13. člen KZ-1

Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago. Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznive

O skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki ga korporacijska zakonodaja opredeljuje v prvem odstavku člena 263 ZGD-1, se je izrekla že sodna praksa, iz katere izhaja, da je sklicevanje na to določbo in s tem povezano vsebinsko opredelitev obsojenčevega pričakovanega, vendar pa v posledici storitve kaznivega dejanja neizpolnjenega ravnanja dopustno, če je za tem tudi sam pomen te določbe glede protipravnosti ravnanja odločevalca ustrezno obrazložen. Iz obstoječe sodne prakse in strokovne literature namreč jasno izhaja, da je premoženje družbe v pravnem smislu zbirni pojem premoženjskih pravic, vrednostnih papirjev in pravic intelektualne lastnine. Navedeno pomeni, da je v primeru zlorabe položaja vedno oškodovana družba, kot gospodarski subjekt. Iz teh razlogov je potrebno ločiti premoženje družbe in družbenikov (lastnikov) in da je premoženje družbe, ne glede na razmerje družbenikov do družbe, torej njihovo lastništvo (celo v enoosebnih družbah) tuje premoženje, ki terja od poslovodje poslovno zvestobo ne glede na morebitni lastniški delež poslovodje v tej isti družbi. Pranje denarja je tisto ravnanje storilca, ki omogoči, da prejemnik nezakonite koristi p

Navedene kršitve zato, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo prevoda 158. člena Kazenskega zakona Republike Hrvaške in se v sodbi ni opredelilo do identite norme, niso podane. Gre za pomanjkljivost v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki jo je odpravilo pritožbeno sodišče in pritožba tudi nima prav, ko trdi, da bi morala biti v postopku "v materialnem in procesnem smislu" uporabljena določba hrvaškega Kazenskega zakonika. Sodišče v postopku le ugotavlja, ali je dejanje kaznivo po pravu obeh držav in ali niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo sojenje pred pred sodiščem v Republiki Sloveniji izključeno, podatek o tujem pravu pa lahko pridobi tako, da samo neposredno vpogleda v tuj kazenski zakon, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Pritožba trdi tudi, da bi se morali oškodovanki dobro spomniti, kdaj sta doživeli spolno zlorabo in dan, uro ter okoliščine natančno opisati, če bi jo res doživeli, ker si žrtev vsako spolno nasilje dobro zapomni. Zaključku pritožbe pa ni mogoče pritrditi, saj tega ne gre pričakovati niti od odraslih, kaj šele od otrok, ki spolno zlorabo doživijo v domačem okolju.

Po 2. odstavku 13. člena KZ-1 gre za strogo subsidiarnost univerzalnega načela, saj je poleg pogoja, da se osebo zaloti na ozemlju Republike Slovenije tudi pogoj, da se je ne izroči drugi državi. Ni dvoma, da pogoj "da se ne izroči tuji državi" predpostavlja postopek izročitve oz. predaje. Nenazadnje so v 14. člena KZ-1 (drugi in tretji odstavek) predpisani še dodatni posebni pogoji, ko se storilec ne preganja v R Sloveniji. Pritožnica v obtožnem predlogu ali/in v postopku pred njegovo vložitvijo ni zatrjevala, da v obravnavani zadevi ne gre za primere, določene v drugem in tretjem odstavku 14. člena KZ-1 kot tudi, da je bil sprožen postopek za predajo obdolženca, v katerem bi se ugotovilo, da tuja državna ne zahteva izročitve, ne sprejme izročitve ali pa izročitev ni mogoča, itd. V obravnavni zadevi gre za kaznivo dejanje prikrivanja, zato je njena bojazen, da bi posamezna država lahko postala "zatočišče nevarnih delinkventov", odveč, saj se za pregon hudih kaznivih dejanj po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, uporablja tretji odstavek 13. člena KZ-1, ko se storilca preganja v vseh državah, ne glede, kje so storjena.

