VSM Sodba II Kp 13317/2019

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse, obdolženi A. A. je dolžan plačati stroške vročevalca na pritožbeni stopnji, nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženega A. A. ter stroški tolmačenja na pritožbeni stopnji pa obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 13317/2019 z dne 16. 3. 2022 pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II izreka pa obdolženega B. B. storitve dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena tega zakona. Obdolženemu A. A. je po prvem odstavku 173. člena KZ-1 izreklo kazen štiri leta zapora, obdolženemu B. B. pa je po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 določilo za kaznivo dejanje, storjeno na škodo mladoletne C. C., tri leta in pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje, storjeno na škodo mladoletne I. I., kazen tri leta zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in vsak sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, obdolženi A. A. pa je po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžan plačati tudi krivdno povzročene stroške, ki so nastali z odreditvijo prisilnih privedb obdolženca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornikov ter po 8. točki drugega odstavka 92. člena ZKP vsak ½ stroškov pooblaščenke C. C., obdolženi B. B. pa je dolžan plačati tudi stroške pooblaščenke I. I., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP so bili oškodovanci C. C., I. I. in Republika Slovenija, zastopana po Državnem tožilstvu, Zunanjem oddelku v Mariboru, s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega A. A. iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in

- zagovornica obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakonika, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega B. B. oprosti obtožbe in stroške postopka naloži proračunu, temu podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.

4Po oceni pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti kazenskega postopka in obdolženčevo pravico do sodelovanja ter izjave v postopku, ko je na narokih 7. 6. 2021 in 30. 9. 2021 izvajalo dokaze, ki se nanašajo na najpomembnejša vprašanja postopka v zvezi z ustnimi dopolnitvami izvedenskih mnenj izvedencev L. L., M. M. in K .K., in na vprašanja, pri katerih je udeležba obdolženca nujno potrebna. Okoliščina, da je sodišče obdolžencu vročilo zapisnike z narokov, na katerih ni bil prisoten, ne pomeni, da mu je s tem omogočilo, da se z mnenji oziroma dopolnitvami seznani na ustrezen način, in čeprav je na naslednjem naroku izjavil, da vprašanj za izvedence nima in da je bil z vsebino zapisnikov seznanjen, ne pomeni, da je mnenja oziroma dopolnitve razumel, v posledici tega pa tudi ni mogel imeti pripomb in vprašanj. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi in razlogov sodbe tudi ni razvidno, da je obdolženec mnenja oziroma dopolnitve razumel.

5Glavna obravnava se praviloma opravi v navzočnosti obdolženca, kadar nanjo ne pride, pa mora sodišče tehtati, ali so podani upravičeni razlogi za to, da na glavno obravnavo ni pristopil in za njeno preložitev, in če tega ne ugotovi, mora glavno obravnavo opraviti. Sodišče je namreč dolžno zagotoviti izvedbo postopka. Če se torej obdolženec glavne obravnave ne udeleži in svojega izostanka ne opraviči, sodišče pa oceni, da njegova navzočnost ni nujna, bil pa je že zaslišan in je na glavni obravnavi navzoč njegov zagovornik, ravna po tretjem odstavku 307. člena ZKP in jo opravi v njegovi nenavzočnosti. Enako ravna, če se obdolženec opraviči, pa oceni, da razlog izostanka, ki ga obdolženec navaja, ni opravičljiv razlog za njegovo odsotnost na glavni obravnavi. Obdolženi A. A. je bil na oba naroka za glavno obravnavo, ki ju navaja pritožba, pravilno povabljen, svojega izostanka ni opravičil, zagovor je že podal, prav tako je bil prisoten njegov zagovornik, njegova navzočnost pa ni bila nujna, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, kar je v razlogih sodbe (točka 11) tudi obrazložilo. Z dokazi, ki so bili izvedeni na narokih 7. 6. 2021 in 30. 9. 2021, je sodišče prve stopnje obdolženca seznanilo tako, da mu je poslalo zapisnike z narokov, kar pritožba neutemeljeno graja. Sodišče ni imelo nobene podlage za to, da 7. 6. 2021 in 30. 9. 2021 ne bi izvedlo dokazov, ki jih je nameravalo, torej da ne bi zaslišalo izvedenke K. K. in nato izvedencev dr. L. L. in mag. M. M., ki sta bila zaslišana 30. 11. 2021 izven glavne obravnave, ko obdolženec na glavno obravnavo ponovno ni pristopil. Na naslednjem naroku 26. 1. 2022, na katerega je bil obdolženec prisilno priveden, pa je, potem ko je potrdil, da je prejel vse zapisnike z zaslišanji navedenih izvedencev (razen zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 11. 2021, na katerem je bila odredba o prisilni privedbi na naslednji narok), na vprašanje, ali bi imel kakšna vprašanja, pripombe na mnenje in dopolnitev mnenja z zaslišanji za izvedenki K. K. ali dr. L. L., odgovoril, da nima vprašanj niti pripomb na njuni mnenji. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z opisanim postopanjem kršilo načelo neposrednosti kazenskega postopka, obdolžencu pa pravico do sodelovanja in izjave v postopku, saj ga je z vsebino dokazov na ustrezen način seznanilo, potem ko se narokov, kjer so bili izvedenci zaslišani, brez tehtnega razloga ni udeležil, pri tem pa mu je dalo tudi možnost, da se obe izvedenki ponovno zasliši, če bi imel zanju vprašanja. Pritožba tudi ne pojasni, zakaj z vročitvijo zapisnikov s prepisi ustnih zaslišanj izvedenk obdolženec ne bi bil seznanjen na ustrezen način, saj je v zapisnikih prebral natančno to, kar sta izvedenki povedali. Navedbe, da takšna seznanitev še ne pomeni, da je mnenje oziroma dopolnitev razumel ter da to ne izhaja iz zapisnika in tudi ne razlogov sodbe, pa pritožba ne pojasni in tudi ne navede, česa naj obdolženec ne bi razumel, medtem ko pojasnjevanje, ali je obdolženec navedbe prič in izvedencev razumel, ni sestavni del obrazložitve sodbe. Glede izvedenca mag. M. M., ki je bil postavljen zaradi podaje izvedenskega mnenja za obdolženega B. B., pa pritožba tudi neutemeljeno navaja, da so se za obdolženega A. A., ko je bil izvedenec zaslišan, ugotavljala najpomembnejša vprašanja postopka, saj se njegovo izvedensko mnenje na obdolženega A. A. ni nanašalo.

6Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila po oceni pritožbe podana zato, ker sodišče ni ugodilo predlogu, da izvedenka K. K. predloži teste, analize in projekcije, ki so bili podlaga za izdelano izvedensko mnenje, ta kršitev pa je v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, saj pravilnosti in popolnosti mnenja izvedenke ni mogoče preveriti, sodišče pa ni moglo presoditi pravilnosti in popolnosti izvedenkinega mnenja, če ni razpolagalo z vsemi izvidi, pri čemer je obramba izpostavila dejstvo, da so okoliščine oziroma metode, ki jih izvedenka uporabila, znanstveno sporne. Če je sodišče ob zavrnitvi dokaznega predloga izhajalo iz predpostavke, da pripomočki niso dostopni obdolžencu, ker zato ni usposobljen strokovnjak, bi lahko in moralo pravilnost pripomočkov in mnenja ugotavljati s postavitvijo predlaganega izvedenca psihiatra ali vsaj kliničnega psihologa, ki bi sestavil mnenje o uporabljenih pripomočkih izvedenke, saj drugače tega vprašanja in pravilnosti mnenja in izvidov ni mogoče preveriti, zahtevata pa ga tudi načelo materialne resnice in pravice do zagovora. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka pa je podana tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se odredi drugi klinični psiholog v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. L. L., saj uporabljene metode, predvsem test nedokončanih stavkov, strokovno niso sporne le za dr. N. N., temveč, kot navaja pritožba, za širšo znanstveno - psihološko in psihiatrično srenjo. Ker pa iz razlogov sodbe tudi ne izhaja, s katerimi izvedenci psihiatri in kliničnimi psihologi naj bi se sodišče posvetovalo v zvezi z odločanjem o dokaznem predlogu, da odredi drugega izvedenca, odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti, dvom v pravilnost mnenj kliničnih psihologov pa utemeljujejo tudi pomisleki izvedenca mag. M. M..

