VSRS Sodba I Ips 20816/2018

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, A. A. v višini 1.000,00 EUR in B. B. v višini 800,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 20816/2018 z dne 19. 6. 2019 pod točko I izreka A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). A. A. je izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, v katerega je vštelo čas, ki ga je prestal v priporu. B. B. je izreklo kazen dve leti zapora. Glede slednjega je odločilo, da je dolžan plačati polovico stroškov postopka glede dejanja pod točko I izreka in sodno takso. A. A. je plačila stroškov postopka oprostilo. Pod točko II izreka je A. A. na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po četrtem odstavku 186. člena KZ-1 in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov obeh obsojencev in višje državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo plačilo sodne takse, A. A. v višini 750,00 EUR in B. B. v višini 600,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obeh obsojencev. Zagovornik obsojenega A. A., kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakonika, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat. Zagovorniki obsojenega B. B. zahtevo vlagajo, kot izhaja iz njenih uvodnih navedb, zaradi kršitve kazenskega zakonika, bistvene kršitve prvega odstavka 171. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3Na zahtevi je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Glede zahteve zagovornika A. A. ugotavlja, da se očitana protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa glede evidentiranja prehoda državne meje v resnici nanaša na dokazne zaključke sodišča in ne na napačno reprodukcijo dokaza v sodbi, kar pa ne more biti predmet očitane kršitve. Glede očitane prekoračitve dokaznega sklepa odgovarja, da iz primerjave dokaznega sklepa in zaprosila Interpolu z dne 19. 9. 2018 izhaja, da je sodišče dokazni sklep v zaprosilu zgolj specificiralo. Sicer pa lahko senat dokaze izvaja tudi po uradni dolžnosti (načelo iskanja materialne resnice) in celo proti volji strank. Meni, da je z odgovorom na ta pritožbeni očitek višje sodišče zadostilo zahtevanemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe. To je tudi argumentirano zavrnilo očitek, da bi moralo sodišče pristnost žigov dodatno ugotavljati z izvedencem (25. točka obrazložitve). Z navedbami glede pogovora obsojenca s B. B., njegove napotitve v gozdiček, zavrnitve dokaznega predloga za ponovni pregled fotografij ter posnetka kraja dejanja pa vložnik po presoji tožilca pod videzom kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi s 25. členom Ustave in kršitev pravic obrambe uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zahteve zagovornikov obsojenega B. B. tožilec v odgovoru navaja, da je na vse navedbe v zahtevi, ki so le nekoliko preoblikovan prepis pritožbenih navedb, pravilno in obširno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tako je v točkah 7 do 11 obrazložitve argumentirano zavrnilo tudi očitek o okrnjenem videzu nepristranskosti sodnice, ki je predhodno sprejela sporazum o priznanju krivde sprva soobtoženega C. C. Ravno tako je argumentirano zavrnilo očitke glede neobrazloženosti prvostopenjske sodbe in pristranske presoje izpovedbe priče C. C. (točke 17 do 19 obrazložitve). Tožilec meni, da sta obe zahtevi neutemeljeni in predlaga njuno zavrnitev.

4Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom. Zagovornik obsojenega A. A. v izjavi izraža nestrinjanje z odgovorom tožilca in ponavlja navedbe iz zahteve, ki se nanašajo na žige v obsojenčevem potnem listu, pri čemer dodatno navaja, da sodišče ne sme izvajati dokazov brez dokaznih sklepov ali v nasprotju z njimi. Obsojenemu B. B. je Vrhovno sodišče pisanje vročalo trikrat, vendar se je to vsakič vrnilo z oznako „ni dvignil“. Zagovorniki obsojenega B. B. in obsojeni A. A. pa se o odgovoru niso izjavili.

B.

Glede zahteve zagovornika obsojenega A. A.

5Zagovornik obsojenega A. A. v zahtevi obsežno in podrobno analizira ugotovitve sodišča glede zatrjevanega alibija obsojenca in glede možnosti zaznave njegovega srečanja s B. B. ter njegovega odhoda v gozdiček, pri čemer takšnim ugotovitvam nasprotuje in nižjima sodiščema očita kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ter kršitev domneve nedolžnosti. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju pa vložnik s temi očitki ne preseže nasprotovanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), očitki višjemu sodišču pa niso utemeljeni.

