3. člen KZ-1

V skladu z abstraktnim dejanskim stanom tretjega v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pridobitev premoženjske koristi ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, da pa je po naravi stvari ključni pogoj obstoja obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova preprodaje prepovedane droge, enako ključno pa, glede na pomembno vlogo obtoženca, brata vodje združbe, prejemanje zaslužka za izpolnjene naloge zato, da vztraja kot njen član. Z opozarjanjem na opis delovanja hudodelske združbe in izvršitvena ravnanja, očitana obtožencu, v aktualni fazi postopka, logičnostjo presoje, da je bistvo obravnavane hudodelske združbe pridobivanje premoženjske koristi iz naslova prometa z mamili, ključni motiv njenih članov pa iz te premoženjske koristi pridobiti določen zaslužek za opravljene naloge, ob čemer se, v nasprotju z zagovornikovim stališčem, utemeljeno sklicuje na določbo člena 77.a KZ-1 kot dopolnitev drugih določb o odvzemu premoženjske koristi, ter poudarkom, da je očitek obtožencu glede njegovega sodelovanja v hudodelski združbi izkazan na stopnji utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje za

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja očitek obt. A. A. o neupoštevanju določb členov 24 in 37 ZVPoz, ker ni upošteval ukrepa varstva pred požarom za zmanjšanje možnosti nastanka požara, prav tako pa tudi ni poskrbel za odstranitev gorljivih snovi, ki niso bile potrebne za nemoten potek dela (kartonske škatle, poliestrska kritina, kar vse se je nahajalo v neposredni bližini opravljanja teh del), prav tako pa tudi ni organiziral požarne straže v primeru izvajanja vročih del.

V obravnavanem primeru izrečene sodbe na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki ne zajema pritožbeno problematiziranega (fakultativno določenega) varnostnega ukrepa odvzema predmetov, bi dodajanje te kazenske sankcije v sodbo, glede na navedene zakonske podlage in upoštevaje sprejeta stališča sodne prakse, pomenilo nedovoljeno dopolnjevanje volje strank.

V primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pomeni naknadno določen odvzem predmetov nedovoljeno dopolnjevanje volje strank, zato sodišče tega ukrepa, potem ko je sporazum enkrat sprejelo, ne bi smelo izreči.

Da bi bilo dopustno storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeniti v milejšega kot je predlagano v predmetnem primeru, morata biti torej sočasno izpolnjena oba pogoja, torej da je sicer psihiatrično zdravljenje storilca še potrebno, a ker ni več nevarnosti, da bi storilec ob izvajanju tega zdravljenja ponovil hujše kaznivo dejanje, zadostuje, da se ga zdravi na prostosti. Iz zakonske dikcije izhaja torej predpostavka in intencija predstavljene zakonske določbe in sicer, da bo v primeru spremembe varnostnega ukrepa v milejšega, izvajanje storilčevega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nemoteno in dosledno potekalo.

Pritožbena navedba, da je obsojenec pripravljen plačati denarno kazen ponovno na podlagi obročnega plačila, se izkaže za neutemeljeno. Obsojencu je privilegij plačila denarne kazni po obrokih že bil podeljen, vendar ga ni izkoristil, zaradi česar ponovnemu predlogu obsojenca za plačilo denarne kazni po obrokih ni mogoče več ugoditi. Ravnanje sodišča po pritožbenem predlogu bi zato bilo v nasprotju z določbami 87. člena KZ-1. V prvem odstavku tega člena je določeno, da če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Drugi odstavek 87. člena KZ-1 pa določa, da če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi.