VSL Sklep II Kp 2864/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca, gospodarsko družbo M. d.o.o. - v stečaju, s premoženjskopravnim zahtevkom 86.800,00 EUR napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. - 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada obtoženčevega zagovornika, postavljenega z odločbo BPP 355/2016, bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje okrožna državna tožilka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka in drugim odstavkom 371. člena, 1. točki 372. člena in prvem odstavku 373. člena ZKP - zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje in odločitev pred „spremenjenim predsednikom senata“.

3Na pritožbo je odgovoril zagovornik obtoženega B. B., odvetnik v Ljubljani, s predlogom, da se pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnica graja izpodbijano sodbo, ker je sodišče izreklo oprostilno sodbo z uporabo 284. člena ZKP, za kar pa niso bili izpolnjeni pogoji, ker se je predsednica senata sama seznanila z dokazi izven glavne obravnave, torej ne javno in sodečemu senatu niso bili predstavljeni; ker je zato sprejeta odločitev popolnoma v nasprotju z določbami ZKP glede izvedbe glavne obravnave in tistimi, ki urejajo ugovorni postopek; ker tožilstvo obtožnice zaradi zahteve predsednice senata sploh ni uspelo predstaviti; ker se glavna obravnava na naroku 13. 7. 2021 formalno sploh ni začela; ker je bil ugovor pravne narave obrambe prepozen in neutemeljen; ker je bil v fazi glavne obravnave z zlorabo procesnih pravic s strani predsednice senata še enkrat izveden ugovorni postopek; ker je predsednica senata izrekla oprostilno sodbo brez dokaznega postopka, nato pa v obrazložitvi povzela vsebino dokazov in razložila svojo dokazno oceno.

6Tožilka v nadaljevanju „iz previdnosti“ ponovno pojasnjuje posamezna dejstva in okoliščine, kar pa je za to odločitev nerelevantno, saj je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz drugih razlogov.

7Iz podatkov spisa in tudi same izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna dejstva:

- zoper obtožnico s 3. 12. 2015 sta obtoženi in njegov takratni zagovornik, odvetnik C. C., vložila ugovora, ki sta bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III Ks 2864/2014 s 1. 4. 2016 (list. št. 223) zavrnjena;

- 29. 2. 2016 je bil opravljen predobravnavni narok (list. št. 261);

- 13. 7. 2021 je bila glavna obravnava (list. št. 300), na kateri je predsednica senata pozvala tožilko, da „Glede na očitek iz obtožnice in zaradi zagotovitve obtoženčevih procesnih jamstev...“ poda tudi določena pojasnila, pri čemer iz zapisnika ni natančno razvidno, kaj naj bi tožilka pojasnila, predsednica senata pa je navajala vrsto listin in podatkov iz sodnega spisa ter jih delno komentirala. Zagovornik je na tem naroku napovedal ugovor pravne narave, ki ga je vložil 19. 8. 2021 (list. št. 310);

- 16. 9. 2021 je bila glavna obravnava (list. št. 315), na kateri je bil tožilstvu vročen navedeni ugovor pravne narave. Iz zapisnika je razvidno, da je državna tožilka ugovarjala, da ne gre za ugovor pravne narave, pač pa za videnje oziroma mnenje obrambe o zadevi. Zagovornik je odgovoril, da je v točki A. ugovora natančno pojasnjeno, da niso izpolnjeni zakonski znaki. Senat se je nato zaradi odločanja o ugovoru pravne narave umaknil k posvetovanju in sprejel sklep, da se zavrnejo vsi dokazni predlogi, predsednica senata pa je nato sprejela sklep, da je glavna obravnava končana in razglasila oprostilno sodbo.

