VSL Sodba I Cpg 550/2021

I. Pritožbi toženke in stranske intervenientke se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora v roku 15 dni povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

III. Stranska intervenientka mora v roku 15 dni povrniti tožnici stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna toženka tožnici v 15 dneh plačati 9.104,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2019 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Toženka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in toženki prisodi vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Stranska intervenientka vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži v plačilo vse pravdne stroške toženke in stranske intervenientke v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.

4Tožnica vlaga odgovora na pritožbi. Predlaga, da višje sodišče pritožbi zavrne, toženki in stranski intervenientki pa naloži vsaki plačilo stroškov tistega tožničinega odgovora, ki se nanaša na njeno pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

5Pritožbi toženke in stranske intervenientke nista utemeljeni.

Glede stranske intervencije

6Stranska intervenientka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da ji z opustitvijo pravočasne odločitve o stranski intervenciji, nemožnostjo udeležbe v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe in z opustitvijo vročitve izpodbijane sodbe ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7V prvem odstavku 204. člena ZPP je določeno, da če mora tožnica ali toženka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča. Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega tretjega. Tako tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.¹

8Toženka je 2. 6. 2021 podala predlog za obvestitev A., d. o. o., o začeti pravdi, sodišče prve stopnje pa je navedeno družbo o začeti pravdi obvestilo 9. 6. 2021. Dne 11. 6. 2021 je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo, na katerem je glavno obravnavo tudi končalo. Izpodbijano sodbo je strankama vročilo 17. 6. 2021. A., d. o. o., je izjavo o vstopu podala 2. 7. 2021, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 27. 8. 2021 dopustilo stransko intervencijo te družbe na toženkini strani.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek stranske intervenientke, da bi ji moralo sodišče prve stopnje v obvestilu o začeti pravdi dati 15-dnevni rok za izjavo oz. da je ta rok neutemeljeno potekel šele po izdaji izpodbijane sodbe. Določba tretjega odstavka 286.a člena ZPP, na katero se sklicuje pritožnica, za konkretni primer ni uporabljiva. Sodišče prve stopnje je stransko intervenientko skladno s prvim odstavkom 204. člena ZPP pravilno obvestilo o začeti pravdi ter jo poučilo, da lahko v pravdo vstopi ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku in ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 299. člena ZPP) ter da lahko izjavo o vstopu poda na naroku ali s pisno vlogo (tretji odstavek 299. člena ZPP). Zakon pa ne določa, da bi moralo sodišče tretji osebi določiti tudi rok za izjavo o vstopu v pravdo. Drugi odstavek 204. člena ZPP celo izrecno določa, da stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek stranske intervenientke, da bi ji moralo sodišče prve stopnje z obvestilom o začeti pravdi vročiti tudi obvestilo o razpisu naroka za dne 11. 6. 2021 in vloge strank. Sodišče je dolžno s potekom pravde seznanjati tretjo osebo šele takrat, ko ima ta položaj stranskega intervenienta. Pred vključitvijo v pravdo s prijavo intervencije (izjavo o vstopu v pravdo z dne 2. 7. 2021) torej sodišče ni bilo dolžno stransko intervenientko obveščati o poteku postopka, ji pošiljati vabila na naroke, vloge strank in pisne odpravke sodnih odločb.² Višje sodišče še pojasnjuje, da mora intervenientka sprejeti pravdo v stanju, v kakršnem je, ko vstopi vanjo (prvi odstavek 201. člena ZPP). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da stranska intervenientka s trditveno podlago, ki morebiti ni bila zatrjevana s strani pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje, ni prekludirana. Dejstvo, da je stranska intervenientka zvedela za tekočo pravdo šele kasneje, ker ji toženka, kateri se je pridružila kot intervenientka, ni omogočila sodelovanja v pravdi, ker jo o tekoči pravdi ni (pravočasno) obvestila, se lahko upošteva le v okviru t. i. intervencijskega učinka. Če je namreč toženka v postopku pred vključitvijo intervenientke v pravdo opustila kakšno procesno dejanje in ga v trenutku, ko se je v pravdo vključila intervenientka, ne more več opraviti (je torej prekludirana), ji lahko intervenientka v morebitni kasnejši pravdi med njo in toženko očita, da je slabo vodila postopek.³

Glede temelja za plačilo pogodbene kazni

10Tožnica kot dobaviteljica električne energije od toženke kot odjemalke v tem postopku zahteva plačilo pogodbene kazni (prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika, OZ), ker naj bi toženka neupravičeno odstopila od Pogodbe o dobavi električne energije srednjemu poslovnemu odjemalcu št. EE- 318706-2018-8162 z dne 31. 1. 2018 (v nadaljevanju Pogodba).

