VSL Sklep II Cp 606/2022

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dejanski okvir spora in odločitev sodišča prve stopnje:

1Sedaj pokojni A. A. je kot preužitkar s svojim sinom B. A. (prvim tožencem) 26. 5. 2017 sklenil pogodbo o preužitku, katere beneficiarka je bila tudi C. A. (druga toženka). S tožbo je zahteval razveljavitev pogodbe o preužitku in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja iz dveh razlogov: zaradi napak volje in zaradi neizvrševanja pogodbe.

2Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo s stroškovno posledico. Dne 15. 11. 2021 je izdalo še popravni sklep, v katerem je popravilo oštevilčenje izreka, opravilno številko zadeve in dodalo naslov pravnega naslednika pokojnega A. A.

Pritožbeni postopek:

3Zoper sodbo se pritožuje tožnik (v pritožbi nominalno označen kot A. A.) iz vseh pritožbenih razlogov. Ker je pritožba obširna in se mestoma ponavlja, bo pritožbeno sodišče povzelo le bistvene navedbe. Te so: sodišče prve stopnje ni navedlo oziroma argumentiralo vseh listinskih dokazov. Storilo je bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,¹ saj je tožnik A. A. umrl ... 2018, sodišče pa ni ravnalo v skladu z določili 208. člena ZPP. Sodišče je po prostem preudarku presodilo, kaj je med strankama sporno in kaj ne. Stranke nedosledno označuje, drugotoženko C. A. nekajkrat označi kot soprogo pokojnega tožnika, čeprav je njuna zakonska zveza razvezana. Izraz »tožnik« uporablja tako za pokojnega A. A. kot D. A. Sodišče ne povzame in ne upošteva zaključkov okrožnega državnega tožilstva (ODT) v sklepu z dne 1. 3. 2021. Sodišče je nepopolno povzelo trditve in navedbe tožnika. Pri ocenjevanju volje pokojnega A. A. glede sklepanja pogodbe zgolj povzema izpovedbe prič, ne pove pa, kaj naj bi v zvezi s tem ugotovilo. Pritožba obširno komentira razloge in izpodbija razloge sodišča prve stopnje glede sklepanja pogodbe o preužitku, izpovedi prič E. E. in F. F., G. A. in H. A., izjav, ki jih je pokojni dal odvetniku 17. 7. 2017 in notarki 24. 10. 2018 (sodišče prve stopnje je s temi mednaslovi označilo posamezne dele obrazložitve). Glede zmote sodišče spregleda, da pokojni A. A. ni izpodbijal pogodbe o preužitku iz razloga po prvem odstavku 46. člena Obligacijskega zakonika,² in vendarle priznava, da se pokojni A. A. s pogodbo ni strinjal in jo je želel spremeniti. Pritožba obširno izpodbija obrazložitev sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe zaradi neizvrševanja; sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedi priče H. A., da je ata dajal denar B. A. za stroške, sploh ne oceni izpovedbe priče dr. I. I. Neprimeren je zaključek, da četudi je pokojni tožnik občasno pozabljal na zdravila, to ne pomeni, da skrb zanj ni bila primerna (63. točka obrazložitve), pri čemer je bilo ugotovljeno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Sodišče napačno oceni okoliščino, da je pokojni želel, da se informacije o njegovem zdravstvenem stanju posredujejo le sinu D. A. in njegovi soprogi, pri tem pa ne upošteva in ne oceni izpovedi priče dr. J. J., ki je izpovedala o okoliščinah podpisa izjave o posredovanju informacij. Tudi glede preostalih pogodbenih zavez ni jasno, na podlagi česa prvostopenjsko sodišče zaključuje, da jih je toženec izpolnjeval. Sodišče zaključi, da je prvotoženec obnovil streho, kar pa ni bilo ugotovljeno, temveč je mogoče ugotoviti nasprotno (fotografije ostrešja v prilogi A40). Prvostopenjsko sodišče se je zadovoljilo z izpovedbami prič, ki so izpovedovale v zvezi z vzdrževanjem strojev in deli v gozdu ter prodajo mesa, vseh ostalih zavez iz 5. člena pogodbe o preužitku, na primer čiščenje stanovanja, zagotavljanje potrebnih reči iz trgovine, pranje in likanje, vodenje gospodinjstva, skrb za tekoče vzdrževanje stavbe, urejanje vrta in okolice itd. pa ni preverilo. Po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče zaključiti, da jih je izvrševal prvotoženec.

4Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno razveljavitev.

5Pritožba je utemeljena.

Glede sposobnosti biti stranka:

6Prvotni tožnik A. A. je umrl ... 2018, kar je njegov pooblaščenec, odvetnik K. K., izrecno sporočil sodišču (vloga na list. št. 19a) in ga obvestil, kdo so dediči (vloga na list. št. 26). Sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da sta dediča pokojnega A. A. D. A. (sedaj tožnik) in B. »toženec« (pravilno: B. A.) ter da je sodišče postopek nadaljevalo s »pravnimi nasledniki tožnikom D. A. in toženima strankama.«

7Kadar med pravdo umre stranka, ki v postopku ima pooblaščenca, postopka ni treba prekinjati, pooblaščenec pa zastopa (znane ali še neznane) dediče, dokler mu ti ne prekličejo pooblastila (primerjaj 100. člen ZPP). Utrjeno stališče sodne prakse je, da sodišču tudi ni treba čakati na končanje zapuščinskega postopka, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da poteka pravda zaradi ugotovitve dedne pravice drugotoženke. Tudi ni treba, da dediči predlagajo nadaljevanje postopka. Pač pa mora sodišče, brž ko zve, da je stranka umrla, po uradni dolžnosti³ s pozivom v smislu 208. člena ZPP v postopek pritegniti (povabiti) pravne naslednike. Slednji se vstopu v pravdo v procesnem smislu praviloma ne morejo upirati, njihova privolitev ni potrebna. Sodišče mora nato tudi o tem, kdo so pravni nasledniki in torej nove stranke postopka, odločiti s sklepom. V predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, saj ni izdalo sklepa o vstopu pravnih naslednikov v pravdo, temveč je ves čas postopka in navkljub obvestilom tako pooblaščenca pokojnega tožnika kot tudi druge toženke (vloga na list. št. 47) postopek še naprej vodilo tako, da je kot tožečo stranko označevalo A. A. Tudi sodba se glasi na mrtvo osebo, četudi je zraven pripisan pravni naslednik D. A., vendar taka oznaka ne more nadomestiti potrebnega sklepa o vstopu pravnih naslednikov v pravdo.

8Ta kršitev lahko pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; novejša sodna praksa glede tega vprašanja ni enotna,⁴ pa tudi teorija opozarja, da sodba, ki se glasi na ime osebe, ki je med pravdo umrla, ni absolutno neveljavna in jo je mogoče pod pogoji iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tudi izvršiti.⁵ Ta kršitev zato ni bila razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe, jo bo pa moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpraviti.

9Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja tudi na utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje nedosledno označuje osebe, saj z izrazom »tožnik« (očitno) enkrat misli pokojnega A. A., drugič pa njegovega pravnega naslednika D. A. Vendar je s pozornim branjem sodbe mogoče ugotoviti, na katero osebo se oznaka »tožnik« v posameznih delih obrazložitve nanaša. Zato ta nedoslednost ne pomeni kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpraviti to nedoslednost, ki krni jasnost in otežuje razumevanje sodbe.

Glede povzemanja listin in trditev ter nespornih dejstev:

10Neutemeljene so pritožbene navedbe na 2. in 3. strani pritožbe, da je sodišče prve stopnje določene dokaze povzelo tako, da je pri nekaterih podajalo komentarje, pri nekaterih obširneje navedlo, kaj se pod to prilogo nahaja, pri nekaterih pa sploh ne in da ni navedlo, da je pribavilo in vpogledalo spis Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, št. Kt 0000/2021, da ne povzema, kaj predstavljajo priloge A13 in da ni navedlo listinskega dokaza A214 – izpisek iz poslovnega registra.

11Sodba mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih, kar v zvezi z listinskimi dokazi vključuje dokazno oceno oziroma vsebinsko analizo za odločitev pomembnih listin. Povzetek trditev (navedb) strank naj bo kratek, strnjen in namenjen temu, da bralec sodbe ugotovi, katere so ključne teze pravdnih strank; sodišče prve stopnje je obširne navedbe strank povzelo na malo več kot dveh straneh, kar je pravilno in racionalno. Povzemanje vseh navedb, tudi ponavljajočih se in za postopek nepomembnih, ne (bi) služi(lo) ničemur.

12Tudi podrobno naštevanje vseh izvedenih listinskih dokazov (v konkretnem primeru več strani dolg seznam (skoraj) vseh listin v spisu) ni potrebno, saj je temu namenjen popis prilog v spisu. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je morda pozabilo našteti katerega od izvedenih listinskih dokazov, niti pojmovno ni moglo storiti kršitve določb postopka. Kršitev bi bila podana le, če sodišče katere od za odločitev pomembnih listin ne bi ocenilo. To bi lahko pomenilo kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja; na nobeno od teh kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti pritožbeno uveljavljanje take kršitve konkretizirano. To pomeni, da mora pritožnik določno in preverljivo navesti ne le, katerega dokaza sodišče ni ocenilo, temveč tudi, katero za odločitev pomembno dejstvo se je s tem dokazom dokazovalo. Pritožba tega glede izpiska iz poslovnega registra in dokumentacije – izplačane škode za polico 1390266 ne pojasni, zato je pritožbena graja glede teh dokazov pavšalna in posledično neutemeljena. Neutemeljena je tudi pritožbena graja glede priloge A13, s katero je tožnik dokazoval, kako je D. A. prišel do podatka o sklenjeni pogodbi o preužitku; pritožba ne pojasni in tudi sodišče druge stopnje ne vidi, zakaj bi bilo to dejstvo (kako je D. A. izvedel za pogodbo) pomembno za odločitev v zadevi. Tudi dokaz z vpogledom v spis ODT za odločitev v zadevi ni pomemben, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, ko pritožba vsebinsko graja dokazno oceno tega dokaza (v poglavju glede bistvenih trditev, na podlagi katerih tožnik zahteva razveljavitev (razvezo) pogodbe o preužitku).

13Tudi ni kršitev, da sodišče prve stopnje med nespornimi okoliščinami ni navedlo izjave tožnika z dne 24. 10. 2018 pred Upravno enoto ... – priloga A19. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da je med strankama sporno, ali je drugotoženka sploh dedinja po pok. A. A., saj tega njenega statusa 11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne navaja; pritožbeno sodišče dodaja, da je vprašanje, ali je C. A. dedinja po pok. A. A. ali ne, za presojo veljavnosti pogodbe o preužitku irelevantno.

14Kot je bilo že pojasnjeno, povzemanje dokazov za popolnost obrazložitve ni bistveno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ne povzemalo dokazov tožeče stranke, s čimer naj bi »favoriziralo« dokaze toženih strank. Obrazložitev sodbe ni povzetek oziroma obnova spisa, temveč mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe na 5. strani, da naj bi sodišče prve stopnje nepopolno povzelo trditve v zvezi s skrbjo za zdravstveno stanje A. A., pri čemer pritožba ne pojasni, katere trditve so bile nepopolno povzete in zakaj so prav te trditve pomembne za odločitev. O konkretizirani graji ugotovljenega dejanskega stanja glede zdravja pokojnega A. A. sledijo razlogi v nadaljevanju. Iz istih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe na 7. strani, da sodišče prve stopnje ni povzelo izpovedb prič K. K., L. L. in M. M. ter pisnih izjav prič N. N., O. O. in P. P.; povzemanje izpovedb ni potrebno, kaj za zadevo relevantnega naj bi te priče povedale, pa pritožba ne pojasni.

Glede kazenske ovadbe:

15Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe (ki so po vsebini graja dokazne ocene), da pokojni A. A. ni vložil kazenske ovadbe zoper B. A., temveč jo je vložila G. A. (žena pravnega naslednika tožnika D. A.); kdo je ovadbo vložil, za ta postopek ni odločilno dejstvo, še posebej zato ne, ker je bila ovadba zavržena. Pritožba v zvezi s to ovadbo večkrat navaja, da naj bi v sklepu o zavrženju ovadbe zapisani razlogi (da je šlo za kršitev civilnopravnih obveznosti) dokazovali, da je toženec kršil obveznosti iz preužitkarske pogodbe. Takšno razlogovanje je pravno zmotno. Sodišče je v civilnem postopku vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo (primerjaj 14. člen ZPP), pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Nikdar pa ni vezano na sklep o zavrženju ovadbe, še manj na razloge takšne odločbe. Četudi je ta sklep javna listina v smislu 224. člena ZPP, pa je sodišče na vsebino tovrstne javne listine vezano le v toliko, da se šteje za resnično, da je bila ovadba zoper določeno osebo zavržena, ne pa tudi, da bi se šteli za resnične v smislu 224. člena ZPP razlogi za zavrženje. Skratka, postopek v zvezi s kazensko ovadbo in sklep o njenem zavrženju v ničemer ne dokazujeta trditev tožnika, da naj bi toženec kršil obveznosti po pogodbi o preužitku.

Glede razveljavitve pogodbe zaradi napak volje:

16Eno najbolj temeljnih načel obligacijskega prava je načelo pacta sunt servanda (pogodbe je treba spoštovati, izvrševati; 9. člen OZ). Razveljavitev pogodbe je mogoče zahtevati (primerjaj 94. člen OZ), če jo je sklenila poslovno omejeno sposobna oseba ali če so pri sklepanju pogodbe bile prisotne napake volje, ki so: sila, grožnja, prevara in (pravno upoštevna, nezakrivljena) zmota. Pritožba s tem, ko na koncu 8. strani navaja, da A. A. pogodbe ni izpodbijal iz razloga po prvem odstavku 46. člena OZ (bistvena zmota), prihaja sama s seboj v nasprotje; če tožnik res ni uveljavljal zmote, je nesmiselno vse obsežno pritožbeno sklicevanje na izjave A. A., da pogodba o preužitku ne izkazuje njegove volje.

17Pritožba v zvezi z napakami volje ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča prve stopnje (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik določnih trditev, ki bi utemeljevale razveljavitev pogodbe o preužitku zaradi napak volje, niti ni podal in da zgolj skope trditve, da pogodba ne odraža njegove volje in da je želel, da bi svoje premoženje po smrti zapustil obema sinovoma, ne pomeni, da ni razumel pogodbe o preužitku, temveč le, da si je pozneje premislil. Navedeno pomeni z drugimi besedami, da so tožbene trditve o napakah volje nesklepčne. Nesklepčen zahtevek je treba zavrniti brez izvajanja dokazov (glede na v sodni praksi in pravni teoriji enotno stališče, da v civilnem postopku izvedba dokazov ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev). Če teza o nesklepčnosti trditev o napakah volje drži, je izvajanje dokazov v zvezi z napakami volje nepotrebno, posledično pa so tudi nepomembne vse pritožbene navedbe v zvezi s to dokazno oceno.

18Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča o nesklepčnosti trditev v zvezi z napakami volje. Ne le zato, ker ga pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik ob sklepanju pogodbe o preužitku ni bil omejeno poslovno sposoben. Da bi bila njegova poslovna sposobnost (razsodnost, prištevnost) okrnjena ali omejena, pritožba konkretizirano ne trdi. Poslovna sposobnost se pri polnoletnih osebah domneva, zato mora tisti, ki meni, da določena oseba v določenem trenutku ni bila poslovno sposobna, to konkretizirano zatrjevati in dokazati. Tožnik tega ni uspel, torej eden od možnih razlogov za izpodbojnost evidentno ni podan. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniki niso postavili konkretnih trditev o sili, grožnji ali prevari pri sklepanju pogodbe o preužitku; da bi take trditve podali, pa ne konkretizirajo niti v pritožbi, zato odpadejo tudi ti razlogi izpodbojnosti.

19Tožnik na prvi stopnji in tudi v pritožbi zatrjuje le to, da »pogodba ne odraža zapustnikove volje« (t. j. volje A. A.); da je slednji v izjavah pred različnimi organi potrdil, da pogodba ne ustreza njegovi volji; da »se s preužitkarsko pogodbo ni strinjal;« da je imel dva sinova in je želel, da bi oba dedovala po njem itd. Pritožba priznava (prvi odstavek na 9. strani), da je jasno, da A. A. pogodbe enostransko in samovoljno ni mogel spremeniti, zato je »posredoval dopis v zvezi z razvezo […] ter predlog za sporazumno razvezo pogodbe.« Sporazumne razveze pogodbe ni bilo. Pritožbene navedbe, da je bil A. A. »v vsakem primeru upravičen« sprožiti ta sodni postopek, so točne, kolikor se nanašajo na procesno legitimacijo. Glede materialnopravne utemeljenosti zahtevka pa so zmotne.

20Vse zgoraj povzete trditve o tem, zakaj je hotel A. A. pogodbo razvezati (»ker ne odraža njegove volje« itd.⁶) ne skupaj ne posamično ne zadoščajo za sklepčnost trditev o bistveni in pravno upoštevni zmoti. Ni namreč vsaka zmota pravno upoštevna v tem smislu, da bi zaradi nje lahko zahtevali razveljavitev pogodbe. Pri sklepanju pogodb se od strank pričakuje in zahteva skrbnost, katere minimum zahteva, da stranka pred podpisom pogodbo prebere. V obravnavani zadevi je bila pogodba o preužitku sklenjena v obliki notarskega zapisa, kar vključuje tudi to, da notar vsebino pogodbe strankam glasno prebere (sodišče prve stopnje je v 29. točki obrazložitve ugotovilo, da notar R. R. strankam pred podpisom pogodbo vedno prebere), tako da je možnost bistvene in pravno upoštevne zmote izredno majhna. Da bi pokojni A. A. ne vedel, da ima dva sinova, pritožba sploh ne zatrjuje (to bi bilo tudi v nasprotju z navedbami, da je D. A. dolga leta pomagal očetu). Dejstvo, da je nekoč pozneje, že po podpisu pogodbe o preužitku, A. A. »ugotovil,« da pogodba ne ustreza (več?) njegovi volji, bi pravno gledano lahko pomenilo le dvoje: poznejšo spremembo volje, ki ni pravno upoštevna (pravilni razlogi v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da za razveljavitev pogodbe ne zadostuje, da si ena od strank premisli), ali pa miselni pridržek (stranka ima v mislih eno, pri sklepanju pogodbe pa izjavi drugo), ki prav tako ni pravno upošteven.⁷ Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi trditve glede zmote niso sklepčne.

21V zvezi z napakami volje je toženka ugovarjala tudi zamudo prekluzivnega roka za uveljavljanje napak volje iz 99. člena OZ. Ta ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo z razlogi (70. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik uveljavlja neveljavnost pogodbe po dveh podlagah. Slednje sicer drži in zato prekluzija izpodbojnega dela zahtevka ne bi pripeljala do zavrnitve celotnega zahtevka, vendar bi se, če bi se ugotovilo, da so trditve v zvezi z napakami volje prepozne glede na 99. člen OZ, bilo mogoče izogniti obširnemu dokaznemu postopku in razlogom v zvezi s to podlago tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja (gre za pravilno uporabo materialnega prava), da tožniki nikoli niso konkretizirano prerekali navedb o prepoznosti te tožbene podlage, niti podali konkretiziranih trditev, kdaj, kako in zakaj naj bi A. A. zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma kdaj naj bi prenehala sila v smislu 99. člena OZ. Napaka volje mora biti podana v trenutku sklenitve pogodbe. Glede na (tudi sicer nesklepčne) trditve tožnikov je možno zaključiti, da bi taka napaka volje (v poštev pride edinole zmota⁸) A. A. mogla in morala biti znana že v trenutku sklepanja pogodbe, to je 26. 5. 2017, zato je bila tožba, vložena 22. 11. 2018, v zvezi z zahtevkom za razveljavitev pogodbe zaradi napak volje, prepozna glede na 99. člen OZ.

22Glede na povedano je zahtevek za razveljavitev pogodbe zaradi napak volje neutemeljen po več podlagah (nesklepčnost, prepoznost); zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe v zvezi z voljo, sklepanjem pogodbe o preužitku, graja dokazne ocene prič R. R., E. E., F. F., G. A. in H. A. ter ostalih prič (6. in 7. stran pritožbe) v zvezi s sklepanjem pogodbe in voljo pokojnega A. A., neutemeljene pa so tudi navedbe v zvezi z izjavama odvetniku z dne 17. 7. 2017 in notarki z dne 24. 10. 2018 ter pritožbene navedbe, naslovljene »glede zmote,« na 8. in 9. strani pritožbe, saj z vsemi temi navedbami pritožba ne izpodbija bistvenega zaključka prvostopenjske sodbe, da so tožnikove izjave glede na napak volje nesklepčne.

Glede razveze pogodbe zaradi neizvrševanja:

23Drugi sklop razlogov, zaradi katerih je tožnik zahteval razveljavitev (pravilno: razvezo, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje) pogodbe o preužitku, se nanaša na zatrjevano toženčevo neizvrševanje oziroma neustrezno izvrševanje pogodbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem izvedlo obširen dokazni postopek (poleg vpogleda listin je zaslišalo tri stranke in 16 prič), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokazna ocena tega sklopa trditev in dokazov mestoma ni analitično sintetična in skladna z 8. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje nekaterih izvedenih dokazov sploh ni ocenilo, pri drugih pa je dokazna ocena tako pomanjkljiva, da je pritožba uspela vzbuditi resen dvom v njeno pravilnost in popolnost.

24Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v pogodbi o preužitku (priloga B74) podrobno in obširno določeno, kaj vse mora prevzemnik zagotavljati preužitkarju in beneficiarki ali sopodpisnici C. A. (12. in 13. stran 5. člena pogodbe o preužitku): med drugim »vso potrebno pomoč, popolno nego in oskrbo preužitkarja in sopodpisnice;« potrebno medicinsko pomoč in zagotavljanje prevozov k zdravniku in na preglede; skrb v zvezi z urejanjem zdravstvene oskrbe; prevoze po želji in potrebah preužitkarja in sopodpisnice; čiščenje stanovanja; zagotavljanje potrebnih reči iz trgovine in od drugih dobaviteljev; pranje in likanje; vodenje gospodinjstva, opravljanje vseh gospodinjskih opravil; plačevanje vseh obratovalnih stroškov za stavbo ... v ... in skrb za tekoče vzdrževanje te stavbe; urejanje vrta in okolice hiše; prevzemnik mora v roku dveh let od podpisa pogodbe popolnoma obnoviti strešno kritino na hiši.

25Tožnik je zatrjeval, da toženec teh svojih dolžnosti ni izvajal (kar je po vsebini ugovor negativnega dejstva), hkrati pa je zatrjeval in dokazoval, da je nekatera ali vsa tovrstna opravila prevzel D. A., njegova žena G. A. in njuna otroka. Prvi toženec je po drugi strani trdil in dokazoval, da sta te dolžnosti izvrševala on in njegova partnerka S. S., pomagala je tudi hči T. A. Sodišče prve stopnje je sklepno ugotovilo (65. točka obrazložitve), da so sorodniki z obeh strani (dve veji družine A., ki si očitno konkurirata tudi v tej pravdi, ena je D. A. in druga B. A.) kar »tekmovali med seboj, se med seboj primerjali in drug drugega nadzirali, kdo bo preužitkarju nudil boljšo skrb.« Glede na izvedeni dokazni postopek in v sodbi povzete izpovedbe posameznih prič pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je vsaj v določenem časovnem obdobju dogajalo natanko to. Precej očiten je tudi motiv za takšno »tekmovanje« v oskrbi preužitkarja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da četudi so v pogodbi o preužitku prevzemniku naložene številne in vseobsegajoče obveznosti (primerjaj dikcijo »vso oskrbo« ipd.), to še ne pomeni, da tudi kakšna druga oseba poleg prevzemnika (in/ali oseb iz njegovega kroga) ne sme skrbeti za preužitkarja. Dejstvo, da poleg prevzemnika za preužitkarja skrbi še kdo drug (ki nima tovrstne pogodbene obveznosti), še ne omogoča avtomatičnega zaključka, da preužitkar svojih obveznosti ne izvršuje ustrezno. Če bi se izkazalo, da prevzemnik določene konkretne obveznosti ali naloge v zvezi s skrbjo za preužitkarja ni mogel opraviti, ker ga je nekdo »prehitel,« to še ne pomeni, da prevzemnik svojih obveznosti ni izvrševal. Še posebej, če se izkaže, da je bil tisti, ki je namesto prevzemnika opravil to obveznost, motiviran ne toliko s skrbjo za preužitkarja, temveč bolj z izidom pravde.⁹

26Vendar pa glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi takšnega sklepa še ni mogoče zanesljivo napraviti. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik pomemben del očitkov tožencu, da ni skrbel za preužitkarja, gradil na domnevno pomanjkljivi, napačni in celo škodljivi skrbi za preužitkarjevo zdravje (izvrševanje nalog iz 2. in 3. alineje tretjega odstavka 5. člena pogodbe o preužitku). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvedlo več dokazov, med drugim je zaslišalo dr. ., osebnega zdravnika pokojnega A. A., dr. U. U. iz UKC ... in dr. I. I. iz antikoagulacijske ambulante. Vendar se je v obrazložitvi oprlo le na izpoved dr. U. U. (54., 64. in 65. točka obrazložitve), medtem ko izpovedi dr. I. I. in dr. J. J. ni niti povzelo,¹⁰ še manj dokazno ocenilo.

