VSL Sodba I Cpg 231/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR, po poteku roka za izpolnitev pa še zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2021 do plačila (I. točka izreka) in ji v istem roku povrniti pravdne stroške v višini 4.919,5 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zamudne obresti (II. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 2. 7. 2021 je sodbo v I. točki izreka popravilo tako, da je zapis leta: 2021, popravilo v: 2018, in izdalo popravljen prepis sodbe.

2Zoper sodbo je vložila 14. 10. in 18. 10. 2021 pravočasno pritožbo tožena stranka.¹ Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, z navodilom, da v istem postopku obravnava tudi zahtevek po nasprotni tožbi, temu ustrezno pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka in tožeči stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka. Zaradi očitanih postopkovnih kršitev in očitanega neustreznega načina vodenja postopka je predlagala novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ki sta jo poimenovali Posredniška pogodba k pogodbi o naročilu št. 87/2018, s katero se je tožeča stranka kot kupec zavezala toženi stranki kot posredniku priznati provizijo v skladu s Pogodbo o naročilu št. 87/2018 za nakup jahte v skupni višini 40.000,00 EUR. Iz navedene posredniške pogodbe nadalje izhaja, da se je posrednik zavezal kupcu izdati račun po veljavni zakonodaji Črne Gore, s katerim bo izpolnil vse nacionalne zakonske in davčne zahteve in pošlje izvirnik tega računa v roku enega dneva kupcu. Glede provizije se je kupec zavezal, da jo bo tožeči stranki plačal v dveh delih in sicer 50% v roku treh delovnih dni od dneva, ko bo kupec podpisal s prodajalcem pogodbo št. 87/2018, preostalih 50% pa, ko bo prodajalec izpolnil svojo obveznost izročitve dokumentacije za jahto po pogodbi št. 87/2018 ter dodatno ko bo posrednik kupcu priskrbel vse potrebne Uporabniške priročnike za uporabo sistemov na jahti in poskrbel za ... registracijo na ime kupca in jo dostavil kupcu.

6Predmet spora je plačilo drugega dela pogodbeno dogovorjene provizije za posel, ki se ga je proti plačilu zavezala opraviti tožeča stranka toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo in ocenilo vse listine in priloge spisa, izvedlo je dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič: A. A., ki je sodelovala pri pripravi pogodbe na strani tožene stranke, B. B., skiperja, ki je sodeloval pri pregledu plovila pred odločitvijo o nakupu in primopredaji plovila in C. C., zaposlene pri prodajalcu plovila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je v zvezi s spornim vprašanjem, ali so se izpolnili pogoji za izplačilo preostalih 50% dogovorjene provizije, ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva:

- prodajalec je v razmerju do tožene stranke prevzete obveznosti izpolnil (17. točka obrazložitve);

- tožeča stranka je poskrbela za ... registracijo na ime kupca in jo dostavila toženi stranki (13. točka obrazložitve), prav tako pa ji je preskrbela tudi vse uporabniške priročnike za uporabo sistemov na jahti, ki so bili na razpolago pri prodajalcu in pri proizvajalcu.

7Tožena stranka v pritožbi vztraja, da plačilo preostalega dela provizije še ni zapadlo v plačilo, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da predstavlja zaveza tožeče stranke, da toženi stranki izroči ... registracijo in uporabniške priročnike, le obligacijo prizadevanja. Trdi, da predstavlja pogodba v tem delu obligacijo rezultata. Z ničemer ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, da je pogodbeno obveznost, da izroči toženi stranki ... registracijo na njeno ime, tožeča stranka izpolnila. Izrecno pa izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v celoti izpolnila tudi sprejeto zavezo, da toženi stranki preskrbi vse uporabniške priročnike za uporabo sistemov na jahti. Meni, da ni pomembno, kako skrbno je ravnala tožeča stranka pri iskanju priročnikov in da je dobavila tiste, ki so bile pri proizvajalcu in prodajalcu na razpolago, pač pa zgolj to, ali je priskrbela vse priročnike, prilagojene za konkretno jahto.