6Obsojeni A. A. se je zagovarjal, da kritičnega dne 21. 4. 2016 ni bil v Ljubljani, temveč je bil v Valjevu v Srbiji. To naj bi dokazovali mejni žigi v njegovem potnem listu. Sodišče obsojenčevemu zagovoru obrazloženo ni sledilo. Upoštevajoč ugotovitve prvostopenjskega sodišča (točka 8 obrazložitve sodbe), ki ji je pritrdilo višje sodišče (točki 24 in 25 obrazložitve sodbe), vložnik z zatrjevanjem v zahtevi, da iz pojasnil Interpola Zagreb ne izhaja, da žigov v potne listine več ne dajejo in da žig pomeni kontrolo osebe in njeno evidentiranje v evidenci, v resnici ne utemeljuje očitka protispisnosti po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če sodišče napačno reproducira oziroma povzame vsebino dokaza, temveč nasprotuje dokazni presoji sodišča, da relevantni žigi niso pristni in da z njimi obsojenec ni izkazal, da se kritičnega dne ni nahajal v Sloveniji. Nižji sodišči sta dokaze ocenjevali kot celoto, torej v medsebojni povezavi, pri čemer sta dokazno presojo tudi razumno in logično utemeljili. Vložnik pa poskuša v zahtevi z lastno presojo posameznih dokazov to presojo sodišča izpodbiti, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Neutemeljeno zato vložnik prvostopenjskemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ravno tako drugostopenjskemu sodišču kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja vložnik nasprotuje tudi z izpodbijanjem verodostojnosti dokazov, konkretno odgovora Interpola Zagreb in Europola Srbije, ki da nista pristojna za podajo takšnih informacij. Enako velja za vse pomisleke v zvezi s kvaliteto kopije potnega lista, posredovanega navedenim tujim varnostnim organom in ostale pomisleke glede načina pridobitve teh dokazov (vložnik pri tem ne zatrjuje nezakonitosti teh dokazov). Enako velja za zatrjevanje, da imajo žigi v potni listini večjo dokazno vrednost in so bolj verodostojni kot odgovor Europola, da sodišče na podlagi navedbe o neskladnosti pisave in datuma printa ni moglo zaključiti, da žiga nista pristna in da sodišče tudi ni moglo samo zaključiti, da je šlo pri navedbi datuma 20. 2. 2016 za tipkarsko napako. Tudi z zatrjevanjem, da bi moralo sodišče ponovno pridobiti potno listino obsojenca in nato z izvedencem ugotavljati pristnost žigov (takšen dokazni predlog ni bil podan), vložnik uveljavlja nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je logično pojasnilo že višje sodišče, pa so ugotovitve sodišča v »nasprotju« z vsebino iz obsojenčeve potne listine zato, ker žigi v njem niso pristni in torej potna listina ni verodostojen izkaz tega, kar je v njej navedeno.

7Vložnik prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da ni postopalo skladno z dokaznim sklepom, sprejetim na glavni obravnavi dne 14. 9. 2018, saj je pridobivalo dokaze, ki jih dokazni sklep ni vseboval. Ta namreč ni vključeval poizvedbe o tem, ali so bili žigi, odtisnjeni v obsojenčev potni list, takrat na zadevnih mejnih prehodih v uporabi. Hkrati pa ni izvršilo dokaznega sklepa v delu, da se pri pristojnih srbskih in hrvaških organih pridobi odgovor, ali se osebo v primeru odtisa žiga v potnem listu tudi evidentira v evidenci. Prvostopenjsko sodišče naj bi s takšnim postopanjem zagrešilo kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, katere vložnik konkretno pravno ne opredeli. Drugostopenjskemu sodišču pa očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker da na očitek ni odgovorilo.

8Očitki niso utemeljeni. Kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru, je iz primerjave dokaznega sklepa z dne 14. 9. 2018 in dopisa sodišča Policijski upravi Ljubljana, Interpol, z dne 19. 9. 2018, razvidno, da je sodišče v poizvedbo vključilo vse, kar izhaja iz zadevnega dokaznega sklepa. Iz zapisnika naroka z dne 14. 9. 2018 tudi izhaja, da ni šlo za odločanje o dokaznem predlogu strank, temveč za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti. Ker lahko sodišče v dokaznem postopku kot je zasnovan v veljavnem Zakonu o kazenskem postopku pridobiva dokaze tudi po uradni dolžnosti (peti odstavek 329. člena ZKP), kar izhaja iz temeljnega načela, da je sodišče dolžno iskati materialno resnico (prvi odstavek 17. člena ZKP), sodišče z razširjeno vsebino poizvedbe glede na dokazni sklep takšnega pooblastila iz 329. člena ZKP ni prekoračilo. Glede na očitno neutemeljenost takšnega očitka tudi višjemu sodišču v tej zvezi ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP. Ker je sodišče že na podlagi odgovorov pristojnih srbskih in hrvaških varnostnih organov zaključilo, da predmetni žigi v potnem listu obsojenca niso pristni, pa zaprosila za splošne podatke o tem, ali je prehod meje nujno evidentiran, če je v potno listino odtisnjen žig, ni ponovilo, saj kot je izrecno pojasnilo višje sodišče (točka 25 obrazložitve), to ne bi moglo vplivati na odločitev sodišča. Z nestrinjanjem s takšno oceno nižjih sodišč (da pridobitev teh podatkov (več) ni potrebna), pa vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Do predmetnega očitka se je v točki 25 obrazložitve višje sodišče zadostno opredelilo, zato očitek neobrazloženosti drugostopenjske sodbe tudi v tem delu ni utemeljen.