27Tožnik utemeljeno opozarja, da je trdil, da naj bi bila skrb toženca za preužitkarja pomanjkljiva, ker ni skrbel za jemanje zdravil in redne kontrole v antikoagulacijski ambulanti ter da je v zvezi s tem dr. U. U. izpovedal, da se posebej spomni, da pokojnega A. A. pol leta ni bilo na kontroli in da je neredna kontrola v njegovi ambulanti ter neredno jemanje zdravil lahko zelo škodljivo in nevarno. Ta dejstva bi utegnila kazati na to, da je bila skrb za zdravje pokojnega A. A. pomanjkljiva ali neredna, seveda pa mora o tem napraviti dokazno oceno sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi vse druge izvedene dokaze. Zaključek sodišča prve stopnje v 63. točki, da četudi je pokojni tožnik »občasno pozabljal na zdravila, ne pomeni, da skrb ni bila primerna,« je pavšalen in tudi z logičnega gledišča vprašljiv: če je bila prevzemniku zaupana skrb za (tako pogodba) »potrebno medicinsko pomoč« in »skrb v zvezi z urejanjem zdravstvene oskrbe« preužitkarja, bi bilo načeloma za pričakovati, da bo prevzemnik poskrbel tudi za to, da preužitkar redno jemlje zdravila. Še posebej upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje (npr. 50. točka obrazložitve), da je bil preužitkar starejši, pešajočega zdravja (prebolel je infarkt) in da je že leta 2013 rekel tožencu, da bi potreboval pomoč zase in za mamo (drugo toženko). Opustitev nadzora oziroma skrbi za redno jemanje zdravil (če tega nadzora oziroma skrbi res ni bilo) bi bila s stališča dolžnosti prevzemnika opravičljiva le, če za to obstajajo tehtni razlogi, ki pa jih sodišče prve stopnje v sodbi (zaenkrat) ni ugotovilo. Prav tako naj sodišče prve stopnje v novi sodbi pojasni, koliko je bila stara toženčeva hči T. A., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje »ob nadzoru matere pripravljala zdravila« (61. točka obrazložitve) in ali sodišče šteje, da je pripravljanje zdravil s strani (domnevno) mladoletne osebe in/ali nadzor nad tem ustrezen.

28Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je A. A. tik pred smrtjo, ko je bil sprejet v UKC, pisno izjavil, naj se informacije o njegovem zdravstvenem stanju posredujejo le D. A. in G. A., ne pa tudi drugemu sinu B. A. ali njegovi partnerki, izrazil je tudi željo (voljo), da ga lahko obiskujeta izključno sin D. A. in »snaha« (priloga A31); o okoliščinah podaje te izjave je izpovedovala dr. J. J. vendar njene izpovedbe prvostopenjsko sodišče dokazno sploh ni ocenilo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je nelogično, da pokojni A. A. ni želel posredovati informacij o svojem zdravstvenem stanju in dovoliti obiskov tistim osebam, ki so prevzele pogodbeno zavezo, da zanj skrbijo in naj bi v zadnjih letih tudi dejansko zanj skrbele. Tudi ta okoliščina seveda a priori še ne dokazuje, da toženec za preužitkarja ni skrbel (izjava bi bila lahko dana tudi v zmedenosti, izsiljena ali kaj podobnega), vendar mora te okoliščine ugotoviti in v zvezi s tem izvedene dokaze ustrezno oceniti ter obrazložiti sodišče prve stopnje. Lapidaren zaključek sodišča prve stopnje (58. in 63. točka obrazložitve), da »tudi soglasja pokojnega tožnika […] ne potrjujejo, da toženec ni skrbel za pokojnega,« je preveč posplošena in nepreverljiva. Če bi šlo le za eno izolirano okoliščino (indic), bi se s takim stališčem še bilo mogoče strinjati, vendar je tožnik v dokaz svojih navedb o pomanjkljivi skrbi toženca nanizal več indičnih okoliščin, zato bi moralo tudi sodišče prve stopnje vse te indične okoliščine oceniti celovito in v medsebojnem kontekstu.

29V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na izpovedbo osebnega zdravnika dr. U. U. pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je sodišče prve stopnje korektno ovrednotilo; ni pa ocenilo, na primer, tistega dela izjave (54. točka obrazložitve), da dr. U. U. D. A. nikoli ni videl v ambulanti (kar bi utegnilo biti v prid tezi toženca). Sicer je pritožbena graja U. U. izpovedi (zadnji odstavek na 10. strani pritožbe) selektivna in neprepričljiva, saj v večji meri zgolj povzema, kaj je zdravnik izpovedal; sklicevanje, da naj bi priča V. V. povedal, da so bili veliki prijatelji s prvotožencem (iz pritožbe ni jasno, kdo naj bi bil prvotoženčev velik prijatelj) in da se oseba pozna z dr. U. U., je vsebinsko prazno in ne more omajati zaključka prvostopenjskega sodišča, da je navedena priča nepristranska in prepričljiva. Pritožbene navedbe, da izpoved dr. U. U. »ni povsem skladna« z listinsko dokumentacijo, je nekonkretna, saj ne pove, s katero dokumentacijo naj bi bil kateri del izpovedbe v nasprotju in zakaj je to relevantno.

30Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožbeno grajo dokazne ocene v zvezi z obnovo strehe, kar je bila ena od izrecnih zavez po pogodbi o preužitku; streha bi morala biti popolnoma obnovljena v roku dveh let od podpisa pogodbe, torej do 26. 5. 2019. Sodišče prve stopnje je zelo na kratko zapisalo (62. točka obrazložitve), da je toženec obnovil streho (ni razlogov o tem, kdaj), »kar potrjuje[jo] dokazila o plačilu gradbenih del« v prilogah B47-B71. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v navedenih prilogah veliko računov za najrazličnejše storitve, tudi take, ki nimajo zveze z obnovo strehe (elektrika, komunalne storitve itd.), zato so ti razlogi sodišča prve stopnje nejasni in jih ni mogoče preizkusiti. Tožnik se je v zvezi z (ne)obnovo skliceval tudi na fotografije, sodišče pa jih sploh ni dokazno ocenilo. Skratka, sodišče prve stopnje bo moralo zavzeti jasne in preverljive razloge o tem, ali je bila streha obnovljena, kdaj in ali je bila obnova ustrezna (v kolikor je med strankama to sporno).