8Glede pogodbenega zapisa o „vseh potrebnih uporabniških priročnikih za uporabo sistemov na jahti“ je tožena stranka trdila, da je že ob prvem ogledu jahte z navzočim strokovnjakom ugotovila, da se na plovilu ne nahajajo priročniki, zaradi česar je v pogodbo vnesla zahtevo, da ji tožeča stranka te priročnike priskrbi, sicer ne bo upravičena do drugega dela posredniške provizije. Tožeča stranka je trdila, da je vse priročnike, ki so obstajali za navedeno jahto, tudi posredovala toženi stranki. Tožeča stranka pa je temu ugovarjala, da ni šlo za ustrezne priročnike. Trdila je, da bi morala tožeča stranka glede na prevzeto zavezo priskrbeti tudi tiste priročnike, ki bi ustrezali konkretni jahti, ker mora imeti vsaka jahta glede na njene posebnosti njej prilagojene priročnike (v konkretnem primeru je šlo za jahto, izdelano za razstave na sejmih).

9Sodišče prve stopnje se je glede na sporna dejstva pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil predmet zaveze tožeče stranke v razmerju do tožene stranke. Pogodbena obveznost je lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi (prvi odstavek 34. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Biti mora mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva (drugi odstavek 34. člena OZ). Ugotovilo je, da sta pogodbeni stranki pogodbeno voljo zapisali in da je med njima vsebina zapisanega pogoja za izplačilo drugega dela dogovorjene provizije sporna. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava.

10Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da iz navedb pravdnih strank izhaja, da si razlagata navedeno določilo pogodbe vsaka na svoj način in sicer tožeča stranka tako, da je bila dolžna priskrbeti vse pri prodajalcu razpoložljive potrebne priročnike, s katerimi bo omogočila uporabo plovila, tožena stranka pa tako, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka priskrbela konkretni jahti individualizirane priročnike, s katerimi bo omogočila uporabo plovila, četudi z njimi prodajalec oziroma proizvajalec (ladjar) ne bi razpolagal. Izpodbija pa razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je razlagalo sporno določilo, torej iskalo skupen namen sopogodbenikov in uporabilo načela obligacijskega prava.

Skupen namen pogodbenikov

11Sodišče prve stopnje je skupen namen pogodbenikov glede vprašanja priročnikov v pogodbi o posredovanju, pravilno ugotavljalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pogodbo podpisala, sodišče ni zaslišalo, potem ko se je prepričalo, da s spornimi dejstvi ni bila seznanjena), in priče A. A., ki je za toženo stranko pripravila podlago za posredniško pogodbo. Zaslišalo je tudi B. B., katerega izpoved pa je ocenilo za nekonsistento in neverodostojno, čemur tožena stranka s pritožbo izrecno ne nasprotuje.

12Zakoniti zastopnik tožeče stranke D. D. je izpovedal, da se je na začetku dogovarjal o poslu z B. B., pozneje pa še z A. A. Izpovedal je, da je šlo za rabljeno plovilo, ki ga je kupec kupil po načelu „videno-kupljeno“. Za nakup se je tožena stranka sama odločila. Njegova vloga je bila ta, da se izpogaja o poslu, da pomaga skleniti posel oziroma določiti ceno, da zagotovi dokumentacijo o registraciji in da posreduje priročnike, ki so bili na voljo. Povedal je, da je kupec s posredovanjem posrednika dobil tudi enoletno garancijo s strani ladjedelnice za kakršnekoli težave ali pomanjkljivosti, ki sicer pri že rabljenem plovilu ni običajna. Na izrecno vprašanje je povedal, da se je zavezal s pogodbo k temu, da bo tožeča stranka zagotovila vso dokumentacijo, ki je na voljo v ladjedelnici in da je to zavezo tudi izpolnila. Povedal je, da se je o proviziji v višini 40.000,00 EUR dogovoril z B. B., ki je v provizijo v tej višini privolil. Povedal je tudi, da je B. B. zahteval neposredno pred podpisom pogodbe določbo o predložitvi celotne uporabniške dokumentacije, da pa se o tej pogodbeni določbi predhodno niso pogajali. Povedal je, da je B. B. tudi zahteval, da se deli plačilo provizije na dva dela in da bi drugi del bil plačan čez eno leto, kar priči kaže na to, da se je želel izogniti plačilu celotnega zneska.

