VDSS Sodba Psp 46/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1V ponovljenem sojenju je sodišče odpravilo odločbi št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 1. 8. 2019 in iste št. zadeve ter dosjeja z dne 7. 3. 2019 (I. tč. izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično nezahtevno delo, ki ne zahteva zahtevnejšega priučevanja, brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez zahtev po odločanju, s polnim delovnim časom od 18. 2. 2019 dalje (II. tč. izreka). Izreklo je, da se je tožnica v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe dolžna prijaviti, oz. še naprej javljati pri Zavodu RS za zaposlovanje (III. tč. izreka) in da o pravici ter višini nadomestila za invalidnost odloči toženec v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe (IV. tč. izreka). Kar je tožnica zahtevala drugače (vrnitev v upravno odločanje) je zavrnilo (V. tč. izreka) in sklenilo, da ji je toženec v 15-ih dneh dolžan povrniti 983,22 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (VI. tč. izreka).

2Pritožuje se tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Uveljavlja kršitev 8. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), ker ni navedeno, kateri dokazi so bili izvedeni, na katere dokaze je oprta sodba oz. je pavšalno obrazloženo, da je v ponovljenem sojenju proučena dokumentacija v sodnem in upravnem spisu ter izvedensko mnenje. Ni navedeno, kateri dokazi so bili zavrnjeni in iz kakšnih razlogov, s čimer sta kršena 22. in 23. člen Ustave RS² (Ustava). Predlagala je zaslišanje karierne svetovalke A. A., dr. B. B. in osebne zdravnice C. C., vpogled v spis Okrajnega sodišča Pr 933/2017 ter upravni spis, zato bi sodišče v skladu z 2. odst. 287. člena ZPP moralo navesti razloge za zavrnitev dokazov. Postopanje v nasprotju z 287. členom ZPP pomeni bistveno kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kršen je 3. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih³ (ZDSS-1) saj sodišče v primeru iz 2. odst. ne sme soditi v škodo stranke, ki uveljavlja sodno varstvo pravic. S prvostopenjsko odločbo z dne 7. 3. 2019 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delu v krajšem delovnem času 4 ure, z drugostopenjsko pa je bilo odločeno v njeno škodo. Šlo je za kršitev prepovedi reformatio in peius, ki onemogoča uveljavljanje v 25. členu Ustave zagotovljene pravice do pritožbe.

Ni pravilna ugotovitev sodišča, da zoper sodno izvedensko mnenje ni bilo pripomb. Pripombe je podala 28. 2. 2021 na elektronski naslov sodišča, ker ji je odvetnica posredovala napačno pojasnilo o oceni sodnih izvedencev, zaradi česar se zoper sodbo tedaj ni pritožila. Ker obstajajo tri različna izvedenska mnenja, bi sodišče ob načelu materialne resnice in preiskovalnem načelu iz 61. oz. 62. člena ZDSS-1 moralo postaviti novega izvedenca medicinske stroke. Že leta 2017 ni zmogla delati poln delovni čas. Sodno izvedensko mnenje je pomanjkljivo v delu, ki se nanaša na pretekle agresivne izpade, ko ni zmogla kontrolirati impulzov in izpadov. Nameščena ji je bila maska proti grizenju, saj je predstavljala nevarnost sebi in drugim. Duševno stanje bi bilo potrebno dodatno diagnosticirati, saj bi šele nato izvedenci lahko podali ustrezno mnenje. Tožnica je na delovnem mestu nevarna sama sebi. Dr. B. B. je 22. 6. 2018 menila, da je ni smiselno napotovati na razgovore za službo, ker dela ne bi zmogla. Ni sposobna poskrbeti zase, saj se zaradi psihičnih in fizičnih bolečin zbudi utrujena in veliko dni preleži. Ne gre za izmikanje, temveč nezmožnost za 4 urno delo, kaj šele za delo v polnem delovnem času.

3Tožena stranka prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje v skladu z materialno in procesno usmeritvijo iz sklepa Psp 104/2021 z dne 14. 7. 2021⁴ izdalo delno ugoditveno sodbo, utemeljeno z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno poudariti predvsem naslednje.