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- toženka in stranska intervenientka sta 5. 4. 2018 sklenili Pogodbo o dobavi električne energije št. SVP-00951 za leto 2019, pri čemer je toženka stransko intervenientko pooblastila, da v njenem imenu uredi zamenjavo dobavitelja;

- tožnica je na toženko 24. 10. 2018 naslovila obvestilo o spremembi cen električne energije, ki ga toženka ni prejela;

- tožnica je toženki izstavila račune za električno energijo po višjih cenah za mesece od januarja do marca 2019, ki jih je toženka plačala;

- stranska intervenientka je toženki 8. 3. 2019 sporočila, da se je s tožnico uspela dogovoriti o menjavi dobavitelja z dnem 1. 4. 2019 ter da tožnica ne bo uveljavljala pogodbene kazni, če se bo toženka dogovorila o sodelovanju v letu 2020, vendar pa je toženka stranski intervenientki 12. 3. 2019 in 25. 3. 2019 odgovorila, da tožničina ponudba ni sprejemljiva;

- tožnica je toženki 12. 3. 2019, 16. 4. 2019 in 19. 4. 2019 poslala ponudbe za dobavo električne energije za leti 2020 in 2021, kar je toženka zavrnila 18. 4. 2019;

- toženka je dobaviteljico električne energije zamenjala z dnem 1. 4. 2019;

- tožnica je toženko 12. 4. 2019 opozorila, da bo uveljavljala pogodbeno kazen;

- tožnica je izdala iztoževani račun za pogodbeno kazen z dne 23. 4. 2019 in dva opomina, toženka pa je z dopisom z dne 14. 6. 2019 odgovorila, da ni prejela obvestila o dvigu cene električne energije ter da ker je tožnica zaračunala električno energijo po višji ceni od dogovorjene, je toženka odstopila od Pogodbe, zaradi česar pogodbena kazen ni upravičena.

12Tožnica je trdila, da je toženka s 1. 4. 2019 neupravičeno odstopila od Pogodbe. Toženka pa je ugovarjala, da je upravičeno odstopila od Pogodbe zaradi tožničine kršitve Pogodbe, in sicer zaradi zvišanja cen električne energije brez predhodnega obvestila.

13Splošni pogoji za dobavo električne energije srednjim poslovnim odjemalcem (v nadaljevanju Splošni pogoji) v točki 10.4 določajo, da lahko kupec odstopi od pogodbe o dobavi električne energije skladno z določili teh splošnih pogojev. Če kupec enostransko izvede menjavo dobavitelja pri pristojnem distribucijskem operaterju, ne da bi pri tem upošteval določila teh splošnih pogojev o odstopu od pogodbe o dobavi električne energije, se pogodba o dobavi električne energije z dnem izvedbe menjave dobavitelja šteje za razdrto. Kupčevo ravnanje pa se šteje za neupravičen odstop od pogodbe o dobavi električne energije. V primeru prenehanja pogodbe o dobavi električne energije po določilih tega odstavka se šteje, da je razlog za prenehanje pogodbe na strani kupca, zato je kupec dolžan prodajalcu povrniti vso škodo in plačati pogodbeno kazen, določeno v teh splošnih pogojih.

14Točka 4.8 Splošnih pogojev določa, da ima prodajalec pravico spremeniti ceno električne energije skladno s temi splošnimi pogoji. Prodajalec o tej spremembi cene obvesti kupca vsaj en mesec pred uveljavitvijo spremembe cene, sprememba cen pa se navede tudi na hrbtni strani računa oziroma njegove priloge ali z ločenim obvestilom. Prodajalec in kupec sta soglasna, da je tovrstno obvestilo o spremembi cene zavezujoče in se nova cena uporablja za obračun električne energije, dobavljene od dneva uveljavitve nove cene. Obvestilo o spremembi cene pa velja kot dodatek k pogodbi o dobavi električne energije, razen če kupec skladno z določili teh splošnih pogojev in pogodbe odstopi od pogodbe. Točka 4.9 Splošnih pogojev določa, da lahko kupec, če se z novimi cenami električne energije ne strinja, v roku osmih dni od dneva poslanega obvestila o novih cenah o tem obvesti prodajalca in odstopi od pogodbe o dobavi električne energije. Kupec mora v tem primeru izvesti postopek menjave dobavitelja v prvem možnem roku, ko je to možno skladno s predpisi. Nadalje je v tej točki še predpisano, da če prodajalec ne prejme kupčeve odstopne izjave v roku osmih dni od dneva, ko je poslal obvestilo o spremembi cen, se šteje, da kupec soglaša s spremembo in se nove cene uporabljajo od datuma, določenega s strani prodajalca.

15Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je toženka s tem, ko je izvedla menjavo dobavitelja 1. 4. 2019, ne da bi pri tem upoštevala točko 4.9 Splošnih pogojev o odstopu od Pogodbe (tožnice ni obvestila o tem, da se z novimi cenami ne strinja in ni odstopila od Pogodbe iz tega razloga), skladno s točko 10.4 Splošnih pogojev neupravičeno odstopila od Pogodbe.

16Stranska intervenientka v pritožbi trdi, da je toženka tožnico obvestila o nestrinjanju s cenami in prekinitvi pogodbenega razmerja v začetku leta 2019. Višje sodišče pojasnjuje, da toženka ni niti zatrjevala, kdaj konkretno naj bi tožnico obvestila o tem, da se z novimi cenami ne strinja in da iz tega razloga odstopa oz. bo odstopila od Pogodbe.⁴ Navedenega ne pojasni niti stranska intervenientka v pritožbi. Toženka je namreč zatrjevala le, da je po prejetju prvega računa v letu 2019, v katerem je bila elektrika zaračunana po višji ceni, takoj reagirala in poskušala zadevo urediti po mirni poti, ter da iz elektronskih sporočil z dne 14. 2. 2019, 8. 3. 2019 in 12. 3. 2019 izhaja, da je toženka tožnico preko stranske intervenientke o odpovedi Pogodbe obvestila.

17Višje sodišče ugotavlja, da iz navedenih elektronskih sporočil obvestilo o tem, da se toženka z novimi cenami ne strinja ter da iz tega razloga odstopa oz. bo odstopila od Pogodbe, ne izhaja. Iz elektronskega sporočila B. B. z dne 14. 2. 2019,⁵ ki ga je stranska intervenientka poslala toženki, izhaja, da se je očitno stranska intervenientka dogovarjala s tožnico o neki ponudbi. Z elektronskim sporočilom z dne 8. 3. 2019⁶ je B. B. toženki sporočil, da se je stranska intervenientka uspela dogovoriti s tožnico, da lahko toženka menja dobavitelja s 1. 4. 2019 brez pogodbene kazni, ter ji predlagal, naj kontaktira tožnico, da se dogovori o sklenitvi pogodbe za prihajajoče leto, ker naj bi bil to pogoj, da pogodbena kazen ne bo zaračunana. Z elektronskim sporočilom z dne 12. 3. 2019⁷ je tožnica toženki poslala ponudbo za dobavo električne energije za leti 2020 in 2021. V elektronskih sporočilih z dne 12. 3. 2019⁸ in 25. 3. 2019⁹ pa je toženka stranski intervenientki odgovorila, da tožničine ponudbe za leti 2020 in 2021 niso sprejemljive ter da dogovor s tožnico ni bil dosežen. Iz te elektronske korespondence izhaja torej le to, da sta toženka in stranska intervenientka s tožnico (neuspešno) poskušali doseči sporazum o prenehanju pogodbenega razmerja (brez plačila pogodbene kazni), ki ga je tožnica pogojevala z nadaljnjim sodelovanjem s toženko za leti 2020 in 2021, kar je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Tudi v toženkinem dopisu tožnici z dne 14. 6. 2019,¹⁰ na katerega se sklicuje stranska intervenientka v pritožbi, ni navedeno, kdaj v začetku leta 2019 naj bi bila tožnica obveščena o nestrinjanju z novimi cenami in v zvezi s tem z odstopom od Pogodbe. Navedeno je le, da je toženka od pogodbe odstopila v prvem možnem roku, ker naj bi s tožnico poskušala razmerje urediti sporazumno, ter da je uresničila odpovedno upravičenje in zamenjala dobavitelja, ker se ni strinjala z novo postavljenimi cenami. V zvezi s slednjim pa se je zopet sklicevala na tožničino elektronsko pošto z dne 12. 3. 2019, 16. 4. 2019¹¹ in 19. 4. 2019¹², s katero je tožnica toženki pošiljala zgolj ponudbe za dobavo električne energije za leti 2020 in 2021. Da je predložena korespondenca posledica tega, da je tožnica kljub toženkinemu nestrinjanju z višjimi cenami vztrajala pri tem, da je upravičena do pogodbene kazni, iz elektronskih sporočil ne izhaja.