13Priča A. A. je izpovedala, da sta si plovilo v ... ogledala B. B. kot skiper, in še izvedenec pomorske stroke, ki je ugotovil, da nekateri dokumenti na krovu manjkajo in je izdelal tudi pisno poročilo o tistih dokumentih, ki so manjkali. Izpovedala je, da je bilo izvedenčevo pisno poročilo izhodišče, da je šla tožena stranka naprej v pogajanja s prodajalcem, ki jih je v bistvu ona dogovarjala preko posrednika in da je nato tudi pripravila ustrezne pogodbe. Izpovedala je, da je bilo bistveno, da se posredniška pogodba, glavna pogodba o nakupu in prevozna pogodba podpišejo vse na isti dan in so se 6. 4. 2018. Posredniške pogodbe, ki jo je predlagala v podpis tožeča stranka, tožena stranka ni podpisala, pripravila je svojo posredniško pogodbo, v kateri je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala še vso manjkajočo dokumentacijo in navodila za uporabo za plačilo drugega dela provizije. Potrdila je, da je tožeča stranka 21. 4. 2018 poslala mail glede priročnikov, vendar tudi, da dokumentacija ni bila ustrezna. Iz tega razloga posredniku niso plačali 20.000,00 EUR. Poudarila je, da ta znesek za toženo stranko ob plačilu 2 mio za plovilo in 80.000,00 EUR za prevoz, ne bi bil nek poseben „faktor“, če bi tožeča stranka dobavila potrebno dokumentacijo.

14Sodišče prve stopnje je presojo oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče, ki je pri poslu sodelovala na strani tožene stranke, ter tudi na ugotovitev, da tožena stranka v pogodbi ni konkretno navedla oziroma naštela priročnikov, ki jih je zahtevala in da je do dogovora o priročnikih prišlo že po pregledu plovila in odločitvi, da se ob posredovanju posrednika kupi plovilo v stanju, v kakršnem je bilo ob ogledu (videno - kupljeno). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovljen skupen namen pravdnih strank, da tožeča stranka posreduje pri nakupu plovila in da izstavi račun; da tožena stranka plača plovilo in ga lahko tudi uporablja; in da tožeči stranki plača dogovorjeno provizijo v višini približno 2% od kupnine. Ugotovilo je, da je v soglasju obeh strank tožeča stranka prejela 50% provizije po izstavitvi računa, glede druge polovice provizije pa je bilo plačilo odloženo na čas, ko bo prejel kupec od prodajalca še vso dokumentacijo o plovilu in ko bo posrednik zagotovil kupcu registracijo na njegovo ime in vse obstoječe priročnike za kupljen model plovila, torej ko bo plovilo tožena stranka lahko začela tudi uporabljati.

Načela obligacijskega prava

15Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, saj nobena izmed pravdnih strank ni podala nobenih trditev v smeri izjem po 3. členu OZ, in načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ). Pri presoji načel obligacijskega prava za razlago sporne pogodbene določbe o pogojih za pridobitev provizije je sodišče prve stopnje zaključilo, da od posrednika v razmerju med kupcem in prodajalcem, po določbah OZ ni mogoče zahtevati, da posrednik izpolni tiste obveznosti, ki jih ima sicer prodajalec (oziroma proizvajalec). Če proizvajalec ni izdal ustreznega priročnika, to presega zavezo posrednika v poslu. Tudi zato je sledilo razlagi pogodbe, ki jo je zatrjevala tožeča stranka.

