VSM Sodba II Kp 58775/2018

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 312,00 EUR.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Obdolženemu je bila po 57. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 11 mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje 3 mesece zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 1 leto in 1 mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v roku dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR ter oškodovankine potrebne izdatke in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca, medtem ko je bil vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb "kazenskega zakonika" ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Po prejemu pritožbe je bil sodišču druge stopnje predložen še odgovor na pritožbo oškodovankinega pooblaščenca, kar ni pravilno, saj oškodovanka v razmerju do obdolženca ni stranka in se pritožba v odgovor zoper obsodilno sodbo, ko sploh ni bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, ne pošilja.

4Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je postalo pozorno na pravilno poimenovanje uveljavljanih izpodbojnih razlogov, ko je po pritožbeni obrazložitvi ugotovilo, da pritožnik ne uveljavlja le bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, ampak še kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka tega člena. Ker izpodbojna predmeta nista enaka, sta bila v nadaljevanju preizkušena ločeno, v ustreznem vrstnem redu ter na način, da je vsebina posameznega predmeta jasno razvidna.

6Po pritožbeni obrazložitvi pritožnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka tega člena. Sodnica posameznica bi morala biti v tej zadevi izločena, saj je že odločala kot članica senata v preiskavi, ko je bilo obdolženemu prepovedano približevati se oškodovanki. Tedaj se je seznanila z dokazi oziroma odločbama Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Ks 58775/2018 z dne 19. 12. 2018 in I Kpd 58775/2018 z dne 21. 12. 2018, ki bi po pritožnikovi oceni morali biti izločeni, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbama Up-26/19 in U-I-227/19 z dne 2. 9. 2021 odločilo, da je bila obdolženemu z navedenima odločbama Okrožnega sodišča v Murski Soboti, kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Ti dve odločbi bi morali biti izločeni še zato, ker je Ustavno sodišče tudi za 61. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije odločilo, da je v neskladju z Ustavo in se potem sodba opira na dokaz, ki bi moral biti iz sodnega spisa izločen. Razen tega je izrek sodbe nerazumljiv, saj sta dejanji opisani na izvedbeno nemogoč način, v njeni obrazložitvi pa niso navedeni razlogi v zvezi z dokaznim predlogom 16. 6. 2021 in ne podlage, po katerih je bilo ugotovljeno, da oškodovanka na glavni obravnavi ne bi govorila po resnici. Končno, sodišče prve stopnje je napačno ravnalo tudi tedaj, ko ni znova odločalo o dokaznem predlogu po zaslišanju priče B. B. in ko je zavrnilo dokazna predloga po postavitvi drugega izvedenca psihiatra ter po postavitvi izvedenca kliničnega psihologa. Prvega dokaznega predloga pritožnik ni umaknil, druga dva dokazna predloga pa sta bila glede na vsebino preostalih dokazov utemeljena.

7Kršitve niso podane. V zvezi z odločbama Okrožnega sodišča v Murski Soboti je treba najprej opozoriti, da Ustavno sodišče v odločbi U-I-227/19 z dne 19. 9. 2019 ni razveljavilo sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Ks 58775/2018 z dne 19. 12. 2018, temveč sklep I Ks 58775/2018 z dne 27. 12. 2018. Ne glede na razliko, po Ustavnem sodišču razveljavljena sklepa ne sodita med dokaze, ki bi po določbah ZKP morali biti iz spisa izločeni. Zapoved izločitve se nanaša na posebej določene dokaze iz drugega odstavka 83. člena ZKP, ki so v zvezi z obdolženčevimi ravnanji iz opisa dejanj po vloženi obtožnici, medtem ko je prvi sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti dokaz o ravnanju preiskovalne sodnice, ki je dne 21. 12. 2018 odločala o oškodovankinem predlogu za podaljšanje, obdolžencu izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, drugi sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti pa dokaz o ravnanju senata iz šestega odstavka 25. člena ZKP, ki je 27. 12. 2018 odločal o obdolženčevi pritožbi zoper navedeno ravnanje preiskovalne sodnice. Predmet seznanitve sodnice posameznice, ki je sodila v obravnavani zadevi tako ni enak predmetu seznanitve iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, ki je pogoj za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Še zlasti, ko o protipravnosti dejanskih podlag ali dokazov, zaradi katerih je preiskovalna sodnica sledila oškodovankinemu predlogu, Ustavno sodišče niti po pritožbeni obrazložitvi ni odločalo in je potem toliko bolj gotovo, da se je sodnica posameznica smela seznaniti z obema odločbama.

8Povezana z ugotovljenim je tudi pritožbena graja sklicevanja sodišča prve stopnje na, pravilno, samo sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 58775/2018 z dne 21. 12. 2018, za katerega je Ustavno sodišče v zgornji odločbi nedvomno ugotovilo, da je bila z odločitvijo o predlogu za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja kršena obdolženčeva pravica do enakega varstva njegovih pravic iz 22. člena Ustave. Toda kot je to obrazloženo na 14. strani sodbe, sodišče prve stopnje z omenjanjem navedenega sklepa preiskovalne sodnice ni utemeljevalo materialnopravnih dejstev iz opisa dejanj v obtožnici, ampak je povzelo ravnanje sodišča po ugotovljenem oškodovankinem iskanju sodnega varstva. Razlika v dokaznem predmetu tako pomeni, da sodba dejansko ni oprta na sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 58775/2018 z dne 21. 12. 2018, kar je prvi od pogojev za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni bil izpolnjen in je bilo pritožnika glede zatrjevane nedovoljenosti dokazov še v tem delu zavrniti.

9Obdolženčevo izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju pod točko I in II izreka sodbe je razumljivo opisano, ker je potisk z rokama v predel vratu izkustveno vzeto povsem mogoč. Če pritožnik kljub neutemeljenemu zatrjevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri zatrjevanem vztraja, po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta je predmet preizkusa, o katerem se bo sodišče druge stopnje posebej izjavilo, ostala pritožbena zatrjevanja, vključno z domnevno pomanjkljivo dokazno oceno oškodovankine izpovedbe pa morajo biti uvrščena med bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi sodbe so namreč jasno razvidne dokazne podlage, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sledilo oškodovankini izpovedbi in da po uporabljenem sklepanju od "večjega k manjšemu" logično ni bilo podlag, zaradi katerih bi ravnalo nasprotno. Drugače od ugotovljenega, drži pritožnikova navedba, da sodišče prve stopnje ni neposredno odločalo o dokaznem predlogu z dne 16. 6. 2021, po katerem bi naj bile pri Policijski postaji Murska Sobota opravljene poizvedbe o oškodovankinem domnevnem kolapsu in agresivnem vedenju 21. 1. 2019. To je sicer kršitev četrtega odstavka 329. člena ZKP, vendar brez učinka na ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 27. 10. 2021 ugodilo zagovornikovemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca psihiatra ter že tedaj odredilo, da mora izvedenec predhodno pridobiti vso medicinsko dokumentacijo glede oškodovankinih duševnih težav. Izvedenec je po odrejem ravnal in se glede vsebin iz pritožnikovega prvega predloga tudi opredelil.

