VSL Sodba I Cpg 723/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka v roku 15 dni plačati tožnici 63.602,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2018 do plačila (I. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora v enakem roku tožnici povrniti stroške postopka v znesku 5.356,01 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je pričela poslovno sodelovati s pravno prednico toženke (A., d. o. o.¹) leta 2015, na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju na projektu razvoja in vzdrževanja oblačnih storitev št. 2015/ 1 z dne 6. 1. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba, A4). Z njo se je tožnica kot izvajalka zavezala, da bo za toženko kot naročnico izdelala spletno aplikacijo, ki je bila interno projektno imenovana „X“. Tožnica je v tem pravdnem postopku zahtevala plačilo preostalega še neplačanega pogodbeno dogovorjenega zneska za opravljena dela. Toženka se je plačilu upirala z ugovorom, da ji tožnica ni izročila dokončanega izdelka, ki bi imel s Pogodbo dogovorjene funkcionalnosti, pač pa naj bi ji dostavila zgolj testno različico spletne aplikacije, ki ni izpolnjevala vseh pogodbenih specifikacij.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožnica kot izvajalka se je s Pogodbo zavezala, da bo za toženko kot naročnica izvedla (1) oblikovanje spletne aplikacije za hrambo podatkov v oblaku, (2) spletno aplikacijo za naročanje, aktivacijo in upravljanje VPS storitev ter (3) vzdrževanje navedenih storitev, vključno s sodelovanjem pri integraciji v obstoječ sistem zaračunavanja in po dogovoru izvedbo API-jev za izvajanje obračuna storitev (2. člen Pogodbe);

- toženka se je za naročene storitve tožnici zavezala plačati 149.550,00 EUR,² in sicer v dveh fazah: prva faza, ki naj bi se zaključila do 15. 4. 2015, je zajemala tehnično končano spletno aplikacijo za shranjevanje v oblaku (t.i. različica final beta), in je predstavljala 2/3 pogodbene vrednosti; druga faza, ki je predstavljala preostalo 1/3 vrednosti, naj bi se zaključila po dokončanju del, ki so bila definirana v Prilogi št. 1 (Tehnična specifikacija spletnih aplikacij za hrambo podatkov v oblaku in upravljanje VPS storitev, v nadaljevanju: Tehnična specifikacija). Datum dokončanja del je bil določen tako, da oba pogodbenika podpišeta Prilogo št. 2 (Dokončanje del) k Pogodbi (6. člen Pogodbe), česar pravdni stranki nista storili;

- toženka je dne 20. 5. 2015 tožnici izplačala prvi del plačila v znesku 121.634,00 EUR, v tem pravdnem postopku pa vtožuje še plačilo dogovorjenega zneska za opravljena dela v drugi fazi;

- toženki so bila po elektronski pošti dne 25. 9. 2015 (A15) izročena uporabniška navodila oziroma dokumentacija (A16);

- takratni zakoniti zastopnik toženke, B. B., je tožnici pred pripravo uporabniške dokumentacije ustno potrdil, da je bil naročeni izdelek ustrezno dokončan, z izročitvijo uporabniške dokumentacije pa je štel izdelavo spletne aplikacije za zaključeno.

7Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

8Prvostopenjsko sodišče je na naroku dne 5. 2. 2020 strankama odredilo, da sme obseg tožničine naslednje (druge) pripravljalne vloge znašati štiri strani, toženkin odgovor na tožničino pripravljalno vlogo pa zgolj še dve strani navedb. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopanjem nedopustno poseglo v toženkino pravico do izjavljanja (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

9Skladno z določilom 494.a člena ZPP sme sodišče v gospodarskih sporih strankam odrediti omejitev obsega vloge. Ta člen uvaja v gospodarske spore možnost, ki je prevzeta iz arbitražnega prava. Ker stranke v pripravljalnih vlogah pogosto povzemajo tisto, kar je bilo že navedeno, namesto da bi izpostavile bistveno, lahko sodišče v gospodarskih sporih, ko pozove stranke, naj podajo pripravljalno vlogo, postavi omejitve glede obsega vloge. Takšno omejitev pravice do izjavljanja je mogoče postaviti le ob upoštevanju vseh okoliščin primera tako, da ima stranka razumno možnost predstaviti primer pred sodiščem. Smisel takšne formalne procesne odredbe je, da se pravdni stranki zaveže k spoštovanju standarda skrbnosti, ki se odraža v jedrnati in obrazloženi vlogi. Bistvena torej ni kvantiteta vlog ali navajanja na naroku ali dolžina naroka, pač pa kakovost tega kar je bilo izrečeno oziroma napisano.³ V vsakem posameznem primeru je zato potrebno oceniti, kakšne so okoliščine obravnavane zadeve, od katerih je odvisno, ali je bila strankama dana zadostna možnost, da odgovorita na bistvene navedbe nasprotne stranke in predstavita svoj primer pred sodiščem.

