183. člen ZPP

Načelo ekonomičnosti je mogoče upoštevati le v primeru, ko je za reševanje tožbe in nasprotne tožbe stvarno pristojno isto sodišče oziroma, ko pride do atrakcije krajevne pristojnosti. Ko gre za vprašanje stvarne pristojnosti, se mora načelo ekonomičnosti postopka podrediti določilom o stvarni pristojnosti glede na vrednost spornega predmeta.

Nasprotne tožbe ni mogoče vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Zahtevek v predmetnem postopku se ne nanaša na iste stranke kot v postopku II P 113/2021, različna pa je tudi materialnopravna podlaga, na kateri temeljita zahtevka. Kljub temu da se bodo v obeh postopkih ugotavljala deloma ista dejstva, zato ni mogoče govoriti o istovetnosti spora, ki bi utemeljevala njuno združeno obravnavo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti zavrnitev pisna. Pogodbe o dobavi električne energije je v spornem obdobju urejal Zakon o oskrbi z električno energijo, ki je zanje zahteval pisno obliko. Za pisnost zadošča, da sta ponudba in sprejem ponudbe pisna, enako pa pri uporabi tretjega odstavka 30. člena OZ nujno velja tudi za zavrnitev ponudbe.

To sicer drži, vendar pa to še ne pomeni, da nasprotni udeleženec nima pravice odgovoriti na predlagateljičin predlog, kjer izrazi svoje nestrinjanje z njenim predlogom in poda svoj, drugačen predlog. Vlaganje nasprotnih predlogov je v družinskih nepravdnih postopkih običajna praksa, saj gre za postopke, kjer želita nekdanja zakonca ali zunajzakonska partnerja urediti vprašanje varstva in vzgoje, preživljanja in otrokovih stikov. ZNP-1 sicer o nasprotnem predlogu izrecno ne govori, vendar to izhaja iz smiselne uporabe določb ZPP (določbe o nasprotni tožbi iz 183. člena ZPP), ki jo predvideva 42. čl. ZNP-1. Sodišče tak pavšalni argument zavrača, saj pri presoji izpolnjevanja subjektivnega kriterija ni pomembno, kdaj je BPP odločba bila izdana, ampak je pomembno, kdaj je bila vložena prošnja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Iz tega izhaja, da če je tožnik prošnjo vložil 26. 9. 2024 (kot v tej zadevi, kar izhaja iz izpodbijane odločbe), se pri izračunu dohodka upoštevajo dohodki in prejemki meseca avgusta, julija in junija 2024, mesec september pa se ne upošteva.

Sodišče prve stopnje je nasprotno tožbo pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP), ker tožeča stranka kot delodajalec po določbah ZDR-1 nima sodnega varstva za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja. Spor o obstoju delovnega razmerja je predviden v določbi 18. člena ZDR-1, ki vzpostavlja zakonsko domnevo, da delovno razmerje obstaja, če so podani elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1 (t. i. domnevna baza), pravna podlaga za postavitev ustreznega zahtevka s strani delavca pa v skladu s sodno prakso izhaja iz določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Odločitev o zavrženju nasprotne tožbe je pravilna tudi iz razloga, ker je med zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe podan položaj t. i. medsebojne litispendence. Medsebojna litispendenca pri nasprotni tožbi je enako kot siceršnja litispendenca negativna procesna predpostavka za tožbo. Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Zahtevek v tožbi, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da delovno razmerje ne obstaja. Ugoditev takšnemu

Tudi v primeru, da bi tožnica skupaj s tožbo predložila dokazila, da ji je delovno razmerje pri toženki prenehalo na zatrjevani datum, bi sodišče prve stopnje tožbo zavrglo že kot prepozno, saj je v tem primeru rok skladno z določbo 200. člena ZDR-1 potekel že konec oktobra v letu 2009.

Kot bistveno je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da vlagateljica nasprotnega predloga ne podaja alternativne možnosti dostopa do parcele predlagatelja iz zadeve N 31/2018, temveč zahteva določitev nujne poti za dostop do drugih parcel v njeni lasti, kar vsebinsko predstavlja samostojen, nov predlog. Edini okoliščini, ki povezujeta oba predloga, sta lega parcel na manjšem, strnjenem področju, in dejstvo, da se v nasprotnem predlogu predlagan potek nujne poti delno pokriva z eno od možnosti, katerih primernost za dostop do parcel predlagatelja v zadevi N 31/2018 je preverjal izvedenec.

Toženec z nasprotno tožbo uveljavlja zahtevek, da se ugotovi, da je služnostno pravico (ob upoštevanju spremenjenih okoliščin) priposestvoval, če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, kot so bile določene v pogodbi, s katero je bila služnost ustanovljena. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju upoštevati te predpostavke, ko bo odločalo, ali bo zahtevek toženca iz nasprotne tožbe obravnavalo skupaj z zahtevkom tožnika iz tožbe. Pritožbeno sodišče načeloma pritrjuje, da je varstvo lastninske pravice lastnika služeče nepremičnine pomembna predpostavka, ko se zahteva prenehanje stvarne služnosti zaradi spremenjenih okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena, ko pa se presoja ukinitev služnosti zaradi nekoristnosti za gospodujočo nepremičnino, mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša in zahteva manj napora. Zato zmanjšane koristnosti ne smemo šteti kot r

Pobotanje lahko stranka v pravdnem postopku uveljavlja na dva načina: kot ugovor pobotanja v pravdi (319. člen ZPP) ali pa z nasprotno tožbo (183. člen ZPP). Gre za dve različni procesni možnosti oziroma instituta, s tem, da je v primeru ugovora pobotanja v pravdi izdana ena sama sodba, v primeru nasprotne tožbe pa sta izdani dve dajatveni sodbi - po tožbi ter po nasprotni tožbi.

Taksna obveznost v pravdnem postopku nastane zaradi opravljenega določenega procesnega dejanja, ki sodišču nalaga določeno delo. Tožena stranka mora za nasprotno tožbo plačati sodno takso. Ker gre pri ugovoru zaradi pobotanja za smiselno enako procesno dejanje, ki od sodišča zahteva dodatno delo in o tem odločanje v izreku sodbe, je zakonodajalec (na novo) smiselno enako predvidel, da se posebna sodna taksa odmeri tudi za vložen ugovor zaradi pobota.

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Materialno procesno vodstvo ima svoje okvire, ki jih sodišče ne sme preseči. Predvsem ne sme preseči meje svoje razjasnjevalne dolžnosti na način, ki bi vzbujal dvom v nepristranskost sodnika. Sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti, po katerem se postopek začne, teče in zaključi po volji strank, in ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Po presoji pritožbenega sodišča bi prvostopenjsko sodišče preseglo takšen okvir, v kolikor bi toženko spodbudilo, da namesto nasprotne tožbe, s katero je uveljavljala zahtevek za plačilo stroškov odprave napake, postavi v tem pravdnem postopku ugovor znižanja plačila.

Skupno premoženje je nedeljiv materialnopravni pojem, ki po stališčih teorije in sodne prakse onemogoča ločeno obravnavanje zahtevkov zakoncev in praviloma zahteva obravnavo v enotnem postopku. Pri odločanju o višini deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju se namreč ugotavlja prispevek vsakega zakonca k pridobitvi celotnega skupnega premoženja, ne pa na posameznih stvareh ali delih skupnega premoženja. Pri odločanju o isti stvari ne more (sme) priti do dveh različnih odločitev. Zaradi materialnopravne značilnosti narave zahtevka je sodna praksa tudi že zavzela stališče, da ni mogoče ločeno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe pri dveh različno stvarno pristojnih sodiščih, čeprav vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi ne dosega vstopnega praga, ki ga ZPP določa za pristojnost okrožnega sodišča. Pritožbeno sodišče dodaja, da je v obravnavanem primeru zaradi pravilne obravnave celotnega spora potrebno tudi skupno obravnavanje nedenarnega in denarnega dela tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Ugotovitveni del zahtevka po nasprotni tožbi je namreč dejansko in pravno povezan z denarnim zahtevkom, ugotovitveni del zahtevka je glede na denarnega prejudicialnega pomena in

V obravnavanem primeru gre za atrakcijo krajevne pristojnosti, kar pomeni, da je sodišče, ki je pristojno za odločanje o tožbi, krajevno pristojno tudi za odločanje o nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen vsaj pogoj pobotljivosti medsebojnih terjatev iz 2. točke prvega odstavka 183. člena ZPP, za odločanje o terjatvah iz tožbe in nasprotne tožbe pa je stvarno pristojno okrožno sodišče in predpisana ista vrsta postopka, torej jo je mogoče obravnavati kot nasprotno tožbo.