31Dokazna ocena je pomanjkljiva tudi glede izpovedbe H. A., ki je med drugim povedal, da je oče (D. A.) pogosto pomagal dedku in da je tudi sam opravljal kmečka dela (61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), kar po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ne potrjuje, da toženec svojemu očetu ni pomagal. Res je, da zgolj dejstvo, da sta (tudi) D. A. in H. A. pomagala A. A. (če sta mu pomagala), še ne dokazuje, da B. A. ni (nič) pomagal, vendar bi moralo sodišče izpovedbe B. A. kritično ovrednotiti v povezavi s trditvami toženca, da D. A. nikoli ni delal na kmetiji in ugotoviti, ali je D. A. na očetovi kmetiji dejansko delal ali ne, kdaj in koliko, ter kaj to pomeni s stališča izvrševanja pogodbenih obveznosti. Dokaze oziroma razloge o delu na kmetiji naj sodišče prve stopnje poveže tudi z ugotovitvami, ki jih je sicer zapisalo v razlogih glede domnevnih napak volje, kaj so v spor nevpletene osebe (prijatelji, znanci in sosedje) povedali o delu enega in drugega sina na kmetiji ali v zvezi s kmetijo, stroji itd. Sodišče tudi ni kritično ocenilo oziroma ovrednotilo izpovedbe H. A., da je ata (A. A.) dajal denar B. A. za stroške.

32Strinjati se je tudi s pritožbenimi navedbami (7. in 8. stran pritožbe, graja 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da sodišče prve stopnje izpovedbi H. A. odreka objektivnost zaradi napetih družinskih odnosov, medtem ko drugi toženki verjame, četudi je prav tako kot H. A. del družine in zapletena v iste konflikte. Pritožbeno sodišče dopušča, da je bilo pričanje H. A. manj prepričljivo od izpovedbe druge toženke, saj je sodišče prve stopnje neposredno zaznalo in ocenjevalo izpovedbi (sodnik prve stopnje je iudex facti), vendar bi morala sodba za objektivno preverljivost dokazne ocene vsebovati še kakšne druge razloge, poleg dejstva, da je priča vpletena v napete oziroma konfliktne družinske donose, saj slednje velja tudi za drugo toženko.

33Pritožba naposled utemeljeno opozarja, da sodba prve stopnje nima razlogov o številnih drugih zavezah toženca po pogodbi o preužitku (čiščenje, nakupi, pranje in likanje, vodenje gospodinjstva, vzdrževanje celotne stavbe (razen strehe) in urejanje vrta ali okolice).¹¹ Stranke so podale obsežne trditve v zvezi s tem, kdo je kaj od navedenega izvajal in kdo ni, o tem so izpovedovale tudi stranke in priče, zato bi moralo sodišče bolj natančno obrazložiti, ali šteje, da so bile te pogodbene obveznosti izvršene, kako in kdo jih je izvršil oziroma zakaj šteje, da niso bile izvršene.

34Sodišče prve stopnje na več mestih zapiše, da ta ali ona izpovedba ali dokaz »še ne dokazuje,« da toženec ni skrbel za preužitkarja, vendar je takšna dokazna ocena pomanjkljiva. Sodišče bi moralo pojasniti, zakaj, na primer, dokaz ali izpovedba o tem, da je (tudi) nekdo tretji, ki ni iz sfere prevzemnika (toženca), izpolnjeval obveznosti, ki bi jih sicer moral prevzemnik, še ne dokazuje, da jih prevzemnik dejansko ni izvajal v potrebnem oziroma zadostnem obsegu.

35Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe sodišče druge stopnje pojasnjuje še naslednje: pritožbene navedbe v zvezi z D. A. in delovanjem neke gostilne, ki se je zaprla (zadnji odstavek na 9. in začetek prvega na 10. strani pritožbe) nimajo nobene zveze z izvajanjem pogodbe o preužitku (kar pravilno zapiše tudi pritožba), zato ni jasno, čemu pritožba sploh polemizira s temi razlogi (ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo v zvezi z voljo pokojnega A. A., kar pa glede na prej povedano niti ni relevantno). Ne držijo pritožbene navedbe, da zaključke o skrbi za A. A. sodišče temelji le na izpovedbah E. E. in Z. Z. (51. točka obrazložitve), saj je sodišče razloge o tem črpalo tudi iz drugih dokazov, na primer izpovedbe dr. U. U. (54. točka obrazložitve).

36Ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi bili razlogi glede prodaje živine (52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) konfuzni in da jih ni mogoče preveriti. Razlogi sodišča prve stopnje, da je S. S. meso prodajala po ugodnih cenah in s tem (tudi) zagotavljala denar za preživljanje A. A. oziroma skrbela za obratovanje kmetije (kar vključuje tudi unovčenje kmetijskih pridelkov), so indic, da sta toženec in njegova partnerka skrbela za preužitkarja in za kmetijsko gospodarstvo, zato so neutemeljene obširne in deloma nerazumljive pritožbene navedbe, da te okoliščine niso pomembne pri ugotavljanju, kako se je izvrševala pogodba o preužitku.

