VSRS Sodba I Ips 47223/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.500,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 5. 2019 obsojenega dr. A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napeljevanja k uboju po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen sedem let in deset mesecev zapora, ter kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1, za kar mu je določilo kazen štiri mesece zapora. Izreklo mu je enotno kazen osem let zapora, v katero je vštelo čas, ki ga je obsojenec prebil v priporu. Na podlagi 73. člena KZ-1 mu je odvzelo pištolo znamke BRUNI, s pripadajočim dušilcem zvoka in zasežen denar v znesku 3.100,00 EUR. Naložilo mu je plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso ter nagrado in izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. Odločilo je, da bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 7. 2020 delno ugodilo pritožbi državne tožilke in obsojencu poleg zaporne kazni izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas pet let. V ostalem je pritožbo državne tožilke in v celoti pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih deli potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 950,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve členov 35 in 29 Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Bistvo vložene zahteve je v trditvi, da je ovaditelj s tem, ko je posnel razgovor z obsojencem, posegel v njegovo pravico do zasebnosti, ki jo varuje 35. člen Ustave RS. Po stališču zahteve gre za nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP izločiti iz spisa. Ponavlja tudi ugovor, da tolmač zvočnega posnetka, ki je v arabskem jeziku, ni pravilno prepisal ter posledično prevod ne ustreza temu, kar je bilo povedano na posnetku. Trdi, da je bila s tem, ko so bili določeni dokazni predlogi zavrnjeni, obsojencu kršena pravica do obrambe oziroma pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki jo varuje 29. člen Ustave RS. Zahteva izpodbija zakonitost in verodostojnost obeh posnetkov razgovora med obsojencem in ovaditeljem, zatrjuje, da sta posnetka prirejena, tolmač pa pogovorov ni pravilno zapisal in prevedel. Po stališču zahteve se sodba ne bi smela opreti na navedena posnetka, kakor tudi ne na zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe s strani ovaditelja. Trdi, da so bile z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršene obsojenčeve ustavne pravice ter da sodbi o odločilnih dejstvih nimata razlogov oz. da je pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča dopolnilo. Zahteva je uperjena v izpodbijanje verodostojnosti ovaditelja in podajo drugačne ocene izvedenih dokazov.

3Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec, predlagala je njeno zavrnitev. Glede očitkov zahteve, da bi bilo potrebno iz spisa izločiti posnetek pogovora prijavitelja z obsojencem, je poudarila, da je bil posnetek napravljen brez sodelovanja državnih organov ter pritrdila stališču nižjih sodišč, da je bil poseg v obsojenčevo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS dopusten v odnosu do oškodovančeve pravice do življenja. Poudarila je, da je tudi opustitev ovadbe, da se pripravlja kaznivo dejanje, sama po sebi kaznivo dejanje po 280. členu KZ-1. Višje sodišče se je pri utemeljevanju svoje odločitve sklicevalo na razloge pravnomočnega sklepa, s katerim je bil predlog za izločitev dokazov zavrnjen, tako očitana kršitev 395. člena ZKP ni podana. Ne pritrjuje zahtevi, da je bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov v smeri zasega mobilnega telefona prijavitelja in opravo poizvedb, ali je prijavil izgubo oziroma tatvino le-tega, obsojencu kršena pravica do obrambe. Pristnost posnetka je bila onkraj razumnega dvoma preizkušena in potrjena z drugimi dokazi. Po oceni vrhovne državne tožilke obrambi ni uspelo vzpostaviti dvom v strokovnost tolmačenja z izpodbijanjem s strani sodnega tolmača opravljenega prevoda posnetka pogovora med obsojencem in prijaviteljem pa podaja svojo dokazno oceno, kar pomeni nedovoljen razlog uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obrambi ni uspelo vzpostaviti dvom v strokovnost tolmačenja.

4O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki se sklicuje na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in pri njej vztraja. Pri tem ponavlja stališče iz zahteve, da je obstoj dveh posnetkov pogovorov med prijaviteljem in obsojencem potrdil priča D. D., kar po njeni oceni utrjuje prepričanje, da je posnetek zmontiran in kot takšen ne more biti podlaga za dokazno presojo sodišč.

5Obsojenec je na Vrhovno sodišče dne 30. 9. 2021, po poteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti naslovil pisanje, v katerem ponavlja dvom v avtentičnost posnetka pogovora med njim in prijaviteljem in se pri tem sklicuje na predloženo mnenje prevajalske agencije, v postopku pred sodiščem prve stopnje.

B-1.

6Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

7Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je v času od 16. septembra do 17. oktobra 2017 naklepno napeljeval B. B. (v nadaljevanju ovaditelj oziroma B. B.), da bi proti plačilu 25.000,00 EUR vzel življenje dr. C. C., zaposlenemu na ... B. B. naj bi kaznivo dejanje izvršil v dneh 26., 27., ali 28. oktober 2017. V izreku je opisano, da je pred izvršitvijo kaznivega dejanja prejel 5.000,00 EUR, 20.000,00 EUR pa bi dobil po končani „operaciji“. Oškodovanca naj bi s pištolo z dušilcem ustrelil v glavo iz neposredne bližine, ob prijetju je bila obsojencu pištola z dušilcem in dvema nabojema zasežena. Zaradi izvršitve kaznivega dejanja je B. B. izročil fotografijo oškodovanca, zemljevid njegovega bivališča, shemo linije LPP, ter rokavice, solzivec in čistila oziroma kemikalije za uničenje sledi, obrazno masko, tekstilno vrečko s plastično notranjo oblogo z odprtino ob strani in organiziral poskusno streljanje.

8Zahteva trdi, da se obsodilna sodba ne bi smela opreti na posnetek pogovora med obsojencem in ovaditeljem, saj gre za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo 35. člena Ustave Republike Slovenije in bi zato moral biti iz spisa izločen. Ob podaji kazenske ovadbe je B. B. opisal, da ga obsojenec nagovarja k temu, da bi osebi, katere identiteto takrat še ni poznal, vzel življenje. Povedal je, da je razgovor z obsojencem, ko ga je ta nagovarjal k uboju, posnel na svoj mobilni telefon. Telefona ni hotel izročiti, je pa privolil, da so policisti pogovor presneli. Zagovornik je na predobravnavnem naroku predlagal izločitev posnetka. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom IV K 47223/2017 z dne 12. 6. 2018, ki ga je Višje sodišče potrdilo s sklepom V Kp 47223/2017 z dne 24. 7. 2018, predlog zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je bil posnetek pridobljen s posegom v obsojenčevo pravico do zasebnosti, ki pa je bila v konkretnem primeru v koliziji s pravico oškodovanca do življenja, ki ima, ob upoštevanju načela sorazmernosti, prednost pred pravico obsojenca do zasebnosti. Presodilo je, da je bil dokaz pridobljen zakonito. Temu je v celoti pritrdilo pritožbeno sodišče. Izpodbijana sodba se na navedeni pravnomočni sklep sklicuje, pritožbeno sodišče pa je na navedbe zagovornika v pritožbi zoper sodbo, s katerimi je izpodbijal zakonitost posnetka, odgovorilo, da zagovornik s pritožbenimi navedbami ne more vnesti dvoma v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča v sklepu z dne 12. 6. 2018, s katerim je zavrnilo ugovor obrambe o nezakonitem snemanju pogovora. Tako v zahtevi zatrjevana kršitev 395. člena ZKP, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov, zakaj šteje, da je posnetek zakonit dokaz, ni podana.

9Pritrditi je tako zagovorniku, da je bilo z ravnanjem ovaditelja poseženo v obsojenčevo pravico do glasu, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave. Vendar poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni, da je bila pravica kršena. Kolikor je do posega prišlo zaradi varovanja druge, močnejše ustavno zavarovane pravice, se šteje, da šibkejša pravica ni bila kršena, temveč je bilo vanjo poseženo na ustavno dopusten način. Sodišče pri tem uporabi metodo tehtanja, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Dopustnost posega v ustavno zavarovane dobrine presoja tudi v primeru, če je do posega prišlo s strani zasebnika in ne države¹. Nižji sodišči sta pri svoji presoji izhajali iz tega izhodišča. Presodili sta, da je v obravnavani zadevi prišlo do neposrednega konflikta dveh ustavnih pravic, na eni strani pravice do zasebnosti ki se odraža v pravici do glasu (35. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava), na drugi strani pa pravice do nedotakljivosti življenja oškodovanca (17. člen Ustave). Skladno z ustaljeno sodno prakso² sta ob upoštevanju načela sorazmernosti, opravili tehtanje med pravicama. Utemeljeno sta dali prednost pravici oškodovanca do življenja pred obsojenčevo pravico do zasebnosti, to je do glasu.

