VSL Sklep II Ip 62/2022

I. Pritožba upnikov se zavrne in se sklep v izpodbijanem ugodilnem delu III. točke izreka ter v izpodbijani V. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi dolžnice se delno ugodi in se sklep v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se predlogu dolžnice za omejitev izvršbe z dne 9. 6. 2021 ugodi in se izvršba omeji tako, da se ta opravi le na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.

III. Sicer se pritožba dolžnice zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je v zavrnilnem delu III. točke izreka in v IV. točki izreka, potrdi.

IV. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice z dne 9. 6. 2021 ugodilo ter izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi I 844/2021 z dne 13. 5. 2021, delno ustavilo za dne 31. 5. 2021 plačanih 558,90 EUR, za dne 8. 6. 2021 plačanih 209,00 EUR in za dne 9. 6. 2021 pobotanih 174,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 3. 2021 do dne 9. 6. 2021 (I. točka izreka), predlog dolžnice za omejitev izvršbe z dne 9. 6. 2021 za opravo izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet je zavrnilo (II. točka izreka), predlogu dolžnice za odlog izvršbe z dne 9. 6. 2021 je delno ugodilo, in sicer tako, da se izvršba na dolžnici do celote lastno nepremičnino z ID znakom del stavbe 1 odloži za obdobje treh mesecev, v preostalem delu pa je predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 9. 6. 2021 zavrnilo (III. točka izreka), odločilo, da dolžnica nosi sama stroške, ki so ji nastali z vlogama z dne 9. 6. 2021 in z dne 20. 7. 2021 (IV. točka izreka), in da upnik sam nosi stroške, ki so mu nastali z vlogo z dne 1. 7. 2021 (V. točka izreka).

2Upniki so vložili pravočasno pritožbo zoper ugodilni del III. točke izreka in zoper V. točko izreka sklepa. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Navajajo, da je odločitev v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. V ostalih točkah izreka je sodišče odločilo pravilno. Pravilno je ugotovilo delno ustavitev izvršbe, saj so bili upniki s prisilno izvršbo na denarnih sredstvih dolžnice na bančnem računu takoj po vložitvi izvršbe uspešni. Kasneje je dolžnica poskrbela, da na bančnem računu ni (bilo) ustreznih prilivov, ki bi omogočali nadaljnjo realizacijo izvršbe. Dolžnica se še naprej (uspešno in s pomočjo sodišča) izogiba izpolnitvi svojih pravnomočnih obveznosti. Sodišče je pravilno zavrnilo tudi omejitev izvršbe na denarna sredstva dolžnice, saj je očitno, da se dolžnica izogiba poplačilu terjatve preko tega izvršilnega sredstva. Ko je dolžnica zaznala, da ji je banka dvakrat trgala denarna sredstva z bančnega računa, je od tedaj dalje poskrbela, da upniki na podlagi tega izvršilnega sredstva niso bili več nikoli uspešni v obdobju skoraj pol leta. To dokazuje, da so bile navedbe dolžnice v predlogu za omejitev izvršbe lažne in se je na tak način zgolj poskušala izogniti plačilu pravnomočne terjatve upnikov in onemogočiti izvedbo izvršbe na podlagi izdanega sklepa. Kot resnična so se izkazala vsa opozorila in nasprotovanje upnikov predlogu dolžnice za omejitev izvršbe na denarna sredstva. Upniki od dne 8. 6. 2021 do dne vložitve te pritožbe niso bili uspešni s predmetno izvršbo niti deloma. To dokazuje, da upniki nikakor ne bi bili oziroma ne bodo v celoti poplačani po sklepu o izvršbi v roku enega leta. Od dne 8. 6. 2021 tako upniki niso prejeli nobenega poplačila preko bančnega računa dolžnice niti nobenega prostovoljnega plačila. Na podlagi ugotovitev o dejanskih okoliščinah sodišča v zvezi s I. in II. točko izreka izpodbijanega sklepa je presenetljivo, nepravilno in nezakonito, da je sodišče v III. točki izreka delno ugodilo predlogu dolžnice za odlog izvršbe. Sodišče je določbo 71. člena ZIZ uporabilo napačno. Napačno sledi trditvam dolžnice, da obstaja nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ID znak 1, ki predstavlja dom dolžnice. Stališče sodišča je nezakonito, saj je predlog za odlog izvršbe na nepremičnino predstavljal zgolj poskus dolžnice zavlačevati z realizacijo izvršbe. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da upnik ne glede na to, da je v predmetnem postopku predlagal več izvršilnih sredstev, do sedaj ni bil prav uspešen. Po začetni neprevidnosti dolžnice z razpoložljivim stanjem na denarnem računu je dolžnica od dne 8. 6. 2021 učinkovito poskrbela, da upnik v skoraj pol leta ni bil več niti delno poplačan. To dokazuje, da se ima dolžnica namen kar se da dolgo izogibati poplačilu svoje terjatve iz pravnomočne sodne odločbe. Sodišče ji je pri tem v pomoč z izdajo izpodbijanega sklepa in odložitvijo izvršbe. Upnik je prepričan, da v času odloga izvršbe ne bo uspešen z izvršbo preko drugih izvršilnih sredstev. V vlogi z dne 1. 7. 2021 je utemeljeno opozoril, da je prodaja nepremičnine ID znak 1 dovolj močna motivacija za dolžnico, da ne skriva in/ali odsvaja svojega premoženja, s ciljem dolgoročno onemogočiti ali zavlačevati z uveljavitvijo pravnomočnih terjatev. Ker je sodišču ugodilo predlogu za odlog izvršbe na predmetno nepremičnino, bo prav gotovo neuspešna tudi nadaljnja izvršba z drugimi izvršilni sredstvi. To dokazuje dejstvo, da dolžnice od 8. 6. 2021 sklepa o izvršbi ni izpolnila (niti deloma). Z izpodbijanim sklepom pa sodišče dalje dolžnici najmanj 3 mesece, v katerih nima prav nikakršnega motiva, da bi obveznost po sklepu o izvršbi izpolnila. Zgolj izvršba na nepremičnino, ki po dolžničini navedbi predstavlja njen dom, predstavlja dovolj velik motiv za dolžnico, da se ne bo izogibala milejšim oblikam izvršitve sklepa o izvršbi še naprej. Vsa pretekla ravnanja dolžnice kažejo, da ta ne izpolni prostovoljno nobene svoje obveznosti, ampak poskuša na vse načine zavleči izpolnitev svoje obveznosti. Tej strategiji dolžnice ne bi smelo slediti sodišče z ugoditvijo predlogu za odlog izvršbe. Sodišče je to odločitev sprejelo v nasprotju s smislom in vsebino 71. člena ZIZ. Določba drugega odstavka 71. člena ZIZ ne predstavlja avtomatizma, da je treba predlogu za odlog izvršbe vedno ugoditi, ko gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dom dolžnika in obstaja dejansko nesorazmerje med terjatvijo in vrednostjo nepremičnine. Tak avtomatizem zgolj omogoča dolžnikom, da se še dlje časa izmikajo izpolnitvi svojih obveznosti, kar pa nenazadnje škoduje tudi dolžniku samemu, saj v vmesnem času zakonske zamudne obresti tečejo in bo s tem dolg po preteku odloga višji, z realizacijo izvršbe na nepremičnino pa bo na koncu dolžniku ostalo manj vrednosti premoženja po poplačilu upnika. Vsak tak odlog torej ni v korist dolžnika, ampak v njegovo škodo, še posebej v primeru dolžnice, ki se na vse pretege trudi, da bi bili upniki pri izterjavi neuspešni. Če bi dolžnica ravnala racionalno, bi terjatev v izvršbi čim prej prostovoljno poravnala. Ker je njen cilj izogibati izpolnitvi obveznosti, ji sodišče z izpodbijano odločitvijo zgolj nezakonito pomaga.

3Prav tako je nepravilna in nezakonita odločitev o stroških upnikov v V. točki izreka sklepa. Stroški so nastali izključno iz razlogov na strani dolžnice. Upniki so v izjavo prejeli ugovor in predlog dolžnice z dne 9. 6. 2021. Če dolžnica navedene vloge ne bi podala, upniki ne bi imeli pravice podajati nobenih odgovorov. Ni mogoče trditi, da stroškov z vlogo upnikov ni povzročila dolžnica. Dolžnica je že s podajo ugovora in predlogov soglašala s tem, da bo upnikom v primeru podaje odgovora povrnila stroške za to vlogo. Posledično je nepravilna in nezakonita odločitev sodišča, da morajo upniki sami nositi stroške svoje vloge z dne 1. 7. 2021. Sodišče je le delno ugodilo ugovoru, pri čemer posledica odločitve sodišča ni bil ugovor, ampak bi sodišče delno ustavilo izvršbo že po samem zakonu ali na podlagi utesnitve upnika. Popolnoma napačna in nezakonita je navedba sodišča, da je bilo ugovoru v celoti ugodeno. Ustavitev (delna) izvršbe ni posledica ugovora, ampak posledica delno uspešne izvršbe kot take. Dolžnica ni bila uspešna niti z drugimi predlogi, podanimi v tem postopku, saj je sodišče zgolj delno ugodilo predlogu za odlog izvršbe na nepremičnino. Ker je tudi ta odločitev nezakonita, upniki štejejo, da je bila dolžnica v tej zadevi v celoti neuspešna. Ker so stroški upniku nastali zaradi procesnih dejanj dolžnice, bi sodišče le-tej moralo naložiti v plačilo vse priglašene stroške. Nepravilno je stališče sodišča, češ da gre v primeru ugovora in predlogov dolžnice za odločanje na podlagi zakona, v zvezi s katerim mora sodišče odločati ne glede na to, ali upnik v postopku poda svojo izjavo in dokaze ali ne. Nastanek stroškov upnikov je namreč sprožila izključno dolžnica, zavedajoč se posledic svojega ravnanja. Obenem stališče sodišča pomeni, da upnik nikdar ni upravičen do povračila svojih stroškov v izvršilnem postopku, saj gre pri odločanju o ugovoru in predlogih dolžnikov po ZIZ vselej za odločanje na podlagi zakona v okviru zakonskih pogojev. Taka razlaga določb ZIZ v povezavi z ZPP je nezakonita. Stroške je vselej dolžna povrniti tista stranka v postopku, ki je bila s svojimi predlogi neuspešna. V tem primeru je to dolžnica in bi ji sodišče moralo naložiti v plačilo vse stroške upnikov. Glede na vse navedeno upniki višjemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sklep v III. točki izreka spremeni tako, da predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrne v celoti, v V. točki pa tako, da dolžnici naloži v plačilo vse stroške upnikov v zvezi s tem postopkom. Podredno upniki predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašajo pritožbene stroške.

4Dolžnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pravočasno pritožbo je iz vseh pritožbenih razlogov vložila tudi dolžnica, in sicer zoper II. točko izreka, zoper zavrnilni del III. točke izreka in zoper IV. točko izreka sklepa. Navaja, da je celotna uveljavljana terjatev na dan 9. 6. 2021 znašala 2.350,95 EUR. Nesporno so prejeli upniki pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi poplačano približno četrtino terjatve. Banka dolžnice ima po zadnjih podatkih, aktualnih v času vložitve pritožbe, zarubljenih še nadaljnjih 307,58 EUR dolžničinih sredstev. Dolžnica je prejemnica pokojnine, kar pomeni, da redno prejema dohodke. Sodišče v napadenem sklepu sicer navaja, da dolžnica ni navedla višine svoje pokojnine oziroma prihodkov, kljub temu pa je med strankama nesporno dejstvo, da je dolžnica prejemnica pokojnine in slednjo redno prejema. Po mnenju dolžnice za vprašanje omejitve izvršbe na denarna sredstva ni ključnega pomena, kakšno pokojnino prejema dolžnica, saj je pomembno zgolj dejstvo, da se na njen račun očitno stekajo določena sredstva, pri tem pa je nepomembno, iz katerega vira. Zato je sodišče zavzelo pretirano formalistično stališče z očitkom, da višina pokojnine ni znana in posledično ni mogoče omejiti izvršbe na denarna sredstva, saj dolžnica ni predlagala omejitve izvršbe na svojo pokojnino. Že iz dejstva, da ji je banka v izjemno kratkem času po prejemu sklepa o izvršbi z računa že odtegnila 767,90 EUR in s tem poplačala približno četrtino terjatve, nadalje pa ji je zarubila še 307,90 EUR dodatnih denarnih sredstev, kaže, da se upniki iz sredstev dolžnice na njenem bančnem računu lahko poplačajo relativno hitro, kar govori v prid predlogu za omejitev izvršbe na denarna sredstva. Sodišče je nepravilno prezrlo načelo sorazmernosti, ki je v izvršbi varovano z možnostjo dolžnika, da predlaga določitev drugega izvršilnega sredstva oziroma predmeta ali omejitev izvršbe, ob tem pa mora verjetno izkazati, da bo na ta način terjatev poplačana. Dejstvo, da je bil rubež sredstev pri organizaciji za plačilni promet že delno uspešen in dejstvo, da dolžnica premoženja ne skriva ali odtujuje, potrjuje obstoj verjetnosti poplačila upnikov iz sredstev na računu, kar so smiselno priznali tudi sami upniki v III. točki odgovora na ugovor. S stopnjo verjetnosti je, glede na to, da se sredstva na računu dolžnice natekajo in jih banka rubi, izkazano, da bo z rubežem denarnih sredstev terjatev poplačana. Ker je dolžnica po lastnem prepričanju z navedbami o višini terjatve in o vrednosti premoženja, na katerem je sodišče dopustilo izvršbo, s stopnjo verjetnosti izkazala, da bo terjatev lahko poplačana z izvršbo na denarna sredstva, je nepravilna odločitev sodišča, da se zavrne predlog za omejitev izvršbe na denarna sredstva. Konec koncev bi se, v kolikor nadaljnja izvršba na denarna sredstva ne bi bila več uspešna, kljub omejitvi izvršbe slednja nadaljevala z naslednjimi izvršilnimi sredstvi oziroma na naslednje predmete, torej upniki v tem oziru ne bi bili v ničemer prikrajšani.

6Dalje v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe za več kot tri mesece dolžnica meni, da je sodišče (glede na njen predlog, da se izvršba na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ odloži do odločitve o reviziji zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1421/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 22/2021) neupravičeno odložilo izvršbo zgolj za čas treh mesecev. Dolžnica je bila sicer 9. 12. 2021 na razgovoru na CSD, kjer je potekal pogovor glede sporne izvršbe na nepremičnino in bo mnenje CSD s tem v zvezi posredovano sodišču, na poziv samega sodišča. Dolžnica pa je sicer predlog za odlog izvršbe uveljavljala tudi na določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ. Dolžnica je nesporno zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, prav tako je v zvezi s pravdnimi stroški iz postopka Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1421/2018 vložila izredno pravno sredstvo (revizijo), s čimer se sodišče sicer ni posebej ukvarjalo, ker je štelo, da je objektivni pogoj za odlog izvršbe izpolnjen že zaradi vložitve ugovora. Dejstvo pa je, da je bila v zvezi s stroški pravdnega postopka, ki so predmet tega izvršilnega postopka, vložena revizija in da se Vrhovno sodišče o reviziji v zvezi s sodnima odločbama, ki sta podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, še ni izreklo. Dolžnica je v predlogu za odlog izvršbe tudi navedla, da bi bila takojšnja izterjava terjatve upnikov, ki zaradi zamika plačila stroškov ne trpijo nobenih neugodnih posledic, nesorazmerna, da upniki zaradi odloga izvršbe ne bi utrpeli nobene škode, saj bi tudi v primeru, da sodišče ugodi predlogu za odlog izvršbe do odločitve o reviziji in dolžnica z revizijo ne bi uspela, njihov položaj ne bo v ničemer poslabšan, medtem ko bi za dolžnico takojšnja izvršba pomenila nepovraten poseg v pravico do zasebne lastnine. Sodišče v tem delu zmotno ni sledilo argumentaciji dolžnice, da bi takojšnja izvršba za dolžnico pomenila finančno izgubo v višini odtegnjenih finančnih sredstev, za katera ni izkazano, da jih bo v primeru drugačne odločitve o stroških pravdnega postopka na podlagi uspešne revizije dolžnica prejela vrnjene od upnikov, kar pomeni, da bi bila izguba zanjo nepovratna. Ne gre namreč prezreti, da upniki v svojem odgovoru na ugovor razen pavšalne navedbe, da bo dolžnica v primeru uspešne revizije od upnikov lahko dobila povrnjena sredstva, niso navedli ničesar bolj konkretnega, niti niso svoje trditve o možnosti vračila morebiti neupravičeno izterjanega zneska z ničemer podkrepili. Kljub temu je sodišče presodilo, da izterjava zneska, ki je preostal za izvršbo, za dolžnico ne bi pomenila nenadomestljive škode, oziroma da ni zatrjevano in izkazano, da bi upnikom nastala s takojšnjo izvršbo manjša škoda kot dolžnici, čemur glede na izvajanja dolžnice in upnikov ni mogoče pritrditi in tudi sodišče za tak zaključek ni imelo podlage. Dolžnica je že v ugovoru navedla, da sta med strankama v teku dva izvršilna postopka na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1421/2018, poleg tega postopa tudi postopek pred istim sodiščem I 182/2021. Tudi v izvršilnem postopku I 182/2021 je dolžnica predlagala odlog izvršbe do odločitve Vrhovnega sodišča o vloženi reviziji zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 1421/2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 22/2021. Sodišče je pravnomočno odložilo izvršbo zoper dolžnico na nepremičnini ID znak 1 do odločitve o reviziji. Sklepa prvo in drugostopenjskega sodišča dolžnica prilaga, ugovoru in predlogu z dne 9. 6. 2021 ju dolžnica ni priložila, ker takrat nista obstajala.

7V vlogi z dne 19. 7. 2021 je dolžnica sodišče seznanila, da je slabega zdravstvenega stanja. Dne 16. 6. 2021 je bila primorana urgentno obiskati psihiatrinjo, saj se je z nenehnimi pritiski upnikov in izvršiteljice poslabševalo njeno zdravstveno stanje. Slabo zdravstveno stanje dolžnice je izkazoval tudi izvid z dne 14. 7. 2021, dolžnica pa prilaga tudi dodatno na novo pridobljena izvida z dne 17. 9. 2021 in z dne 10. 11. 2021, ki kažeta, da se dolžničino zdravstveno stanje ne izboljšuje, temveč je v določenem oziru celo poslabšano. Na zadnjem pregledu pri psihiatru ji je bilo predpisano jemanje Asentre in Loquena, na zadnjem ginekološkem pregledu pa je ginekolog dolžnici zaradi novo nastalih težav z mehurjem predpisal zdravilo Betmiga 50 mg. Naslednji pregled ima dolžnica 20. 12. 2021, ko se bodo na krvi ponovno kontrolirali tumorski markerji. Pri dolžnici je bila 25. 11. 2021 tudi dr. A. A. z invalidske komisije, ki je imela s seboj vse izvide v zvezi z ginekološkimi in psihičnimi težavami in pričakovano bo dolžnici odločba z višjo stopnjo invalidnosti izdana v dveh mesecih. Obstoječe slabo zdravstveno stanje dolžnice, na katerega občutno nepovratno negativno vplivajo tudi postopki upnikov zoper dolžnico, je tudi samo po sebi razlog, ki utemeljuje odlog izvršbe zoper dolžnico. Pravno bi bilo povsem nevzdržno in nesorazmerno, da bi upniki ob dejstvu, da dolžnica vlaga očitno utemeljena pravna sredstva, uspeli, preden je v tem postopku pravnomočno sploh odločeno o ugovoru in predlogu za omejitev/odlog izvršbe, v revizijskem postopku pa o reviziji, izsilili realizacijo sodne odločbe, ki je še predmet preizkusa na Vrhovnem sodišču. V kolikor sodišče to dopusti, bo dejansko prišlo do izvotlitve vseh vloženih pravnih sredstev dolžnice in s tem do posega v njene ustavno varovane pravice. Dolžnica višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu za omejitev ter odlog izvršbe ugodi, podredno pa, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

8Upniki v odgovoru na pritožbo nasprotujejo pritožbenim navedbam, predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

9Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov obeh strank in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

K pritožbi upnikov

10Pritožba ni utemeljena.

11V izpodbijanem prvem stavku III. točke izreka sklepa je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu dolžnice za odlog izvršbe in izvršbo na dolžnici do celote lastno nepremičnino ID znak 1 odložilo za obdobje treh mesecev.

12Skladno s prvim odstavkom 71. člena ZIZ lahko sodišče na predlog dolžnika odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, večjo od škode, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, in če je podan kateri od v prvem odstavku 71. člena ZIZ taksativno naštetih primerov. Po drugem odstavku 71. člena ZIZ lahko sodišče na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti izvršbo odloži tudi, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, primeroma našteti v 1. do 3. točki drugega odstavka, oziroma kakšni drugi posebno upravičeni razlogi po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Skladno s 1. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ se kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe šteje položaj, ko je bila dovoljena izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Upoštevaje drugi odstavek 74. člena ZIZ se po navedeni podlagi izvršba lahko odloži najdlje za šest mesecev in le enkrat, kadar dolžnik predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenja centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov. Ne glede na pogoje iz drugega odstavka 74. člena ZIZ je možen odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ najdlje za tri mesece in le enkrat (tretji odstavek 74. člena ZIZ).

13Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe na dolžničino nepremičnino ID znak 1 za tri mesece, na podlagi citirane 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 74. člena ZIZ, saj je dolžnica verjetno izkazala zakonske pogoje za odlog po tej podlagi. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, terjatev upnikov po sklepu o izvršbi predstavlja glavnico v znesku 3.240,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2021 do plačila ter stroške predloga za izvršbo v znesku 156,00 EUR, pri čemer je bila dolžničina obveznost delno že izpolnjena, in sicer dne 31. 5. 2021 v znesku 558,90 EUR, dne 8. 6. 2021 v znesku 209,00 EUR in dne 9. 6. 2021 s pobotanim zneskom 174,00 EUR. Tega upniki v pritožbi ne izpodbijajo. Prav tako ne oporekajo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je nepremičnina ID znak 1 dolžničin dom, da je njena vrednost po GURS (po stari metodologiji, veljavni do dne 31. 3. 2020) znašala 326.102,32 EUR, ter da je podano očitno nesorazmerje med višino še nepoplačane terjatve in vrednostjo nepremičnine.

14Kot bistveno pa pritožba uveljavlja, da določba drugega odstavka 71. člena ZIZ ne predstavlja avtomatizma v smislu, da je treba predlogu za odlog vselej ugoditi, kadar gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dom dolžnika in obstaja dejansko nesorazmerje med terjatvijo in vrednostjo nepremičnine. Po mnenju upnikov tak avtomatizem omogoča dolžnikom, da se še dlje časa izmikajo izpolnitvi obveznosti, pri čemer v konkretnem primeru kljub dovolitvi izvršbe z več izvršilnimi sredstvi upniki doslej še niso bili prav uspešni. Kot navajajo, vsa pretekla ravnanja dolžnice kažejo na to, da le-ta prostovoljno ne izpolni nobene pravnomočne sodbe, ampak poskuša na vse načine čim bolj zavleči poplačilo terjatve. Upniki menijo, da bi bila prodaja nepremičnine ID znak 1 dovolj močna motivacija za dolžnico, da ne skriva in/ali odsvaja svojega premoženja, s ciljem dolgoročno onemogočiti ali zavlačevati z uveljavitvijo pravnomočnih terjatev. Ker je sodišče prve stopnje predlogu za odlog izvršbe na nepremičnino ugodilo, bo gotovo neuspešna tudi izvršba z drugimi izvršilnimi sredstvi. To dokazuje dejstvo, da od dne 8. 6. 2021, ko so bili upniki delno poplačani v izvršbi na denarna sredstva, dolžnica predmetnega sklepa o izvršbi ni izpolnila niti delno.

15Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Kdaj lahko sodišče dovoli odlog izvršbe na predlog dolžnika (ali po uradni dolžnosti), ZIZ v prvem in drugem odstavku 71. člena jasno določa, s tem, ko predpisuje, kateri so zakonski pogoji za zastoj v izvršbi. Če so torej vse zakonske predpostavke po kateri izmed pravnih podlag iz prvega ali drugega odstavka 71. člena ZIZ izpolnjene, mora sodišče predlogu dolžnika za odlog izvršbe ugoditi in nima diskrecije zavrniti predlaganega odloga iz kakšnih drugih razlogov, tudi ne takšnih, kot jih navajajo upniki v obravnavani zadevi. Čeprav bi morda res le izvršba na nepremičnino dolžnico učinkovito silila k izpolnitvi obveznosti oziroma preprečila zavlačevanje izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova, to ni pravno pomembno za odločitev o predlogu za odlog izvršbe. Kot rečeno, je namreč (ne)utemeljenost predloga dolžnika za odlog izvršbe odvisna le od vprašanja, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odlog izvršbe, ki jih zanj določa zakon, ali ne. Če je odgovor pritrdilen, sodišče dolžniku pravice do odloga izvršbe ne sme odreči, saj bi v nasprotnem primeru preseglo svoja pooblastila, česar 71. člen ZIZ ne omogoča. Ob dejstvu, da sicer upniki niti ne prerekajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ (v zvezi s tretjim odstavkom 74. člena ZIZ), se tako pritožbene navedbe upnikov izkažejo kot neutemeljene.

