99. člen OZ

V konkretnem primeru je treba pogoj aleatornosti presojati ne samo od sklenitve pogodbe dalje do zapustnikove smrti, ampak od toženkine skrbi za očeta vse od leta 2015 dalje, ko je utrpel srčni infarkt in je prišlo do srčnega popuščanja. To obdobje sta toženka in oče v pogodbi o dosmrtnem preživljanju posebej opredelila v točki g) 1. člena. Upoštevati je treba, da je bil očetov nagib za sklenitev pogodbe tudi toženkina skrb za mater v času njene nepokretnosti in bolezni od novembra 2018 do njene smrti v maju 2019, ter sta tudi to okoliščino v točki f) 1. člena pogodbe natančno, dobesedno po posameznih opravilih opredelila. V primeru presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju so zato okoliščine vsakokratnega primera izredno pomembne in jih ni mogoče poenostavljeno aplicirati na druge zadeve iz sodne prakse.

Preden je sodišče prve stopnje lahko odločilo o glavni stvari (ali se kmetija A. upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine), je moralo predhodno razrešiti vprašanje, ali sporna darilna pogodba predstavlja darilo ali prikriti odplačni pravni posel, pri čemer dejstvo, da je bila darila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, na to ne vpliva, niti ne vplivajo na to presojo prekluzivni roki določeni v 99. členu OZ. Četudi pravdne stranke niso bile stranke sklenjene darilne pogodbe, ima presoja (ne)veljavnost darilne pogodbe pravne učinke samo v tej pravdi in v zapuščinskem postopku, ko se bo ugotavljala obračunska vrednost zapuščine in na tej podlagi višina izplačil njunim dedičem, h katerim bo zavezana tožnica. Na pravice in obveznosti B. B. kot lastnika zaščitene kmetije A. navedeno ne bo v ničemer vplivalo. Ker tožnica uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek (neobstoj darila), je moralo sodišče prve stopnje skladno z določili 181. člena ZPP ugotoviti, ali ima pravni interes zanj. Ta je podan, če tožeča stranka izkaže, da bo, če bo njenemu zahtevku (vsaj delno) ugodeno, imela določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Obstajati mora tožnikova negoto

Kot pravilno izhaja že iz izpodbijane sodbe, je tožnica v okviru primarnega zahtevka napačno vtoževala preklic darila, saj se darilo prekliče z enostransko izjavo volje in ne s sodno intervencijo. Če sodišče ugotovi, da je darovalec preklical že dano darilo, lahko obdarjencu naloži le vrnitev predmeta darila oziroma plačilo vrednosti, za katero je obdarjenec na podlagi darilne pogodbe obdarjen. Po sklenitvi darilne pogodbe nastale okoliščine ne morejo vplivati na (ne)veljavnost pogodbe. Ravnanje obdarjenca, ki dosega standard hude nehvaležnosti, lahko tako povzroči le vrnitveni ali obogatitveni zahtevek oziroma prenehanje darovalčeve obveznosti, če darilna pogodba še ni bila izpolnjena. V ničemer pa kasnejši preklic darila nima vpliva na sklenitveno fazo darilne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev zahtevek za znižanje pogodbeno določene pavšalne odškodnine. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe po zaposlitvi je določeno, da mora toženec v primeru kršitve konkurenčne klavzule plačati odškodnino, zato toženec neutemeljeno vztraja, da je bila dejansko dogovorjena pogodbena kazen in zahteva njeno znižanje na podlagi 252. člena OZ. Sodišče prve stopnje je slednje pravilno upoštevalo, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je enkrat ugotovilo, da gre za pogodbeno kazen, drugič pa, da gre za odškodnino. Namen konkurenčne klavzule je preprečiti nelojalno konkurenco delavca, ki lahko delodajalcu povzroči potencialno visoko škodo, zato je lahko določena tudi višja kazen,3 ali v obliki pogodbene kazni ali pavšalne odškodnine. Toženec ni dokazal, da bi bila v tem primeru pavšalna odškodnina v višini 10.000,00 EUR nerazumno visoka. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožnica, ki je v pogodbo vnesla višino pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne klavzule, ne kaže na nesorazmernost višine pavšalne odškodnine. Tudi ne drži, da tožnica ni dokazala nastanka škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica

Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo, da pojasni, zakaj predlaga še ustno zaslišanje prič, katerih pisne izjave so bile predložene, vendar slednja tega nista pojasnila. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dejstva, da v delu, ko tožnica uveljavlja napake volje, pravni posel ni ničen, temveč izpodbojen (94. člen OZ). V skladu z 12. členom ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravna posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Za presojo, ali je med dvema osebama obstajala zunajzakonska skupnost, je potrebno napraviti celovito in kritično analizo vseh relevantnih okoliščin posameznega primera. S tem, ko sta si premoženje sporazumno razdelila, pa sta se sporazumela tako o obsegu, kot o deležih na premoženju, ne glede na dejstvo, da sam delež posameznega partnerja na skupnem premoženju, ni bil določen. Sodišče prve stopnje pa ima o slednjem ustrezne razloge v 26. točki obrazložitve.

Napake volje pogodbenika ne povzročijo ničnosti sklenjene pogodbe. Tožnica pa s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavlja ničnost sklenjene kupoprodajne pogodbe.

OZ v tretjem odstavku 561. člena določa, da lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti. Torej je zahtevek na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar tožnik uveljavlja iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani toženca, nesklepčen, kot je pravilno materialnopravno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljevanju ne glede na nesklepčnost tožbenega zahtevka na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju izvedlo dokazni postopek, v katerem je po opravi natančne in skrbne dokazne ocene, ki je skladna z 8. členom ZPP, ugotovilo, da toženec svoje pogodbene obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju izpolnjuje. Ne drži pritožbeni očitek, da sta razveza in razveljavitev pogodbe sinonima. Razveljavitev pogodbe pomeni, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, medtem ko razveza pomeni, da je bila veljavno sklenjena, brez napak volje, a je kasneje prišlo do razlogov za njeno razvezo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moral toženec pogodbo izpolnjevati zgolj in le osebno, ne tudi s pomočjo svojih zunajzakonskih partnerk, saj pogodba o dosmrtnem preživljanju

Tožnica je v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, sama uveljavljala povračilo stroškov v višini kilometrine. Zato je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov oziroma razlike v stroških do višine javnega prevoza.

Glede na gramatikalno razlago 234. člena ZZK-1 je bistveno, da je v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila to ustrezalo pogojem za vknjižbo lastninske pravice. Postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je namenjen sodnemu konstituiranju razpolagalnega stvarnopravnega posla, ki je bil nekoč že veljavno sklenjen, stranke pa z listino o tem poslu ne razpolagajo več. Tožnica utemeljeno zahteva ugotovitev, da je zemljiškoknjižno dovolilo pristno in torej sestavni del pogodbe, ki sta jo pravdni stranki podpisali. Ugotovitev obstoja darilne pogodbe z njeno vsebino v izreku ugotovitvene sodbe, v pravno razmerje med tožnico, obdarjenko, in toženo stranko, darovalko, vnaša gotovost in odpravlja dvom o obstoju darilne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom in overjenim podpisom. Ker je tožeča stranka v pravdnem postopku uspela, je s tem odstranjena ovira za vpis v zemljiško knjigo, kljub temu, da izvirnika listine, ki bi lahko bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo, nima. S tem je tožeča stranka izkazala pravni interes za ugotovitveno tožbo.

Procesno gradivo izkazuje, da je tožnik preklical izjavo 22. 11. 2018, zato je bil tega dne seznanjen z razlogom za izpodbojnost (zmoto), kar pomeni – kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje – da je tožba, ki je bila vložena več kot dve leti in pol kasneje, prepozna. Tožba pa je bila vložena 14. 7. 2021 – torej v času, ko je imel odvetnik C. C. še vedno veljavno pooblastilo za njeno vložitev. To pomeni, da so pritožnikove navedbe o odsotnosti pooblastila za vložitev tožbe zmotne.

Dolžnik s predloženim potrdilom družbe B. z dne 13. 1 2014 ni uspel dokazati, da bi bili v obdobju od januarja 2007 do decembra 2013 zneski v višini po 1.000,00 EUR mesečno (skupaj 84.000,00 EUR) dejansko nakazani upnici v poplačilo njene terjatve iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu, saj je bila družba B. iz sodnega registra izbrisana že dne 22. 1. 2009.

Odkupna pravica je lahko določena ne samo za nepremičnine, ampak tudi za premičnine (predmete, delnice, obveznice, ipd), na podlagi katere sme upravičenec stvar odkupiti od zavezanca. Upravičenec na podlagi izgovorjene odkupne pravice le izjavi, da želi stvar odkupiti, v posledici česar mora zavezanec stvar prenesti na upravičenca, ta pa mora zavezancu plačati vnaprej dogovorjeno kupnino. V primeru realizacije odkupne pravice s strani upravičenca je zavezanec zavezan opraviti prenos lastninske pravice na upravičenca. Ker je odkupna pravica po večinskem stališču oblikovalna pravica, nastane pravno razmerje (prodaja kot zavezovalni pravni posel) že z enostransko izjavo volje odkupnega upravičenca, ki je podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca, zavezanec pa mora nato stvar upravičencu izročiti. O oderuški pogodbi govorimo takrat, ko se za nesorazmerno obremenitev ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Bistven objektivni element oderuštva je torej očitna nesorazmernost med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo. Bistvena značilnost oderuštva je nadalje tudi subjektivni element, ki se kaže v zavestnem ravnanju, zaradi katerega nesorazmer

Tožena stranka je z obračunom dolga, sprejemom plačila in izdajo pobotnice pristala na to, da je dolg poplačan. Tožena stranka je trdila, da je pri pripravi obračuna prišlo do napake, kar je mogoče smiselno razumeti kot trditev, da je sporazum o višini dolga sklenila v zmoti in posledično tudi pobotnico izdala v zmoti, a spregleda, da je njena pravica, da zmoto uveljavlja, prenehala najkasneje v treh letih od trenutka, ko je bil dogovor dosežen oziroma izdana pobotnica (glej drugi odstavek 99. člena OZ), poleg tega pa je zmoto mogoče uveljavljati le s tožbo. To, ali je bil obračun pravilen in ali je bila tožena stranka, ko je izdala pobotnico, res v zmoti, zato ni relevantno. Ker je terjatev tožene stranke prenehala, je kot akcesorna pravica prenehala tudi hipoteka. Pri pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gre za obligacijsko pravico in ne za stvarno pravico na tuji stvari. Tožena stranka pravilno opozarja, da pogodbeno ustanovljena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ni akcesorna pravica, ki deli usodo terjatve, pa čeprav se je v obdobju pred sprejemom SPZ dogovarjala kot oblika dodatnega zavarovanja. S prenehanjem terjatve zato ta pravica ni pren

Tožeča stranka se sklicuje na veliko – nezavedno – razliko med kupnino in dejansko vrednostjo nepremičnine, ki je bila predmet pravnega posla. Zatrjuje svojo zmoto glede vrednosti prodane nepremičnine. In sicer zaradi napake pri vrednotenju, ki ga je izvedla sama (z raziskavo vrednosti predmeta) in na osnovi rezultata te raziskave oblikovala svojo poslovno voljo (ne gre za zmoto o vrednosti zaradi nepoznavanja bistvenih lastnosti predmeta). Pri tem je bila dolžna ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odmik od zahtevane skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) in zaključilo, da zmota tožene stranke ni opravičljiva in ni nezakrivljena.

Dejstvo, da poleg prevzemnika za preužitkarja skrbi še kdo drug (ki nima tovrstne pogodbene obveznosti), še ne omogoča avtomatičnega zaključka, da preužitkar svojih obveznosti ne izvršuje ustrezno. Če bi se izkazalo, da prevzemnik določene konkretne obveznosti ali naloge v zvezi s skrbjo za preužitkarja ni mogel opraviti, ker ga je nekdo »prehitel«, to še ne pomeni, da prevzemnik svojih obveznosti ni izvrševal. Še posebej, če se izkaže, da je bil tisti, ki je namesto prevzemnika opravil to obveznost, motiviran ne toliko s skrbjo za preužitkarja, temveč bolj z izidom pravde.

Neutemeljeno skuša toženec prikazati, da je navedena grožnja pravzaprav permanentno ustvarjeno stanje sile. Grožnja pri njenem naslovniku ustvari strah, ki lahko povzroči, da ta ravna zoper svojo siceršnjo voljo. O pogodbi, sklenjeni zaradi grožnje, govorimo, če je pogodbene stranka ali tretja oseba z nedopustno grožnjo povzročila pri drugi pogodbeni stranki utemeljen strah, da je ta zaradi tega sklenila pogodbo. Vendar tak strah še ni sila v smislu določila 99. člena OZ, saj bi bilo slednje v tem primeru nesmiselno. Čim bi naslovnik zatrdil, da se je zaradi grožnje pojavil strah, in da je bil ta trajne narave, mu ne bi bilo treba ukrepati v enem letu od grožnje, ki je ta strah ustvarila. Tudi kadar grožnjo predstavlja uporaba fizično nasilne komunikacije, je treba ukrepati v zakonsko določenem prekluzivnem roku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca. Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno

Kreditna pogodba veljavno sklenjena in je še vedno veljavna, saj je toženec ni izpodbijal v prekluzivnih zakonskih rokih, poleg tega pa je bila veljavno sklenjena kljub temu, da je bila sklenjena pod vplivom prevare tretje osebe, t.j. A. P., saj tožeča stranka za prevaro ni vedela ali bi morala vedeti, hkrati pa je tožeča stranka izpolnila tudi zahtevo iz 6. člena ZPotK.1 o zagotovitvi predhodne informacije o kreditu.

Izjava o sprejemu in hkratnem odstopu dednega deleža je nična, volja podati tako izjavo s strani tožnic ni bila podana.

Pravdni stranki sta sklenili veljaven zavezovalen pravni posel, ki predstavlja podlago za izstavitev zemljiško-knjižnega dovolila (razpolagalnega pravnega posla) in utemeljuje tožničin tožbeni zahtevek na izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo, ki jo lahko nadomesti sodba. Tožnica napram toženki v tej pravdi uveljavlja (obligacijsko-pravni) zahtevek, ki izhaja iz veljavne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili v letu 2011. Okoliščina, da naj bi toženka (kot to zatrjuje v pritožbi) pred tem lastninsko pravico na sporni nepremičnini priposestvovala, je ne odvezuje, da (upoštevaje 9. člen OZ) ravna, kot se je s pogodbo zavezala.