10V nadaljevanju se sodišče druge stopnje ni strinjalo s pritožnikovo grajo ravnanja sodišča prve stopnje glede predlaganega zaslišanja priče B. B. in ne glede zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi drugega izvedenca psihiatra oziroma po postavitvi izvedenca kliničnega psihologa. O predlaganem zaslišanju priče B. B. je sodišče prve stopnje negativno odločilo na glavni obravnavi dne 27. 10. 2021 ter o enkrat odločenem, brez novega dokaznega predloga, na znova začeti glavni obravnavi ni bilo dolžno spet odločati. Kaj takšnega ni zapovedano po nobeni določbi ZKP, medtem ko z zavrnitvijo dokaznega predloga nobena določba ZKP ni bila kršena. Po četrtem odstavku 329. člena ZKP sodišča o dokaznih predlogih odločajo po prosti presoji iz prvega odstavka 18. člena ZKP, ki so jo po sedmem odstavku 364. člena ZKP dolžna obrazložiti. Navedena dokazna predloga sta bila po razumljivih razlogih sodbe zavrnjena kot nepotrebna, potem, ko je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje izvedenca psihiatra in ko ga je na glavni obravnavi neposredno zaslišalo. Ocenilo je, da je izvedenec po oškodovankinem pregledu in po pridobljeni medicinski dokumentaciji upošteval vse potrebne podatke, da je na takšni podlagi in na ustrezno visoki strokovni ravni odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, kar je v nadaljevanju še obrazložil. Sodišče druge stopnje povzeti oceni pritrjuje, ko po drugi strani pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ne navede konkretnih okoliščin zaradi katerih ocenjuje, da izvedenčeve ugotovitve niso zanesljive oziroma, da po sodišču določenim nalogam ni bil kos in, kaj konkretno drugega bi bilo ugotovljeno z izvedencem kliničnim psihologom, kar z izvedencem psihiatrom ni bilo mogoče ugotoviti. Skratka, pritožnikova zatrjevanja z zvezi z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v prvem delu niso točna, v drugem delu ugotovljena kršitev ZKP ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, v tretjem delu pa so zatrjevanja neutemeljena ter jim sodišče druge stopnje po ugotovljenem ni sledilo.

11Z obrazložitvijo, po kateri je bil obdolženi pod točko I in točko II izreka sodbe spoznan za krivega storitve dveh enakih kaznivih dejanj, kar v smislu istega historičnega dogodka ni dovoljeno, pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Drugače kot pri kaznivem dejanju nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem, drugem ali tretjem odstavku 191. člena KZ-1, lahka telesna poškodba kot prepovedana posledica iz prvega odstavka 122. člena KZ-1 ni konzumirana v nobeni njegovi obliki. Pomeni, da stek med tema dvema kaznivima dejanjema ni navidezen, pritožbena zatrjevanja o istem historičnem dogodku, ki da je narekoval enoten opis in opredelitev kaznivega dejanja (le) po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pa so posledično zmotna. Kljub delno časovnemu prekrivanju in prekrivanju v izvršitvenem ravnanju, sta dejanji zaradi razlike med podrejenostjo položaja in omenjeno lahko telesno poškodbo kot njunima prepovedanima posledicama ohranili samostojnost, enega nasproti drugemu in je potem tudi bilo prav, da sta bili vsako zase ustrezno - različno pravno opredeljeni (prim. sodba VSK II Kp 42071/2012 z dne 5. 9. 2018 in sodba VSM III Kp 45875/2019 z dne 3. 3. 2020).

12Pritožnik se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ker so bile obdolženčeve navedbe iz zagovora o oškodovankinih kompulzivnih samopoškodovanjih potrjene z brazgotinami na njenih rokah, da je bila oškodovanka v času samopoškodovanja mentalno odsotna, obdolženi pa ji je tedaj poskušal zgolj pomagati. Razen tega je izvedenec medicinske stroke po predočenem obdolženčevem zagovoru in oškodovankini izpovedbi povedal, da so poškodbe bolj verjetno nastale na način kot ga je opisal obdolženi, in sicer tako, da je oškodovanka zadela topi predmet, kjer so bile nameščene kljuke in zadobila poškodbe po levem delu telesa, ko pa se je obrnila so nastale poškodbe na vratu. Nikjer iz zdravniške dokumentacije za oškodovanko pa ne izhaja zatrjevana udarnina roke, saj če bi do te poškodbe prišlo, bi to oškodovanka zdravniku povedala. Obdolženčev zagovor delno potrjujejo ugotovitve izvedenca psihiatra, po katerih je pri osebah, ki so nagnjene k samopoškodovanju, možno, da če kdo želi preprečiti se samopoškodovanja vseeno nadaljujejo. Različno od izvedencev medicinske stroke, je izvedenec psihiater potrdil, da so samopoškodbe lahko pojavijo tudi na mah, s čemer se je oškodovankina izpovedba o poškodbi z vejo izkazala za neresnično. Ostalim ugotovitvam izvedenca psihiatra, pritožnik nasprotuje, saj temelje na zgrešenem izvoru oškodovankinih težav v uživanju tobaka oziroma kajenju, kar vse je v dokaznem predlogu z dne 11. 5. 2022 dodatno obrazložil. Pritožnik v nadaljevanju še navaja, da se je obdolženi udeleževal vadbe (treninga) socialnih veščin, na željo oškodovanke, ki ga je zaradi duševne bolezni dojemala kot nasilnega, sam pa ji je tudi na takšen način želel pomagati. Nenazadnje je bil oškodovanki ponujen umik na varno, ki ga je po izpovedbi priče C. C. zavrnila. Razlog priči ni bil znan, je pa vedela povedati, da oškodovanka o obdolženemu ni nikoli grdo govorila. Končno, priči E. E. in A. A. sta obdolženčev zagovor potrjevali na podlagi lastnih zaznav, medtem ko sta priči C. C. ter D. D. izpovedovala na podlagi oškodovankinih pripovedovanj. Zavrnitev izpovedb prvih dveh prič zgolj zaradi sorodstvenega razmerja je nesprejemljiva, saj bi bilo treba na enak način zavrniti še izpovedbo priče D. D., ki je na izid kazenskega postopka, po vloženi odškodninski tožbi zoper obdolženca neposredno zainteresiran.