16Pravilna pa je tudi odločitev, da upniki krijejo sami svoje stroške za vlogo z dne 1. 7. 2021, s katero so odgovorili na dolžničin ugovor in na njena predloga za odlog ter omejitev izvršbe. Po določilu petega odstavka 38. člena ZIZ je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Odločilen je objektivni kriterij, torej ali so nastali stroški objektivno prispevali k realizaciji upnikove terjatve. Določba petega odstavka 38. člena ZIZ je primarna za odločanje o upnikovih izvršilnih stroških, ki pa jo ob smiselni uporabi (15. člen ZIZ) 154. člena ZPP dopolnjuje tudi kriterij uspeha. Ugovoru z dne 9. 6. 2021, na katerega so upniki med drugim odgovorili v vlogi z dne 1. 7. 2021, je bilo v I. točki izreka obravnavnega sklepa ugodeno, nobena od strank se zoper ta del ni pritožila in je tako odločitev o ugovoru že pravnomočna. Ker je dolžnica v ugovoru uveljavljala tri delne izpolnitve in je bilo glede vseh treh ugovoru ugodeno, je z ugovorom v celoti uspela (sodišče prve stopnje ugovora ni v nobenem delu zavrnilo) in nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno. V delu, v katerem je bila izvršba na podlagi ugoditve ugovoru ustavljena, se torej terjatev upnikov ne bo več prisilno poplačevala, kar posledično pomeni, da stroški odgovora na ugovor niso bili potrebni za izvršbo. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ker pa so upniki z isto vlogo z dne 1. 7. 2021 odgovorili tudi na predloga dolžnice za omejitev in odlog izvršbe, je sodišče prve stopnje stroškovno zahtevo upnikov presojalo še v zvezi z navedenima dolžničinima predlogoma. Dolžnica je s predlogom za odlog izvršbe delno uspela, s predlogom za omejitev izvršbe pa je na podlagi tega sklepa pritožbenega sodišča uspela v celoti.¹ Po drugi strani so upniki uspeli le delno v postopku s predlogom za odlog izvršbe, pri čemer iz spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da vloga upnikov z dne 1. 7. 2021 k delnemu uspehu ni prispevala. Upniki namreč že v vlogi z dne 1. 7. 2021 niso prerekali dolžničinih trditev, da so izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, temveč so že tedaj menili, da je treba predlog za odlog izvršbe po navedeni pravni podlagi zavrniti, ker bi le izvršba na nepremičnino dolžnico prisilila k izpolnitvi obveznosti. Glede predloga za odlog po prvem odstavku 71. člena ZIZ pa so upniki navedli, da zatrjevana izguba finančnih sredstev ne predstavlja upoštevne škode za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je predlog za odlog izvršbe za obdobje, daljše od treh mesecev, zavrnilo, ker je ugotovilo, da v drugem odstavku 74. člena ZIZ niso izpolnjeni pogoji za daljši odlog po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, saj sodišče ne razpolaga z obrazloženim mnenjem CSD, iz katerega bi izhajala ogroženost za dolžničino preživljanje. V preostalem delu torej sodišče prve stopnje predloga za odlog izvršbe ni zavrnilo na podlagi kakšnih dejanskih navedb ali pravnih stališč upnikov, temveč ob uporabi 74. člena ZIZ. Stroškov vloge upnikov z dne 1. 7. 2021 tako niti v delu, v katerem so upniki v postopku s predlogom za odlog izvršbe uspeli, ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo. Res je z vložitvijo ugovora in svojih predlogov nastanek stroškov upnikov povzročila dolžnica, vendar to še ne pomeni, da so upniki v vsakem primeru upravičeni do povrnitve svojih stroškov, ne glede na to, ali so s svojo vlogo prispevali k odločitvi sodišča ali ne.

17Po povedanem pritožba upnikov ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sklep v izpodbijanem ugodilnem delu III. točke izreka ter v izpodbijani V. točki izreka potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi dolžnice

18Pritožba je delno utemeljena.

19V napadeni II. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za omejitev izvršbe z dne 9. 6. 2021 le z opravo izvršbe na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Pri svoji odločitvi se je oprlo na določili 34. člena in 169. člena ZIZ ter presodilo, da dolžnica ni izkazala pogojev iz navedenih določb. Da bi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za predlog po drugem odstavku 34. člena ZIZ, bi po mnenju prvostopenjskega sodišča v predlogu za omejitev izvršbe morala navesti, kolikšni so prilivi iz naslova invalidske pokojnine, dodatka za pomoč in postrežbo in invalidnine ter morebitni drugi prejemki, ki jih prejema na svoj račun pri organizaciji za plačilni promet, in kako pogosto na svoj račun pri organizaciji za plačilni promet prejema prilive, ter za te svoje navedbe predložiti ustrezna dokazila. Zgolj z utemeljitvijo, da je banka B. d. d. dne 31. 5. 2021 in dne 8. 6. 2021 z njenega bančnega računa izvršila dve plačili v korist upnikov, pa po presoji prvostopenjskega sodišča dolžnica pogojev iz 34. in 169. člena ZIZ ni izkazala.

20Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega pravnega izhodišča, da je bilo trditveno in dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za omejitev izvršbe le na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet na dolžnici (7. in 212. člen ZIZ). Vendar pa višje sodišče ne soglaša z oceno, da dolžnica tega bremena ni zmogla.

21Skladno z drugim odstavkom 34. člena ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Če izvršba s posameznim izvršilnim sredstvom ali posameznim predmetom ni uspešna, sodišče omejeno izvršbo nadaljuje z naslednjimi izvršilnimi sredstvi ali na naslednje predmete. Kaj mora dolžnik zatrjevati in izkazati, da lahko uspe s predlogom za omejitev izvršbe, torej iz citirane zakonske določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ jasno izhaja: zatrjevati in izkazati mora za verjetno,² da bo že izvršilno sredstvo ali predmet, na katerega naj se oprava izvršbe omeji, zadoščalo za poplačilo terjatve. Dolžnica je v predlogu za omejitev izvršbe le na njena denarna sredstva navedla, da je banka B. d. d. v zelo kratkem času po izdaji sklepa o izvršbi v korist upnikov izvršila dve plačili z njenega bančnega računa, in sicer dne 31. 5. 2021 v višini 558,90 EUR in dne 8. 6. 2021 v višini 209,00 EUR, skupaj 767,90 EUR, kar predstavlja skoraj četrtino v obravnavani zadevi uveljavljane terjatve. Prav tako je dolžnica navedla, da je prejemnica pokojnine, kar pomeni, da redno prejema dohodke, dejstvo, da ji je banka v zelo kratkem času že odtegnila 767,90 EUR in s tem poplačala četrtino terjatve upnikov, pa kaže, da se upniki iz sredstev na njenem bančnem računu lahko poplačajo relativno hitro. Da je banka B. d. d. s sredstev na dolžničinem bančnem računu delno poplačala upnike v skupni višini 767,90 EUR, je dolžnica dokazala s predlogu priloženim izpiskom banke B. d. d., poleg tega upniki navedenega v odgovoru na predlog za omejitev izvršbe niti niso prerekali. Prav tako niso izpodbijali dolžničine trditve, da je prejemnica pokojnine, sicer pa to izhaja že iz samega spisa. Sodišče prve stopnje je namreč pred izdajo sklepa o izvršbi vpogledalo v elektronsko dosegljive evidence (peti odstavek 40. člena ZIZ) in na podlagi opravljene poizvedbe, ki je pokazala, da je dolžnica prejemnica pokojnine, dovolilo tudi predlagano izvršbo z rubežem in prenosom tega in drugih denarnih prejemkov.

22Višje sodišče se strinja, da je treba v konkretnem primeru upoštevati, da je bila terjatev upnikov (glavnica 3.240,37 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2021 do plačila in stroški predloga za izvršbo v znesku 156,00 EUR) že delno prisilno poplačana prav iz sredstev na dolžničinem bančnem računu, in sicer v višini 767,90 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom izvršbo ustavilo še za dne 9. 6. 2021 pobotani znesek 174,00 EUR. Prisilno poplačilo upnikov je tako treba opraviti le za ostanek še nepoplačane terjatve. Poleg navedenega je treba upoštevati, da je dolžnica prejemnica pokojnine, kar pomeni, da mesečno prejema prihodke iz tega naslova. To in zlasti dejstvo, da so bili upniki hitro po izdaji sklepa o izvršbi³ iz denarnih sredstev na računu dolžnice poplačani za skoraj četrtino terjatve, zadostuje za ugotovitev, da je dolžnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da bodo upniki poplačani že z opravo izvršbe na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Glede na vse navedene okoliščine konkretnega primera bi bilo takojšnje nadaljevanje izvršbe z vsemi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi, med katerimi je tudi najbolj invazivna izvršba s prodajo nepremičnine, ki je dolžničin dom, v nasprotju z načelom sorazmernosti.⁴ Zgolj to, da dolžnica ni navedla višine svoje pokojnine, frekvence prejemanja dohodkov na svoj račun in točnega časovnega načrta dokončnega poplačila, nadaljevanja oprave izvršbe z vsemi dovoljenimi sredstvi še ne opravičuje. Pri tem pa višje sodišče posebej poudarja, da se bo v primeru, če upniki z izvršbo na denarna sredstva vendarle ne bi bili poplačani, oprava izvršbe nadaljevala še z drugimi dovoljenimi izvršilnimi sredstvi (drugi stavek drugega odstavka 34. člena ZIZ). V kolikor bi dolžnica res začela preusmerjati sredstva na drug račun, kar trdijo upniki, se zato s tem še ne bi mogla izogniti izpolnitvi obveznosti in je takšna bojazen upnikov odveč.

23Po povedanem je višje sodišče pritožbi dolžnice zoper II. točko izreka ugodilo in sklep v tem delu spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da se predlogu dolžnice z dne 9. 6. 2021 za omejitev izvršbe ugodi in se izvršba omeji tako, da se opravi le na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.

24Neutemeljena pa je pritožba zoper III. točko izreka sklepa v delu, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 9. 6. 2021 za več kot tri mesece. Kot je pravilno pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, je odlog izvršbe na podlagi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za več kot tri mesece, a največ za šest mesecev, po izrecni določbi drugega odstavka 74. člena ZIZ možen le v primeru, če dolžnik sodišču predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenje centra za socialno delo (CSD), iz katerega izhaja, da bo v primeru takojšnje izvršbe ogroženo preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov. Dolžnica svojemu predlogu za odlog izvršbe z dne 9. 6. 2021 obrazloženega mnenja CSD ni priložila in tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da le-to v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni razpolagalo z mnenjem CSD po kakšni drugi poti. Ker torej ni bil izpolnjen zakonski pogoj iz drugega odstavka 74. člena ZIZ, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi nepremičninsko izvršbo iz razloga po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ odložilo za dlje kot tri mesece. Je pa iz spisa razvidno, da je dolžnica mnenje CSD z dne 15. 12. 2021 priložila svojemu odgovoru z dne 21. 12. 2021 na pritožbo upnikov zoper izpodbijani sklep (priloga B12 spisa), zato je njen odgovor na pritožbo mogoče smiselno šteti tudi kot nov predlog dolžnice za odlog izvršbe.⁵ O njem bo, če po potrebno nadaljevati tudi z opravo izvršbe na dolžničino nepremičnino,⁶ moralo odločiti sodišče prve stopnje.