16Razlogom sodišča prve stopnje tožena stranka nasprotuje s trditvami, da je šele zaveza tožeče stranke, da bo priročnike (brezpogojno) priskrbela, povzročila pri toženi stranki odločitev, da bo kupila plovilo in da bo sklenila s tožečo stranko posredniško pogodbo, česar naj sodišče prve stopnje pri odločitvi naj ne bi ustrezno upoštevalo, saj naj bi tožena stranka trdila, da je odlašala z odločitvijo za nakup prav zaradi pomanjkljive dokumentacije in izostanka ustreznih priročnikov za to konkretno plovilo, da je pa na podlagi zagotovitve tožeče stranke, da ji bo dokumentacijo in ustrezne priročnike zagotovila ona, sklenila s prodajalcem pogodbo o nakupu plovila, ki je brez tega zagotovila ne bi. Opisane okoliščine, ki naj bi obstajale pri odločitvi tožene stranke za nakup (pri čemer niti ne pove, kdo v imenu tožene stranke je sprejel tako odločitev, saj sodišče prve stopnje o teh dejstvih ni imelo podlage za zaslišanje zakonite zastopnice, ker ji niso znana sporna dejstva), niso v ničemer omajale dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožnica v pritožbi niti ne poda trditev, katero izjavo priče, ki je sodelovala pri sklenitvi pogodbe, naj bi sodišče prve stopnje zmotno ocenilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo navedla, da ponuja tožena stranka v pritožbi trditve o pomislekih, ki naj bi jih imela pred sklenitvijo pogodbe, ki pa jih pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno zatrjevala. Kot je razvidno iz njenega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prva vloga tožene stranke), je tožena stranka ugovarjala, da je bil znesek plačila provizije v višini 20.000,00 EUR vezan na izpolnitev obveznosti, da tožeča stranka dostavi ... registracijo in vse potrebne ključne lastnikove dokumente/priročnike, vezane na vse sisteme na plovilu, ki jih je tožena stranka potrebovala za pravilno rokovanje s plovilom. Plačilu tega dela provizije pa je ugovarjala, ker naj bi ji tožeča stranka ničesar od navedenega ne dobavila, posledično pa je zaradi zmanjšanega obsega truda in storitev tožeče stranke predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka za 20.000,00 EUR na podlagi določbe tretjega odstavka 846. člena OZ o znižanju provizije. Tožena stranka je torej ugovarjala plačilu provizije zaradi nesorazmerja med obsegom dejansko opravljenih storitev in dogovorjeno višino provizije, ni pa izpodbijala same faze sklenitve pogodbe in dogovora o višini provizije.

17Trditve tožene stranke, da tožeča stranka ničesar ni izvedla zato, da ji tožena stranka izplača še preostalih 20.000,00 EUR provizije, je tožeča stranka uspela izpodbiti s trditvami in dokazi, da je toženi stranki 12. 4. 2018 preko kurirske službe posredovala ... registracijo na njeno ime, 21. 4. 2018 dokumentacijo, ki jo je bil dolžan na podlagi pogodbe št. 87/2018 izročiti prodajalec in istega dne naslov spletnega mesta, na katerega so bila naložena navodila za plovilo (splošna navodila, navodila za krmiljenje, navodila za uporabo bele tehnike, navodila za uporabo čistilne in sanitarne opreme, navodila za uporabo prezračevalnega sistema, navodila za uporabo navigacijskega sistema, navodila za uporabo zunanje opreme in druga navodila) ter obvestilo, da bo del navodil za uporabo plovila izročen toženi stranki pri samem prevzemu plovila (navodila za uporabo motorja MAN, navodila za uporabo KOHLER generatorjev, navodila za uporabo sidra ITALWINCH, navodila za menjalnik ZF). Teh trditev tožena stranka v postopku po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni uspela z ničemer izpodbiti.

18Ob izpovedi priče A. A. o vrednosti posla, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je tudi nelogično stališče tožene stranke, da bi se za nakup plovila za ceno 2 mio EUR, za katerega naj bi ugotovila, da nima nobene ustrezne dokumentacije, odločila zgolj na podlagi zaveze tožene stranke, da ji bo zagotovila izdelavo novih navodil za uporabo, ki bodo prilagojena vgrajenim sistemom v plovilo - šlo je za plovilo, ki je pred prodajo plulo le za potrebe razstav oziroma sejmov. V kolikor proizvajalec ali prodajalec ni pravilno izpolnil svoje obveznosti glede priročnikov uporabe, gre, kot je pravilno zavzelo stališče tudi sodišče prve stopnje, za razmerje tožene stranke z njim. Ob povedanem se izkaže tudi kot nepomembna za odločitev v tem sporu izjava priče C. C., ki je zaposlena pri prodajalcu oziroma proizvajalcu plovila (gre za isto pravno osebo). Zato so tudi nerelevantni pritožbeni očitki o domnevno nepravilni izvedbi njenega zaslišanja kot priče v tem postopku. Zato pritožba v to smer ni utemeljena.