10Omejitev ali poseg v ustavne pravice je dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti, ki vključuje tri pogoje (1) primernost, (2) nujnost in (3) sorazmernost v ožjem smislu. Poseg mora biti primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja v smislu, da je z njim ta cilj možno doseči. Cilj je lahko med drugim varstvo pravic drugih, v konkretnem primeru oškodovanca. Zvočni posnetek je nedvomno primeren kot dokazno sredstvo. Pri presoji nujnosti sta potrebna dva koraka: (1) ali obstaja drug ukrep, ki je milejši in (2) ali je ta ukrep vsaj enako učinkovit za doseganje cilja. Presojo je treba opraviti glede na konkretne okoliščine vsake posamezne zadeve in ne na abstraktnem nivoju. Že na abstraktnem nivoju je očitno, da obstaja razlika med izpovedjo o zaznanem in zvočnim posnetkom. Gre za bistveno kakovostno razliko tudi v primerjavi z zapiski o pogovoru, saj so le-ti povzetki povedanega in so zapisani v skladu s subjektivno presojo zapisovalca o tem, kaj je tako pomembno, da je treba zapisati. Posnetek pa je avtentično ohranjena beseda ali glas, ki se je s posnetkom ločil od osebe, ki ga je izgovorila³.

11Sorazmernost v ožjem smislu pomeni, da je pri ocenjevanju nujnosti posega treba tehtati tudi pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se jo s tem posegom želi zavarovati. Ovaditelj je obsojenca posnel med izvrševanjem kaznivega dejanja napeljevanja k uboju. Posnetek je bil tako narejen z namenom varovanja pravice do življenja, ki sodi med hierarhično najvišje oz. najmočneje varovane ustavne pravice in temeljne svoboščine⁴. Navedena pravica ima nedvomno prednost pred osebnostno pravico obsojenca do lastnega glasu, v katero je bilo poseženo s tem, ko je bil posnet njegov pogovor z ovaditeljem, med katerim je tega napeljeval h izvršitvi kaznivega dejanja uboja⁵. Poseg v obsojenčevo osebnostno pravico do lastnega glasu je tako oceniti kot ustavno dopustnega, zato se je pravnomočna sodba na posnetek utemeljeno oprla.

12Zahteva dalje trdi, da pri zavarovanju oz. presnemavanju navedenega posnetka z mobilnega telefona na USB ključ policisti niso ravnali po določbah 219.a člena in 223.a člena ZKP. V obravnavani zadevi je ovaditelj posnetek na elektronski napravi – telefonu sam poiskal, ga predvajal policistoma in dovolil, da sta ga posnela na USB ključ. Policisti so tako zgolj presneli datoteko, ki jim jo je izročil oz. pokazal ovaditelj, niso pa sami preiskali elektronske naprave. Tako ni šlo za postopek po 219.a členu ZKP, ki določa pogoje za odreditev preiskave elektronske naprave s strani državnih organov. V 223.a členu ZKP je pa je urejen postopek zavarovanja in pregleda elektronske naprave, ki je bila zasežena po 219.a členu ZKP. Kršitev navedene določbe predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka samo v primeru, če je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Vpliv kršitve na zakonitost sodbe mora vlagatelj izkazati ali vsaj zatrjevati. S trditvijo, da je "vprašljivo, ali na takem, neskladno z določbami ZKP pridobljenemu dokazu, lahko temelji sodna odločba, oz., lahko služijo kot dokaz", zahteva temu ni zadostila.

13Po podaji kazenske ovadbe so policisti podatke, ki jih je povedal ovaditelj o identiteti obsojenca preverili. Po dveh dneh je ovaditelj kazensko ovadbo dopolnil in povedal, da se je z obsojencem ponovno sestal, da mu je le-ta pokazal stanovanje in avtomobil oškodovanca. Tudi navedeno so kriminalisti preverili in tako identificirali žrtev kaznivega dejanja. Na podlagi tako zbranih dokazov je preiskovali sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani zoper obsojenca odredil več posebnih preiskovalnih ukrepov. Odrejen je bil tudi ukrep tajnega delovanja po 155.a člena ZKP, v katerega je bil kot tajni delavec vključen ovaditelj. Ta je, tokrat kot tajni delavec, ob naslednjem srečanju z obsojencem, njun pogovor posnel.

14Za oba pogovora med obsojencem in ovaditeljem, ki sta potekala v arabskem jeziku, zahteva trdi, da ju je tolmač napačno prepisal (prepis je v knjižni arabščini in ne v dveh različicah dialekta, ki jih govorita obsojenec in ovaditelj; da tolmač ni hotel slišati določenih besed) ter, da je posledično napačen tudi prevod obeh pogovorov. S tem naj bi bil kršen tretji odstavek 153. člena v zvezi s šestim odstavkom 84. člena ZKP. Tretji odstavek 153. člena ZKP določa, da organ, ki je odredil ukrep, lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov v celoti ali deloma prepišejo. Glede prepisov posnetkov se uporabljajo določbe šestega odstavka 84. člena ZKP, ki določa, da preiskovalni sodnik lahko odredi, naj se zvočni posnetek v celoti ali deloma prepiše. Prvostopenjsko sodišče je tolmaču prepis pogovorov, ki sta v arabskem jeziku (in njun prevod v slovenščino) odredilo dvakrat. Prvič med preiskavo, drugič pa na glavni obravnavi. Tako je postopalo iz razloga ker je obsojenec prevodu nasprotoval. Pri tem je na glavni obravnavi sodeloval drug tolmač, kot med preiskavo. Tako očitana kršitev določb ZKP ni podana in zahteva dejansko pod videzom te kršitve nasprotuje dokazni presoji nižjih sodišč, da iz posnetih pogovorov jasno izhaja, da je obsojenec B. B. napeljeval k izvršitvi kaznivega dejanja uboja in ni šlo zgolj za splošne pogovore o umorih, kot se je zagovarjal. Takšen dokazen zaključek sta sodišči sprejeli tudi ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, to je izpovedbe ovaditelja in z njegove strani policistom izročen denar in več premetov, kar vse je dobil od obsojenca, ter izpovedbe priče D. D.

15Zahteva trdi še, da bi bilo potrebno iz spisa izločiti kazensko ovadbo, ki jo je podal ovaditelj. Nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, da drugi odstavek 83. člena ZKP ne daje podlage za izločitev zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe. Ne strinja se s presojo, da kazenska ovadba ni dokaz in tako ni podlage za to, da bi se iz spisa izločila. Pritrditi je vložniku, da je potrebno razlikovati med kazensko ovadbo, ki jo sestavi policija po devetem odstavku 148. člena ZKP in kazensko ovadbo, ki jo poda državljan, ko skladno z določbo 146 člena ZKP naznani kaznivo dejanje. Kazenska ovadba, ki jo sestavi policija je po svoji vsebini povzetek ugotovitev predkazenskega postopka, naslovljena je na državno tožilstvo in ni dokaz v kazenskem postopku. S strani državljana podana kazenska ovadba po 146 členu ZKP sama po sebi ni dokaz, je pa lahko dokazno sredstvo, s katerim se preverja verodostojnost ovaditelja in se ovaditelju ob njegovem zaslišanju lahko predoči⁶. Zagovornik, razen splošnega sklicevanja na drugi odstavek 83. člena ZKP, ki med drugim določa, da se iz spisa izločijo dokazi, za katere je v ZKP določeno, da se sodba nanje ne sme opreti, ne navede pravne podlage za izločitev zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe. Določbe, ki bi narekovala, da se sodna odločba ne sme opreti na tak zapisnik, v ZKP ni, zato ni podlage za njegovo izločitev. Sodna odločba se tudi ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic, vendar zagovornik tovrstne kršitve ne zatrjuje.

16Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da je bila z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojencu kršena njegova pravica do obrambe, ki mu jo zagotavlja člen 29 Ustave. Obsojenčeva obramba je podala več dokaznih predlogov v smeri ugotavljanja pristnosti prvega posnetega pogovora med obsojencem in ovaditeljem. Zaradi ugotavljanja pristnosti posnetka, ter z namenom preverjanja verodostojnosti ovaditelja, je obsojenec predlagal, da se ovaditelju zaseže njegov mobilni telefon, na katerem je posnetek. Ovaditelj je navedel, da telefona nima več, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da dokaza ni mogoče izvesti, ker je dokazno sredstvo nedosegljivo. Kot prepozen pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe pri policiji, če je ovaditelj prijavil izgubo oz. tatvino mobilnega telefona. Navedlo je, da je ovaditelj, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi januarja 2019 povedal, da mobilnega telefona, na katerem je posnetek razgovora z obsojencem nima več, obsojenec pa je dokazni predlog za opravo poizvedb pri policiji podal šele maja 2019. Dodalo je, da je dokazni predlog podan z namenom ugotavljanja verodostojnosti vsebine posnetega pogovora, o kateri se je sodišče prepričalo tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, to je izpovedbe ovaditelja ter zlasti zaslišanja priče D. D. Obsojenčevo zagovornik je podal tudi dokazni predlog, da se odredi izvedenstvo zaseženega mobilnega telefona z namenom ugotavljanja, ali se na telefonu dejansko nahaja posnetek razgovora z obsojencem in ali je ta predrugačen. Ob ugotovitvi, da mobilni telefon ni dosegljiv, so neizvedljivi tudi vsi nadaljni dokazni predlogi, ki se nanj nanašajo, to je odreditev izvedenstva za telefon in zaseg vseh podatkov na tem telefonu. Zahteva uveljavlja, da bi sodišče lahko samo odredilo izvedenstvo forenzične preiskave posnetka, ki ga je B. B. izročil policiji. Obsojenčeva obramba pred sodiščem prve stopnje izvedbe tega dokaza ni predlagala, zato v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati, da bi bilo potrebno dokaz izvesti po uradni dolžnosti⁷. Prav tako je neutemeljen očitek pritožbenem sodišču, da se do pritožbene navedbe, da bi sodišče izvedenstvo za pregled posnetka lahko odredilo po uradni dolžnosti, ni opredelilo. V točki 19 je odgovorilo, da pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zatrjevane prirejenosti posnetka po uradni dolžnosti preveriti z odreditvijo izvedenstva ustrezne stroke.

17Verodostojnost posnetka razgovora z obsojencem, ki ga je B. B. posnel kot tajni delavec, je obramba med postopkom prav tako izpodbijala in podala dokazni predlog, da se zaradi angažiranja strokovnjaka pridobi naprava, na kateri je bil pogovor s strani policije posnet oz. vsaj podatki o vrsti in tipu naprave, kar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Dokazni predlog je podkrepila s preliminarnim mnenjem družbe Verden forensics iz Velike Britanije. Ta je v mnenju ugotovila časovno neskladje glede datuma nastanka spremembe, ter ocenilo, da do napake pri zapisa datuma ni moglo priti pri menjavi baterije. Prvostopenjsko sodišče je pritrdilo, da je na CD-ju posnetka napačno navedeno, da je bil posnet 13. 10. 2017, namesto pravilno 16. 10. 2017. Sprejelo je pojasnilo policistov, da je do napake pri zapisu datuma prišlo zaradi menjave baterije v snemalniku (in ne pri menjavi baterije). Obrazložilo je, da je na podlagi same vsebine posnetka pogovora, v povezavi s poročilom o tajnem opazovanju, ter poročilom tajnega policijskega delavca z gotovostjo ugotovilo, da gre za posnetek, ki je nastal dne 16. 10. 2017, pri tem je sledilo tudi koordinatorju, da ovaditelj ni imel možnosti, da bi posegel v posnetek. Na podlagi vsega navedenega je presodilo, da obsojenec ni uspel ustvariti dvoma v pristnost v posnetka in zato dokaznemu predlogu ni ugodilo. Pritožbeno sodišče je razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo in poudarilo, da je strokovnjak v tujini že v izhodišču razpolagal z netočnim podatkom o razlogu za napako pri zapisu datuma, zato njegovo mnenje verodostojnosti pojasnila policije o razlogih za opisano časovno neskladje, ne more omajati. Iz razlogov, ki so bili obrazloženi glede prvega posnetega pogovora, zahteva tudi ne more uspeti z uveljavljanjem, da bi sodišče lahko po uradni dolžnosti odredilo izvedenstvo za ugotavljanje pristnosti posnetka. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča obsojencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov glede drugega posnetka, pravica do obrambe ni bila kršena. Neutemeljena pa je tudi trditev zahteve, da prvostopenjsko sodišče v točki 52 ni obrazložilo na podlagi katerih okoliščin je izključilo možnost, da je navedeni posnetek prirejen, s čimer zahteva uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je za svojo odločitev navedlo natančne razloge, zlasti v točki 69 sodbe.

18Neutemeljena je tudi trditev, da je pritožbeno sodišče glede ugovora montaže posnetka v točki 12 dopolnilo razloge prvostopenjskega sodišča in s tem kršilo pravico do pravnega jamstva iz 29. člena Ustave. Prvostopenjsko sodišče se je do tega ugovora opredelilo na večih mestih (točka 20, 33 in 35). Pritožbeno sodišče je tem razlogom pritrdilo in s tem, ko je zapisalo, da je nelogično, da bi obsojenec najprej D. D. predvajal posnetek, ki ni povezan s kaznivim dejanjem, v nadaljevanju pa posnetek, ki je njegova zatrjevanja potrjeval, je zgolj z drugimi besedami zapisalo, kar je prvostopenjsko sodišče presodilo v točki 35. sodbe.

19V obravnavani zadevi, da je šlo za položaj „beseda proti besedi“. Na eni strani ovaditelja, ki je državljan Iraka, kjer je bil pripadnik specialnih policijskih sil, ki je v našo državo skupaj z družino prispel kot begunec leto in pol pred podajo kazenske ovadbe, pravico do azila je pridobil le nekaj mesecev pred podajo kazenske ovadbe in na drugi strani obsojenca, ki je po izobrazbi doktor znanosti in je v naši državi do prijave kaznivega dejanja bival in delal več kot 13 let. Z uveljavljanjem, da bi glede na težo obtožbenih očitkov sodišči obsojencu morali omogočiti izvedbo tistih dokazov, ki bi mu lahko omogočali dokazati prirejenost posnetkov, ne navede vsebinskih razlogov, s katerimi bi lahko uspešno izpodbila zavrnitev dokaznih predlogov. Enako velja tudi glede trditve, da se je pritožbeno sodišče v razlogih sodbe sklicevalo večinoma na razloge, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče. Navedeno je skladno z ustaljeno sodno prakso, po kateri pritožbenemu sodišču v primeru, ko se z razlogi prvostopenjskega sodišča strinja, le-teh ni potrebno ponavljati⁸.

20Obsojenčeva obramba je predlagala še odreditev novega tolmača iz tujine, ki naj ponovno opravi prevod obeh spornih posnetkov. Obrazložila je, da bi bil neobremenjen zaradi medijske odmevnosti zadeve, ter predlagala, da se tolmaču pošljejo le posnetki. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Obrazložilo je, da je bila obsojencu dana možnost, da je s sodnim tolmačem na glavni obravnavi razčistil vse svoje ugovore glede pravilnosti prevoda, vendar s svojimi izvajanji ni uspel s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati dvom v pravilnost prevodov. Poudarilo je, da sodni tolmač nima nobenega interesa za izid kazenskega postopka in da sodišče ne vidi povezave med medijsko odmevnostjo zadeve in delom sodnega tolmača. Poudarilo je, da obsojenec ni postregel s konkurenčnim prevodom sodnega tolmača iz Republike Slovenije, verodostojnost posnetkov pa je bila ugotovljena tudi z ostalimi dokazi. V sodbi je na večih mestih obširno obrazložilo, da so prevode v tej zadevi opravljali trije tolmači (v predkazenskem postopku, med preiskavo in glavni obravnavi), da so vsi pogovore razumeli na enak način, da je pogovor enako kot ovaditelj razumel tudi priča D. D. Poudarilo je da je sodni tolmač, ki je tolmačil na glavni obravnavi, izkazal poznavanje tujih dialektov, pri čemer je na zahtevo sodišča opravil ponoven prepis pogovora v arabskem jeziku in prevod le-tega v slovenščino. Sledilo je tolmaču, da stavkov, ki jih je v prevodu v angleški jezik zapisala ameriška prevajalska agencija, v pogovoru ne sliši. Obramba je v podkrepitev dokaznega predloga v spis vložila prevod tuje prevajalske agencije. Navedlo je, da predlog za vključitev tolmača iz tujine odraža nerazumevanje dela in funkcije sodnih tolmačev na sploh. Pri tem je presodilo, da če tudi bi obveljal prevod, ki ga je v spis vložila obsojenčeva obramba, ta zanj ne bi bil razbremenilen, saj tudi iz tega prevoda izhaja, da je obsojenec ovaditelja konkretno nagovarjal k izvršitvi kaznivega dejanja.

21S preostalimi navedbami, to je, da so protispisni dokazni zaključki, da zaseg predmetov obsojencu ob njegovem prijetju kaže, da ni okleval v svojem načrtu oškodovanca umoriti, vztrajanjem, da je ovaditelj izzval kriminalno dejavnost obsojenca ( takšen zaključek zagovornik utemeljuje izključno s tem, da je bil ovaditelj bivši pripadnik specialnih policijskih sil v Iraku), da je prvi posnetek montaža dveh samostojnih posnetkov in ne odraža dejanskega pogovora med obsojencem in B. B., da ob podaji kazenske ovadbe, do takrat, ko je povzel vsebino posnetega pogovora z obsojencem, ni navedel ničesar, kar bi kazalo na napeljavanje h kaznivemu dejanju uboja (s čimer nasprotuje dokazni presoji, da je že dva tedna pred posnetkom pogovora o tem povedal D. D.) ter drugimi navedbami, s katerimi poskuša omajati ovaditeljevo verodostojnost, kar vse sta obrazloženo zavrnili nižji sodišči, zahteva ne uveljavlja nobene od kršitev zakona, ki jih je mogoče uveljavljati v postopku z izrednim pravnimi sredstvom, temveč nedovoljeno nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju.

C.

22Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, deloma pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

23Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je vrhovno sodišče na podlagi določbe 98.a člena ZKP, ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenca, kot je bilo ugotovljeno pred nižjima sodiščema, le-temu na podlagi tarifnih številk 7116, 71110 in 7119 Zakona o sodnih taksah, naložilo plačilo sodne takse v znesku 1.500,00 EUR, plačilo katere po oceni Vrhovnega sodišča ne bo ogrozilo njegovega preživljanja.

¹ Povzeto po L. Vavken, Praktična konkordanca v kazenski judikaturu, Zbornik konference kazenskega prava in kriminologije (10; Portorož 2017) stran 74 do 79.
² Primerjaj sodbe I Ips 198/2008, I Ips 5909/2011, I Ips 32239/2013, U-I-137/93, U-I-29/95, U-I-191/09
³ Primerjaj sodbo Up-472/02 točka 13
⁴ Komentar Ustave RS; Nova univerza evropska pravna fakulteta; del I človekove pravice in temeljne svoboščine, stran 136 do 140.
⁵ Primerjaj tudi sodbe I Ips 9933/2011, I Ips 65218/2021 in ESČP Schenk proti Švici.
⁶ Glej sodbo I Ips 39/2011
⁷ Primerjaj sodbo I Ips 151/2009
⁸ Primerjaj sodbo I Ips 56417/2012