10Pritožbeno sodišče sicer meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče obema pravdnima strankama v enakem obsegu omejiti možnost podajanja navedb v vlogah, s čimer bi se jima zagotovila enaka možnost izjavljanja. Kljub temu pa v obravnavanem primeru toženka ni uspela izkazati, da bi takšna omejitev imela za posledico nedopusten poseg v njeno pravico do izjavljanja, kot bo to razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

11Pritožnica navaja, da se kršitev načela kontradiktornosti zrcali v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je prvostopenjsko sodišče izpostavilo, da je bila toženka v njeni zadnji pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2020 skladno z 286. členom ZPP⁴ prekludirana z navedbami o tem, da so bile tehnične specifikacije aplikacije X opredeljene v Testnem protokolu ter z navedbami glede podrobnosti dogovorjenega delovanja oziroma dogovorjene funkcionalnosti programske opreme. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka podala navedbe o tem, da Pogodba ne vsebuje vseh tehničnih zahtev, ki podrobno razlagajo, katere dogovorjene tehnične funkcionalnosti morajo biti implementirane, da naj bi te vseboval Testni protokol, ki naj bi bil dogovorjen s strani obeh pravdnih strank in naj bi zato predstavljal dokument, po katerem se določa, ali je posamezna dogovorjena funkcionalnost implementirana, šele v svoji zadnji pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2020, ki jo je vložila po zaključku zadnje glavne obravnave. Tožnica je že v dopolnitvi tožbe z dne 6. 12. 2018 pojasnila, da so vse naročene storitve opredeljene v Pogodbi, in sicer pogodbeno dogovorjena dela iz druge faze v Prilogi št. 1 (Tehnična specifikacija). Toženka temu v vlogi z dne 18. 1. 2019, s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe, ni oporekala. Prvostopenjsko sodišče nato naslednje tožničine vloge na naroku dne 5. 2. 2020 ni sprejelo, pač pa je takrat obema strankama odredilo rok 8 dni, v katerem lahko odgovorita na navedbe nasprotne stranke ter jima hkrati tudi omejilo obseg njunih naslednjih vlog. Ker torej na naroku dne 5. 2. 2020 niso bili izpolnjeni vsi pogoji za opravo prvega naroka za glavno obravnavo, se je ta opravil 11. 3. 2020, na katerem je sodišče strankama znova odredilo rok 8 dni za odgovor na vlogo nasprotne stranke. Na naroku dne 11. 3. 2020 (niti kdaj kasneje) prvostopenjsko sodišče pravdnima strankama ni več omejilo obsega podajanja navedb. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tudi če bi držale pritožbene navedbe, da toženka v vlogi z dne 27. 2. 2020, v kateri je bila omejena na dve strani navedb, ne bi mogla podati navedb glede tehničnih specifikacij aplikacije X (kot naj bi bile opredeljene v Testnem protokolu ter drugih podrobnosti glede dogovorjene funkcionalnosti programske opreme), pa bi to lahko brez omejitev navajala še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020.

12Toženka sicer takšnih trditev ne bi mogla več navajati v svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2019⁵ (pravilno in v nadaljevanju: vloga z dne 29. 5. 2020), ki jo je vložila po naroku za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2020 in s katero je odgovorila na vlogo tožnice z dne 22. 5. 2020. Ker tožnici pred narokom dne 11. 3. 2020 ni bila pravočasno vročena pripravljalna vloga toženke z dne 27. 2. 2019⁶ (pravilno in v nadaljevanju: pripravljalna vloga z dne 27. 2. 2020),⁷ je prvostopenjsko sodišče na tem naroku obema strankama odredilo rok 8 dni za odgovor na vlogo nasprotne stranke. Četudi tega v zapisniku o glavni obravnavi z dne 11. 3. 2020 ni izrecno navedlo, je sodišče prve stopnje pravdnima strankama takšen rok odredilo le za odgovor na navedbe nasprotne stranke iz njunih prejšnjih vlog. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP prekluzija glede navajanja novih dejstev in dokazov po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo nastopi že na podlagi zakona. Namen dodatnega roka, ki ga sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo odredi pravdnima strankama za odgovor na vlogo nasprotne stranke, je v tem, da se jima zagotovi pravica do kontradiktornega postopka – da se stranki omogoči, da se z novimi navedbami iz vloge, ki ji je bila predložena tik pred narokom ali celo na naroku samem seznani in nanje odgovori. Vendar pa s tem strankama ni dana možnost, da v svoji vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo navajata nova dejstva in dokaze, ki bi jih lahko neodvisno od navedb nasprotne stranke podali do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve, je bila toženka s tožničinimi navedbami, da je specifikacija naročenih storitev vsebovana v Pogodbi, seznanjena že s prejemom dopolnitve tožbe. Zato so njene trditve, da so bile tehnične zahteve spletne aplikacije opredeljene tudi v Testnem protokolu, kar je navedla v svoji (zadnji) vlogi po prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020, skladno z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP, prepozne.

13Ker torej toženka na naroku za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020, na katerem bi še lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, ni bila (več) omejena pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ne drži pritožbeni očitek, da je bilo toženki do konca prvega naroka za glavno obravnavo onemogočeno, da bi podala vse navedbe in dokaze, posledično pa tudi ne, da je bilo zaradi tega dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

14Pritožnica navaja, da je tožnica v dopolnitvi tožbe predlagala, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 68169/2018 z dne 22. 8. 2018, ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila glavnice v znesku 63.602,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 8. 2018 dalje do plačila in v tretjem odstavku glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2018 dalje do plačila. Ker prvostopenjsko sodišče v izreku izpodbijane sodbe ni odločalo o prvem in tretjem odstavku izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, pač pa je odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati denarni znesek, naj bi s tem odločilo preko postavljenega tožbenega zahtevka. Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen.

15Tožnica je v dopolnitvi tožbe z dne 6. 12. 2018 podala trditveno in dokazno podlago tožbenega zahtevka ter navedla, da ji je toženka dolžna plačati znesek 63.602,92 EUR s pripadki. Hkrati je predlagala, da sodišče razsodi, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 8. 2018 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka glede plačila glavnice v znesku 63.602,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2018 do plačila in v tretjem odstavku izreka glede plačila izvršilnih stroškov. Tožnica je oblikovala tožbeni zahtevek skladno z določilom 436. člena ZPP, kot je to veljalo do spremembe tega člena v letu 2017. Pred uveljavitvijo novele Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) je namreč sodišče v sodbi odločilo, ali ostane sklep o izvršbi v obsodilnem delu v veljavi ali pa se razveljavi (prejšnji tretji odstavek 436. člena ZPP). Od uveljavitve te novele pa sodišče v postopku izdaje plačilnega naloga v odločbi o glavni stvari ne odloča več, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi, pač pa po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil plačilni nalog oziroma v tem primeru sklep o izvršbi razveljavljen, začne z obravnavanjem glavne stvari (drugi odstavek sedaj veljavnega 436. člena ZPP).

Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in razveljavitvi tega sklepa se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, predlog za izvršbo pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku (zadnja poved drugega odstavka 62. člena ZIZ). To pomeni, da tako predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot prva pripravljalna vloga, v kateri tožnica navede dejansko podlago toženkine obveznosti, skupaj tvorita tožbo. Zato tožbenega predloga, da naj se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi, ni mogoče razlagati drugače, kot da tožnica vztraja pri tožbenem zahtevku, ki je bil postavljen že v predlogu za izvršbo oziroma da sodišče toženki naloži plačilo terjatve, kot je bila opredeljena v predlogu za izvršbo.⁸ Takšna opredelitev tožbenega zahtevka torej ni puščala nobenega dvoma o tem, kaj tožnica v tem sporu vtožuje. Sicer pa sodišče na napačen predlog tožnice, da naj obdrži v veljavi sklep o izvršbi, ni vezano. Gre namreč zgolj za tehnično vprašanje v zvezi z oblikovanjem izreka sodbe, ne pa za vprašanje, ali je tožbeni zahtevek dopusten.⁹ Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o tožbenem zahtevku, kot je bil uveljavljen v predlogu za izvršbo. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zato ni utemeljen.

16Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni zaslišalo prič C. C. in D. D., čeprav se je opredelilo do njunih izjav, ki jih je predložila toženka in čeprav je menilo, da njuni izjavi brez soglasja ali poziva sodišča nimata enake dokazne vrednosti kot pisna izjava po 236.a členu ZPP. Trditveno in dokazno breme za ugovor delne neizpolnitve in napak pri opravi del nosi toženka,¹⁰ ta pa dokaznega predloga z zaslišanjem navedenih prič ni ustrezno substancirala, torej natančno opredelila, katero dejstvo naj se s predlaganim zaslišanjem prič ugotovi. V svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2020 je navedla le, da sta bili priči v času izvedbe projekta na strani toženke eni izmed glavnih subjektov na operativni ravni pri realizaciji projekta. Ni torej navedla konkretnih okoliščin o zatrjevani delni neizpolnitvi naročene aplikacije, o katerih bi priči lahko izpovedali in ki bi jih bilo mogoče na podlagi njunega zaslišanja preveriti. Te med drugim ne izhajajo niti iz njunih izjav. Pritožnica šele v pritožbi prvič navaja, da bi priči potrdili, da je bil testni protokol z dne 26. 8. 2015 posredovan tožnici, ne da bi pojasnila, zakaj teh navedb ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). V kolikor pa pritožnica meri na to, da bi priči potrdili svoje navedbe iz predloženih pisnih izjav, pa je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da iz izjave C. C. (B4) izhaja le, da se je zaključevanje projekta v septembru 2015 odvijalo v času prevzema A-a, zato zaradi spremenjenih prioritet do finalizacije projekta in storitve X ni prišlo, prav tako tudi ne do komercialnega lansiranja produkta. Iz izjave D. D. (B2) pa izhaja, da po 26. 8. 2015 obvestil o novi verziji spletne aplikacije X ni dobil, in glede na to, da so dela na programski opremi potekala tudi še v septembru 2015 (kar je sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi listine X spletni odjemalec – opombe k novi različici z dne 18. 9. 2015, A21), je sodišče zaključilo, da D. D. od 26. 8. 2015 dalje spletne aplikacije X ni testiral. Zato je pravilno ocenilo, da dejstva, ki izhajajo iz predloženih izjav, niso pomembna pri ugotavljanju, ali je prišlo do izpolnitve pogodbenih funkcionalnosti spletne aplikacije, kot so bile določene v Prilogi št. 1, saj so ta v tej smeri nekonkretizirana in se med drugim ne nanašajo na obdobje po 25. 9. 2015, ko je bila izdelava spletne aplikacije po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaključena. Toženka ni trdila, da bi priči lahko izpovedali še o čem drugem, zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za zaslišanje navedenih prič.

17Ne drži pritožbena navedba, da je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca računalniške stroke. Še več, takšnemu dokaznemu predlogu tožnice je izrecno nasprotovala (glej pripravljalno vlogo z dne 27. 2. 2020, l. št. 144 ter pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2020, l. št. 177). Zato v pritožbenem postopku ne more uspeti s sklicevanjem na neizvedeni dokaz tožnice. V skladu z 212. členom ZPP nosi vsaka stranka svoje trditveno in dokazno breme. Vsaka stranka mora torej za svoje trditve ponuditi svoje dokaze.¹¹ Čeprav je kršitev pravice do izjave absolutna bistvena kršitev pravil postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), je za obstoj kršitve bistveno, pravica katere stranke je bila kršena. Takšna kršitev je torej podana le tedaj, če je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pravno sredstvo.¹² Dokaz s postavitvijo izvedenca informacijske stroke je predlagala zgolj tožnica, toženka pa je v svojih vlogah izvedbi tega dokaza nasprotovala. Zato bi lahko prvostopenjsko sodišče z neizvedbo navedenega dokaza kršilo pravico do izjave zgolj tožnici, ki je takšen dokazni predlog podala. Ker torej toženkino sklicevanje na neizvedeni dokaz tožnice ne more biti upoštevno, tudi njen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi neizvedbe tega dokaza ni utemeljen.

18Zaradi obsežnosti pritožbenih navedb v zvezi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja višje sodišče najprej poudarja, da pritožnica na več mestih izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje zgolj s splošnimi navedbami, brez da bi navedla oprijemljive trditve glede zatrjevane neskladnosti posameznih dokazov z zaključki prvostopenjskega sodišča pri sprejemanju dokazne ocene. Tako zgolj posplošeno navaja, da je podala številne dokaze, s katerimi naj bi dokazala, da tožnica svoje obveznosti izdelave spletne programske aplikacije X ni izpolnila, da je bila izpovedba priče B. B. nekonsistentna ter da naj bi ji nasprotovali tudi številni listinski dokazi. Pri tem pa ne pojasni, kateri dokazi naj bi to bili. Da je mogoč pritožbeni preizkus, morajo biti pritožbene navedbe konkretne oziroma dovolj substancirane. Sicer pritožba ostane brez učinka, saj pritožbeno sodišče v tem delu ni dolžno oziroma niti ne more preizkusiti prvostopenjske sodbe. V nadaljevanju se bo zato pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica konkretno in substancirano izpodbija razloge prvostopenjskega sodišča.

19Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da je toženki izročila spletno aplikacijo X s pogodbeno dogovorjenimi lastnostmi in je bila njena izdelava zaključena 25. 9. 2015, ko je tožnica toženki z elektronskim sporočilom posredovala uporabniško dokumentacijo ter jo hkrati pozvala, naj ji sporoči morebitne napake izdelane aplikacije. Dokazno breme glede ugovora delne neizpolnitve tožničine pogodbene obveznosti je bilo na toženki, ki tega bremena ni zmogla.

20Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, preverljiva in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Pri tem pa se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, pač le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni. Kot izhaja iz nadaljevanja, je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe tem zahtevam tudi zadostilo. Trditvena in dokazna podlaga tožnice pa je tudi bila substancirana do te mere, da je sodišče prve stopnje lahko odločilo o tožbenem zahtevku.

21Ker je dokazna ocena prosta, se toženka neutemeljeno zavzema, da izpovedba ene priče ne more ovreči listinskih dokazov v gospodarskem sporu, katerega rešitev naj bi morala temeljiti na poslovnih listinah, pri čemer pritožnica niti ne pojasni, kateri listinski dokazi naj bi bili v neposrednem nasprotju z izpovedbo B. B. Pritožbeno sodišče poudarja, da prosta presoja dokazov ne pomeni, da mora sodišče izvedene dokaze upoštevati enakovredno, pač pa mora ob presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj samo odločiti, kateri dokaz bo štelo za odločilen pri dokazovanju določenega dejstva. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni oprlo zgolj na izpovedbo priče B. B. in na elektronsko sporočilo z dne 25. 9. 2015 (A15). Sodišče prve stopnje je sicer odločilno težo dalo izpovedbi priče B. B., ki pa jo je presojalo tudi v povezavi z drugimi dokazi (vsebina izpovedbe priče E. E., elektronsko sporočilo z dne 25. 9. 2015, uporabniška navodila na A16, listina X spletni odjemalec – opombe k novi različici na A21) in o tem svoje razloge ustrezno obrazložilo v 8., 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

22Ne drži pritožbena trditev, da priča B. B. ni znala pojasniti razlogov za to, da stranki nista podpisali Priloge št. 2 k Pogodbi. Iz prepisa zvočnega posnetka izpovedbe te priče (l. št. 151) namreč izhaja, da so se prioritete na strani toženke ob zaključku naročenih del spremenile, saj je takrat prihajalo do prevzema družbe A., zaradi česar je bil zakoniti zastopnik toženke v tistem času obremenjen s postopki prodaje družbe. Dopustil je tudi možnost, da je bil zapisnik o prevzemu del podpisan. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da naj B. B. ne bi obvestil nikogar pri toženki o tem, da je bil produkt končan, da je potrdil dokončanje projekta ter da je nastopila obveznost plačila. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izhaja iz njegove izpovedbe ravno nasprotno, da je torej prevzemno družbo obvestil o obveznosti plačila do tožnice (l. št. 155). Toženka tudi ne more uspeti z argumentom, da ji tožnica nikoli ni izročila administratorskih gesel. Toženka, na kateri je bilo dokazno breme glede obstoja tega dejstva, namreč z ničemer ni izkazala, da je bila to ena izmed pogodbenih obveznosti tožnice, zato to dejstvo za odločitev ni relevantno.

23Glede ostalih okoliščin, s katerimi skuša pritožnica izpodbiti trdnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre zgolj za posredna dejstva oziroma indice, ki v obravnavanem primeru ne zadoščajo, da bi lahko sodišče na njihovi podlagi prišlo do drugačnega dejanskega zaključka o tem, ali je tožnica izpolnila svoja pogodbena dela iz druge faze. Toženka tako ne more doseči drugačne dokazne presoje z izpostavljanjem dejstev oziroma okoliščin, da tožnica v letu 2015 ni izdala računa za dokončan produkt,¹³ toženka pa ni izvedla plačila, da takratni zakoniti zastopnik toženke B. B. nikomur pri toženki ni dal navodila, da je potrebno tožnici za izdelavo dokončanega produkta plačati, da toženka izdelane aplikacije ni uporabila za njen temeljni namen – za uporabo na trgu ter da tožnica po dokončanju aplikacije ni izvajala storitev njenega vzdrževanja, kot je bilo predvideno s Pogodbo. Po presoji pritožbenega sodišča zgolj na podlagi navedenih okoliščin (tako posamično kot v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi), še posebej upoštevajoč že pojasnjene prioritete na strani toženke ob zaključku izdelave spletne aplikacije, ni moč zaključiti, da tožnica ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti iz druge faze.