13Res je, da je bil obdolženčev zagovor o oškodovankinih kompulzivnih samopoškodovanjih potrjen, vendar je glede na opis dejanj v izreku sodbe odločilno, ali je oškodovanka tako ravnala tudi v obravnavanem obdobju. Tega dokazni postopek po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni potrdil. Ne samo zato, ker niti obdolženi v zagovoru ni povedal, da je bila oškodovanka pri takšnih poskusih vsaj delno uspešna in ker tega v pridobljeni medicinski dokumentaciji ni zaslediti. Še več, izvedenec medicinske stroke je po predočenju edinega dokaza, ki bi naj potrjeval oškodovankino samopoškodovanje na nogi, to možnost praktično zavrnil, v ostalem pa more biti pritožnikovo povzemanje izvedenčevih ugotovitev znova dopolnjeno z navedbo, da bi 10. 12. 2018 sicer lahko prišlo do poškodbe, če bi oškodovanka zadela s hrbtom ob steno, vendar bi se tedaj glede na poškodbe ličnice, morala nekam udariti. Obdolženčev zagovor tako v nobeni od obeh zatrjevanih okoliščin nima ustrezne podlage v izvedenčevih ugotovitvah, kot nima podlage pritožnikovo sklicevanje na izostali zapis o udarnini na oškodovankini roki v medicinski dokumentaciji, ki da je posledica dejstva, da oškodovanka tedaj ni bila poškodovana. Izvedenec medicinske stroke je namreč opozoril na možne razlage, zakaj oškodovankine poškodbe izven opisa dejanja v medicinski dokumentaciji niso bile zabeležene in je potem jasno, da samo zato oškodovankine poškodbe po ali znotraj opisa dejanja ne morejo biti izključeno ali po njeni izpovedbi izmišljene.