9Vložnik izpodbijanja pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja tudi ne preseže z obsežnimi navedbami (strani 7 do 10 zahteve), s katerimi nasprotuje dokazni oceni sodišča, da se je obsojeni A. A. kritičnega dne srečal s soobsojenim B. B. Sodišče je ugotovitev o srečanju med navedenima oprlo predvsem na izpovedbi prič z vzdevki C. C. in D. D., ki sta skladno izpovedali o zaznanem kontaktu. Nadalje na ugotovitve ogleda z dne 28. 11. 2018, na katerem so bile opravljene tudi meritve (glede vidnega polja prič) in na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da sta navedeni priči lahko videli obsojenca stati in se pogovarjati med stanovanjskimi hišami na naslovu ... in ... Nazadnje še na podatek o delovanju telefona obsojenega B. B. na zadevnem območju v kritičnem času. Dokazno oceno v tej zvezi je podalo v točkah 9 do 11 obrazložitve prvostopenjske sodbe, drugostopenjsko sodišče pa ji je obrazloženo pritrdilo v točki 28 obrazložitve sodbe. Vložnik pa v zahtevi podaja lastno dokazno oceno izpovedb prič C. C. in D. D. oziroma izpodbija verodostojnost njune izpovedbe, tudi s tem, ko podaja svoje izračune vidnega polja prič in možnega časa opazovanja ter na tej podlagi zaključuje, da policista oziroma priči C. C. in D. D. nista mogla prepoznati obsojenega A. A. v pogovoru s B. B. Podaja tudi lastna predvidevanja glede realnosti kraja srečanja obsojencev, dvomi v verodostojnost analitičnega poročila Sektorja kriminalistične policije glede na v njem navedene lokacijske podatke obsojenega B. B. S tem pa vložnik ne utemeljuje očitane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma nasprotja med zapisniki o zaslišanjih navedenih prič ter zapisnikom o ogledu in razlogi sodbe, temveč izpodbija dokazno presojo navedenih dokazov, s tem pa pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ravno tako vložnik z navedenim nestrinjanjem z dokazno presojo posameznih dokazov s strani sodišča ne more utemeljiti očitanih kršitev domneve nedolžnosti in načela in dubio pro reo. Očitane kršitve pravice do obrambe pa vložnik z ničemer ne konkretizira. Neutemeljen je tudi očitek višjemu sodišču, da na očitke v pritožbi ni zadostno odgovorilo, s čimer naj bi kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP in 25. člen Ustave. Višje sodišče je dolžno odgovoriti na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, pri čemer pa ni dolžno ponavljati vseh navedb prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja. Slednje stališče je iz obrazložitve višjega sodišča v 28. točki obrazložitve sodbe jasno razvidno. Pri tem pa je sodišče izrecno odgovorilo na očitke glede verodostojnosti izpovedb prič C. C. in D. D. in se opredelilo do analize obrambe glede možnosti prepoznave obsojenca s strani prič, pri čemer se je oprlo na ugotovitve ogleda dne 28. 11. 2018. V 35. točki je zavrnilo tudi očitke oziroma špekulacije obrambe glede kraja sestanka.

10Vložnik nasprotuje tudi dokaznemu zaključku sodišč, da je kriminalist – priča C. C. prepoznal obsojenega A. A., ko je ta v kritičnem času s kolesom prišel iz območja gozdička na ulico. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni zaključek sprejelo na podlagi izpovedb navedene priče ter priče D. D. in ugotovitev ogleda dne 28. 11. 2018 in ga obrazložilo v točkah 16 in 17 sodbe. Višje sodišče se je do pritožbenih navedb v tej zvezi opredelilo v točkah 29 do 33 in 35 obrazložitve sodbe. Kot je pojasnilo že višje sodišče v točki 29 obrazložitve, je prvostopenjsko sodišče na strani 20 korektno povzelo izpovedbo priče C. C., ki je povedal, da se je obsojenec ustavil oziroma počakal neposredno nekaj metrov pred njim na cesti, ko ga je tudi nesporno prepoznal, saj je bil primerno osvetljen in je bila vidljivost dobra (stran 9 in 10 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 12. 10. 2018), zato je očitek vložnika, da sodišče to samo dodaja, neutemeljen. Neutemeljeno vložnik tudi očita napačno povzemanje ugotovitev kot izhajajo iz zapisnika o ogledu z dne 28. 11. 2018, saj je ta v relevantnih delih, ki jih je v točki 30 sodbe ponovno povzelo tudi višje sodišče, v sodbi korektno povzeto. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da na robu ulice, kjer je iz območja gozdička izstopil obsojenec, njegovih obraznih potez iz pozicije priče C. C. še ni bilo mogoče prepoznati, že dva koraka naprej pa je bilo to mogoče. Upoštevajoč navedeno in že povzeto izpovedbo priče C. C. je sodišče zaključilo, da je izpovedba priče verodostojna, da je torej s kolesom iz gozdička videl izstopiti ravno obsojenca. Z navedbami, da priča C. C. ni opisal, da je obsojenec po izhodu šel proti njemu ali svetilki, da ni logično, da bi se obsojenec iz gozdička vrnil slečen, s povzemanjem posameznih navedb priče C. C. in lastnimi zaključki glede kraja prepoznave, pa vložnik ponovno posega na področje dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni več dovoljeno izpodbijati. S temi navedbami tako ne utemeljuje protispisnosti, saj sodišču ne očita, da je napačno povzelo izpovedbo priče, temveč sodišču očita napačno dokazno oceno njene izpovedbe in dejansko očita pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja glede smeri gibanja obsojenca po izhodu iz gozdička. Z očitkom, da je drugostopenjska sodba neobrazložena, ker zaključen krog dejstev kaže, da obsojenec ni bil zadevni kolesar in da le ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, pa vložnik ravno tako podaja nestrinjanje z zaključki tega sodišča, ne utemeljuje pa očitka kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP.

11Pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja vložnik izpodbija tudi z zatrjevanjem, da je bila ulična svetilka, v soju katere je priča prepoznala obsojenca, zaraščena z drevesom in da svetilka glede na tehnične karakteristike kolesarja sploh ni osvetlila, do česar se je prvostopenjsko sodišče opredelilo na straneh 20 in 21 sodbe. Drugostopenjsko sodišče pa je na očitka po vsebini v celoti odgovorilo v točki 30 sodbe, zato očitana neobrazloženost drugostopenjske sodbe tudi v tem delu ni podana. Neutemeljen je tudi očitek, da so razlogi med seboj v nasprotju glede ugotovljene osvetljenosti predela, kjer je obsojenec izstopil iz gozdička, ko naj bi sodišče pri presoji izpovedbe priče D. D. drugače kot pri presoji izpovedbe priče C. C. ugotovilo, da je ta predel popolnoma neosvetljen. Iz razlogov sodbe skladno izhaja (na podlagi ugotovitev ogleda), da je osvetljeno območje od vstopa na ulico, pri čemer takoj pri vstopu še ni mogoče prepoznati obraznih potez, povsem neosvetljen pa je predel pred izstopom (travnik do gozdička). Sodišče je v sodbi ustrezno povzelo tudi ugotovitev iz ogleda, da se iz območja, na katerem se je nahajal D. D., ne vidi točke, kjer je A. A. vstopil v gozdiček. Iz izpovedbe priče D. D. pa po presoji sodišča ob podrobnem branju ne izhaja, da bi videl kolesarja že, ko je rinil kolo po travi. Nedvomno pa ga je lahko zaznal ob samem prihodu na kraj in ko se je po vrnitvi oblačil. Z drugačno dokazno presojo pomena izpovedbe te priče, ki je usmerjena v izpodbijanje njene verodostojnosti, pa vložnik v tej fazi postopka ne more biti uspešen (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik tudi ne more uspeti z očitkom kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, če pri tem izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče. To je namreč ugotovilo, da se je obsojenec preoblačil neposredno pred grmovjem, v katerem se je skrival C. C., kjer ga je D. D. lahko zaznal in ne v točki, ki jo navaja vložnik v zahtevi. Tudi z očitanim nasprotjem med vsebino izpovedbe priče C. C., ki je izpovedal, da se je obsojenec po izstopu iz gozdička odpeljal v smeri živalskega vrta, in ugotovitvijo višjega sodišča, da ostali opazovalci v zasedi obsojenca na kolesu niso opazili, ker se očitno ni peljal neposredno mimo njih, vložnik dejansko nasprotuje dokazni presoji sodišča glede razloga o tem, zakaj te osebe obsojenca niso opazile ter zatrjuje nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja v tej zvezi, s čimer posredno nasprotuje sodni presoji verodostojnosti izpovedb prič D. D. in C. C.. V presojo razlogov, da drugi policisti na poti v smeri, kamor se je odpeljal obsojenec, tega niso opazili, se sodišče prve stopnje ni spuščalo, saj je z gotovostjo ugotovilo, da je bila droga dostavljena v gozdiček, dostopi do katerega so bili v času dostave nadzorovani, pri čemer je trdno verjelo, da si C. C. in D. D. zgodbe o kolesarju nista kar izmislila. Kot izrecno navaja sodišče druge stopnje, se nadaljnje poti obsojenca v postopku niti ni ugotavljalo, saj ta ni bila relevantna. Vložnik nadalje sodišču druge stopnje očita neobrazloženost sodbe glede očitka, da je priča C. C. obvestil preostale opazovalce o vstopu in izstopu kolesarja, o čemer pa ti nato niso vedeli povedati ničesar, pri čemer pa vložnik ne pojasni, iz katerih delov zapisnikov o zaslišanju teh prič navedeno izhaja in v čem se kaže relevantnost takšne ugotovitve. Vsled navedenemu vložnik ne izkaže, da se zatrjevana neobrazloženost sodbe nanaša na pravno relevantno dejstvo.

12Glede na obrazloženo in razumno dokazno presojo sodišča glede vseh v zahtevi izpostavljenih relevantnih dejstev, vložnik ne more biti uspešen niti z očitano kršitvijo domneve nedolžnosti in kršitvijo načela in dubio pro reo. V isti sapi zatrjevana kršitev pravice do obrambe pa je v tolikšni meri nekonkretizirana, da njena presoja (z izjemo v nadaljevanju presojanega očitka) ni mogoča (prvi odstavek 424. člena ZKP).

13Zagovornik obsojenega A. A. v zahtevi zatrjuje kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za ponovni vpogled fotografij in videoposnetka ogleda dne 28. 11. 2015. Očitek ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je zagovornik obsojenega A. A. na naroku dne 23. 1. 2019 predlagal ponovni vpogled v fotografije 114, 115, 118 iz ogleda dne 28. 11. 2018 in njihovo primerjavo s fotografijo št. 116 in posnetkom št. 007. Pojasnil je, da so fotografije 114, 115 in 118 slikane s fotoaparatom s funkcijo ali filtrom, ki ojačuje svetlobo, kar je razvidno iz posnetka neba na teh fotografijah, ki ni črno kot bi moralo biti ponoči, medtem ko pri fotografiji 116 ta funkcija ni bila vklopljena, saj se ne vidi niti silhueta osebe. V istem času je bil opravljen tudi posnetek 007, na katerem je zabeležena zgolj tema, razen v zadnjem kadru. Predlagal je tudi opravo poizvedb o tem, s katero napravo je bilo fotografirano in video snemano na ogledu. Po prejemu tega podatka pa bi obramba sodišču točno navedla za uporabo katerega fotoaparata in kamere je šlo in kako ti ojačujejo svetlobo. Pojasnil je, da se na fotografijah 114, 115, 116, 118 nahaja sam zagovornik in da je bila svetloba med njegovo postavitvijo na določene konce takšna, da ni niti opazil osebe, ki ga je slikala. Senat je dokazni predlog na naroku zavrnil z obrazložitvijo, da so se okoliščine vidljivosti ugotavljale neposredno na samem ogledu, ugotovitve v zvezi s tem pa se nahajajo na zapisniku oziroma prepisu opravljenega ogleda. V izpodbijani sodbi je sodišče še pojasnilo, da je predmetne fotografije in videoposnetek že pregledalo (na naroku 28. 12. 2018), hkrati pa je z aktivnostmi tekom ogleda z lastnimi zaznavami samo neposredno ugotavljalo ugotavljalo dejstva, ki naj bi se še dodatno ugotavljala s primerjavo po fotografijah in posnetkih (točka 5 obrazložitve). Višje sodišče je še pojasnilo, da fotografije in posnetki pogosto ne odražajo realnega stanja, zlasti realne vidljivosti, zato na njihovi podlagi ni mogoče ugotavljati, kaj je bilo mogoče videti in razločiti kritičnega dne. Ravno v ta namen pa je bil opravljen ogled, na ugotovitve katerega je sodišče tudi oprlo sodbo, torej na neposredno zaznavo na ogledu.

14V zahtevi vložnik v zvezi s predmetnim videoposnetkom trdi, da se je na njem najbolje videlo, kaj je bilo na ogledu vidno in kaj ne. Takšno zatrjevanje vložnika pa je v očitnem nasprotju z ugotovitvami nižjih sodišč, ki tega posnetka nista šteli za verodostojen dokaz za presojo vidljivosti oseb in predmetov v času ogleda oziroma snemanih objektov in subjektov, kar sta tudi ustrezno pojasnili. Zato sodišče vprašanja vidljivosti tudi ni presojalo na podlagi posnetka in navedenih fotografij, temveč se je oprlo na neposredno zaznana dejstva in okoliščine v tej zvezi na samem ogledu, ki jih je navedlo v zapisniku o ogledu. Takšna presoja je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna, zato pritrjuje presoji nižjih sodišč, da ponovni vpogled v predmetne fotografije in posnetek ne bi v ničemer doprinesel k razjasnitvi dejanskega stanja glede vidljivosti na ogledu in posledično v času storitve kaznivega dejanja, saj za ugotavljanje tega pravno relevantnega dejstva navedeno dokazno sredstvo ni bilo primerno. Tako zatrjevana razlika med osvetlitvijo posameznih fotografij ne predstavlja pravno relevantnega dejstva, zato višje sodišče z opustitvijo primerjave med zadevnimi fotografijami ni moglo kršiti prvega odstavka 395. člena ZKP in 25. člena Ustave kot mu to očita vložnik.

15Vložnik v uvodu zahteve sodišču očita še kršitev kazenskega zakona, ki pa je v nadaljevanju zahteve ne konkretizira, zato presoja tega očitka ni mogoča (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Glede zahteve zagovornikov obsojenega B. B.

16Zagovorniki obsojenega B. B. v zahtevi po vsebini uveljavljajo kršitev 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Trdijo, da bi razpravljajoča sodnica zaradi okrnitve videza nepristranskosti morala biti izločena, ker je predhodno sprejela sporazum o priznanju krivde sostorilca C. C. Kot bistveni okoliščini, s katerima utemeljujejo pristranskost sodnice oziroma videz njene pristranskosti, navajajo vsebino izreka sodbe zoper C. C., v kateri je vsebovan tudi konkretni očitek B. B. in fazo postopka, v kateri je bil sporazum sprejet, to je na predobravnavnem naroku. Menijo, da je zato priznanje krivde vplivalo na spoznavni proces sodeče sodnice in da je sodišče k sojenju pristopilo s predpostavko krivde B. B. Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 trdijo, da je tudi v obravnavani zadevi sodba, izdana na podlagi sporazuma, vsebovala navedbo konkretnih ravnanj kasneje obsojenega B. B. Menijo, da mora sodišče ravnanje sodnika glede spoštovanja domneve nedolžnosti in s tem povezane nepristranskosti v primerih, ko je sodba zaradi odpovedi pravici do pritožbe izdana brez obrazložitve, presojati strožje. Navajajo še, da tudi dokazni postopek ni pokazal, da bi C. C. vedel za okoliščine, ki se nanašajo na B. B., pri čemer pa so te vnesene v izrek sodbe zoper C. C. in da priznanje C. C. ni bilo dano v popolni informiranosti, kar izhaja iz njegovih pojasnil, zakaj je sklenil sporazum o priznanju krivde. To je, ker ni imel denarja za odvetniške stroške in je želel postopek v najkrajšem času zaključiti. Sporazum pa je lahko sklenil le v enaki vsebini kot je bila vsebina očitka v obtožbi. Trdijo, da je sodba glede obsojenega B. B. neobrazložena. Pri tem pojasnjujejo, da C. C. kot priča ni potrdil prisotnosti obsojenega B. B. na kraju kaznivega dejanja v kritičnem času, temveč je to izrecno zanikal. Hkrati navajajo, da priča C. C. pred sodiščem ni bil zaslišan in da bi sodišče moralo njegovi izpovedbi v celoti slediti.