18Na dejstvo, da toženka ni odstopila od Pogodbe zaradi spremembe cen, pa nenazadnje kaže tudi okoliščina, da je toženka s stransko intervenientko že 5. 4. 2018 (torej še pred spremembo cen) sklenila pogodbo o dobavi električne energije in jo pooblastila, da v njenem imenu uredi zamenjavo dobavitelja. Navedenemu pritrjujejo tudi toženkine navedbe, da „ni imela nobenega razloga, da bi od pogodbe s tožnico odstopila, saj je 23. 3. 2018 sklenila pogodbo o dobavi električne energije za leto 2019 s C., d. o. o., ki bi morala storiti vse potrebno, da bi s 1. 1. 2019 prišlo do zamenjave dobavitelja električne energije“. Nadalje je toženka navedla tudi, da če bi prejela tožničino obvestilo z dne 24. 10. 2018, bi od Pogodbe zagotovo odstopila, saj je imela že novo pogodbo (red. št. 21).

19Višje sodišče tako ugotavlja, da toženka ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu glede upoštevanja točke 4.9 Splošnih pogojev o odstopu od Pogodbe zaradi spremembe cen.

20Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bila toženka najkasneje s prejemom računa za električno energijo za januar 2019 seznanjena z višjo ceno ter da se kljub temu ni odzvala in pisno odstopila od Pogodbe. Pritožnici v zvezi s tem zaključkom navajata, da je bila obveznost obvestitve o višji ceni skladno s točko 4.8 Splošnih pogojev na tožnici, tej obveznosti pa tožnica ni zadostila. Višje sodišče ugotavlja, da že iz toženkinih navedb izhaja, da je bila toženka s prejemom računa za januar seznanjena s spremenjenimi cenami. Toženka je namreč trdila, da je po prejetju prvega računa v letu 2019, v katerem je bila elektrika zaračunana po višji ceni, takoj reagirala in poskušala zadevo urediti po mirni poti, ter da iz elektronskih sporočil z dne 14. 2. 2019 (torej že po prejemu prvega računa za januar), 8. 3. 2019 in 12. 3. 2019 izhaja, da je toženka tožnico preko stranske intervenientke o odpovedi Pogodbe obvestila (glede na toženkine trditve naj bi jo obvestila o odpovedi zaradi nestrinjanja z višjimi cenami). Da so se cene elektrike v letu 2019 spremenile, pa nenazadnje jasno izhaja že iz zneskov na izstavljenih računih – v letu 2018 je bil znesek za plačilo največ 2.400,00 EUR, v letu 2019 pa okrog 3.000,00 EUR. Pritožnica pa niti v pritožbi ne trdi, da s prejemom računa za januar 2019 o zvišanju cen ni bila seznanjena; ugovarja le, da bi morala tožnica v skladu s Splošnimi pogoji ali poslati ločeno obvestilo ali na računu navesti, da se je cena spremenila (in da šele to dejanje predstavlja seznanitev s spremembo cene). Glede na to torej, da je bila toženka s prejemom računa za januar 2019 dejansko seznanjena z višjimi cenami, bi morala v osmih dneh od prejema računa skladno s točko 4.9 Splošnih pogojev tožnico obvestiti o nestrinjanju z višjimi cenami in iz tega razloga odstopiti od Pogodbe, česar pa ni storila. Slednjega pa ni storila niti do zamenjave dobaviteljice, kot je to višje sodišče že pojasnilo v točkah od 15 do 19 obrazložitve.