25Prav tako je pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za daljši odlog izvršbe niti na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ, saj dolžnica (ob izkazanem objektivnem pogoju)⁷ ni verjetno izkazala tudi kumulativno predpisanega subjektivnega pogoja, to je nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi bila pravno upoštevna. Ker je vsaka izvršba že po naravi svari neugodna za dolžnika, je treba predpostavko nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode restriktivno razlagati in ne more biti razlog za odlog že okoliščina, da bo dolžnik z izvršbo določeno premoženje (nepovratno) izgubil. Glede na to niso utemeljene dolžničine navedbe v predlogu za odlog izvršbe, da bi takojšnja izvršba za dolžnico pomenila finančno izgubo v višini odtegnjenih finančnih sredstev, za katere ni izkazano, da jih bo v primeru uspeha z revizijo lahko dobila povrnjene od upnikov. Razumljivo je, da izvršba pomeni zmanjšanje dolžnikovega premoženja, kar velja tudi, če dolžnik z izvršbo nepovratno izgubi svoje premoženje. Da bi bilo mogoče izvršbo odložiti na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ, mora zato dolžnik verjetno izkazati neke posebne okoliščine, ki niso zgolj taka logična oziroma pričakovana posledica prisilne izvršitve. Čeprav navedenega dolžnik ne izkaže, pa ga ZIZ posebej varuje še z določbo drugega odstavka 71. člena ZIZ, če so za odlog izvršbe podani posebno upravičeni razlogi. V takšnem primeru namreč zakon omogoča odlog izvršbe mimo pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi upoštevalo in na podlagi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ v III. točki izreka sklepa nepremičninsko izvršbo pravilno odložilo za tri mesece. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na izvršilni postopek I 182/2021, ki teče na podlagi istega izvršilnega naslova in kjer je sodišče predlogu za odlog izvršbe pravnomočno ugodilo do odločitve o reviziji, pa višje sodišče pojasnjuje, da gre v zadevi I 182/2021 za uveljavitev nedenarne terjatve, zato odločitev v njej ni mogoče samodejno prenašati na to zadevo, ki kjer se izterjuje denarna terjatev.

26Dolžnica pa ne ovrže niti odločitve o stroških za njeni vlogi z dne 9. 6. 2021 (s katero je dolžnica podala ugovor zoper sklep o izvršbi, predlog za omejitev izvršbe in predlog za odlog izvršbe) in z dne 20. 7. 2021 (s katero se je izjavila o upnikovem odgovoru na njen ugovor). Po določilu šestega odstavka 38. člena ZIZ je upnik dolžan dolžniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo v obravnavani zadevi ugovoru sicer ugodeno, vendar zaradi prisilnih poplačil po izdaji sklepa o izvršbi in delno zaradi pobota. Upniki so tako utemeljeno vložili predlog za izvršbo in je bil sklep o izvršbi upravičeno izdan, saj dolžnica ni niti delno prostovoljno izpolnila svoje obveznosti iz izvršilnega naslova. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da upniki dolžnici niso dolžni povrniti niti njenih stroškov v zvezi z vloženima predlogoma za odlog in omejitev izvršbe, čeprav je dolžnica s predlogom za odlog uspela delno, s predlogom za omejitev izvršbe pa na podlagi tega sklepa pritožbenega sodišča v celoti. Kot rečeno, je dejstvo, da je bila predmetna izvršba dovoljena, ker dolžnica ni ravnala skladno s svojo obveznostjo iz izvršilnega naslova. Predloga za odlog oziroma omejitev izvršbe sta sicer nedvomno instituta, ki ju ZIZ daje na voljo dolžniku zaradi varstva njegove eksistence in je dolžnica v konkretnem primeru to možnost povsem legitimno izkoristila ter s svojima predlogoma tudi delno oziroma v celoti uspela. Vendarle pa ostaja dejstvo, da je bila dovolitev izvršbe zoper dolžnico potrebna in utemeljena, pri čemer je po veljavni izvršilnopravni ureditvi načeloma v dispoziciji upnika, katera in koliko izvršilnih sredstev bo predlagal. Okoliščina, da zakon takšno ureditev omili z možnostjo odloga in omejitve izvršbe, pa še ne pomeni, da mora zato upnik nositi stroškovno breme v primeru dolžnikovega uspeha s takima predlogoma. V primeru, kakršen je obravnavani, ko dolžnica pred vložitvijo izvršilnega predloga ni niti delno prostovoljno izpolnila svoje obveznosti in je s tem povzročila potrebo po izterjavi terjatve v izvršilnem postopku, bi bilo tako stališče do upnikov nekorektno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da dolžnica krije svoje stroške za vlogi z dne 9. 6. 2021 in z dne 20. 7. 2021 sama.

27Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo dolžnice v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, to je v zavrnilnem delu III. točke izreka ter v izpodbijani IV. točki izreka potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbenim stroškom

28Upniki s svojo pritožbo niso uspeli, njihov odgovor na pritožbo pa ni prispeval k delni zavrnitvi dolžničine pritožbe. S svojo pritožbo je dolžnica le delno uspela, za stroške tistega dela pritožbe, ki se nanaša na predlog za omejitev izvršbe, pa ni mogoče šteti, da so ji jih upniki neutemeljeno povzročili. Dolžničin odgovor na pritožbo upnikov pa ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako stroški zanj niso bili potrebni za postopek. Glede na vse navedeno je višje sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka sama (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Točka II izreka in točke 19 do 23 razlogov tega sklepa.
² Da zadostuje dokazni standard verjetnosti, velja ob smiselni uporabi 169. člena ZIZ.
³ Sklep o izvršbi je bil izdan dne 13. 5. 2021.
⁴ Prim. tudi 3. člen ZIZ.
⁵ Navedeno mnenje je v spis poslal tudi sam CSD (red. št. 32).
⁶ Prim. 22. točka razlogov tega sklepa.
⁷ Dolžnica je vložila tako ugovor zoper sklep o izvršbi kot tudi revizijo zoper izvršilni naslov. Iz spisa izhaja, da je bilo med pritožbenim postopkom o reviziji že odločeno.