Toženka tožniku ni omogočila, da bi dopust koristil. Toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnika poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da je konkretno poskrbela, da je imel dejansko možnost koristiti plačan letni dopust, da ga je kakorkoli pravočasno vzpodbudila, da naj to stori, ga poučila o posledicah, do katerih bo prišlo, če tega ne bo storil. Tožniku niti ni izdala sklepa o odmeri letnega dopusta. Toženka torej ni zatrjevala niti izkazala razlogov na njeni strani, ki bi jo razbremenili odgovornosti, ki jo ima delodajalec, in je moč zaključiti, da je ravnala protipravno.

Ker je v tem sporu le ena nasprotna stranka, je sodišče prve stopnje od tožnika neutemeljeno zahtevalo še en izvod nasprotne tožbe s prilogami in posledično z izpodbijanim sklepom napačno zavrglo nasprotno tožbo, ker naj tožnik v danem roku ne bi predložil dodatnega (tretjega) izvoda nasprotne tožbe. Tožnik je namreč skladno s prvim odstavkom 106. člena ZPP sodišču povsem pravilno izročil (le) dva izvoda nasprotne tožbe - enega za sodišče in enega za nasprotno stranko.

Čeprav je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne, njeno ločeno obravnavanje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da bi zastaranje začelo teči hkrati z izpolnitvijo nasprotne stranke, do česar pa ni prišlo, zato zastaranje še ni pričelo teči. V obravnavanem primeru gre za položaj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj tožeča stranka do začetka stečaja ni plačala celotne kupnine, toženi stranki pa do začetka stečaja nad tožnikom tudi nista izročili perfektne pogodbe - zemljiškoknjižnega dovolila oziroma notarsko overjene Prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo. Ob razvezi pogodbe je nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo oziroma povedano drugače, tudi če bi za razvezo pogodbe bila odgovorna tožeča stranka, navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe.

Sodišče mora ob prejemu nasprotne tožbe preveriti predpostavke iz 183. člena ZPP. Če ugotovi, da nasprotna tožba po 183. členu ZPP ni dovoljena, nasprotne tožbe ne zavrže, obravnava jo kot samostojno tožbo. Institut eventualnega sosporništva lahko tožnik uporabi samo, če so za to izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP. Če te predpostavke niso izpolnjene, ravna sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo, s tožbo zoper eventualnega sospornika kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati. Z razdružitvijo postopka v dve ločeni pravdi bi sodišče pogojno postavljeni zahtevek proti eventualno toženemu pretvorilo v nepogojnega. Takšno postopanje, ko je sodišče eventualno sosporništvo v bistvu izničilo s formalnim, pa predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka.

Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Za prekinitev se bo odločilo, če je drugi postopek že v teku in če je pričakovati, da bo kmalu zaključen. Pri tem mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevajoč pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je torej v dispoziciji sodišča, ne stranke.

Sodišče prve stopnje se je glede na sporna dejstva pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kaj je bil predmet zaveze tožeče stranke v razmerju do tožene stranke. Ugotovilo je, da sta pogodbeni stranki pogodbeno voljo zapisali in da je med njima vsebina zapisanega pogoja za izplačilo drugega dela dogovorjene provizije sporna. Pri tem je pravilno uporabilo določbo 82. člena OZ, ki določa, da se določila pogodbe razlagajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih oziroma nejasnih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen sopogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje je skupen namen pogodbenikov glede vprašanja priročnikov v pogodbi o posredovanju, pravilno ugotavljalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pogodbo podpisala, sodišče ni zaslišalo, potem ko se je prepričalo, da s spornimi dejstvi ni bila seznanjena), in priče, ki je za toženo stranko pripravila podlago za posredniško pogodbo. Pri presoji načel obligacijskega prava za razlago sporne pogodbene določbe o pogojih za pridobitev provizije