21Neutemeljene so toženkine navedbe v pritožbi, da na obravnavano zadevo ne bi smelo vplivati, da toženka ni odstopila od Pogodbe zaradi zvišanja cen, temveč je zamenjala dobavitelja, ker da naj bi se morala primarno tožnica držati Splošnih pogojev in toženko pisno obvestiti o spremembi cen. Zgolj dejstvo, da tožnica toženki ni poslala obvestila o spremembi cen skladno s točko 4.8 Splošnih pogojev, namreč še ne pomeni, da lahko toženka enostransko zamenja dobavitelja brez upoštevanja določb Splošnih pogojev o odstopu oziroma odpovedi Pogodbe.

22Stranska intervenientka še navaja, da če sodišče korespondenco pravdnih strank in stranske intervenientke ter toženkino postopanje ne bo štelo za veljaven odstop od Pogodbe, pa je treba za slednjega šteti toženkin dopis z dne 14. 6. 2019. Višje sodišče pojasnjuje, da je skladno s točko 10.4 Splošnih pogojev pogodbeno razmerje med strankama prenehalo 1. 4. 2019, ko je toženka izvedla menjavo dobavitelja.¹³ Glede na to torej, da je pogodbeno razmerje prenehalo že 1. 4. 2019, se toženkin (kasnejši) dopis z dne 14. 6. 2019 ne more šteti za (veljaven) odstop od Pogodbe.

23Stranska intervenientka neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo, ker naj glede odstopa od Pogodbe zaradi zvišanja cen ne bi zaslišalo toženkinega zakonitega zastopnika.¹⁴ Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog pravilno zavrnilo, ker je bil predlagan le v zvezi z dokazovanjem (negativnega) dejstva, da toženka ni prejela obvestila o zvišanju cen električne energije. Neutemeljene so pritožničine navedbe, da je bilo zaslišanje predlagano v zvezi z vso toženkino trditveno podlago. Toženka je tako v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2019 (list. št. 34) kot tudi v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2021 (list. št. 55) njegovo zaslišanje (konkretizirano) predlagala le v zvezi z neprejemom obvestila o zvišanju cen. Poleg tega je tudi na naroku za glavno obravnavo 11. 6. 2021 (list. št. 67) na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje navedla, da je njegovo zaslišanje predlagala v dokaz teh trditev. Tudi sicer pa mora stranka v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in se v pravnih sredstvih upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker iz zapisnika glavne obravnave z dne 11. 6. 2021 izhaja, da toženka zatrjevane kršitve ni uveljavljala (kljub temu, da je sodišče prve stopnje na tem naroku zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje toženkinega zakonitega zastopnika in tudi pojasnilo razlog za zavrnitev), v pritožbi pa stranska intervenientka ni navedla, da te kršitve toženka predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde, omenjene pritožbene navedbe niti niso dovoljene.

Glede višine pogodbene kazni

24Pritožnici nadalje ugovarjata višini pogodbene kazni. Skladno s točko 14.1 Splošnih pogojev (enako tudi 4. člen Pogodbe) se višina pogodbene kazni določi na naslednji način: vrednost treh preteklih računov za dobavo električne energije.

25Pritožnici sodišču prve stopnje očitata, da bi moralo pri izračunu pogodbene kazni upoštevati le ceno oziroma vrednost dobavljene električne energije, kot jo določata 3. člen Pogodbe in točka 4.3 Splošnih pogojev, ne pa tudi vse ostale predpisane dodatke, dajatve in prispevke. Navedeno naj bi izhajalo tudi iz 3. člena Pogodbe, skladno s katerim naj bi lahko kupec zahteval ločen obračun za dobavljeno električno energijo in za ostale obvezne dodatke, pri čemer naj bi bil v tem primeru obračun skupen. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba v konkretnem primeru uporabiti prvi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Navedena določba je namreč jasna. Pogodbena kazen obsega vrednost treh preteklih računov za dobavo električne energije in ne cen za dobavljeno električno energijo (torej neto cen) za zadnje tri mesece. Prav tako se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da peti odstavek 3. člena Pogodbe¹⁵ določa možnost ločenega obračuna le za uporabo omrežja (ki je toženka ni izkoristila), ne pa tudi za predpisane dodatke, dajatve in prispevke.

26Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek stranske intervenientke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo toženkinega ugovora o znižanju pogodbene kazni. Višje sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da toženka zahteve (ugovora) za zmanjšanje pogodbene kazni v skladu z 252. členom OZ¹⁶ ni uveljavljala, prav tako pa ni podala trditev, ki bi bile usmerjene v takšno zmanjšanje.¹⁷ Pritožničin očitek v zvezi s tem je pavšalen. Pritožnica namreč ne pove, kdaj in na kakšen način je bila ta zahteva podana, s katerimi trditvami jo je toženka utemeljevala itd. Navedbe v pritožbi, ki takšen ugovor utemeljujejo, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj pritožnica ni izkazala opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

27Stranska intervenientka nadalje sodišču prve stopnje očita, da bi moralo pri izračunu pogodbene kazni upoštevati nižjo ceno električne energije, ki je veljala v letu 2018, ker naj tožnica (zaradi opustitve obvestila o zvišanju cen) ne bi imela veljavne podlage za zaračunavanje višjih cen električne energije za obdobje od januarja do marca 2019. Višje sodišče je že pojasnilo, da bi morala toženka v osmih dneh od dejanske seznanitve z višjimi cenami (torej od prejema računa za januar 2019) skladno s točko 4.9 Splošnih pogojev tožnico obvestiti o nestrinjanju s cenami in od Pogodbe odstopiti. Ker tega ni storila, je imela tožnica veljavno pravno podlago za zaračunavanje električne energije po spremenjenih cenah. Očitek, da bi se morala pogodbena kazen obračunati na podlagi cene električne energije, ki je veljala v letu 2018, tako ni utemeljen.

Sklepno

28Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če toženka in stranska intervenientka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.¹⁸ Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki toženke in stranske intervenientke izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Glede pritožbenih stroškov

29O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 154. člena, 155. členom in 156. členom ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP ter OT ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR. Toženka in stranska intervenientka s pritožbama nista uspeli, zato morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka, dolžni pa sta tožnici povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo. Ti obsegajo nagrado za posamezen odgovor na pritožbo v višini 500 točk (1. točka tar. št. 22 OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar vse skupaj znaša 373,32 EUR. Toženka je tako dolžna tožnici povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Stranska intervenientka je dolžna tožnici povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Izhajajoč iz temeljnega načela krivde (156. člen ZPP) mora namreč stranska intervenientka sama povrniti pravdne stroške, ki jih je povzročila z vložitvijo pritožbe.¹⁹

¹ Prim. L. Ude, v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 283.
² Prim. L. Ude, prav tam, str. 269 in 274.
³ Prim. L. Ude, prav tam, str. 272, in sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up- 610/05-15 z dne 29. 3. 2007, 6. točko obrazložitve.
⁴ Tožnica je v postopku na prvi stopnji trdila, da ni bila obveščena, da se toženka ne strinja z novimi cenami, oziroma ni bila obveščena o odstopu, saj odstopa ni prejela.
⁵ Priloga B9.
⁶ Priloga B10, enako A15.
⁷ Priloga B14, enako A10.
⁸ Priloga B12.
⁹ Priloga B13.
¹⁰ Priloga B1.
¹¹ Priloga A11.
¹² Priloga A12.
¹³ Kot že pojasnjeno, toženka ni niti konkretizirano trdila niti izkazala, da bi od Pogodbe (upravičeno) odstopila že prej. V svojih navedbah je celo izrecno trdila, da je od Pogodbe odstopila 1. 4. 2019.
¹⁴ Po vsebini gre za uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
¹⁵ Ki se glasi: „Prodajalec bo kupcu na račun (obračun) poleg dobavljene električne energije vključil tudi vse ostale predpisane dodatke, dajatve in prispevke ter po pogodbi, sklenjeni z distribucijskim operaterjem, tudi uporabo omrežij, ki jo distribucijski operater preko dobavitelja zaračunava kupcu, in s tem omogočil kupcu plačevanje električne energije in uporabo omrežja s skupnim računom. Vsaka pogodbena stranka lahko s posebno, pisno izjavo, ki se posreduje nasprotni stranki, na način, predviden s to pogodbo in Splošnimi pogoji, nasprotno stranko obvesti, da želi, da prodajalec preneha z zaračunavanjem uporabe omrežij s skupnim računom.“
¹⁶ Iz te določbe OZ izhaja, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka.
¹⁷ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 46/2019 z dne 10. 9. 2019.
¹⁸ Prim. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003, 2. točko obrazložitve, in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 84/2017 z dne 24. 8. 2017, 29. točko obrazložitve.
¹⁹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 74/2018 z dne 30. 8. 2018, 14. točko obrazložitve.