81. člen ZPIZ-2

Pri ocenjevanju invalidnosti gre za kompleksno oceno sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih se pri zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Gre za oceno celovitega psihosomatskega funkcijskega statusa, ki narekuje razvrstitev zavarovanca v določeno kategorijo invalidnosti. Tudi ni naloga izvedenca, da v sporu o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja ob nadaljnjem obstoju preostale delazmožnosti določa dela ali dejavnost ustrezno preostali delazmožnosti glede na stvarne razbremenitve in časovno omejitev. Takšno oceno v skladu s 181. členom ZPIZ-2 lahko izvedenski organi toženca podajajo šele v postopku realizacije vsebinske pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za ponujeno delovno mesto ali že znano dejavnost, na katero naj bi bila realizirana priznana pravica. Ključna je ugotovitev izvedenskega organa, da je človek celovito psihosocialno bitje in ne sestav posameznih organov oziroma organskih sistemov, zato ni mogoča zahteva, da se za posamezno diagnozo zdravstvenih težav tožniku posebej oceni, kako in v kolikš

Upoštevaje izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje delno poseglo v odločitev toženca tako, da je dodalo dodatne razbremenitve pri delu.

V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti in če je, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožnici prizna pravica, da drugo delo opravlja dve uri dnevno oziroma 10 ur tedensko. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je podala Komisija FA. Primerjava podanih izvedenskih mnenj pokaže, da so mnenja glede ugotovljenega zdravstvenega stanja v bistvu enaka. Ključna razlika je zgolj pri vprašanju, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za več kot 50 % (kar bi predstavljalo podlago za razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti), ali pa je zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %. V tem primeru gre namreč za III. kategorijo invalidnosti. Vsaka od teh kategorij invalidnosti pa vpiva na pridobitev različnih pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi invalidskega zavarovanja. V primeru II. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec pravico do poklicne rehabilitacije (72. člen ZPIZ-2). Pravico do premestitve pa pridobi zavarovanec II. kategorije le v primeru, ko je dopolnil več kot 55 let starosti (2. alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2) oziroma po

Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo treba natančneje določiti, da se sedenje vsaki dve uri prekine in da se tožnik razhodi za 15 minut do pol ure. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da to ni potrebno. Tožnik bo že sam vedel, koliko hoje oziroma razgibavanja mu je v določenem trenutku potrebno. Ne pomeni pa to, da si bo takrat vzel prosto, temveč bo opravljal druga dela skladno z ostalimi razbremenitvami, ki imajo v sestavi tudi hojo. Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Sodišče je namreč odpravilo odločbi toženca. Tožniku je priznalo dodatno razbremenitev pri delu. Tožnikov tožbeni zahtevek je šel v smeri priznanja dodatnih razbremenitev, kar pomeni, da je bila tožba potrebna. S tem, ko je sodišče zavrnilo podredne zahtevke za priznanje drugačnih razbremenitev, pa niso nastali posebni stroški.

V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.

Dokler delodajalec ne zagotovi delavcu-invalidu drugega ustreznega dela, delavec ni neupravičeno odsoten z dela. Res je sicer, da delodajalec ni dolžan posebej pozivati delavca, da se po zaključku bolniškega staleža vrne na delo. To je nedvomno obveznost delavca. Vendar mora biti delavcu-invalidu zagotovljena vrnitev na zanj ustrezno delovno mesto. Če mu ni, tudi po zaključku bolniškega staleža njegova odsotnost z dela ni neupravičena.

Ker ji torej ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije in posledično do prilagoditve delovnega mesta, toženka ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma sistematizirati novega (prilagojenega) delovnega mesta, katerega delovne naloge naj bi tožnica po lastnem prepričanju lahko opravljala. Takšnega delovnega mesta, za katerega se zavzema tožnica (tj. kombinacija perice in dopoldanske čistilke), toženka nima sistemiziranega in tožnica od nje ne more zahtevati niti, da ji ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s prilagojenim opisom obstoječih delovnih mest niti, da sistemizira oziroma ustanovi nova delovna mesta, ki bi ustrezala njeni preostali delovni zmožnosti.