7Tudi povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ne more biti podana, če sodišče zavrne dokazni predlog. Absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka so kršitve, ki so navedene v prvem odstavku 371. člena ZKP, drugi odstavek tega člena pa določa, kdaj so podane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, kar hkrati pomeni, da mora sodišče, kadar ne gre za takšen dokaz, predlog za njegovo izvedbo zavrniti. Sodišče prve stopnje je to glede predlogov, ki jih navaja pritožba, tudi utemeljeno storilo. V točkah od 12 do 17 razlogov sodbe je tehtno in sprejemljivo obrazložilo, zakaj je dokazne predloge, med njimi tudi navedena, zavrnilo, pritožbeno sodišče pa njegovim razlogom v celoti pritrjuje. Teste, analize in projekcije, ki bi jih izvedenka K. K. predložila, naj bi po oceni pritožbe stranke in sodišče pregledali in tako ocenili izvedenkino objektivnost, znanstvenost, strokovnost in s tem pravilnost in popolnost njenega izvedenskega mnenja. Pritožba tako predlaga nekakšno supervizijo strank in sodišča nad strokovnostjo dela izvedenke, a takšno razumevanje dela izvedencev v sodnih postopkih in preverjanja njihovih mnenj ni pravilno. Izvedenec mora izvedensko mnenje podati strokovno, tehtno in prepričljivo ter ga ustrezno obrazložiti, sodišče pa ga oceni skupaj z drugimi dokazi, ki jih v postopku izvede, in če izvedensko mnenje ni prepričljivo oziroma je podan dvom v njegovo pravilnost, sodišče za razjasnitev vprašanj, ki so bistvenega pomena za postopek, postavi drugega izvedenca. Slednje v obravnavanem postopku ni bilo potrebno, saj je bilo izvedensko mnenje izvedenke K. K. tudi po oceni pritožbenega sodišča popolno, prepričljivo, strokovno argumentirano in objektivno. Izvedenka je bila dodatno zaslišana, opredelila se je tudi do pomislekov, ki jih pritožba sedaj ponovno navaja, in sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi od nje zahtevalo predložitev testov, analiz in projekcij, ki jih je uporabila pri svojem delu, prav tako pa ni imelo razlogov za odreditev izvedenca psihiatra ali kliničnega psihologa, ki bi izdelal mnenje o uporabljenih pripomočkih izvedenke. Tudi glede izvedenke dr. L. L. je sodišče prve stopnje (točka 15 in 16 obrazložitve sodbe) tehtno pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog zagovornikov, da odredi drugega izvedenca klinične psihologije. Izvedensko mnenje dr. L. L. je bilo prepričljivo in strokovno argumentirano, tudi ona se je opredelila do pomislekov obrambe, ki jih izpostavlja pritožba, sodišče prve stopnje pa je pojasnilo tudi okoliščine v zvezi z nestrinjanji dela psihološke stroke ter po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da je dokazni predlog, da se v zadevi postavi drugi izvedenec klinične psihologije, neutemeljen, pri tem pa je pravilno poudarilo, da samo dejstvo, da izvedensko mnenje za določeno stranko ni ugodno, še ni razlog, da mora sodišče v zadevi postaviti novega izvedenca. Zapis v točki 16 obrazložitve napadene sodbe, da se je sodišče pred postavitvijo izvedenca posvetovalo z več izvedenci psihiatri in kliničnimi psihologi ter sledilo strokovnjakom in v zadevi, glede na starost oškodovanke C. C., kot primerno določilo izvedenko dr. L. L., ne pomeni, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker tega, s kom se je posvetovalo, ni mogoče preizkusiti, kot navaja pritožba. Ne gre za odločilno dejstvo, ki bi zahtevalo dodatna pojasnila. Sodišče pri svojem delu, kadar odloča o izvedenstvu, uporabi različne vire informacij kot podlago za postavitev izvedenca, ki je v postopku potreben in strokovno usposobljen za podajo odgovorov na vprašanja, potrebna za razjasnitev zadeve, ki jo sodišče obravnava. Glede mnenja izvedenca mag. M. M. o delu izvedencev kliničnih psihologov, ki ga poudarja pritožba, pa je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno pojasnilo, da je njegov komentar razumeti kot njegovo splošno razmišljanje, ki nima vpliva na podano mnenje izvedenke. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato pritožba sodišču prve stopnje očita neutemeljeno, pritrditi pa ni mogoče niti njeni navedbi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno, ker je zavrnilo dokazni predlog, da izvedenka K. K. sodišču predloži teste, analize in projekcije, ki jih je uporabila pri svojem delu. Slednja je tudi po oceni pritožbenega sodišča podala strokovno in tehtno izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in v sodbi pravilno obrazložilo, pri tem pa se je pravilno opredelilo tudi do pomislekov obrambe, ki jih pritožba ponavlja, pa tudi ostalih izvedenih dokazov. Z oceno izvedenih dokazov, ki jo je podalo v razlogih sodbe, se sodišče v celoti strinja in ji pritrjuje.

8Pritožba tudi nima prav, ko navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker iz izreka sodbe ne izhaja, da se kraj V., kjer bi naj obdolženec storil kaznivo dejanje, nahaja na območju Republike Hrvaške in da je tovrstna kršitev podana tudi zato, ker bi obdolženec glede na različna kraja storitve kaznivega dejanja lahko storil dve kaznivi dejanji, ne pa eno, a sodba o tem nima razlogov. Trditev pritožbe, da bi bilo potrebno obdolžencu očitati dve kaznivi dejanji, ne pa eno, je ne le v škodo obdolžencu, temveč je tudi zmotna. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec v časovnem obdobju od januarja 2016 do 31. 8. 2018 opisana ravnanja, s katerimi je kršil spolno integriteto C. C., izvršil na naslovu R. in v Republiki Hrvaški v kraju V. na naslovu Z. Kraj dejanja je torej naveden, obdolženčevo ravnanje pa je pravilno pravno opredeljeno kot eno kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1. Pritožba zato v sodbi razloge o okoliščini, da gre za dve kaznivi dejanji, kot si zmotno razlaga, neutemeljeno pogreša ter zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni spoznalo, da ravnanje obdolženca predstavlja dve kaznivi dejanji.