Zgolj dejstvo, da obsojenec tujcev ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije ter jih ni neposredno sam prepeljal čez hrvaško - slovensko mejo, ne pomeni, da ni izpolnil zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obsojenec je s tem, ko je tujce preko ozemlja Republike Hrvaške prepeljal na mesto tik pred hrvaško - slovensko mejo, kjer so sicer nato sami izven mejnega prehoda prestopili državno mejo, določil čas, kraj in način nezakonitega prečkanja državne meje in jim z lastnim prevozom to tudi omogočil. Zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 "spraviti čez mejo" je mogoče izpolniti (tudi) z ravnanji, ki ne pomenijo prevažanja čez ozemlje Republike Slovenije in z dejanji zunaj ozemlja Republike Slovenije - če to dopuščajo pravila ozemeljske veljavnosti kazenskega zakona. Predmeta varstva kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sta dva: javni red Republike Slovenije in varnost ljudi - tujcev - ob spravljanju čez mejo.

Obdolženi je bil ob izvršitvi kaznivega dejanja prijet v Republiki Sloveniji. Zato mu je mogoče za kazniva dejanja, izvršena v tujini soditi na podlagi določb drugega odstavka 29. člena ZKP v povezavi z drugim odstavkom 13. člena KZ-1. Obdolženi je v zadnjih dveh mesecih pred prijetjem večkrat prečkal državno mejo, kar tudi kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti našo državo zapustil. V primeru, da bi odšel v Bosno in Hercegovino, kjer ima prijavljeno začasno bivališče, pa bi se lahko v celoti izognil kazenskemu postopku v Sloveniji, saj tudi Bosna in Hercegovina svojih državljanov ne izroča. Način izvršitve kaznivih dejanj v povezavi z osebnimi okoliščinami obdolžencev, to je, da so vsi, razen obdolženega B., nezaposleni in brez rednih virov dohodka, pri čemer imata obdolženi P. in Đ. tudi dolžnost preživljanja mladoletnih otrok, so povsem konkretne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, s katerimi se ogrozi premoženjska varnost ljudi.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno opredeljevati do obrambnih navedb, na katere je bilo odgovorjeno že v predhodnem postopku. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS namreč zadošča, da stranka enkrat v postopku dobi odgovor na svoje argumente. Po 35. členu ZMZ-1 vlagatelj namere, ki izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ali je nezakonito podaljšal svoje prebivanje, mora to storiti v najkrajšem možnem času. V tem primeru se to ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Po prvem odstavku 78. člena ZMZ-1 ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Jasno je, da ti dve določbi veljata v razmerju do prebežnikov in na obtožencu očitano kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 ne vplivata. Iz opisa izvršitvenega dejanja pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da sta obtoženec in L. T. kot člana hudodelske združbe odšla na Hrvaško, da bi skladno z dogovorom hudodelske združbe nezakonito spravila čez mejo z Republiko Slovenijo na območju Istre štiri tujce, in je obtoženec tujce na Hrvaškem vkrcal v avtomobil, L. T. pa

Kontradiktornost na pripornem naroku ni zagotovljena v enaki meri kot na glavni obravnavi. Omejena je s hitrostjo, ki se zahteva za to fazo postopka, in z vlogo preiskovalnega sodnika pri odločanju o priporu. Akt prenašanja prepovedanih drog prek ozemlja Republike Slovenije res ni bil izvršen, na ozemlju naše države naj bi bila izvršena ravnanja, ki se tičejo delovanja hudodelske združbe (zlasti komuniciranje med člani hudodelske združbe glede izvršitvenih ravnanj). Zato je stališče zunajobravnavnega senata, da je bilo kaznivo dejanje storjeno tudi na ozemlju Republike Slovenije, pravilno.

Ker v 322. členu ZKP ni določeno, da mora sodišče o ugovorih pravne narave obdolženca ali zagovornika odločiti s posebnim sklepom, sodišče njihovo utemeljenost presoja ob odločanju o obtožbi upravičenega tožilca in svojo odločitev v zvezi z ugovori pravne narave pojasni v obrazložitvi odločbe (sklepa ali sodbe), s katero je odločilo o obtožbi, stranki in zagovornik pa lahko odločitev sodišča o ugovorih pravne narave izpodbijajo v pritožbi zoper to odločbo.