6Gre za presojo drugostopenjske upravne odločbe z dne 1. 8. 2019, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice in v reviziji spremenjena prvostopenjska odločba ter izrečeno, da pri njej ni invalidnosti in nima pravic iz invalidskega zavarovanja. S prvostopenjsko odločbo z dne 7. 3. 2019 je bila namreč tožnica na podlagi mnenja IK I z dne 18. 2. 2019 (A/5) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, priznana ji je bila pravica do dela na drugem, fizično lažjem delu v ugodnih klimatskih pogojih v dopoldanski izmeni, brez časovnega pritiska s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 18. 2. 2019, izrečeno, da se je dolžna v 30-ih dneh prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje ter da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo. IK I je menila, da je pri tožnici zaradi akutni shizofreniji podobne motnje, druge specifične osebnostne motnje in nezaposlenosti od 18. 2. 2019 podana III. kategorija invalidnosti, ker več ni zmožna za delo s polnim delovnim časom, temveč s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno ob določenih stvarnih razbremenitvah.

Ker je IK II dne 4. 7. 2019 ( A/4) ob izkazani osebnostni neopredeljeni motnji in prilagoditveni motnji ocenila, da pri zavarovanki ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta kuharski pomočnik in zato pri njej invalidnost ni podana, je toženi zavod v 173. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁵ (ZPIZ-2) imel dejansko podlago za izdano drugostopenjsko odločitev. Odločba ni bila izdana v nasprotju z prepovedjo reformatio in peius. Revizijski preizkus prvostopenjskih upravnih odločb po 173. členu ZPIZ-2 ni omejen le na zadeve, zoper katere je vložena pritožba, temveč se po načelu naključne izbire opravlja tudi po uradni dolžnosti zoper pozitivne odločbe. Takšna zakonska ureditev ni v nasprotju s 25. členom Ustave o pravici do pravnega sredstva, saj jo v ničemer ne omejuje. Revizija prvostopenjske ugoditvene odločbe in morebitna sprememba lahko zavarovanca doleti tudi, če se zoper njo ne pritoži, kot pravilno poudarja tožena stranka.

7Zaradi neskladnih mnenj IK I in IK II je prvostopenjsko sodišče v prvem sojenju izvedlo dokaz z izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri D. fakulteti Univerze v E. (Fakultetna Komisija) in nanj v ponovljenem sojenju utemeljeno oprlo izpodbijano sodbo. Sodno izvedensko mnenje z dne 10. 12. 2020 (list. 35-42) je podano na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda. V njem je tudi po presoji pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožnici ni popolne izgube delovne zmožnosti, ampak III. kategorija invalidnosti, ker za delo zdravstvenega tehnika oz. kuharske pomočnice ni zmožna, temveč za drugo delo v okviru poklica in delovnih izkušenj, ki psihofizično ne zahteva priučevanja, brez vsiljenega tempa in ritma dela, brez zahteve po odločanju, v polnem delovnem času od 18. 2. 2019 dalje. Dokazni zaključek je prepričljivo obrazložen v 12. tč. v zvezi z 10. in 11. tč. obrazložitve sodbe, zato pritožbeni očitek, da je sprejet v nasprotju z 8. členom ZPP, ni utemeljen.

8Sodišče ni kršilo 2. odst. 287. člena ZPP, saj je obrazloženo zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem osebne zdravnice, lečeče psihiatrinje in karierne svetovalke pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče razlogov iz 9. tč. obrazložitve sodbe, ne povzema in jih tudi ne ponavlja znova. Poudarja le, da so pritožbeni očitki, da jih je sodišče zavrnilo brez utemeljitve, celo protispisni. S tem v zvezi pritožnica ne more uspešno zatrjevati kršitev 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic, niti 23. člena Ustave o pravici do sodnega varstva.

Povsem neutemeljeno je nadalje tudi pritožničino sklicevanje na elektronsko sporočilo, poimenovano „Pritožba zoper odvetnico F. F.“, ki ga je sodišče prejelo 28. 2. 2021 (list. 58) in ga seveda ni mogoče šteti za pravočasne pripombe na sodno izvedensko mnenje. Pridružiti se je potrebno stališču tožene stranke iz odgovora na pritožbo, da gre dejansko za komunikacijski šum med tožnico in pooblaščenko, ki je stvar njunega internega razmerja, in nima nobenega učinka na pravilno uporabo mnenja Fakultetne komisije. Iz sodnega spisa namreč izhaja, da je bilo mnenje Fakultetne komisije s pozivom, da v 15-ih dneh poda morebitne pripombe, pooblaščeni odvetnici vročeno 16. 12. 2020 (list. 44.). Slednja je sodišče z dopisom z dne 20. 1. 2021 (list. 50) obvestila, da se tožnica z izvedenskim mnenjem strinja, da nanj nima pripomb, niti na stališče tožene stranke ter sodišču predlagala, da odloči glede na izvedensko mnenje.