8Takšen potek procesnih dejanj je v nasprotju z ureditvijo ZKP. Za odločitev v tej zadevi pritožbenemu sodišču ni treba ugotavljati, izvedba katerih vse procesnih dejanj oziroma njihov vrstni red so kršili določbe ZKP, saj je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka. Izrek sodbe po 3. točki 358. člena ZKP je možen le, če ni dokazov, da je obtoženec storil dejanje katerega je obtožen, do takšnega zaključka pa lahko sodišče pride le po izvedenem dokaznem postopku, ki ga lahko izvede le na glavni obravnavi, ki pa se v obravnavani zadevi sploh še ni začela (prvi odstavek 321. člena ZKP). Zagovornik obtoženega v odgovoru na pritožbo sicer navaja, da očitek tožilstva, da je sodišče prve stopnje na naroku 13. 7. 2021 kršilo določbe ZKP ne drži, saj da je državno tožilstvo na obravnavi predstavilo obtožnico, sodišče prve stopnje pa je po predstavitvi obtožnice pozvalo državno tožilstvo, da naj predstavi tudi obremenilne dokaze, ki jih je v spis vložilo sámo tožilstvo. Iz zapisnika o glavni obravnavi 13. 7. 2021 izhaja: „predsednica senata pozove tožilko, da ob predstavitvi obtožnice“, kar pomeni, da je ta poziv podan še pred predstavitvijo obtožnice, iz nadaljnjega zapisnika pa ni razvidno, da bi obtožnica tudi dejansko bila predstavljena. To ne izhaja niti iz zapisnika o glavni obravnavi 16. 9. 2021. Nadaljnje navedbe v odgovoru ob ugotovitvi, da obtožnica ni bila predstavljena in da je bila izpodbijana sodba sprejeta brez izvedbe dokaznega postopka, na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

9Glede na navedeno izrek izpodbijane sodbe (oprostilna sodba po 3. točki 358. člena ZKP) nasprotuje razlogom sodbe, ker se ne opira na dejstva in dokaze, pretresene na glavni obravnavi (355. člen ZKP) in ker ne vsebuje razlogov, da ni dokazano, da je obtoženi storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen (3. točka 358. člena ZKP in sedmi odstavek 364. člena ZKP). Ugotovitev absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka neogibno pomeni razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 392. člena ZKP).

10Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da se je predsednica senata zavedala, da njeno ravnanje in odločitev senata za oprostilno sodbo niso skladni z določbami ZKP. Tako je v izpodbijani sodbi na primer izrecno navedeno, da je z odločitvijo senata obtožnica postala pravnomočna, kar pomeni nadaljevanje postopka po 285.a členu ZKP in da je običajno tako, da se brez izvedbe dokaznega postopka po tem, ko je vložena obtožnica oziroma po njeni pravnomočnosti, ne more izdati oprostilna sodba po 3. točka 358. člena ZKP (točka Č). Jedro obrazložitve, zakaj je kljub temu zadeva bila procesno vodena drugače in je senat sprejel oprostilno sodbo iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, torej, ker „ni dokazov, da je obtoženec storil dejanje, za katerega je obtožen“ je, da je na podlagi določbe Ustave Republike Slovenije (URS) in ZKP o procesnih jamstvih to bilo potrebno zaradi dolžnosti sodišča, da „če pride do takšnih nejasnosti kot v konkretnem primeru, ko obstoj listinskih dokazov, ki naj bi bili za obtoženca zelo obremenilni in ki jih predloži tožilec, izključujejo protipravnost obsojenčevega ravnanja, potem bi sodišče s pritrditvijo tožilki, da za glavno obravnavo oziroma za uresničevanje obtožencu zagotovljenih ustavnih jamstev, zadostuje pravnomočnost obtožnice (dejstvo kot tako), povsem obšlo dolžnost, da ves čas postopka skrbi za uveljavitev procesnih jamstev in da strankam prepreči vsakršno zlorabo procesnih pravic oziroma bi bila ta dolžnost samo navzven formalno izražena. Oziroma povedano drugače, bi bila ustavna jamstva obtožencu zagotovljena samo na formalni, ne pa tudi na konkretni in vsebinski ravni“. (5. točka)

11Cilj kazenskega postopka je, da se zagotovi, da se nikogar, ki je obdolžen ne obsodi, krivemu storilcu kaznivega dejanja pa se izreče kazenska sankcija na podlagi zakonitega postopka (prvi odstavek 1. člena ZKP). Res Ustava Republike Slovenije (URS) in ZKP določata procesna jamstva obtoženca in prav tako je res, da si mora sodišče prizadevati, da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku (15. člen ZKP). To pa ne pomeni, da lahko sodišče onemogoči domnevno kršitev procesnih jamstev obtoženca tako, da sámo krši procesno ureditev.

12Pritožbeno sodišče se strinja s predlogom pritožnice, naj se zadeva vrne v novo sojenje in v odločitev pred popolnoma spremenjenim senatom, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je predsednica senata že popolnoma opredelila do dokaznega gradiva in sprejela dokončne zaključke.

13V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvesti vse dokaze in na podlagi celovite in skladne analize vsakega dokaza posebej in vseh skupaj presoditi, ali je obtoženi storil očitano kaznivo dejanje.