Tožnici so nedvomno ostale posledice, ki jih je utrpela ob zvinu kolenu, kar je tožena stranka upoštevala že v predsodnem postopku. Ob priznanju pravice do premestitve ji je tudi določila stvarne razbremenitve pri delu.

Iz mnenja Fakultetne komisije namreč obrazloženo izhaja, da so bili akutni stresni dogodki in impulzivnost (celo agresivnost) povezani z akutnimi alkoholnimi opoji. Pritožbene navedbe, da so agresivni izpadi predstavljali nevarnost za tožnico, ne pogojujejo drugačne ocene invalidnosti. To še toliko bolj velja za predlagano potrebo po dodatni diagnostiki duševnega stanja, saj bi bili medicinski izvidi, pridobljeni po izdaji drugostopenjske upravne odločbe dne 1. 9. 2019, lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da niti FURS niti Upravno sodišče RS nista pristojna za ugotavljanje delovnega razmerja, saj je za odločanje o obstoju delovnega razmerja izključno pristojno le delovno sodišče. Davčni organi in Upravno sodišče RS so za potrebe postopka davčnega nadzora in kasneje upravnega spora utemeljeno in skladno z njihovo pristojnostjo ugotavljali, ali je za zavarovanca obstajalo delovno razmerje pri B. d. o. o. v stečaju ali pri C. d. o. o. Ni mogoče sprejeti pritožnikovega razlogovanja, da se nedovoljene posledice odpravijo le na upravnem davčnem področju in ne na delovnopravnem področju. Posledice nezakonitega postopanja vpletenih družb so medsebojno povezane in se odražajo na različnih pravnih področjih. Prispevke za socialno varnost delavca mora plačati njegov delodajalec.

Upoštevaje izvedensko mnenje Fakultetne komisije, da tožnica za delo "delavke v proizvodnji" več ni zmožna, jo je v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in na podlagi 81. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih obremenitev v zapestjih, brez dvigovanja bremen nad nivojem ramen in brez izpostavljenosti vibracijam, s polnim delovnim časom od 16. 4. 2019 dalje. Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo. Glede na to, da ni izkazano dejansko stanje iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, ki bi poleg stvarnih razbremenitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovalo tudi časovno omejitev na 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko, je tožbeni zahtevek z izpodbijano IV. tč. izreka sodbe utemeljeno zavrnjen.

V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.

Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.

ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.

Ob dejstvu, da je v okoliščinah konkretnega primera izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru II. kategorije invalidnosti, je na temelju 81. člena ZPIZ-2 mogoče tožniku prisoditi le novo pravico do premestitve na drugo ustrezno delo v skladu s preostalo delovno zmožnostjo za poln delovni čas zaradi dodatne stvarne razbremenitve pri delu, ne pa tudi nove pravice do poklicne rehabilitacije. V skladu z mnenjem izvedenke medicine dela, prometa in športa bo odločanje o poklicni rehabilitaciji predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove medicinske dokumentacije po predhodni kompleksni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravico do premestitve ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo dejstva, ali je imela tožena stranka prosto ustrezno delovno mesto za tožnika že v času dokončnosti odločbe Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, pač pa je štelo, da je relevanten zgolj datum podaje odpovedi. Kot pravilno opozarja tožnik, mu je bila tožena stranka že z izvršljivostjo odločbe Zavoda dolžna zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu, v skladu z njegovimi omejitvami.

Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše. Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.

Glede na to, da je bila pri tožnici že v letu 2008 ugotovljena invalidnost in je bila tudi razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 4. 2008 dalje, je za odločitev v sporni zadevi ključen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja invalidnosti in ali je tožnica upravičena do novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno presodilo, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ker so potrebne dodatne fizične razbremenitve pri delu od 1. 2. 2015 dalje. Zaenkrat pa pri delu ni potrebna časovna razbremenitev, zato je ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen.