88. člen ZPIZ-2

Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika. Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.

Iz mnenja Fakultetne komisije namreč obrazloženo izhaja, da so bili akutni stresni dogodki in impulzivnost (celo agresivnost) povezani z akutnimi alkoholnimi opoji. Pritožbene navedbe, da so agresivni izpadi predstavljali nevarnost za tožnico, ne pogojujejo drugačne ocene invalidnosti. To še toliko bolj velja za predlagano potrebo po dodatni diagnostiki duševnega stanja, saj bi bili medicinski izvidi, pridobljeni po izdaji drugostopenjske upravne odločbe dne 1. 9. 2019, lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Sodišče je v IV. in V. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in sklepa v zvezi z odločitvijo toženca glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izrecno se je opredelilo, da gre v primeru zamude roka iz 88. člena ZPIZ-2 za materialni prekluzivni rok, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje, hkrati pa potrdilo pravilnost odločitve toženca, da zatrjevane zdravstvene težave ne predstavljajo upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno razlogovanje sodišča vsebuje notranje nasprotje.

Vrhovno sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je predlog na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP zavrnilo.

Osebe, ki so invalidsko upokojene, glede na določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji nimajo statusa zavarovanca iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja temveč imajo status upokojenca. V tem primeru tudi če je tožnik v Republiki Avstriji vključen v sistem obveznega zavarovanja kot upokojenec na podlagi 8. člena avstrijskega Zakona o splošnem socialnem zavarovanju, kot to v pritožbi navaja tožnik, to nikakor ne pomeni, da je navedeni status izenačen s statusom zavarovanca upoštevaje določbe ZPIZ-2 v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožnik v Republiki Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje. V tem primeru pa se je bil dolžan v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidskega zavarovanja, prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker se tožnik v roku 30 dni po priznanju pravic iz naslova invalidnosti ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v 13. točki pravilno pojasnilo, da je za odločitev v sporu bistveno dejstvo, da je bil tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti že na podlagi odločbe z dne 30. 4. 2004 od 25. 3. 2004 dalje. Skladno z navedeno sodno prakso, je povsem ustrezno razlogovanje, da je pri presoji dejanskega stanja in uporabe 88. člena ZPIZ-2 glede roka prijave pri območnem ZRSZ po prenehanju delovnega razmerja pomembno, ali gre za osebo, kateri so bile pravice iz invalidnosti že priznane in je sporno pravico že uveljavljala pri zavodu ali pa za osebo, kateri pred uveljavljanjem pravice iz invalidskega zavarovanja pred tem invalidnost ni bila priznana oziroma ji je bila invalidnost, ki je podlaga za uveljavljano pravico priznana šele takrat.

ZPIZ-2 v 88. členu določa, da lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30-dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katere ugasne tudi pravica.

Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti. V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delov

Za odločitev v sporni zadevi je bistveno dejstvo, da ne gre za nastanek invalidnosti, kajti tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti že od spornega dne dalje. Z odločbo je bila tožniku tudi že priznana pravica do nadomestila za invalidnost, le izplačevanje tega nadomestila je bilo kasneje ustavljeno. Ni pa izgubil same pravice, ki mu je bila s pravnomočno odločbo že priznana. V tem primeru pa ni več odločilen rok 30 dni po izdaji dokončne odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Kasnejša prijava na Zavodu RS za zaposlovanje lahko vpliva le na čas, od kdaj dalje se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost.

Kljub temu, da je tožnik s postavljenim tožbenim zahtevkom, poleg odprave izpodbijanih odločb, na temelju I., podredno II. kategorije invalidnosti, uveljavljal pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, sodišče pa ga je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno z omejitvami ter do delnega nadomestila, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, niti odločalo mimo njega. Sodišče prve stopnje je tožnikovo invalidnost razčiščevalo s Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ocenila je, da pri tožniku do 13. 8. 2013 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni je podana III. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega štiri ure dnevno je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in glede na to, da je tožnik dopolnil skupno 22 let in 22 dni pokojninske dobe, je sodišče prve stopnje tožnika uemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega štiri u

Ker gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 88. člen ZPIZ-2, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno. Po tej določbi ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30 dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica.

Nobene podlage ni za to, da bi bila tožnica poleg ali namesto delne invalidske pokojnine upravičena tudi do priznanja pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru sploh ne gre za pravico, ki jo je kdajkoli pridobila, niti za pravico, ki bi izhajala iz določb ZPIZ-1 ali ZPIZ-2.

V obravnavani zadevi je ostalo dejansko stanje pomanjkljivo razčiščeno oziroma so odločilna dejstva o tem, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in kdaj, nepopolno ugotovljena. Ni bilo odpravljeno protislovje v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, v katerem so poleg časovne razbremenitve določene dodatne omejitve pri dvigovanju bremen in nekatere druge, ob tem pa sočasno utemeljevano, da se pri tožnici zdravstveno stanje po pravnomočno ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti sploh ni spremenilo. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem ugoditvenem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.