VSM Sodba in sklep I Cp 730/2021

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v tč. II. izreka tako, da se tožbeni zahtevek:“Razveljavi se oporoka z dne 19.7.2015 oporočiteljice A. A., roj. ... 1938, umrle ... 2018“ zavrne.

II. Zadeva se vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Ugotovi se, da oporoka z dne 19. 7. 2015 oporočiteljice A. A., rojene ... 1938, umrle ... 2018 ni pristna in je nična“ (točka I. izreka). Razveljavilo pa je oporoko z dne 19. 7. 2015 oporočiteljice A. A., rojene ... 1938, umrle ... 2018 (točka II. izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka II. izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe in posledično stroškovno odločitev sta se pravočasno, po pooblaščenki, pritožila toženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi toženca navajata, da je sodišče prezrlo dejstvo, da je priča notarka B. B. zaslišana kot priča izpovedala, da je sporno oporoko prinesla pokojna A. A. osebno v hrambo; da je notarka nedvomno ugotovila njeno istovetnost; da ji je oporočiteljica povedala, da je pisava slaba, ker se ji tresejo roke. Bistveno je, da je sporna oporoka bila dana v hrambo notarki, da je notarka zapustnici prebrala oporoko in jo vprašala, če jo je lastnoročno zapisala in šele po tem, ko je bil izpolnjen ta pogoj, je notarka prejela veljavno oporoko v hrambo. Sodišče v obrazložitvi sodbe prihaja v nasprotja, ko prvotno navaja, da je notarka B. B. izpovedala, da ji je oporočiteljica povedala, da je pisava na oporoki slaba, ker se ji roke tresejo, torej je oporočiteljica jasno potrdila, da je sama napisala sporno oporoko, v nadaljevanju obrazložitve pa se je sodišče glede presoje, če je pokojna znala brati in pisati, oprlo na izpovedbo priče C. C., ki je izpovedala, da po njenem oporočiteljica ni znala prebrati vsebine, saj če bi znala, ji ne bi ona brala in pisala in tudi pokojne ni videla nikoli brati. Takšno povzemanje priče C. C. je protispisno, ker iz zapisnika o zaslišanju priče z dne 19. 2. 2020 (stran 4) izhaja: „Ko me vprašate, če mi je znano, če je pokojna znala brati in pisati povem, da ne bom trdila, da ni znala brati in pisati“. Priča je v nadaljevanju povedala, da je pokojni vedno napisala, če je bilo kaj potrebno, pri tem pa podrobneje navedla, da ji je izpisala položnico, vlogo za denarno socialno pomoč, pritožbo na postrežnino, drugega se priča ni spomnila. V nadaljevanju je priča povedala, da se je pokojna znala podpisati s pisanimi črkami ter, da v kolikor bi pokojna sama pisala „potem ji jaz ne bi rabla pisat“. Izjava te priče nikakor ne potrjuje, da pokojna ne bi znala brati in pisati. Glede pisanj, ki jih je izpolnila priča pa toženca navajata, da tudi mladi ljudje ne zmorejo ali niso vešči izpolnjevanja takih pisanj, kaj šele starejši ljudje, pa jih zato ni mogoče enostavno označiti kot nepismene. Toženca poudarjata, da nista živela s pokojno, da bi razpolagala z listinami, ki jih je pisala pokojna. Zato je povsem razumljivo, da toženca nista predložila nobenega dokaza, da je pokojna znala brati in pisati, saj ne živita v nepremičnini oporočiteljice, kot tožniki v isti zgradbi in prostim dostopom do stanovanja (s katerim upravljajo). Ni dokazano, da oporočiteljica ne bi imela najosnovnejšega branja in pisanja, zdravo razumsko je sprejemala družbeno dogajanje, saj je sama nesla oporoko v hrambo k notarki in tam potrdila predajo lastnoročne oporoke v hrambo, v nasprotnem primeru je notarka v hrambo ne bi sprejela. Sodišče se je nekritično oprlo na izpovedbe tožnikov in njihovih ožjih družinskih članov, medtem ko je izjavo sosede C. C. napačno in protispisno ocenilo. Sodba nima razlogov o teh bistvenih vprašanjih, zato je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP o prekluziji glede dokazov tožečih strank v predlagani vlogi z dne 18. 