7. člen ZIZ

Ni podan pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, s katerim dolžnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ. Ne drži, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje popolnoma neobrazložen. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je res skopa, vendar pa je sodišča prve stopnje v zadostni meri povzelo razloge za zavrnitev dolžničinega predloga za odlog, tako da ga je mogoče preizkusiti. Pojasnilo je, da dolžnica z navedbami v predlogu za odlog o osebnih okoliščinah, nezmožnosti uporabe podedovanega premoženja, drugih izvršilnih postopkih in težkih življenjskih razmerah ni izkazala niti ni zatrjevala nobenega od zakonsko zahtevanih pogojev iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžničinega predloga za odlog strinja.

Ker v izvršbi na premičnine, kot v obravnavani zadevi, neposredna dejanja izvršbe opravljajo izvršitelji, zaradi česar je podana zakonska podlaga za odmero stroškov upnika v zvezi z delom izvršitelja, za odmero izvršilnih stroškov v zvezi z delom izvršitelja ni potrebna nobena pogodba z upnikom oziroma naročilo med dolžnico in izvršiteljem, kot pritožbeno izpostavlja dolžnica.

Tožeča stranka nastanka težko nadomestljive škode, ki bi jo začasna odredba lahko preprečila, ni konkretizirala. Navedla je, da ji je dolžnik onemogočil dostop do trgovine in s tem opravljanje dejavnosti v poslovalnici, v posledici česar ji nastaja škoda. Onemogočeno poslovanje gospodarskega subjekta, na kar se v bistvu sklicuje, še ne pomeni, da je takšna škoda težko nadomestljiva. Tudi navedba vrednosti prodajnih artiklov, ki se nahajajo v trgovini, ni povezana s samo škodo, enako pa velja za „spraševanje“ tožeče stranke, ali so artikli, glede na prekrita stekla, še v trgovini.

Ni dvoma, da lahko pomočniki izvršitelja samostojno opravijo izvršilni dejanji rubeža vozila in odvzema registrskih tablic, vendar pa smejo to v skladu z drugim odstavkom 38.a člena Pravilnika storiti šele po tem, ko je izvršitelj dolžniku vročil sklep o izvršbi, če ta predhodno še ni bil vročen (72. člen Pravilnika), in ga pozval na prostovoljno izpolnitev obveznosti (73. člen Pravilnika). V skladu s Pravilnikom mora torej izvršitelj sam priti na kraj rubeža in opraviti dejanja iz 72. in 73. člena Pravilnika, nato pa njegova prisotnost ni potrebna in lahko pomočnik izvršitelja samostojno opravi posamezna izvršilna dejanja iz drugega odstavka 38.a člena Pravilnika. Pravilnik torej nekatera opravila v okviru opravljanja izvršbe šteje za tako pomembna, da so zaupana izključno izvršitelju kot tistemu, ki mu je poverjeno opravljanje javne službe izvršitelja in ki izpolnjuje tudi z zakonom predpisane pogoje za opravljanje te javne službe, vključno z ustrezno minimalno izobrazbo, delovnimi izkušnjami, izpitom za izvršitelja in osebnostno primernostjo, tj. da je vreden javnega zaupanja. Izvedbe opravil, ki so v skladu z ZIZ in Pravilnikom zaupana izključno v opravo izvršitelju, izvršit

Zakon upniku ne nalaga obveznosti, da predlog za novo sredstvo izvršbe utemelji ali izkaže njegovo upravičenost. Edini pogoj za naknadno objektivno kumulacijo sredstev in predmetov izvršbe je, da izvršilni postopek še ni končan. Upnik je tisti, ki v predlogu za izvršbo odreja predmete in sredstva izvršbe in v njegovi izključni dispoziciji je, ali bo že v predlogu za izvršbo predlagal izvršbo na eno ali več sredstev, ali bo novo sredstvo izvršbe predlagal šele tekom postopka poleg ali namesto že dovoljenih sredstev. Sodišče pri tem upnikovemu predlogu glede predlaganih sredstev in predmetov izvršbe zgolj sledi.

Napačno je dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.

Za terjatev izvršitelja, ki izhaja iz dokončnega obračuna, ni posebej predpisan daljši zastaralni rok, zato se na prvi pogled nakazuje uporaba določila glede splošnega zastaralnega roka. Vendar navedeno splošno določilo le navidezno ureja časovno komponento zastaranja navedene terjatve izvršitelja, saj zaradi svoje posebne narave ne spada med običajne terjatve, za katere je utemeljen splošni zastaralni rok. Terjatev izvršitelja, zajeta v dokončnem obračunu, ki je izvršilni naslov, je v bistvenem podobna judikatnim terjatvam. Obstoječo pravno praznino je sodišče druge stopnje zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo ob hkratnem sklepanju po podobnem glede že predpisane izjeme daljšega desetletnega zastaralnega roka, ki jo je zakonodajalec opredelil za judikatne terjatve. Sodišče druge stopnje pri svojem utemeljevanju odločitve sledi razlogom Vrhovnega sodišča, s katerimi je utemeljilo uporabo daljšega desetletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 356. člena OZ za terjatve, zajete v neposredno izvršljivem notarskem zapisu.

Izguba premoženja in doma v primeru nepremičninske izvršbe, kar izpostavlja dolžnik in to očitno šteje za nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, nastane v posledici same realizacije nepremičninske izvršbe. Teh posledic zato ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe.

Dogovor o uporabi solastnine je lahko tudi sestavni del pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vendar če ta ni veljavno sklenjena, to na veljavnost dogovora (pogodbe) o uporabi solastnine ne vpliva, ker se za sklenitev takšne pogodbe ne zahteva posebne oblike.

Neskrbnega ravnanja izvršitelja in posledic, ki so zaradi tega nastale tretjemu, ni mogoče šteti v breme upniku.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 88. čl. res določa, da lahko upnik izvršitelju v roku enega leta od dneva prvega rubeža neomejenokrat predlaga, da opravi ponovni rubež in če ga v navedenem roku ne predlaga, sodišče ustavi izvršbo, v obravnavanem primeru pa je upnik z vlogo z dne 26.11.2003 (podano znotraj prej citiranega enoletnega roka) to predlagal sodišču, ne pa izvršitelju. Ker pa je izvršitelj organ, ki po odločbi sodišča opravlja neposredna dejanja izvršbe (1. odst. 7. čl. ZIZ), ni mogoče zaključiti, da upnik ni predlagal ponovne izvršbe zgolj zato, ker je predlog podal sodišču, namesto izvršitelju.

Pravilno je ravnanje izvršitelja, ko je upnikov predlog, za katerega odločanje ni bil pristojen, posredoval sodišču. V skladu z zakonom je bilo tudi ravnanje sodišča, ko je na podlagi predloga odločilo, da se izvršba odloži.

S tem, ko je sodišče prve stopnje Postaji mejne policije F. naložilo, da ob poskusu prehoda državne meje zadrži določena vozila dolžnika na mejnem prehodu oz. ustrezno zavarovanem prostoru do prevzema s strani izvršitelja, je izvedbo neposrednih dejanj zavarovanja preneslo na policijo in na ta način v skladu z zgoraj navedenim napačno uporabilo materialno pravo. Policisti ne smejo sami opravljati dejanj, za opravljanje katerih je pristojen izvršitelj.

Okoliščina, da je toženec izvršitelj, ni tehtni razlog za določitev drugega sodišča.

V kolikor opravlja tožnik kot izvršitelj neposredna dejanja izvršbe v zadevah, v katerih je upnik Okrožno sodišče v Kranju, lahko prihaja le do njegovih službenih stikov s sodniki tega sodišča. Službeni stiki ali običajna poznanstva ne morejo vplivati na sojenje v konkretnih zadevah.

Dejstvo, da je stranka v motenjski pravdi sodni izvršitelj, do motenja posesti pa naj bi prišlo med njegovim opravljanjem izvršbe, je utemeljen razlog za smotrno delegacijo.

Glede na jasna zakonska določila 38. čl. ZIZ ni pravne podlage, da bi se predujem za stroške izvršitelja zalagal iz sredstev sodišča.

Upnik mora založiti za stroške izvršitelja minimalni znesek predujma, kot ga določa 11. čl. Pravilnika, saj iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje predvidelo morebitne višje stroške oprave izvršbe.

Sodišče je naložilo upniku založitev minimalnega zneska predujma za izvršiteljske stroške v skladu z 11. čl. Pravilnika, zato je odločitev pravilna.