9Sicer pa iz obravnavnega zapisnika z dne 3. 12. 2021 (list. 82-83) ne izhaja, da bi tožnica postopala v skladu z 286.b členom ZPP. Tako ne gre niti za relativno bistveno kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, saj zatrjevanje kršitve načela materialne resnice oz. izvajanja dokazov po uradni dolžnosti iz 61. oz. 62. člena ZDSS-1 ne more biti upoštevno. Ker je v mnenju Fakultetne komisije dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za pravilno in zakonito presojo izpodbijanih upravnih odločb, tudi sicer ni bilo potrebe po pridobivanju novega sodno izvedenskega mnenja medicinske stroke. Izpostavljanje agresivnih izpadov in nameščanje maske proti grizenju ob sprejemu v psihiatrični kliniki samo po sebi zagotovo ni narekovalo potrebe po postavitvi novega sodnomedicinskega izvedenca. Iz mnenja Fakultetne komisije namreč obrazloženo izhaja, da so bili akutni stresni dogodki in impulzivnost (celo agresivnost) povezani z akutnimi alkoholnimi opoji. Pritožbene navedbe, da so agresivni izpadi predstavljali nevarnost za tožnico, ne pogojujejo drugačne ocene invalidnosti. To še toliko bolj velja za predlagano potrebo po dodatni diagnostiki duševnega stanja, saj bi bili medicinski izvidi, pridobljeni po izdaji drugostopenjske upravne odločbe dne 1. 9. 2019, lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

10Ob ugotovljenem dejanskem stanju iz 3. alineje 63. člena ZPIZ-2 je sodišče v ponovljenem sojenju na podlagi 2. odst. 81. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni s pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami v polnem delovnem času od 18. 2. 2019 dalje, izreklo, da se je dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri zavodu za zaposlovanje in da bo o pravici ter višini nadomestila odločil toženec s posebno odločbo. Iz dejanskih ugotovitev v 13. tč. obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je tožnica na dan nastanka invalidnosti dopolnila 53 let starosti ter 30 let, 11 mesecev in 10 dni pokojninske dobe ter izpolnila pogoje iz 81. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto. Ker tožnica ob nastanku invalidnosti ni bila obvezno zavarovana, bo v skladu z 88. členom ZPIZ-2 pravico do denarnega nadomestila pridobila, če se bo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavila pri Zavodu RS za zaposlovanje, o višini in izplačevanju denarne dajatve pa bo odločal toženi zavod.

11V postopku pred sodiščem prve stopnje seveda ni prišlo, niti v okoliščinah obravnavanega primera ni moglo priti do kršitve 3. odst. 81. člena ZDSS-1. Kršitev prepovedi reformatio in peius po ZDSS-1 bi bila podana le, če bi v sodnem postopku prišlo do posega v pravico, priznano v predsodnem postopku. Torej le, če bi bilo s sojenjem poseženo v predsodnem postopku priznano pravico iz invalidskega zavarovanja, do česar pa v predmetni zadevi zagotovo ni prišlo. Ni mogoče mešati pravil o prepovedi reformatio in peius za predsodni upravni in sodni postopek. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Psp 104/2001 z dne 14. 7. 2021 pojasnilo, da je v upravnem postopku obstajala zakonska in dejanska podlaga za poseg v prvostopenjsko ugoditveno odločbo. ZPIZ-2 namreč v 173. členu uzakonjuje revizijo prvostopenjskih upravnih odločb, ki se izvaja po uradni dolžnosti, ureja pravne učinke revizije (174. člen), revizijo izvedenskih mnenj IK I (175. člen) ter določa predpostavke za sodno varstvo pravic zoper odločbe, izdane v reviziji (176. člen). Ob morebitni odpravi drugostopenjske odločbe je v sodno socialnem sporu potrebno presoditi tudi zakonitost prvostopenjske odločbe, ne da bi pri tem šlo za kršitev 3. odst. v zvezi z 2. odst. 81. člena ZDSS-1, kot zmotno meni pritožnica.

12Zaradi vsega obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v celoti potrditi ugoditveni del sodbe sodišča prve stopnje. Ker za sodno socialne spore velja, da sodišče v sporu polne jurisdikcije ob odpravi izpodbijanih upravnih odločb, praviloma samo meritorno razsodi o vtoževanih pravicah, pritožba ne more biti uspešna niti zoper V. tč. izreka sodbe o zavrnjenem zahtevku za vrnitev v ponovno upravno odločanje.

13Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati izreči, da krije tožnica sama svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁴ S katerim je bila na pritožbo toženega zavoda razveljavljena sodba opr. št. V Ps 1007/2019 z dne 25. 2. 2021 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.
⁵ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.