17Iz podatkov spisov obravnavane zadeve (IV K 20816/2018 in IV K 23641/2017) je razvidno, da je predsednica senata na predobravnavnem naroku dne 8. 5. 2018 v takrat enotnem kazenskem postopku zoper C. C., A. A. in B. B. (IV K 23641/2017) sprejela sporazum o priznanju krivde med C. C. in tožilstvom ter obsojencu s sodbo z istega dne izrekla kazen kot je bila dogovorjena v sprejetem sporazumu. Iz podatkov tega spisa tudi izhaja, da se C. C. ni zagovarjal. Sodba zoper njega nima obrazložitve niti glede kazenske sankcije, saj so se upravičenci do pritožbe tej odpovedali. Opis dejanja v izreku sodbe pa vključuje tudi obtožbene očitke zoper B. B. in druge udeležence pri kaznivem dejanju, pri čemer se krivdorek nanaša le na C. C. V izločenem postopku zoper A. A. in B. B. je bil C. C. zaslišan kot priča, senatu pa je predsedovala ista predsednica senata. C. C. je izpovedal o dogajanju kritičnega dne, pri čemer B. B. ni obremenil oziroma je njegovo vpletenost v obravnavano kaznivo dejanje izrecno zanikal. Kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe je sodišče ugotovitve o vlogi obsojenega B. B. pri obravnavanem kaznivem dejanju oprlo na izpovedbe kriminalistov C. C. in D. D., ki sta neposredno zaznala kontakt med njim in A. A. ter kasneje še kontakt z C. C., s katerim je bil skupaj v gozdičku. Glede opisa dogajanja je v slednjem delu sledilo tudi izpovedbi priče C. C., ni pa mu verjelo v delu, ko je zanikal, da je bil v gozdičku skupaj s B. B., kar je podrobno analiziralo in pojasnilo. Oprlo se je tudi na podatke telefonskega prometa za telefonsko številko, ki jo je uporabljal C. C., ugotovitve ogleda dne 28. 11. 2018 in načrt zadevnega območja.

18Vrhovno sodišče se je že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanja krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolžencem v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolžencev sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Kot izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), je treba v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej. O krivdi tistega obdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal oziroma s tožilstvom ni sklenil sporazuma o priznanju krivde, odloča na podlagi presoje vseh dokazov (355. člen ZKP) po opravljeni glavni obravnavi.¹ Presoja krivde na predobravnavnem naroku pa je kvalitativno drugačna od dokazne ocene, ki jo sodnik sprejme ob zaključku glavne obravnave. Sodnik priznanje posameznega obdolženca namreč vrednoti izključno v povezavi z listinami v spisu, ne da bi v skladu z načelom neposrednosti spremljal izvajanje dokazov in pri tem ocenjeval njihovo dokazno vrednost. Na ta način lahko opravi samo logično presojo dokaznega gradiva. Sodnik tako pri presoji očitkov soobdolženca, ki krivdo priznava oziroma sklene sporazum s tožilstvom, nima izdelane celostne psihološke slike o dokaznem gradivu v spisu.² Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolžencev, o krivdi katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku.³ Vrhovno sodišče je ob upoštevanju prakse ESČP že tudi zavzelo stališče, da zgolj prepis opisa kaznivega dejanja iz obtožnega akta v prejšnji sodbi še ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča oziroma predsednice senata, kolikor je vključitev njihovih ravnanj neogibna za odločitev o krivdi v predhodnih postopkih, upoštevajoč, da morajo sodišča pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje.⁴ Pri tem pa se mora sodišče v sodbi izogibati stališčem o krivdi soudeležencev, ki niso neizogibna za odločanje o krivdi soobdolžencev.⁵ Zato je treba v opisih dejanj, kjer je to mogoče, tistega, ki krivde ne priznava, označiti le toliko, kolikor je to nujno potrebno za presojo krivde tistega obsojenca, ki krivdo priznava. Tozadevno je zaradi zagotovitve čim bolj jasnega in nedvoumnega pomena izreka treba izrecno navesti, da se bo obtožencem, ki krivde niso priznali, sodilo v ločenem postopku, zanje uporabiti pogojni glagolski naklon in jih anonimizirati.⁶

19V obravnavani zadevi je C. C. sklenil sporazum o priznanju krivde le glede njemu očitanega ravnanja oziroma njegovega prispevka k izvršitvi kaznivega dejanja in ne tudi glede dejanj takrat soobtoženih oziroma sostorilcev. Tudi sodišče je preizkus, ali je priznanje C. C. podprto z dokazi v spisu, opravilo samo v povezavi z njemu očitanim ravnanjem in zgolj na podlagi podatkov spisa. Tako se tudi sodba, ki jo je sodišče izreklo na podlagi sprejetega sporazuma, nanaša zgolj na obsojenega C. C. oziroma je z njo odločeno le o njegovi krivdi, ne glede na to, da so v opisu dejanja vsebovani tudi očitki ostalim sostorilcem. Obtoženec namreč priznava krivdo po obtožbi. Zaradi popolnosti opisa je bilo v obravnavani zadevi tudi v konkretni opis kaznivega dejanja zoper C. C. treba vnesti očitke ostalim obtoženim in že obsojenim udeležencem kaznivega dejanja. Upoštevajoč navedeno je opis dejanja v izreku sodbe zoper C. C., ki vsebuje prepis očitkov iz obtožnega akta tudi glede drugih sostorilcev, treba razumeti v okvirih priznanja C. C., ki je to podal le zase in glede njemu očitanega ravnanja. V tem obsegu je sodišče opravilo tudi presojo priznanja. Sodba zoper C. C. pa nima obrazložitve, tako tudi ne obrazložene konkretne presoje ravnanja obtoženega B. B., kot to sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 zmotno zatrjujejo vložniki.

20Odločilna za presojo vnaprejšnje opredeljenosti razpravljajoče sodnice, ki je sprejela priznanje krivde oziroma sporazum o priznanju krivde glede enega od sostorilcev, nato pa je odločala še o krivdi drugih, je tudi upoštevajoč prakso ESČP vsebinska povezanost očitkov sostorilcem. V obravnavani zadevi iz vsebine očitkov C. C. in B. B., kot izhajajo iz obtožnega akta in iz izreka izpodbijane sodbe, ne izhaja, da je sodišče pri presoji sporazuma med C. C. in tožilstvom moralo presojati tudi krivdo B. B. oziroma, da se je moralo o njegovi kazenski odgovornosti vnaprej opredeliti. C. C. s priznanjem krivde B. B. neposredno ni obremenil oziroma njegovo priznanje za presojo udeležbe B. B. pri obravnavanem kaznivem dejanju in njegove krivde ni imelo spoznavne vrednosti. Za odločanje o sprejemu priznanja krivde C. C. torej vnaprejšnja presoja krivde glede sostorilca B. B. ni bila potrebna. Navedeno v konkretnem primeru velja še toliko bolj, ker C. C. pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde B. B. ni obremenil. Nepristranskost razpravljajoče sodnice pa nenazadnje potrjuje tudi sam postopek odločanja o krivdi B. B., saj je pred odločitvijo kot predsednica senata izvedla celoten dokazni postopek in opravila dokazno oceno, ki je v celoti temeljila na drugih dokazih, to je na izpovedbah prič D. D. in C. C. o neposrednih zaznavah glede obtoženega B. B., in ne na izpovedbi priče C. C., ki tudi v postopku zoper B. B., ko je bil zaslišan kot priča, tega ni obremenil, temveč je njegovo vpletenost v dejanje zanikal.⁷ Konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo nasprotno, torej sodničina vnaprejšnja opredeljenost glede krivde B. B., pa vložniki v zahtevi niti ne zatrjujejo, zato konkretnejša presoja v tej zvezi ni mogoča (prvi odstavek 424. člena ZKP).

21Tudi dejstvo, da je bilo priznanje krivde podano na predobravnavnem naroku, za presojo videza nepristranskosti razpravljajoče sodnice glede na že navedeno v konkretnem primeru ni odločilno. Drži sicer, da ima priznanje krivde v začetni fazi postopka za sodišče večjo spoznavno vrednost kot v njegovih kasnejših fazah, ko sodišče že izvede nekatere dokaze.⁸ Vendar pa je dejstvo, da je priznanje podano v začetni fazi postopka, za presojo nepristranskosti sodnika lahko pomembno le, če to hkrati predstavlja tudi relevantno spoznavno vrednost glede kazenske odgovornosti soobtoženca in zato sprejem priznanja krivde zahteva ali predvideva tudi opredeljenost sodnika glede krivde soobtoženca. Sicer ima priznanje krivde, kot to velja tudi za obravnavano zadevo, enako spoznavno vrednost tudi z vidika drugega sodnika, ki bi mu bila zadeva dodeljena po izločitvi sodnika, ki je priznanje sprejel. Do drugačne procesne situacije pa bi lahko prišlo v primeru, ko bi bili očitki soobtožencem povezani do te mere, da bi se sodnik pri sprejemu priznanja krivde enega od njih moral vnaprej opredeljevati tudi do krivde drugega, kar bi imelo vpliv na domnevo nedolžnosti tistega obtoženca, ki krivde ne bi priznal. Če torej odločanje o sprejemu priznanja krivde oziroma sporazuma od sodnika ne zahteva ali predpostavlja tudi vnaprejšnje opredelitve o krivdi soobtožencev, ki krivde ne priznavajo, samo priznanje krivde soobtoženca na nepristranskost sodnika pri odločanju o krivdi drugih obtožencev ne more imeti relevantnega vpliva in to ne glede na fazo postopka, v kateri je priznanje dano. Navedenega vpliva priznanja krivde s strani C. C. na odločanje o krivdi B. B. vložniki v zahtevi z nekonkretiziranim sklicevanjem na fazo postopka, v kateri je bilo priznanje dano in na dejstvo, da so v opisu dejanja v sodbi zoper C. C. vsebovani tudi očitki zoper B. B., ne izkažejo oziroma ne utemeljijo. Ravno tako ne utemeljijo v zahtevi podanega stališča, da je potrebno zahtevo po nepristranskem sojenju presojati strožje, če sodba nima obrazložitve (zaradi odpovedi pravice do pritožbe).⁹

