VSM Sodba III Kp 19796/2022

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov ne izreče.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po šestem odstavku 308. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo kazen tri leta in osem mesecev zapora in denarno kazen v višini 24 dnevnih zneskov po 41,33 EUR, kar znaša skupaj 991,92 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo tudi čas, prestan v priporu. Obdolžencu je bila izrečena še stranska kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas štirih let, pri čemer se čas, prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ob tem pa še odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP potrebni izdatki in nagrada obdolžencu postavljene zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu vzelo elektronski napravi, in sicer mobilni telefon znamke Samsung S7 Edge z IMEI ŠT. 357973/08/968746/87 in SIM kartico s serijsko št. 89385 92421 01049 9080.

2Zoper sodbo se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov, pritožila zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se obdolžencu vrneta zaseženi elektronski napravi, podrejeno pa, da se sodba v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Zagovornica v pritožbi, ob tem ko smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP, utemeljeno opozarja na dejstvo, da je obdolženec v predmetni zadevi z državnim tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče sprejelo. Ob tem je obdolžencu izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov, ki pa ni obligatorno predpisan. Pritožba še opozarja, da ni bilo nobene potrebe za odvzem mobilnega telefona, saj bi zadostoval odvzem SIM kartice. Uporabnik se namreč preko SIM kartice poveže na omrežje posameznega mobilnega operaterja, preko katerega lahko dostopa do določenih mobilnih storitev in SIM kartica je tista, ki vsebuje pomembne informacije, kot so telefonska številka, varnostni podatki, imenik in SMS sporočila. Tako pritožba meni, da izrečeni varnostni ukrep ni sorazmeren, prav tako pa opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odvzem mobilnega telefona, ki ne predstavlja le komunikacijskega sredstva, temveč tudi predmet, v katerem je veliko osebnih podatkov in aplikacij (spletno bančništvo, družbena omrežja in podobno). Tako se po prepričanju obrambe z odvzemom mobilnega telefona posega v druge ustavne pravice obdolženca in zato ni sorazmeren ukrep. Nazadnje pritožba še izpostavlja, da sodba ne vsebuje obrazložitve glede sorazmernosti predmetnega ukrepa, zaradi česar je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede na to, da je predmetni varnostni ukrep določen fakultativno.

5Pritožba ima prav, ko opozarja na dejstvo, da pri obravnavanem kaznivem dejanju varnostni ukrep odvzema predmetov, razen če gre za prevozno sredstvo (osmi odstavek 308. člena KZ-1), ni obligatorno predpisan. Kakšna je lahko vsebina sporazuma o priznanju krivde, je določeno s 450.b členom ZKP, pri čemer v skladu z drugim odstavkom citiranega člena predmet sporazuma o priznanju krivde med drugim ne morejo biti varnostni ukrepi, kadar so obvezni. To hkrati na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju pomeni, da se obdolženec in državni tožilec o varnostnih ukrepih kot kazenskih sankcijah (prvi odstavek 3. člena KZ-1¹), kadar so ti določeni fakultativno, lahko dogovorita s sporazumom o priznanju krivde.

6Iz sporazuma o priznanju krivde št. KT 6066/2022 z dne 11. 5. 2022, ki ga je sodišče sprejelo na predobravnavnem naroku 11. 5. 2022, izhaja, da se državna tožilka in obdolženec o tem, da bi se obdolžencu izrekel tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, to je mobitela in SIM kartice, nista sporazumela. Predlog za odvzem navedenih predmetov v skladu s 73. členom KZ-1 je podal državni tožilec šele v zaključni besedi na naroku za izrek kazenske sankcije, čemur je sodišče prve stopnje premalo kritično sledilo. Sporazum o priznanju krivde je namreč dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe pred sodiščem priznal, pri čemer je njegov temeljni namen zagotoviti večjo učinkovitost kazenskega postopka. Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, ki je v njem dogovorjena in njegovih sestavin ne sme spreminjati. Preden sodišče sporazum sprejme, presodi le zakonitost kazenske sankcije, torej če je sankcija dogovorjena v mejah z zakonom predpisane kazni, pri tem pa nima pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma². V zvezi s predmetnim varnostnim ukrepom je primerljiva situacija, ko sodišče s sodbo ne odloči o odvzemu predmetov in naknadno lahko to s sklepom na podlagi tretjega odstavka 498. člena ZKP popravi le v primeru obligatornega odvzema, medtem ko naknadni odvzem predmetov, kadar gre za fakultativni ukrep, ni več dopusten. Ker sodišče v sodbi fakultativnega varnostnega ukrepa ni izreklo, je namreč možna razlaga, da tega ni storilo, ker je ocenilo, da to ni nujno oziroma potrebno. Naknadni odvzem predmetov bi v takem primeru pomenil nedovoljeno dopolnitev pravnomočne obsodilne sodbe.³ Tudi v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pomeni naknadno določen odvzem predmetov nedovoljeno dopolnjevanje volje strank, zato sodišče tega ukrepa, potem ko je sporazum enkrat sprejelo, ne bi smelo izreči.

7Sodišče prve stopnje tako torej ne bi smelo posegati v dogovorjeno kazensko sankcijo, ki je bila predmet sporazuma o priznanju krivde, saj je s tem, ko je izreklo pritožbeno problematizirani varnostni ukrep, dodalo kazensko sankcijo, ki s sporazumom ni bila dogovorjena. Četudi je državni tožilec v zaključni besedi ta varnostni ukrep predlagal, je s tem podal predlog, ki je presegel dogovorjeni sporazum, zato mu sodišče ne bi smelo slediti. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP je namreč sodišče, ko sprejme sporazum o priznanju krivde, omejeno pri izrekanju strožje kazenske sankcije od dogovorjene. Varnostni ukrep bi lahko sodišče dodatno izreklo le v primeru, kadar bi ta bil obvezno predpisan, pri čemer je pri obravnavanem kaznivem dejanju, kot že omenjeno, v osmem odstavku 308. člena KZ-1 obligatorno predpisan le odvzem prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države.

8Glede na obrazloženo je zato pritožbeno sodišče, ki sicer ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo kakšnih kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbi ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se obdolžencu varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu KZ-1, to je odvzem elektronskih naprav, navedenih v III. točki izreka izpodbijane sodbe, ne izreče.

9Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bila sodba spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 53470/2020 z dne 25. 5. 2021.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 25331/2013 z dne 2. 4. 2015.
³ Tako 7. točka komentarja k 498. členu ZKP, Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1049.