14Podobno nepopolna je pritožnikova ocena ugotovitev izvedenca psihiatra, ki ne izhaja iz njihovega bistva, po katerem pri oškodovanki v obravnavanem obdobju od leta 2015 do 10. 12. 2018 ni bilo mogoče potrditi duševne motnje, zaradi katerih bi bil njen stik z realnostjo hudo moten ali zaradi katere ne bi bila sposobna dojemati medosebnih odnosov ali dogodkov v okolju, si jih zapomniti in pozneje podatkov o tovrstnih dogodkih ponovno priklicati v spomin in jih opisati drugim. Hkrati so po izvedencu psihiatru ugotovljene oškodovankine težave na področju asertivnosti, s težnjo po podredljivosti v medosebnih odnosih in samoobtoževanju ob nizki samopodobi, sodišču prve stopnje dale ustrezno podlago za oceno, da je bila oškodovanka zaradi teh svojih lastnosti le še lažja žrtev za obdolženega, ki je tako lahko z njo grdo ravnal, si jo podrejal, sama pa se mu ni znala ali zmogla dalj časa upreti. Povzetemu se je pritožnik v lastni oceni izvedenčevih ugotovitev izognil, podarjal pa je izseke iz splošnih izvedenčevih odgovorov na zastavljena vprašanja (hrbtna stran l. št. 401 in 402), brez da bi omenjal izvedenčeve pridržke in zadržke, po katerih je vsebina njegovih odgovorov drugačna od tiste iz pritožbene obrazložitve. Enako velja za izvedenčeve ugotovitve o vzroku za oškodovankine težave, ki so v pritožbeni obrazložitvi postavljene izven konteksta, medtem ko je treba glede pritožnikovih pripomb iz navedenega dokaznega predloga opozoriti, da je bil ta podan v pisni obliki na sami glavni obravnavi 11. 5. 2022 (l. št. 391) in da je bilo na pripombe skozi izvedenčevo zaslišanje v celoti odgovorjeno. Pri pripombah tako ne gre za nekaj več, kar je izvedenčevem zaslišanju šele sledilo, ampak za navajanja, ki jih je sodišče prve stopnje sproti preizkusilo in šele nato izvedenčevim ugotovitvam utemeljeno sledilo. V zvezi z izvedenčevimi ugotovitvami so še pritožbene navedbe o obdolženčevih motivih za udeležbo na vadbi socialnih veščin, ki so se po neugotovljeni oškodovankini duševni bolezni in posledično zmotnem dojemanju obdolženca izkazale za povsem brez podlage ter jih je bilo brez nadaljnje ocene le še zavrniti.

15Sodišče druge stopnje se ne strinja niti s pritožnikovo oceno izpovedb prič C. C., D. D. ter E. E. in A. A. Pri prvi priči je znova težava v popolnosti povzetkov njene izpovedbe v pritožbeni obrazložitvi in zlasti pravilnega konteksta, ki ga je pritožnik priredil ter v bistvu prikazal, da je oškodovanka pričo poklicala brez pravega razloga. To po popolnem povzetku pričine izpovedbe preprosto ni res, kot ne drži povsem, da je priča D. D. izpovedoval zgolj na podlagi oškodovankinega pripovedovanja. Če nič drugega je po popolnem povzetku pričine izpovedbe in pravilni oceni sodišča prve stopnje D. D. pri oškodovanki vsaj dvakrat neposredno zaznal posledice obdolženčevih ravnanj, o katerih mu je oškodovanka pripovedovala. Drugače je pri pričah E. E. in A. A., ki po popolnem povzetku njunih izpovedb pri obravnavanem dogajanju med obdolženim in oškodovanko neposredno nista bila navzoča oziroma sta bila s tem seznanjena še bolj posredno kot priči C. C. in zlasti D. D. Pomeni, da pri oceni izpovedb prič E. E. in A. A. ne gre toliko za njuno sorodstveno vez z obdolženim, ampak da priči glede na samo vsebino izpovedb ter v razmerju do ostalih obremenjujočih dokazov, obdolženega v ničemer nista razbremenjevali. Ostane torej povezava med popolno povzetimi ter v ustrezni kontekst postavljenimi obremenjujočimi dokazi z oškodovankino, nedvomno obremenjujočo izpovedbo, ki je sodišču prve stopnje omogočala, da je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno oziroma na način, da sodišče druge stopnje v grajanje ugotovitve iz pritožbene obrazložitve ni dvomilo.

16Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, sodišče druge stopnje pa jo je bilo dolžno preizkusiti glede na uveljavljana izpodbojna razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (386. člen ZKP). Odločbe v obdolženčevo korist ni spreminjalo, ker je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena zgolj opozorilna kazenska sankcija z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo, ugotovljeno olajševalno okoliščino ter namen kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 nista čezmerni.

17Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere mora samo paziti, je o pritožbi zagovornika A. A. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številkah 7113, 71113 ter 7122 Taksne tarife. Pritožnik s pritožbo ni uspel, dejanske podlage za odmero sodne takse pa so bile ugotovljene po posredovanih podatkih sodišču prve stopnje.