24Sodišče prve stopnje se sicer do navedenih okoliščin ni izrecno opredelilo, vendar pa zaradi tega še ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo brez posebne dokazne vrednosti, sodbi, ki takšnih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka niti zmotne ugotovitve dejanskega stanja.¹⁴

25Toženka sprejete dokazne ocene ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na posamezne iztrgane dele izpovedbe priče B. B., ki je med drugim izpovedal, da je bil projekt zaustavljen v smislu, da se ni nadaljevalo testiranje in nastop na trgu, da je bil projekt X zamrznjen ter da so bile nekatere stvari že pripravljene na produkcijo. Izpovedbe je treba presojati celovito in ne zgolj na podlagi iztrganih stavkov. B. B. je tako izpovedal tudi, da je kot takratni zakoniti zastopnik toženke ustno potrdil tožnici, da je bil naročeni izdelek ustrezno končan ter da toženka do tožnice iz naslova opravljenega dela ni podala nobenih reklamacij. Na podlagi izpovedbe B. B. zato ni mogoče zaključiti, da aplikacija v pogodbeno dogovorjeni funkcionalnosti ni bila dokončana in izročena toženki, kot se za to zavzema pritožnica, pač pa iz njegove izpovedbe izhaja ravno nasprotno, to je, da je tožnica toženki izročila dokončan izdelek, glede katerega pa toženka ni imela nadaljnje želje po njegovem razvoju in tega niti ni uporabila na trgu.

26Ker je bilo trditveno in dokazno breme glede delne neizpolnitve oziroma obstoja stvarnih napak v izročeni spletni aplikaciji na toženki, ki tega bremena ni zmogla, pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje, ki ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ni moglo ocenjevati, ali je bila aplikacija X v zadnji testni verziji uporabna in primerna za komercialno prodajo končnim uporabnikom oziroma v kolikšni meri je tožnica izkazala, da je zagotovila pogodbeno dogovorjene funkcionalnosti naročene spletne aplikacije.

27Pritožnica si zmotno razlaga pomen pogodbenega določila, s katerim sta se pravdni stranki dogovorili, da se datum dokončanja del določi tako, da stranki podpišeta Prilogo št. 2 k Pogodbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča podpis Priloge št. 2 ne predstavlja pogoja za plačilo dolgovanega zneska za opravljena dela v 2. fazi. Pogodba namreč izrecno določa, da se druga faza zaključi po dokončanju del, ki so definirana v Prilogi št. 1 (Tehnična specifikacija). Drugačna razlaga, za katero se zavzema pritožnica, bi pomenila, da je odločitev o plačilu za opravljena dela v 2. fazi v celoti prepuščena toženki, saj tožnica, v kolikor toženka ne bi hotela podpisati Priloge št. 2, v nobenem primeru ne bi bila upravičena do plačila, torej niti, če bi v vsem pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da v primeru, ko lahko podjemnik posamezna dejanja v zvezi s končanjem posla opravi samo v sodelovanju z naročnikom, pride naročnik v upniško zamudo, če podjemniku na njegov poziv ne omogoči oprave teh dejanj. Zato lahko podjemnik vedno opravi enostransko izročitev z izjavo, da posel izroča naročniku.¹⁵ To pomeni, da v primeru, ko stranka brez opravičljivega razloga odkloni podpis zapisnika o dokončanju del, to ne more vplivati na zapadlost terjatve za plačilo izvedenih del.

28Iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri zaključku, da izročitev uporabniške dokumentacije pri takšnih produktih običajno predstavlja zaključek projekta, sledilo izpovedbi priče B. B., ki je ob svojem zaslišanju pojasnil, da je po predaji navodil za uporabo zelo težko spreminjati vizualni izgled produkta. Zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni pojasnilo, na kakšni podlagi je prišlo do te ugotovitve. Drži pritožbena trditev, da Pogodba izročitve uporabniške dokumentacije ne omenja in nanjo ne veže nobene pravne posledice. Vendar to ne pomeni, da sodišče te okoliščine v skladu z načelom proste presoje dokazov ne more upoštevati kot dokaz o izpolnitvi tožničine pogodbene obveznosti iz druge faze. Ker se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo tudi poslovni običaji (primerjaj 12. člen OZ), je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni pravilno izpostavilo tudi pomen izročitve uporabniške dokumentacije.

29Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja vsebino elektronskih sporočil tožnice z dne 25. 9. 2015 (A15) ter z dne 26. 10. 2015 (A17), s katerima je tožnica toženko pozvala, naj ji sporoči „kako poteka testiranje“ oziroma “kako stojijo stvari v zvezi s X“. Pritožnica meni, da v primeru, če bi bila aplikacija dokončana, potrebe po testiranju ne bi bilo, tožnica pa toženke ne bi pozivala, naj ji predloži seznam napak. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti, saj jih ovrže že zgoraj povzeta prepričljiva izpovedba B. B., katere vsebino na tem mestu pritožbeno sodišče ne bo več ponavljalo. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa tudi v primeru, če izročena aplikacija ne bi bila dokončana v skladu s Pogodbo, to zaradi toženkine neodzivnosti na navedeni elektronski sporočili na pravilno odločitev v tej zadevi ne bi vplivalo.

30Pritožnica ne more uspeti niti s trditvami, da je sodišče prve stopnje napačno oziroma iztrgano razlagalo vsebino pisnih izjav predlaganih prič C. C. in D. D. Pritožbeno ni sporno, da predloženi pisni izjavi prič, ker nista bili pridobljeni na poziv oziroma s soglasjem sodišča, ne izpolnjujeta pogojev iz 236.a člena ZPP. Zato sodišče prve stopnje teh izjav sploh ne bi smelo upoštevati kot dokaz.¹⁶ S tem, ko je predloženi pisni izjavi ocenilo kot dokaz, brez da bi bile izpolnjene predpostavke iz 236.a člena ZPP, je kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP), vendar pa ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je predloženi pisni izjavi prič namreč dokazno ocenilo zgolj kot dodatni okoliščini, ki ne zmanjšujeta verodostojnosti izpovedbe priče B. B. Vsebina predloženih pisnih izjav tako zgolj podpira dokazno oceno, da je tožnica izpolnila svojo pogodbeno obveznost iz druge faze. Tudi brez dokazne ocene predloženih pisnih izjav prič drugačen dejanski sklep ni mogoč. Zato navedena kršitev, upoštevajoč druge dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ni uspela izpodbiti, ni odločilno vplivala na sklepanje, da je tožnica izpolnila pogodbena dela iz druge faze.

31Drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih očitkov glede posameznih napak pri delovanju spletne aplikacije, kot jih je ta navedla v svoji pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2020. V tej vlogi je toženka prvič podala konkretne navedbe o obstoju napak, kot jih je povzela iz Testnega protokola z dne 26. 8. 2015 in ki naj ne bi dosegale s Pogodbo dogovorjenih funkcionalnosti naročene aplikacije. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, se sodišču prve stopnje s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati.

32Med pravdnima strankama sklenjena pogodba ima vse značilnosti podjemne pogodbe (619. člen OZ). V primeru, ko izpolnitev ne ustreza vsebini pogodbene obveznosti oziroma opravljeni posel nima pogodbeno dogovorjenih ali običajnih lastnosti, ki ustrezajo pravilom stroke, mora naročnik pri uveljavljanju jamčevalnih sankcij v dogovorjenih oziroma predpisanih rokih izpolniti nekatere posebne predpostavke. Tako je dolžan izvršeno delo pregledati brž, ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika, sicer se šteje, da je delo prevzeto, podjemnik pa za napake opravljenega dela ni več odgovoren (primerjaj prvi, drugi in tretji odstavek 633. člena OZ).

Če pa gre za primer, ko je stranka, ki izpolnjuje, popolnoma pasivna in ne opravi nobenega ravnanja, ki ima znake izpolnitve, pa govorimo o stanju neizpolnitve. Problem pri razmejitvi med jamčevalnimi in neizpolnitvenimi sankcijami pa nastopi, če katera od pogodbenih strank stori določena ravnanja z znaki izpolnitve, vendar ne opravi v celoti izpolnitve tako kot je bilo dogovorjeno (primerjaj 282. člen OZ). V praksi ima lahko izpolnitev pogodbene obveznosti tako naravo neizpolnitve kakor tudi izpolnitve z napakami. Teorija zagovarja stališče, da je treba v takšnih primerih zaradi nejasne razmejitve med obema vrstama sankcij izbiro izbranega načina pravnega varstva prepustiti upniku.¹⁷

33Za uveljavljanje neizpolnitvenih sankcij OZ časovnih okvirov ne predpisuje, zato po nekaterih stališčih notifikacija pomanjkljivosti ni pogoj za njihovo uveljavljanje in je mogoče ugovor neizpolnjene pogodbe uveljavljati tudi šele v sodnem postopku, vse do pravnomočnosti sodne odločbe.¹⁸ Pri tem pa ta del teorije hkrati poudarja, da vsaka izpolnitev z napako še ni neizpolnitev ter da predvsem pri dobavi individualno določene stvari ne moremo govoriti o neizpolnitvi, če je bila dobava opravljena.¹⁹ Na drugi strani pa je zastopano stališče, da mora stranka, ki pomanjkljivo (nepravilno) izpolnitev pogodbene obveznosti šteje kot neizpolnitev (aliud), o tem nasprotno stranko v primernem roku obvestiti, kar navsezadnje izhaja iz načela vestnosti in poštenja, ki zapoveduje upoštevanje interesov druge stranke.²⁰ Iz navedenega po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da stranka, ki pomanjkljivo izpolnitev pogodbene obveznosti šteje kot neizpolnitev, s časovnega vidika ni vedno, ne glede na okoliščine konkretnega primera, povsem prosta pri uveljavljanju neizpolnitvenih sankcij, pač pa mora ravnati skladno z načelom vestnosti in poštenja in o tem nasprotno stranko obvestiti. Takšno stališče potrjuje tudi sodna praksa.²¹

34Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do del oziroma sprememb na spletni aplikaciji prihajalo tudi še v septembru 2015, kar izhaja iz priloge X spletni odjemalec – opombe k novi različici (A21). Iz elektronskih sporočil z dne 25. 9. 2015 ter z dne 26. 10. 2015, na katerih vsebino se toženka v pritožbenem postopku tudi sama sklicuje, izhaja, da je tožnica toženko na navedena datuma pozvala, naj ji sporoči, kako poteka testiranje oziroma morebitne napake izdelane aplikacije. Toženka ni zatrjevala, da bi tožnico tedaj obvestila, da šteje njeno delo kot (delno) neizpolnitev niti kot nepravilno izpolnitev. Kot pa je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, je takratni zakoniti zastopnik toženke, B. B., v septembru 2015 tožnici ustno potrdil, da je bil naročeni izdelek v skladu s pogodbeno dogovorjenimi funkcionalnostmi dokončan in nanj toženka ni imela pripomb.

35Glede na konkretne okoliščine je bila po oceni pritožbenega sodišča dolžnost toženke, da ob izpolnjevanju Pogodbe, torej ob izročitvi uporabniške dokumentacije, ko je bila 25. 9. 2015 ter nato še 26. 10. 2015 pozvana, da tožnici sporoči, kako poteka testiranje spletne aplikacije, tožnico obvesti, zakaj njeno izpolnitev šteje kot neizpolnitev. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja je ravnanje toženke, ko je izpolnitev sprejela, nato pa je šele po več kot dveh letih začela odklanjati svojo obveznost plačila zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti izročene aplikacije. Zato toženka v okoliščinah danega primera z ugovorom neizpolnjene pogodbe, ki naročniku daje pravico zadržati izpolnitev, dokler ne izpolni oziroma ni pripravljena izpolniti tudi nasprotna stranka (primerjaj drugi odstavek 101. člena OZ), ki ga je konkretizirano podala šele po prvem naroku za glavno obravnavo, ne more uspeti. Ob povedanem se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opredeliti do navedb toženke o pomanjkljivostih izdelane aplikacije, ki jih je podala v vlogi z dne 29. 5. 2020. Toženka je torej tako z uveljavljanjem jamčevalnih kot tudi neizpolnitvenih sankcij prepozna.

36S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor toženka na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.²²

37Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

38O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške, mora pa tožnici povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče priznalo tožnici v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in sicer 1250 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 22,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 763,50 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 167,97 EUR. Skupaj stroški tožnice znašajo 931,47 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

¹ Dne 1. 4. 2016 je bila v sodnem registru vpisana pripojitev prevzete družbe A., d. o. o., k toženki kot prevzemni družbi.
² V ta znesek ni bil vključen DDV.
³ Povzeto po Poročevalec državnega zbora z dne 2. 12. 2016, št. 1311, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), EPA-1650-VII, Poročevalec državnega zbora.
⁴ Tam je določena obveznost pravdnih strank, da najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navedeta vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njunih predlogov, ponudita dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njunih navedb, in se izjavita o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Nova dejstva in dokaze je po prvem naroku za glavno obravnavo možno navajati in predlagati le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora.
⁵ Tako jo je datirala toženka.
⁶ Tudi to je tako datirala toženka.
⁷ To vlogo je prejela dva dni pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 11. 3. 2020.
⁸ Enako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1647/2020.
⁹ Glej na primer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1903/2019.
¹⁰ Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 14/2006.
¹¹ Glej na primer sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 439/2018, I Cpg 1444/2014, II Cp 3655/2011, I Cp 2121/2016 in I Cp 2213/2019.
¹² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 684/2006.
¹³ Pri čemer je tožeča stranka pojasnila, zakaj računa ni izdala takoj.
¹⁴ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 477/2003.
¹⁵ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 826.
¹⁶ Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1016/2016.
¹⁷ N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 555; delo istih avtorjev: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 324, 361; D. Možina: Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 375, 376, 412.
¹⁸ N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 554.
¹⁹ N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 361.
²⁰ D. Možina: Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 413.
²¹ Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 131/2015 in II Ips 85/2018 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 30/2016 in I Cpg 1146/2015.
²² Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).