9Pritožba še navaja, da ni pogojev za uporabo fikcije, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju Republike Slovenije, ker se kraj delovanja in nastanka posledice - V., Republika Hrvaška, nahajata izven teritorialne veljavnosti KZ-1. Iz takšne navedbe je mogoče razumeti, da pritožba nasprotuje pristojnosti sodišča za obravnavo te zadeve, ker je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju druge države.

10KZ-1 v 12. členu določa, da Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije, tudi če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje poleg kaznivih dejanj, naštetih v prejšnjem členu, v tretjem odstavku 14. člena pa določa, da se v primerih iz 12. člena ter prvega in drugega odstavka 13. člena tega zakonika storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. Ker je ravnanje, očitano obdolžencu, kaznivo tudi v Republiki Hrvaški, kjer je bilo izvršeno, je podana identiteta norme, zato je bilo sodišče prve stopnje pristojno tudi za presojo obdolžencu očitanega ravnanja na škodo oškodovanke C. C. v Republiki Hrvaški. V primeru, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini oziroma je bilo deloma izvršeno v tujini, je potrebno presoditi, ali je določeno ravnanje opredeljeno kot kaznivo dejanje po zakonodaji sodišča države, ki sodi, kot po zakonodaji države, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka zoper storilca v naši državi in je odločilno dejstvo, ki bi ga moral praviloma izkazati že predlagatelj postopka, to je državni tožilec.¹ Ker pa v postopku pred sodiščem prve stopnje identiteta norme ni bila preizkušena, je pritožbeno sodišče po določbi tretjega odstavka 377. člena ZKP pregledalo Kazenski zakon Republike Hrvaške². Ugotovilo je, da je kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1, ki je očitano obdolženemu A. A., v Kazenskem zakonu Republike Hrvaške inkriminirano v prvem odstavku 158. člena tega zakona, ki določa, da kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje, izenačeno s spolnim občevanjem z otrokom, mlajšim od 15 let, ali ga napelje na spolno občevanje ali s spolnim občevanjem izenačeno spolno dejanje s tretjo osebo ali da nad samim s seboj izvrši spolno dejanje, izenačeno s spolnim občevanjem, se kaznuje z zaporom od enega do deset let. Potem ko je ugotovilo, da je navedena zakonska norma Kazenskega zakona Republike Hrvaške veljala v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja in tudi v času sojenja na prvi in drugi stopnji, je skladno s tretjim odstavkom 377. člena ZKP z vsebino pridobljenega gradiva seznanilo vse stranke, torej tudi obdolženca in njegovega zagovornika tako, da jim je poslalo prepis 158. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške v hrvaškem in slovenskem jeziku ter jim določilo rok, v katerem so se lahko o gradivu izjavili. Izjavo, ki jo je pritožbeno sodišče poslalo državnemu tožilstvu, je podal zagovornik obdolženega A. A. V njej je navedel, da je podana „nepravilna uporaba materialnega prava (vprašanje kaznivosti obdolženčevega ravnanja izven območja RS) v zvezi z dokazom, na katerega se sodba ne more opirati – listino v tujem jeziku (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP)“. Meni, da bi moralo prevod pridobiti sodišče prve stopnje, ker se sme sodba opirati samo na listine, ki so prevedene v slovenski jezik in po oceni zagovornika je bila obdolžencu zato prekršena pravica do uporabe njegovega jezika v postopku, s tem pa tudi do izjave, zagovora in zakonitega ter poštenega sojenja, v napadeni sodbi pa tudi ni obrazloženo, kako in ali je sodišče prve stopnje uporabilo določilo hrvaškega Kazenskega zakona, bi ga pa moralo v materialnem in procesnem smislu uporabiti. Navaja, da v tem pogledu ne gre le za vprašanje zakonitosti dokaza – listine s kazenskim določilom, temveč primarno za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava – kaznivosti dejanja na območju tuje države. Glede poslanega gradiva pa zagovornik v izjavi navaja, da na prevod nima pripomb.

11Navedene kršitve zato, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo prevoda 158. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške in se v sodbi ni opredelilo do identite norme, niso podane. Gre za pomanjkljivost v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jo je odpravilo pritožbeno sodišče in pritožba tudi nima prav, ko trdi, da bi morala biti v postopku „v materialnem in procesnem smislu“ uporabljena določba hrvaškega Kazenskega zakonika. Sodišče v postopku le ugotavlja, ali je dejanje kaznivo po pravu obeh držav in ali niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo sojenje pred pred sodiščem v Republiki Sloveniji izključeno, podatek o tujem pravu pa lahko pridobi tako, da samo neposredno vpogleda v tuj kazenski zakon, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Enako je pojasnilo Vrhovno sodišče Republike v že navedeni sodbi I Ips 61339/2013 z dne 8. 3. 2018. Pritožba tako neutemeljeno trdi, da obdolžencu ni bil omogočen pošten in zakonit kazenski postopek ter da so mu bile prekršene navedene pravice in neutemeljeno uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

12V ostalem pritožba graja odločbo o kazenski sankciji, a ji tudi v tem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije primerno upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter v ustrezni meri kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da obdolženec nima izrečenih glob na področju prekrškov, prav tako pa je ustrezno upoštevalo obteževalne okoliščine, ki jih je navedlo v točki 73 obrazložitve sodbe. Kot pravilno poudarja pritožba, je kot obteževalno okoliščino nepravilno upoštevalo, da je bil obdolženec že predhodno obsojen za kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe in nasilja v družini, saj je iz izpiska iz kazenske evidence razvidno, da v času storitve kaznivega dejanja ti sodbi še nista bili izrečeni. Nima pa prav, ko navaja, da kot obteževalno okoliščino ne bi smelo upoštevati, da je obdolženec spolno zlorabil hčerko dobrega sodelavca in da te okoliščine ni obrazložilo. Nedvomno gre za obteževalno okoliščino, če storilec zlorabi zaupanje svojega sodelavca in prijatelja in spolno zlorabi njegovo hčerko, in ne drži, da ta okoliščina v napadeni sodbi ni obrazložena, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je obdolženec spolno zlorabil hčerko njegovega dobrega prijatelja, ki so mu zaupali in so bili v rednih stikih ter so celo skupaj preživljali dopust. Teža storjenega kaznivega dejanja in njegove posledice za oškodovanko pa ne dajejo podlage za izrek nižje zaporne kazni, kljub temu, da je sodišče prve stopnje predkaznovanost obdolženca nepravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

13Po obrazloženem je pritožba zagovornika obdolženega A. A. neutemeljena.

K pritožbi zagovornice obdolženega B. B.

14Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba smiselno uveljavlja s trditvijo, da sodba sodišča prve stopnje ne pojasni, zakaj ne verjame obdolžencu, da je prijava oškodovanke na policiji konstrukt in njena vsebina neresnična ter da v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti.

15Pritožbeni navedbi, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov in je zato ni mogoče preizkusiti, ni mogoče pritrditi, sicer pa pritožba v nadaljevanju te trditve graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Obširni in tehtni razlogi prvostopenjske sodbe nedvomno dajejo odgovor na vprašanje, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo oškodovanki C. C., ne pa obdolženemu B. B., ki je njene navedbe zanikal. V sodbi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da zagovoru obdolženca ni sledilo in ga je štelo le kot način njegove obrambe ter da je tako zaključilo iz izpovedb oškodovank C. C. in I. I. ter prič Š. Š., O. O. in S. S. ter iz klinično-psihološko izvedenskega mnenja psihologinje K. K., navedene dokaze pa je ocenilo in obrazložilo.

16Pritožba tako ni utemeljena, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ki je očitke zanikal, medtem ko navedbe, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona, kot navaja v uvodu, ne obrazloži, saj ne pojasni katere od kršitev iz 372. člena ZKP. Neutemeljeno pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve in pritožbenih navedb nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zagovor obdolženca in izvedeni dokazi so bili pravilno ocenjeni, sodišče prve stopnje pa je v sodbi tehtno in podrobno obrazložilo svoj zaključek o utemeljenosti obtožbe. Pritožbeno sodišče zato razloge prvostopenjske sodbe povzema kot pravilne in jim pritrjuje, glede pritožbenih navedb, ki grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa dodaja:

17Oškodovanka C. C. je po oceni pritožbe obdolženca, svojega dedka, ovadila izključno zaradi stiske, v kateri se je znašla po "incidentu" s T. T.. Šele takrat je zoper njega podala ovadbo, izvedenka K. K. pa je navedla, da je težko razmejiti posledice različnih negativnih dogodkov pri C. C. ter razmejiti občutke, ki jih je oškodovanka podajala. Poudarja, da oškodovanka I. I. v ničemer ni spremenila odnosa do dedka, kot je povedala priča Š. Š., da je njena naznanitev plod posnemanja, ker ga je naznanila njena sestra; da je nenavadno, da ju je mati, če bi očitki obdolžencu držali, vzpodbujala k stikom z njim, pri tem pa je trdila, da se je z obdolžencem dobro razumela. Sodišče prve stopnje je oškodovankama in njuni materi kljub temu verjelo in obšlo izpovedbi priče G. G. in njegove nekdanje partnerke, ki je z družino živel pri svojih starših. Po oceni pritožbe je obdolženec žrtev manipulacije, izpovedbe prič pa potrjujejo upravičenost predloga obrambe, da se opravi ponovna psihološka ekspertiza oškodovank in tudi obdolženca, ker je bilo dejansko stanje, glede na ugotovitve izvedenke K. K., da je pri C. C. njeno travmatiziranost težko razmejiti od ostalih travmatskih dogodkov, ki naj bi jih utrpela, nepopolno ugotovljeno. Izvedenka K. K. se je trudila, da vsako besedo obrne v obdolženčevo škodo, kar kaže na prisotnost predsodkov pri izvedenki, po oceni pritožbe pa bi se lahko slaba samopodoba pri oškodovanki kazala tudi v potrebi po vzbujanju pozornosti pri moških, saj predmetni postopek ni edini, a se s to možnostjo izvedenka sploh ni ukvarjala, vrsta identičnih sodnih postopkov pa je glede na oškodovankino osebnostno strukturo nedvomno vplivala na njene kasnejše duševno oziroma psihofizično stanje in zato ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti trditi, da bi spolne zlorabe oškodovank, ki se očitajo obdolžencu, pustile posledice, ki jih je ugotovila izvedenka. V postopku bi moral biti postavljen izvedenec pedopsihiater in ne klinični psiholog, za obdolženca pa izvedenec psihiater glede vprašanja obdolženčeve nagnjenosti in odnosa do očitanega kaznivega dejanja, kot jih odrejajo v kazenskih postopkih druga sodišča zaradi ugotavljanja verodostojnosti izpovedb obdolžencev. Predloge obrambe je sodišče neutemeljeno zavrnilo, čeprav je imel obdolženec v svojo obrambo le zagovor in tako ni mogel ustrezno zagovarjati svojih pravic ter dokazati, da očitki obtožbe niso utemeljeni. V kazenskem postopku ima obdolženec pravico do izjave, ki zajema pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so mu v korist, kar izhaja iz 22. člena in 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, kot tudi iz zakonskih jamstev, in sicer 16. člena in četrtega odstavka 329. člena ZKP. Predlagani dokazi bi potrdili obdolženčev zagovor, da kaznivega dejanja ni storil, za zavrnitev dokazov pa tudi ni bil podan razlog, da očitno ne bi bili uspešni. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da noben dokaz ne bi mogel omajati verodostojnosti in prepričljivosti oškodovankine izpovedbe, takšna vnaprejšnja dokazna ocena pa ni sprejemljiva. Na podlagi edinega ključnega dokaza v korist obtožbe ni moč skleniti, da bodo predlagani dokazi v korist obrambe očitno neuspešni. Prav tako ni izpolnjen kateri od nadaljnjih pogojev, to je, da bi se predlagani dokazi nanašali na ugotovitev že dokazanih dejstev ali z namenom zavlačevanja, v dvomu pa mora sodišče vsak dokazni predlog obrambe šteti v korist obdolženca in ga izvesti. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in mu ni omogočilo poštenega postopka.