22Vrhovno sodišče glede na navedeno zaključuje, da zgolj dejstvo, da je predsednica senata sprejela sporazum o priznanju krivde glede C. C., pri čemer je bil v opisu dejanja v izreku sodbe zoper C. C. vsebovan tudi očitek zoper B. B., o krivdi katerega sodišče s to sodbo ni odločalo in se do nje opredeljevalo, objektivno ne utemeljuje očitka vložnikov, da je predsednica senata k sojenju zoper B. B. pristopila s predpostavko njegove krivde. To velja ne glede na časovno umeščenost sporazuma o priznanju krivde v fazo predobravnega naroka.¹⁰ Konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo nasprotno, pa vložniki v zahtevi ne navedejo.

23Vložniki pravnomočne sodbe zoper obsojenega B. B. ne morejo uspešno izpodbijati z zatrjevanjem nepravilnosti odločitve sodišča glede sprejema sporazuma o priznanju krivde glede C. C., saj se očitki nanašajo na drugo pravnomočno sodbo. Povsem nepomembno za obravnavo očitane kršitve je tudi zatrjevanje vložnikov glede motiva C. C., ki naj bi ga vodil k sklenitvi sporazuma s tožilstvom. Navedba, da C. C. pred sodiščem ni bil zaslišan, je protispisna, z nasprotovanjem dokazni oceni njegovega zaslišanja pa vložniki izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člen ZKP). Očitek, da je sodba neobrazložena, je nekonkretiziran, zato njegova presoja ni mogoča (prvi odstavek 424. člena ZKP). Enako velja za le v uvodu naštete kršitve kazenskega zakona in 171. člena ZKP.

C.

24Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, po vsebini pa je bila zahteva zagovornika obsojenega A. A. v bistvenem vložena iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je obe zahtevi v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

25Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki obsojencev z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli. Zato je obsojeni A. A. po tarifni številki 7114 v zvezi s tar. št. 7152 Taksne tarife dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR, obsojeni B. B. pa po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno števlko 7152 Taksne tarife v višini 800,00 EUR, oba v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Vrhovno sodišče je takso odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

26Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Glej npr. sodbe I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020, I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018, I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017, I Ips 5961/2013-1144 z dne 14. 4. 2016 in I Ips 14015/2013-96 z dne 6. 11. 2014.
² Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020.
³ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017.
⁴ Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS Ips 11811/2014 z dne 20. 12. 2018, I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 in I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021 in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Meng proti Nemčiji, tč. 47, Karaman proti Nemčiji, tč. 64, Mucha proti Slovaški, tč. 58, ter odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14, tč. 9.
⁵ Glej Karaman proti Nemčiji, tč. 64 in Mucha proti Slovaški, tč. 58.
⁶ Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 13176/2011 z dne 16. 9. 2021, tč. 13. Kot izhaja iz sodbe ESČP Mucha proti Slovaški, tč. 62, anonimizacija sicer ni bistvena, če je identiteta soobtoženca jasno razvidna iz gradiva zoper obtoženca, ki krivdo priznava.
⁷ V tem delu se zadeva relevantno razlikuje od zadeve ESČP Mucha proti Slovaški, v kateri so bili očitki sostorilcem, ki so bili hkrati člani hudodelske združbe, tudi relevantno povezani. ESČP pa je kot odločilno pri ugotovitvi kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP poleg ugotovljene natančne označbe pritožnika v konkretnih dejanjih, ki so se očitala sostorilcem, štelo tudi dejstvo, da se je sodišče v kasnejši sodbi pomembno sklicevalo na predhodne sodbe, ki so tvorile del dokaznega gradiva zoper pritožnika in da so sicer dokazno gradivo v prevladujočem delu, ki je bil obremenilen za pritožnika, predstavljale izpovedbe sostorilcev, ki so bremenili pritožnika.
⁸ Kot relevantno okoliščino je fazo postopka upoštevalo Ustavno sodišče v zadevi Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019, ko je bilo priznanje podano v zaključni fazi glavne obravnave, pri čemer pa je bila ugotovljena vsebinska povezanost očitkov pritožniku in obsojencema, ki sta krivdo priznala.
⁹ Skladno s tretjim odstavkom 450.č člena v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP se sodba na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde v vsakem primeru glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.
¹⁰ Skladno s četrtim odstavkom 450. a člena ZKP mora biti sporazum o priznanju krivde v vsakem primeru sodišču predložen najkasneje do začetka glavne obravnave, torej pred začetkom dokaznega postopka.