37V zvezi z operacijo sive mrene v ... pritožba oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da četudi se je pozneje izkazalo, da je taka operacija odsvetovana oziroma bi lahko bila celo nevarna za A. A., to še ne dokazuje, da toženec zanj ni skrbel. Ta zaključek sodišča prve stopnje je videti logičen: toženec je želel poskrbeti za preužitkarjevo zdravje (organiziral mu je operacijo sive mrene), pri čemer kot medicine nevešča oseba bržkone ni mogel vnaprej vedeti, da je glede na preužitkarjevo zdravstveno stanje takšna operacija neprimerna. Zmotno je pritožbeno navajanje, da naj bi nasprotno izhajalo iz navedb tožeče stranke v tretji pripravljalni vlogi (navedbe strank same po sebi ne dokazujejo ničesar), ki jih pritožba tudi ne konkretizira, prav tako ne konkretizira različnih dokazov, ki jih pritožba našteva in naj bi jih sodišče ne upoštevalo. Enako pavšalno je sklicevanje na tretjo in četrto pripravljalno vlogo,¹² in na obširno zdravstveno dokumentacijo (pritožba ne pove, za katere dokumente točno gre in kaj je njihova bistvena vsebina). Vendar pa so konkretizirane in utemeljene pritožbene navedbe glede predhodnih opozoril zdravnikov v antikoagulacijski ambulanti internistične prve pomoči UKC ... V zvezi s tem bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku kritično presoditi, ali je bil toženec, še preden je preužitkarja peljal v ... na operacijo mrene, seznanjen z ustreznimi opozorili zdravnikov, da je taka operacija neprimerna glede na preužitkarjevo zdravstveno stanje ter kako se je na to informacijo odzval. Potem pa mora napraviti še preverljivo obrazložen zaključek, kaj te ugotovitve pomenijo v zvezi s toženčevo dolžnostjo skrbi za zdravje A. A.

Sklepno:

38Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba deloma utemeljena, kar se tiče pomanjkljivih razlogov in dokazne ocene o odločilnih dejstvih v zvezi z (ne)izvajanjem skrbi za preužitkarja. Če bi sodišče druge stopnje želelo dokazni postopek dopolniti in sanirati kršitve, bi zaradi varovanja načela neposrednosti moralo ponoviti vse izvedene dokaze (zaslišanje strank in vsaj 16 prič), medtem ko sodišču prve stopnje tega ne bo treba, temveč bo kršitev odpravilo že s ponovnim pisanjem sodbe. Zato bo postopek (tudi upoštevaje morebitni ponovni pritožbeni postopek) bistveno krajši in za stranke cenejši, kot pa če bi sodišče druge stopnje moralo ponoviti celotni dokazni postopek. Zato se je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo 354. člena ZPP odločilo za razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek. Navodila za nadaljnje delo so podana v prejšnjih odstavkih.

39Ker je sodišče druge stopnje odločbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
³ Glej V. Rijavec, komentar 205. člena ZPP v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 286-287.
⁴ Tako npr. VSL v sklepu I Cp 1965/2013 z dne 15. 1. 2014 ugotovi kršitev iz 11. točke, saj mrtvi ni sposoben biti pravdna stranka, zato sodbe za mrtvo osebo ni dopustno izdati. V zadevah I Cp 726/2010 z dne 23. 6. 2010 in I Cp 1273/2017 z dne 13. 4. 2018 pa zavzame manj strogo stališče.
⁵ Tako npr. sodba in sklep VSL I Cp 726/2010. Enako A. Galič, komentar 76. člena ZPP v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 325, tč. 18.
⁶ Glede druge podlage za razvezo – neizvrševanje pogodbe – so bile trditve sklepčne, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
⁷ S. Cigoj, Teorija obligacij, ČZ Uradni list, Ljubljana 1989, str. 122.
⁸ Ne zatrjuje se, da bi ga toženec prevaral in držal v zmoti, ali da bi nad njim izvajal dalj časa trajajočo silo ali grožnjo.
⁹ Indice, ki kažejo na tovrstne motive, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje: video snemanje A. A. (za katero je vprašljivo, ali je snemani dal privolitev); zahteve oziroma prošnje zdravnikom, da izdajajo potrdila (kakršna v zdravstvu niso niti potrebna niti v navadi), kdo je pripeljal A. A. na pregled.
¹⁰ Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja, da povzetki izpovedb (ali navedb) niso razlogi o odločilnih dejstvih. Sodba mora vsebovati analitično-sintetično, preverljivo dokazno oceno, torej razloge o tem, katere dokaze sodišče šteje za uspešne in predvsem, zakaj tako šteje.
¹¹ V 66. točki obrazložitve izpodbijana sodba zelo na kratko zapiše, da je toženec za pokojnega tožnika »primerno skrbel« (kar je vsebinsko prazno) in mu s pomočjo družinskih članov »pomagal« (kako, v čem?), da je S. S. pekla kruh, prinašala hrano in da so skupaj jedli (manjka dokazna ocene izpovedbe S. S.; navedena opravila še zdaleč niso vsa, ki jih omenja 5. člen pogodbe o preužitku) in da so pokojnega tožnika ter beneficiarko večkrat vozili na izlete (to je dovolj konkretno, vendar manjka obrazložitev, kako je sodišče to dejstvo ugotovilo).
¹² Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče prve stopnje pri dopuščanju vlog strank ni upoštevalo določb ZPP o prekluzijah, kar je tudi prispevalo k obsežnosti in nepreglednosti spisa.