18Pritožba nima prav. Iz izpovedbe oškodovanke C. C., mnenja izvedenke K. K. ter izpovedb prič Š. Š., O. O. in S. S. ter ostalih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ni mogoče zaključiti, da bi imela oškodovanka C. C. kakršenkoli razlog za to, da je, potem ko je opisala ravnanje T. T., tudi za svojega starega očeta povedala, da jo je spolno zlorabil, a se to v resnici ni zgodilo, ob tem pa je njegovo ravnanje tako podrobno in verodostojno opisala. Za sklepanje, da bi se lahko slaba samopodoba pri oškodovanki kazala tudi v potrebi po vzbujanju pozornosti pri moških, saj predmetni postopek ni edini, kot trdi pritožba, sodišče prve stopnje prav tako ni imelo nobene podlage, takšno sklepanje pa tudi ni razumljivo, saj bi z navajanjem laži lahko pozornost vzbujala le na negativen način in ni mogoče razumeti, zakaj bi si to želela. Neutemeljeno zato pritožba navaja, da se izvedenka K. K. ni ukvarjala z vprašanjem, ali se lahko slaba samopodoba pri oškodovanki kaže v potrebi po vzbujanju pozornosti pri moških. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo oškodovankama C. C. in I. I., pravilno pa je ocenilo tudi navedbe B. B. in G. G. in nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da je mati oškodovank Š. Š. neverodostojna zato, ker se je z obdolžencem, svojim očetom, dobro razumela. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni odredilo izvedenca pedopsihiatra za oškodovanki in izvedenca psihiatra za obdolženca. V točkah 12 do 17 razlogov sodbe je tehtno in obširno pojasnilo, zakaj izvedba navedenih dokazov ni potrebna, sodišče pa tem razlogom, da ne bo ponavljanja, pritrjuje. Tudi navedba pritožbe, da v drugih kazenskih postopkih sodišča odrejajo izvedence psihiatre zaradi ugotavljanja verodostojnosti izpovedb obdolžencev, pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati, sicer pa mora zagovor obdolženca in s tem njegovo verodostojnost ocenjevati sodišče, ne izvedenec. Izvedenec psihiater mag. M. M. je glede tega sprejemljivo pojasnil, da je z metodo psihiatričnega pregleda mogoče ugotoviti odklone od normalnih spolnih nagnjenj samo, če jih oseba sama opiše in poišče strokovno pomoč in da se še ni zgodilo, da bi nekdo, ki je v kazenskem postopku, o tem prostodušno sam izpovedal. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno obrazložilo, da lahko izvedenec, glede na dosedanje ugotovitve psihiatrične oziroma psihološke forenzične stroke, napravi zaključke o obdolženčevih spolnih nagnjenjih in znakih morebitnega deviantnega spolnega vedenja na podlagi analize obdolženčeve osebnosti kvečjemu na ravni verjetnosti, ne pa za konkreten primer, pri čemer se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 14234/2013 z dne 10. 9. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da od izvedenca psihiatra oziroma psihologa ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obsojenec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da se je izvedenka K. K. trudila, da vsako besedo obrne v obdolženčevo škodo in da je imela do njega predsodke, ter da je bil predlog za njeno izločitev utemeljen, ker je izvedensko mnenje izdelala samo na podlagi tega, kar sta povedali oškodovanki ter da njeno mnenje ni utemeljeno na objektivnih dejstvih, temveč na pomanjkljivi zdravstveni dokumentaciji in izjavah oškodovank ter povsem zgrešenih metodah, ki jih je uporabila. Na te pritožbene navedbe je v sodbi pravilno in tehtno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznim predlogom, da postavi drugega izvedenca klinične psihologije, prav tako je tehtno pojasnilo svoj zaključek o tem, da ni nobenega dvoma v pravilnost metod, ki jih je izvedenka pri svojem delu uporabila.

19Pravilnosti dejanskega stanja obravnavane zadeve ne morejo omajati niti navedbe pritožbe, da gre za neresnične navedbe obeh oškodovank zaradi premoženjskega motiva njunih staršev in da je mlajša I. v svojih očitkih zgolj posnemala starejšo sestro. Priča H. H., žena obdolženega B. B., je v svoji izpovedbi res želela prikazati, da mlajša sestra posnema starejšo, a sodišče prve stopnje za zaključek, da je oškodovanka I. I. zgolj ponavljala obtožbe starejše sestre in po krivem obremenila starega očeta, ni imelo podlage v mnenju izvedenke K. K., pa tudi iz izpovedbe matere oškodovank Š. Š. izhaja, da starejša sestra ni vzor in da verjetno prej starejša sestra posnema mlajšo (izpovedba priče Š. Š. z dne 16. 3. 2022). Sodišče prve stopnje je v točkah 40 in 41 obrazložitve sodbe tehtno pojasnilo tudi svojo oceno verodostojnosti oškodovank in odgovorilo na trditev obrambe, da oškodovanki C. C. mati ni verjela, ko je izvedela za spolno zlorabo, kar naj bi bilo razvidno iz njene izjave. Pravilno je zaključilo, da je priča Š. Š. razumno pojasnila, da je svojo izjavo podala v afektu, ker preprosto ni mogla verjeti, da bi se lahko kaj takega zgodilo, glede trditve pritožbe o premoženjskem motivu oškodovankinih staršev pa gre prav tako pritrditi sodišču prve stopnje, ko v sodbi navaja, da ni logično sklepati, kako bi lahko starši oškodovanko motivirali za podajo ovadbe zoper obdolženca, saj se je o spolnih zlorabah najprej zaupala botri S. S. in šele nato staršem. Premoženjskega motiva staršev oškodovank ne potrjuje niti okoliščina o priglašenem premoženjskopravnemu zahtevku v predkazenskem postopku, saj je priča Sara Kac povedala, da je izpolnila obrazec, ki ga je za to dobila. Pritožba trdi tudi, da bi se morali oškodovanki dobro spomniti, kdaj sta doživeli spolno zlorabo in dan, uro ter okoliščine natančno opisati, če bi jo res doživeli, ker si žrtev vsako spolno nasilje dobro zapomni. Zaključku pritožbe pa ni mogoče pritrditi, saj tega ne gre pričakovati niti od odraslih, kaj šele od otrok, ki spolno zlorabo doživijo v domačem okolju. Verodostojnosti oškodovank ne moreta omajati niti pritožbeni navedbi, da bi okolica zaznala, če bi do spolnih zlorab oškodovank prišlo in da priči Š. Š. ne gre verjeti, ker je povedala, da se je s starši ves čas dobro razumela in hčerki vzpodbujala k stikom z njimi, čeprav naj bi tudi z njo, kot je povedala, slabo ravnali. Spolne zlorabe v večini primerov niso izvedene vpričo drugih ljudi, temveč prikrito. Prav tako ni razloga za zaključek, da otroci, žrtve spolnih zlorab, potem ko odrastejo, prekinejo vse stike z roditeljem, ki jih je zlorabljal in da zato s starši nimajo več stikov ter se z njimi ne morejo razumeti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno poudarjanje izpovedbe priče G. G., strica oškodovank, ki je povedal, da oškodovankama ne verjame. Tudi njegovo izpovedbo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da priči ne verjame ter da njeno izpovedbo ocenjuje kot poskus razbremenitve obdolženca (točka 55 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Iz izpovedbe priče U. U. pa pritožba zmotno povzema, da je priča povedala, da oškodovankama ne verjame, saj tega ni rekla, temveč je povedala, da ji je žal, da se ji oškodovanka C. C. o spolni zlorabi ni zaupala (izpovedba priče z dne 14. 4. 2021).

20Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

21Pritožbena graja odločbe o kazenski sankciji prav tako ni utemeljena. Pritožba navaja, da je dokazni postopek pokazal precejšnjo verjetnost, da je bila naznanitev domnevnega kaznivega dejanja podana v okoliščinah, kot jih je izpostavila. Če pritožba s tem meri na to, da je naznanitev kaznivega dejanja posledica premoženjskega motiva staršev oškodovank in navedbe slednjih niso resnične, nima prav. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je bilo dejansko stanje obravnavanih kaznivih dejanj na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, ugotavlja pa tudi, da so bile pravilno ugotovljene in ocenjene vse tiste okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Posebnih tehtnih olajševalnih okoliščin sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo, zato pritožbi ni mogoče pritrditi, ko se zavzema za izrek omiljene kazni, prav tako ne more biti uspešna, ko se zavzema za izrek pogojne obsodbe. Za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je predpisana kazen od treh do desetih let zapora, zato pogojne obsodbe ni mogoče izreči, saj KZ-1 v drugem odstavku 58. člena določa, da se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let. Pri odmeri kazenske sankcije je sodišče prve stopnje v ustrezni meri upoštevalo kot olajševalno okoliščino, da obdolženec do sedaj ni bil kaznovan in da na področju prekrškov nima izrečenih glob, kot obteževalno okoliščino pa, da pri spolni zlorabi oškodovank ni šlo za enkraten dogodek, ampak je kaznivi dejanji na njuno škodo izvrševal skozi daljše obdobje, pri tem pa je pravilno upoštevalo tudi intenziteto njegovega posega v spolno integriteto oškodovank ter za vsako kaznivo dejanje določilo ustrezni posamezni kazni, nato pa primerno enotno kazen zapora. Odločbe o kazenski sankciji zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

22Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je o pritožbah zagovornikov obdolžencev odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

23Ob upoštevanju stroškov kazenskega postopka, ki sta jih obdolženca dolžna plačati po odločitvi sodišča prve stopnje ter njunih premoženjskih razmer, je pritožbeno sodišče odločilo, da ju oprosti plačila sodne takse, ki bi jo morala plačati zaradi neuspešnih pritožb (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98.člena ZKP). Obdolženi A. A. pa je dolžan plačati stroške vročevalca za vročitev sodnega pisanja na pritožbeni stopnji, ki jih je povzročil po svoji krivdi, saj pisanja, ko mu je bilo poslano po pošti, ni prevzel, pritožbeno sodišče pa je ocenilo, da mora biti z njim seznanjen (prvi odstavek 94. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). O teh stroških bo s sklepom odločilo sodišče prve stopnje. Glede na višino plače A. A. in njegove premoženjske razmere ter dejstvo, mora preživljati dva mladoletna otroka, je pritožbeno sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). Stroški tolmačenja na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

¹ Prim.: Sodba VSRS I Ips 61339/2013 z dne 8. 3. 2018.
² https://narodne-novine.nn.hr./clanci/sluzbeni/2011_11_125_2498.html – dostop 5. 10. 2022