19Iz obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg zavez tožeče stranke iz posredniške pogodbe. Tožena stranka ni uspela izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je vse prevzete zaveze tožeča stranka izpolnila 21. 4. 2018 (stran 10 sodbe, 21. točka obrazložitve). Če se je tožena stranka zavezala tožeči stranki plačati 50% provizije, ko bo prodajalec izpolnil svojo obveznost izročitve dokumentacije za jahto po pogodbi št. 87/2018 ter dodatno ko bo posrednik kupcu priskrbel vse potrebne Uporabniške priročnike za uporabo sistemov na jahti in poskrbel za ... registracijo na ime kupca in jo dostavil kupcu, bi morala tožena stranka znesek 20.000,00 EUR plačati, ko je tožeča stranka te obveznosti izpolnila, to pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje 21. 4. 2018. Tožena stranka ni trdila, da sta pogodbeni stranki dogovorili še kakšen drug rok izpolnitve. V skladu z določbo prvega odstavka 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Posledica dolžnikove zamude za plačilo denarne terjatve so po zakonu zamudne obresti (378. člen OZ), ki jih je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom tožeče stranke za čas od 23. 4. 2018 dalje do plačila naložilo v plačilo toženi stranki. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da sodba nima razlogov, zakaj začnejo zamudne obresti teči 23. 4. 2018. Poprava sodbe glede tipkarske napake v zapisu leta pa temelji na določbi 328. člena ZPP.

20Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi ugovor tožene stranke, da so podani pogoji za znižanje dogovorjene provizije (22. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da razlogov, s katerimi bi pojasnila, zakaj je najprej menila, da je bila provizija v višini 40.000,00 EUR ustrezna, potem pa več ne, tožena stranka podrobneje ni pojasnila. Temu stališču pritožnica nasprotuje s stališčem, da je trditvenemu bremenu zadostila s trditvami, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti, zaradi katerih se je tožena stranka sploh odločila kupiti plovilo, ni izpolnila. Pojasnila je, da ob sklenitvi posredniške pogodbe, ki vsebuje abstraktne prvine, stranki praviloma ne vesta, kakšen trud bo moral posrednik vložiti v uspeh posla. Ker je tako, tudi protidajatve (višine provizije) ne moreta določiti v luči načela enake vrednosti dajatev. Ko pa prvine izpolnitvene faze nazadnje postanejo znane, je treba z ustrezno obravnavo ugovora pretirane provizije poskrbeti, da bi se causa acquirendi ne sprevrgla v nekaj drugega - to je v nedopustno in nepravično kavzo. Navedeno teoretično stališče ni sporno, vendar tožena stranka zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje samo sprevideti, da tožeča stranka ni vložila nobenega truda, ki bi jo od dneva sklenitve pogodbe 5. 4. 2018 do naslednjega dneva upravičeval do zaslužka 40.000,00 EUR in sprejeti razlago tožene stranke, da ji je za preteklo delo priznala 20.000,00 EUR in tudi plačala provizijo v tej višini, da pa do plačila dodatnih 20.000,00 EUR ni upravičena, ker ni izpolnila vsega kar se je zavezala, oziroma vsaj ne v celoti.

21V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa je predvsem pomembno, na kar je med postopkom opozorila že tožeča stranka, da tožena stranka sploh ni postavila oblikovalnega zahtevka glede uveljavljanega znižanja plačila provizije po tretjem odstavku 846. člena OZ.² Torej, tudi če bi relevantna dejstva navedla, bi imela glede na opozorilo tožeče stranke tudi možnost, da postavi oblikovalni zahtevek, da se dogovorjena višina provizije zniža, česar pa ni storila. Zoper tožečo stranko je sicer vložila nasprotno tožbo, s katero pa je zahtevala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi neuporabe plovila, ne pa zahtevka za znižanje provizije.

K pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni istočasno z odločitvijo o tožbenem zahtevku odločilo še o nasprotni tožbi

22Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da se odločitev v predmetni zadevi nanaša le na postopek po tožbi, da pa je postopek po nasprotni tožbi razdružilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje zadevo po tožbi vodilo v spisu X Pg 1787/2018, nasprotno tožbo pa je vpisalo v nov spis X Pg 400/2019. Na naroku za glavno obravnavo 15. 10. 2019 je zadevo po tožbi z zadevo po nasprotni tožbi združilo v skupno obravnavanje. Vodilni spis je postal spis X Pg 1787/2018. S sklepom 11. 6. 2020 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se zadevi iz tožbe in nasprotne tožbe obravnavata ločeno, nakar je na naroku 30. 6. 2020 sprejelo sklep, s katerim je odločilo, da obe pravdi združi v skupno obravnavanje, s čimer je vsebinsko razveljavilo svoj sklep z dne 11. 6. 2020. Kljub temu pa je 18. 5. 2021 opravilo narok za glavno obravnavo le v pravdi tožeče stranke zoper toženo stranko zaradi plačila 20.000,00 EUR in o tem tožbenem zahtevku tudi izdalo sodbo, ki jo sedaj tožena stranka izpodbija.

23Prav ima sicer pritožnica, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe nepravilno zapisalo, da je tekom obravnavanja postopek razdružilo, saj je pomembna tista odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče sprejelo nazadnje, to pa je odločitev z dne 30. 6. 2020. Če pa bi želela pritožnica s pritožbo uspeti, bi morala v pritožbi še trditi, da je postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s sprejetim sklepom o združitvi pravd, vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve, česar pa ni trdila. S tem pa se izkaže, da na podlagi njenih pritožbenih trditev bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pri presoji izpodbijane sodbe ni bilo mogoče ugotoviti, na tej podlagi pa tudi ne razveljaviti izpodbijane sodbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

24Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka zoper tožečo stranko v nasprotni tožbi, ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru po združitvi pravd obeh zadev ni obravnavalo skupaj. Kljub združitvi pravd in izdaji sodbe le o tožbenem zahtevku tožeče stranke, je pravda po nasprotni tožbi zato ohranila samostojnost. V tehničnem smislu so namreč v okviru enega pravdnega postopka, v katerega je združenih več pravd, možne tudi vse različice njegovega zaključka.³ Torej sodišče lahko izda v okviru enega pravdnega postopka dve sodbi, eno o tožbenem zahtevku iz tožbe in eno o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, ali pa eno sodbo o obeh. V primeru, če izda sodišče le sodbo o tožbenem zahtevku, ne gre za delno sodbo, pač pa za končno sodbo o tožbenem zahtevku. To pa pomeni, da za odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe, ki ga sodišče prve stopnje v pravdi ni obravnavalo in o njem tudi še ni izdalo nobene odločbe, toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) ni bilo treba podati zahteve za izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP) zato, da doseže odločitev o svojem zahtevku, ki ga sodišče prve stopnje še ni obravnavalo. Moralo ga bo obravnavati in o njem izdati še eno sodbo.

25Tožena stranka tudi z ničemer ni uspela izpodbiti presoje sodišča prve stopnje o izkazani dolžni skrbnosti tožeče stranke pri izpolnitvi pogodbe. Na vse njene ugovore, da tožeča stranka ni ravnala skrbno pri izpolnjevanju svojih pogodbenih zavez, je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi sodbe o tožbenem zahtevku tožeče stranke prepričljive razloge, ki temeljijo na ugotovljenem dejanskem stanju. Poleg tega je tudi jasno razmejilo dolžnosti tožene stranke pri izpolnitvi njene pogodbe od odgovornosti prodajalca v razmerju do kupca za eventualne napake na predmetu prodaje. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

26V 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev o tem, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške in pojasnilo odmero stroškov tožeče stranke. Tožena stranka višine odmerjenih stroškov s pritožbo ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče po višini odmerjenih stroškov ni preizkušalo.

27S tem se glede na vse pojasnjeno izkaže, da pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ker je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

28Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Glede na neuspešno pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP) je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo in sicer za en odgovor na pritožbo 625 točk po OT (od zahtevanih 2x po 1250 točk po OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znese 375,00 EUR, za materialne stroške 7,5 EUR (2%), skupaj 382,50, oziroma povečano za 22% DDV, stroške v skupni višini 466,65 EUR.

¹ Tožena stranka je prvo pritožbo dopolnila tako, da je sodišču dostavila dva izvoda dopolnjene pritožbe, s katero je nadomestila prvo pritožbo.
² Primerjaj z VSL sodbo II Cp 1684/2015 in VSL sodbo I Cpg 45/2016.
³ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, N. Betetto, komentar k 300. členu, stran 639.