VSL Sodba I Cpg 713/2021

I. Pritožba tožnikov se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožniki morajo v roku 15 dni povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.208,72 EUR, in sicer vsak v deležu, ki ga opredeljuje ulomek, ki ima v števcu znesek, ki ga je ustrezni tožnik iztoževal, v imenovalcu pa znesek, ki so ga iztoževali vsi skupaj (140.283,00 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka tožnikom plačati zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka izpodbijane sodbe (I. točka izreka). Tožnikom je naložilo povrnitev toženkinih pravdnih stroškov v višini 2.890,67 EUR v roku 15 dni, in sicer vsakemu v deležu, ki ga opredeljuje ulomek, ki ima v števcu znesek, ki ga je ustrezni tožnik iztoževal, v imenovalcu pa znesek, ki so ga iztoževali vsi skupaj (140.283,00 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujejo tožniki. Višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih predlagajo, da višje sodišče toženki naloži povrnitev vseh pravdnih in pritožbenih stroškov tožnikov v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožnikov zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožnikom pa naloži plačilo stroškov toženkinega odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

4Pritožba tožnikov ni utemeljena.

5Toženka (Občina) je z Društvom A. (v nadaljevanju A.) sklenila Pogodbo o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa z dne 5. 4. 2017 (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju). Toženka je od te pogodbe 29. 6. 2017 odstopila. Sporno je, ali je bil ta odstop utemeljen.¹

6V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 11. člena Pogodbe o sofinanciranju sme toženka z enostransko izjavo odstopiti od pogodbe in zahtevati vrnitev izplačanih sredstev, če se ugotovi, da je prejemnik sredstva pridobil na podlagi neresničnih podatkov.

7V konkretni zadevi je sporna razlaga izjave A. v prijavnem obrazcu na javni razpis za sofinanciranje programa športa za leto 2017, na podlagi katere je bila sklenjena Pogodba o sofinanciranju. Izjava A. se je glasila: "Pod kazensko in materialno odgovornostjo izjavljamo, da nismo v stečajnem postopku, postopku prisilne poravnave ali likvidacije." Sporno vprašanje je, ali je takšna izjava vsebovala tudi izjavo, da A. ni v postopku poenostavljene prisilne poravnave oziroma da nad njim ni bila s pravnomočnim sklepom potrjena poenostavljena prisilna poravnava, glede katere rok za plačilo terjatev še ni potekel. V tistem času je namreč veljala potrjena poenostavljena prisilna poravnava po sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 14. 8. 2015, na podlagi katere je A. moral plačati terjatve svojih upnikov v 20-odstotnem deležu v štirih letih.

8Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava glede razlage sporne izjave ni utemeljen.

9Po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže.² V obravnavani zadevi je razlaga, ki jo stranki pripisujeta sporni izjavi, diametralno nasprotna, navedena določba pa tudi ni tako jasna oz. enoznačna, kot to poskušajo prikazati pritožniki. Zato je treba pri razlagi te določbe uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ.

10Višje sodišče se strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, da je bil smisel sporne izjave v sofinanciranju solventnih subjektov. Toženka je namreč odgovorna za varovanje namenskosti dodeljevanja in porabe nepovratnih proračunskih sredstev. Ta cilj pa utegne biti ogrožen v primeru nastopa insolventnosti prejemnika sredstev oziroma v primeru negotovosti glede njegove solventnosti in obstanka na trgu.³

11V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno postavilo na stališče, da je treba zaščititi domnevni javni interes in javna sredstva, saj naj bi šlo za sklenitev civilnopravne pogodbe med seboj prirejenih pogodbenih strank, višje sodišče pojasnjuje naslednje. Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena v javnem interesu, ki je bil v konkretnem primeru v spodbujanju programov športa, in ima zato značilnosti t. i. upravne pogodbe. Teh pogodb pa ni mogoče obravnavati popolnoma enako kot klasičnih pogodb zasebnega prava v smislu pravil OZ, saj je načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) deloma omejeno. Slovensko pravo upravnih pogodb ne ureja; sodna praksa pa jih presoja po splošnih pravilih civilnega prava, kolikor njeni javnopravni elementi tega ne izključujejo.⁴

12Glede na navedeno višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je A. s sporno izjavo izjavil, da ni niti v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Slednje potrjujeta tako jezikovna kot tudi namenska razlaga te izjave. Res je, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave vrsta postopka zaradi insolventnosti (2. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP), vendar pa glede na jezikovno razlago predstavlja podvrsto postopka prisilne poravnave. Ne držijo pritožbene navedbe, da gre za povsem različna postopka, na kar naj bi nakazovale razlike med obema postopkoma. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, veljajo za postopek poenostavljene prisilne poravnave le določene poenostavitve. Prisilna poravnava, potrjena v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ima enak učinek kot prisilna poravnava, potrjena v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek 212. člena v zvezi s 17. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). Navedena postopka se torej vodita z enakim namenom (zaradi dosege istega cilja), in sicer omogočiti insolventnemu dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi vzroke svoje insolventnosti in znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.⁵ Kljub temu da sta postopka usmerjena v nadaljevanje obstoja insolventnega dolžnika, pa ob upoštevanju vzrokov za začetek takšnega postopka pomenita določeno negotovost glede izida postopka in obstanka subjekta. Glede na navedeno je enako kot v postopku prisilne poravnave tudi v postopku poenostavljene prisilne poravnave cilj financiranja zaradi negotovosti glede solventnosti dolžnika ogrožen.⁶

13Prav tako se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je sporna izjava vsebovala tudi izjavo, da nad A. ni bila s pravnomočnim sklepom potrjena poenostavljena prisilna poravnava, glede katere rok za plačilo terjatev še ni potekel. V zvezi s tem višje sodišče najprej pojasnjuje, da se postopek prisilne poravnave konča s pravnomočnim sklepom o njeni potrditvi (2. točka drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP)⁷. Vendar pa je treba pri razlagi sporne izjave upoštevati namen oz. cilj te izjave in v zvezi s tem učinke potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Za položaj, ko je nad dolžnikom tekel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil končan s potrditvijo prisilne poravnave, sta v 14. členu ZFPPIPP določeni dve izpodbojni domnevi. Prva, pozitivna domneva, je določena v petem odstavku 14. člena ZFPPIPP, po katerem velja, če se ne dokaže drugače, da je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave prenehal položaj insolventnosti dolžnika. Ta domneva se nanaša na poslovnofinančni položaj dolžnika, ki obstaja v času potrditve prisilne poravnave. Druga, negativna domneva, ki je določena v 2. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (na katero se je pri razlagi oprlo tudi sodišče prve stopnje), pa se nanaša na položaj, ki nastane pozneje, torej po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. V primeru, ko dolžnik ukrepov načrta finančnega prestrukturiranja ne izvaja v skladu z načrtovanim, se vzpostavi zakonska domneva, da je pri njem podana insolventnost. Glede na slednji določbi višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je učinek potrjene prisilne poravnave tudi ta, da je solventnost dolžnika tudi še po potrjeni prisilni poravnavi, vse do zaključka roka za plačilo terjatev (kljub pozitivni domnevi o prenehanju položaja insolventnosti dolžnika), v določeni meri negotova, zaradi česar je ogrožen tudi cilj varstva proračunskih sredstev. Za razlago sporne izjave pa ni pravno odločilno, kot to izpostavlja pritožba, ali je A. v času odstopa od Pogodbe tudi res za več kot dva meseca zamujalo s plačilom svojih obveznosti.⁸

Ne glede na to, da se postopek konča s pravnomočnim sklepom o potrditvi PPP, ni bil namen izjave seznanitev toženke s procesnimi določili ZFPPIPP o končanju postopka, pač pa je bil njen namen seznanitev s finančnim položajem A. Ta cilj pa je od A. terjal, da toženko seznani tudi z dejstvom, da je bila pri njem sklenjena PPP, pri kateri rok za plačilo, še ni potekel.

14Pritožbeno zatrjevana okoliščina, da sta bila v prejšnjih letih tako A. kot B. že v postopku poenostavljene prisilne poravnave, pa toženka tudi v zvezi s tistimi razpisi z bistveno enakimi pogoji ni odstopila od pogodb o sofinanciranju, ne more zmanjšati teže jezikovni in namenski razlagi sporne izjave. Še posebej ne ob dejstvu, da tožniki glede B. niso niti trdili, da je toženka vedela za postopek poenostavljene prisilne poravnave nad njim, glede A. pa tega vedenja niso dokazali (pri čemer je toženka te navedbe prerekala). Zgolj dejstvo, da je bil eden izmed upnikov v postopku poenostavljene prisilne poravnave nad A. tudi C., ki je v lasti toženke, pa toženkinega vedenja o tem postopku še ne izkazuje. Gre namreč za drugo pravno osebo in ni nujno oziroma je celo neobičajno, da bi bili lastniki seznanjeni z vsemi njenimi dolžniki in upniki. Sodišče prve stopnje se sicer do teh navedb tožnikov (torej, da je toženka vedela za postopek poenostavljene prisilne poravnave nad A.) res ni opredelilo, vendar pa je to kršitev odpravilo višje sodišče samo. Pritožbeni očitek, da bi morala toženka glede na 6. člen OZ in glede na to, da gre za javno dostopne podatke, sama preveriti, da prijavitelj na razpis ni v nobenem od insolvenčnih postopkov, ni utemeljen. Stranki Pogodbe o sofinanciranju sta se namreč v skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) dogovorili, da ima toženka možnost odstopiti od pogodbe, če se ugotovi, da je prejemnik sredstva pridobil na podlagi neresničnih podatkov. Sporna izjava pa je vključevala tudi podatek o tem, ali je prijavitelj v insolvenčnem postopku. Tožniki se zato ne morejo sklicevati na to, da bi morala toženka kljub navedbi teh podatkov v izjavi še sama preverjati njihovo resničnost.

15Ker je torej A. v izjavi podalo neresnične podatke (da ni v postopku prisilne poravnave), je toženka utemeljeno odstopila od Pogodbe o sofinanciranju. Tožbeni zahtevek zato po temelju ni utemeljen.

16Tudi sicer pa (če bi bil zahtevek po temelju utemeljen) višje sodišče ugotavlja, da tožba ni sklepčna po višini. Tožniki tožbeni zahtevek utemeljujejo na podlagi 117. člena OZ. Prvi odstavek tega člena določa, da če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, za kolikor je imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

17A. se je s Pogodbo o sofinanciranju zavezalo izvajati programe športa, toženka (Občina) pa se je zavezala sofinancirati programe športa za leto 2017, ki so navedeni v 2. členu Pogodbe o sofinanciranju (1. člen). Gre za izvajanje evropskih ligaških tekmovanj in svetovnih pokalov (liga X). V 2. členu je nadalje določeno, da je dodeljeno sredstev 220.000,00 EUR, da pa se bo delež sofinanciranja Občine v primeru, da bodo dejanski (končni) stroški izvedbe programa športa nižji od ocenjene vrednosti 220.000,00 EUR, sorazmerno znižal. V 3. členu je bila določena obveznost A., da zadnji zahtevek za izplačilo vnese v spletno aplikacijo Občine najkasneje do 30. 11. 2017, pri čemer mora priložiti poročilo o izvedbi programa športa, zbirnik že plačanih računov oziroma drugih knjigovodskih listin, ki vsebinsko utemeljujejo nastale stroške, poročilo o izvedbi programov športa ter dokazila o plačilu priloženih računov.

18Če bi bila za nemožnost izpolnitve pogodbene obveznosti A., tj. izvedbe evropskih ligaških tekmovanj in svetovnih pokalov v ligi X ter oddaje zahtevka za izplačilo z dokazili, res odgovorna toženka, bi na podlagi prvega odstavka 117. člena OZ ugasnila obveznost A. do toženke. Na podlagi navedene določbe bi A. res obdržalo svojo terjatev do toženke (kot to trdijo tožniki), vendar pa bi bila ta terjatev zmanjšana za koristi od tega, ker bi bilo A. prosto lastne obveznosti. Določilo 117. člena namreč A. priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosto svoje obveznosti. Višje sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je tudi toženka v postopku ugovarjala, da je tožba nesklepčna. Trdila je, da bi bilo A. do plačila določenega zneska upravičeno samo, če bi izkazalo obstoj računov in njihovo plačilo ter da na podlagi Pogodbe o sofinanciranju ne bi bilo avtomatsko upravičeno do zneska 220.000,00 EUR, temveč bi morali stroški dejansko nastati in računi biti plačani. Iz navedb tožnikov izhaja, da je A. zadnjo tekmo v ligi X odigralo 21. 2. 2017, nato pa je bila članska sekcija prenesena na D. Glede na navedeno A. v letu 2017 zagotovo ni imelo stroškov v višini 220.000,00 EUR (vsaj del teh sredstev torej zagotovo predstavlja korist, ki jo je imelo od tega, ker je bilo prosto lastne obveznosti). Tožniki pa niso podali trditev, katere stroške in v kolikšni višini A. zaradi odstopa od pogodbe ni imelo v letu 2017 oziroma katere stroške in v kolikšni višini je v tem letu imelo. Navedli so sicer, da je A. v prvi polovici leta 2017 s svojo člansko ekipo sodelovalo na mednarodnem tekmovanju in naj bi bilo tako za to obdobje nedvomno upravičeno do sredstev po Pogodbi o sofinanciranju, vendar pa (kot že pojasnjeno) niso navedli, kolikšne stroške (če sploh) je imelo z izvedbo tega tekmovanja. Zaradi odsotnosti konkretiziranih navedb tožnikov glede (višine) stroškov oziroma koristi od tega, ker je bilo A. prosto lastne obveznosti, je tožba po višini nesklepčna.⁹

19Pritožniki neutemeljeno trdijo, da sta jim bili kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravica do sodnega varstva, ki obsega tudi pravico do nepristranskosti sodišča, iz 23. člena URS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ne drži namreč očitek, da je bilo sodišče prve stopnje celoten postopek postavljeno na stališče, da je treba zavarovati toženkine pravice, ker naj bi šlo za pravno osebo javnega prava, ki deluje v javnem interesu, ter da naj bi jo zaradi njenega položaja postavilo v privilegiran položaj. Sodišče prve stopnje je razlagalo sporno izjavo v skladu z razlagalnimi pravili iz drugega odstavka 82. člena OZ, pri čemer je ob uporabi namenske razlage pravilno upoštevalo tudi cilj te izjave oziroma splošno uveljavljeno načelo varstva proračunskih sredstev.

20Pritožniki nadalje utemeljujejo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede več navedb tožnikov. Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, temveč se je dolžno opredeliti le do relevantnih nosilnih naziranj strank,¹⁰ kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Nasprotno stališče pritožnikov je zmotno. Navedbe, da je toženka nekaj dni po odstopu od Pogodbe o sofinanciranju objavila nov razpis, katerega predmet so bila ista denarna sredstva, ki so bila nato dodeljena D.; navedbe glede zapisnikov sej slednjega kluba; navedbe o tem, da je Komisija za izvedbo javnega razpisa za sofinanciranje programov, dodelitve domicila in dodelitve uporabe prostora programov letnega programa športa 2017 kot ustrezno ocenila vlogo A.; trditve glede vprašanj, ki se nanašajo na postopek izvršbe; za odločitev niso pravno odločilne.

21Pritožniki z navedbami, da sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo ni povzelo navedb strank, uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki jo opredeljuje prvi odstavek 339. člena ZPP, in sicer kršitev četrtega odstavka 324. člena ZPP. Ta očitek ni utemeljen, saj uveljavljana kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, niti tega pritožniki ne zatrjujejo. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzelo navedbe strank. V zvezi s tem višje sodišče opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni dolžno dobesedno in v celoti povzemati vseh navedb strank, temveč le tiste in v tolikšnem obsegu, da je odločitev mogoče preizkusiti. Slednje pa je bilo pritožnikom zagotovo omogočeno.

22Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožniki glede odločitve o stroških niso podali nobenih konkretiziranih očitkov, njihova pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Višje sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožniki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo niso dobili izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznajo, kateri razlogi so vodili višje sodišče k njegovi odločitvi.¹¹ Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožnikov izkazali za neutemeljene in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

23O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT). Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato morajo sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.625 točk (1. točka tar. št. 22 OT), materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) skupaj znaša 1.208,72 EUR. Tožniki morajo ta znesek toženki plačati, vsak v 15 dneh v ustreznem deležu, kot izhaja iz izreka. V primeru plačilne zamude je toženka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Višje sodišče pojasnjuje, da je aktivna legitimacija tožnikov podana na podlagi pravnomočnega sklepa o prenosu terjatve v izterjavo.
² Prim. sodni odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 95/2013 z dne 15. 10. 2015 in II Ips 1055/2007 z dne 17. 2. 2011.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 37/2020-3, točki 19 in 20 obrazložitve.
⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 37/2020-3, točko 24 obrazložitve.
⁵ Glej N. Plavšak, E-paket INS s komentarjem ZFPPIPP, urejeno sodno prakso in vzorci, Ljubljana, Tax-Fin-Lex, ABC nepremičnine, 2017, komentar 221.b člena ZFPPIPP.
⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 37/2020-3, točki 19 in 20 obrazložitve.
⁷ Po tej določbi velja, da je dolžnik, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil končan s potrditvijo prisilne poravnave, trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo taksativno naštetih obveznosti. Tudi Nina Plavšak v komentarju 150. člena ZFPPIPP navaja, da pravne posledice postopka prisilne poravnave trajajo do konca postopka prisilne poravnave, torej do izdaje sklepa, s katerim sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, zavrne predlog za prisilno poravnavo ali potrdi prisilno poravnavo (N. Plavšak, prav tam, komentar 150. člena ZFPPIPP).
⁸ Višje sodišče zgolj dodaja, da je bil nad A. kasneje tudi začet stečajni postopek, ki je bil pravnomočno končan 29. 10. 2020.
⁹ Prim. tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 99/2019 z dne 5. 3. 2020, 12. točko obrazložitve, in I Cpg 586/2014 z dne 2. 12. 2014, 10. točko obrazložitve.
¹⁰ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001, 9. točko obrazložitve.
¹¹ Prim. sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 ter sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.