) služnostne pravice. Tretja oseba, ki ni solastnik, lahko določeno pravico priposestvuje le na posameznem solastniškem deležu, vendar pa tožnica na nepremičnini, na kateri ima solastniško pravico, ne more priposestvovati neprave stvarne služnosti, ker ta niti ne more nastati zaradi njenega solastništva nepremičnine. V primerih

Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali priposestvovana stvarna služnost oživi, če prideta gospodujoče in služeče zemljišče ponovno v last različnih lastnikov, ne glede na voljo lastnika gospodujočega zemljišča, ki kot prodajalec ob odsvojitvi služečega zemljišča izjavi kupcu služečega zemljišča, da mu prodaja zemljišče neobremenjeno.

Tožena stranka ne zatrjuje pridobitve služnostne pravice na podlagi pravnega posla, na podlagi katerega se služnostna pravica pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, pri katerem se je v skladu s 54. členom ZTLR služnost pridobila na podlagi zakona po preteku v zakonu predpisane 20 letne priposestvovalne dobe. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je opredeljeno tako v 10. členu SPZ, kot tudi v 8. členu Zakona o zemljiški knjigi, ni pa absolutno, pač pa pri poslovnih pridobitvah varuje le poštenega pridobitelja, torej tistega, ki je v dobri veri, pri čemer se slednja domneva (9. člen SPZ). V dobri veri je tisti, ki ne ve oziroma mu ni treba vedeti, da stanje vpisa v zemljiško knjigo ni točno, pri čemer je okoliščine, ki zanikajo dobro vero, treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. Oseba, ki so ji te okoliščine znane, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati, seveda pa je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje, da nekdo ni bil v dobri veri.

Predlog se zavrne.

Načelo, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), je rezultat dejstva, da služnost na lastni stvari ničemur ne služi, saj lahko lastnik na svoji nepremičnini izvaja vsa oblastvena ravnanja (posest, uporaba in uživanje na najobsežnejši način ter razpolaganje z nepremičnino) že zgolj na osnovi lastninske pravice.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena SPZ, je pritrdilen.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko obstaja služnostna pravica na stvari v solastnini in ali ta preneha, kadar so podane okoliščine iz prvega odstavka 224. člena SPZ.

Eden od primerov prenehanja stvarne služnosti na podlagi zakona je združitev, ko ista oseba postane lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine. To pravilo velja po stališču nekaterih pravnih teoretikov tudi v primeru, če se na obeh nepremičninah vzpostavi identično solastninsko razmerje glede solastnikov in njihovih deležev. V vseh drugih možnih situacijah (tudi v obravnavanem primeru, ko je toženka lastnica gospodujoče nepremičnine in solastnica služeče nepremičnine) pa določbe prvega odstavka 224. člena SPZ ni mogoče uporabiti. Ista oseba je lahko izključni lastnik gospodujoče nepremičnine in solastnik služeče nepremičnine – tedaj pravilo nemini res sua servit ne velja.

Po določbi prvega odstavka 213. člena SPZ je pozitivna stvarna služnost pravica lastnika nepremičnine (gospodujoče stvari), izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (služeča stvar). Mogoča je torej le na tuji nepremičnini, zato bivši lastnik ni imel stvarne služnosti na eni od svojih nepremičnin za uporabo drugih svojih nepremičnin. Prvi odstavek 224. člena SPZ celo izrecno določa, da stvarna služnost (če je obstajala) preneha, če postane ista oseba lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine.

SPZ sicer izrecno določa, da je za izbris potrebna pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, le v primeru izbrisa stvarne služnosti, ki je prenehala zato, ker je ista oseba postala lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine, medtem ko določbe o načinu izbrisa osebne služnosti, ko pride do združitve lastnika in užitkarja v eni osebi, nima. Vendar pravna teorija tudi za te primere razlaga enako: da je potrebna za izbris užitka iz zemljiške knjige (po 248. členu SPZ se za osebno služnost stanovanja smiselno uporabljajo določila o užitku) enostranska izjava oziroma zemljiškoknjižno dovolilo za vpis izbrisa užitka iz zemljiške knjige. V obravnavani zadevi ne gre za primer, v zvezi s katerim bi pravila zemljiškoknjižnega prava izključevala obveznost predložitve listine, ki je podlaga vpisu (izbrisu).

Dolžnik ne zanika, da sodba, s katero je bilo odločeno o vzpostavitvi zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah vpisanih v vl. št. 1 k.o. Vogrsko, ponovno na njegovo ime, še ni izvedena v zemljiški knjigi. Vendar pa je celo v takem primeru za potrebe izbrisa užitka iz zemljiške knjige potrebna izjava lastnika, t.i. enostransko zemljiškoknjižno dovolilo.