2. 2020. Dokazna ocena sodišča je pomanjkljiva, argumenti niso logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Toženca zato predlagata, da Višje sodišče v Mariboru pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da so navedbe tožencev v pritožbi v celoti neutemeljene. Tako poudarjajo, da notarka zaslišana kot priča ni izpovedala, da je oporoko zapustnici prebrala, zaradi česar toženca v pritožbi nepravilno navajata, da je notarka zapustnici prebrala oporoko in s tem potvarjata njeno izpovedbo. Tožniki nato navaja, kaj je notarka izpovedala, pri tem pa poudarjajo, da je šele na posebno vprašanje, če oporočitelja vprašajo tudi, če je oporoko sam napisal, kadar gre za lastnoročno oporoko, odgovorila, da ja. Izpovedba notarke se tako ne nanaša na konkretno zadevo, ampak na splošen postopek sprejema oporoke v hrambo. Tudi iz notarskega zapisnika o sprejemu oporoke ne izhaja in v njem ni navedeno, da bi naj pokojna izjavila, da je oporoko sama napisala. Tožniki pripominjajo, da sam zapis, da je predložila lastnoročno napisano oporoko, še ne pomeni, da je oporoko sama napisala. Poudarjajo tudi, da je notarka na vprašanje, zakaj v notarskem zapisniku ni navedeno, da je to njena oporoka, odgovorila: „Ker je jasno, če je napisana lastnoročno, da je to njena“. Izpovedba notarke v tem delu potrjuje, da je notarska štela oporoko kot oporoko pokojne A. A. zgolj iz razloga, ker je bila napisana lastnoročno, čeprav oporočiteljica niti ni vprašala, ali jo je napisala sama in tudi ne, ali je to njena oporoka. V zvezi z izpovedbo priče C. C. tožniki poudarjajo, da je priča lahko izpovedala le o tem, kar je sama zaznala in videla. Tako je v nadaljevanju izpovedala: „Ne vem, če ni znala prebrati niti velikih tiskanih črk, mogoče je tudi slabo videla … Po mojem ni znala prebrati vsebine“. Nadalje je izpovedala: „Ko mi predočite oporoko pokojne A. A. in me vprašate, če bi to lahko bil rokopis pokojne, povem, da ne. Lahko pa bi bil njen podpis. Na vprašanje, zakaj mislim, da tega ona sama ni mogla napisati povem, če bi to ona sama napisala, potem ji jaz ne bi rabila pisat. Če bi to znala tak pisat, bi lahko tudi druge stvari pisala“. Sodišče je presodilo, da je izpovedba te priče skladna z listinsko dokumentacijo o šolanju pokojne, iz katere izhaja, da je ta kar štiri leta hodila v prvi razred, nakar je napredovala v drugi razred in ga ni zaključila, zaradi česar je prepričana, da ni znala tako pisati, da bi lahko sama napisala oporoko. Ta ugotovitev je skladna z izvedenskim mnenjem grafologinje, iz katerega je razvidno, da je pokojna imela že velike težave s podpisom, čeprav se je precejkrat podpisala. Toženca, na katerih je bilo dokazno breme glede trditve, da je pokojna znala brati in pisati, v spis nista predložila niti enega zapisa pokojne. Tožniki še navajajo okoliščine, iz katerih izhaja, da je s pokojno pri notarki bila navzoča vsaj priča D. D. Tožniki zato predlagajo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje ter priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6Senat sodišča druge stopnje je pritožbo tožencev obravnaval na seji dne 14. 12. 2021. Ob tem je ugotovil, da se v pritožbi uveljavljajo pritožbeni razlogi, ki sodijo med zakonske dejanske stanove, urejene v drugem odst. 347. člena ZPP. Toženca namreč na procesno zahtevan način (izrecno in jasno) grajata dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb prič B. B. in C. C., njuna izpovedba pa je ključna v smislu dokazovanja trditev o odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. V tej fazi postopka (odločanje na seji) se senatu ni bilo potrebno natančno opredeljevati ali gre za kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP (kar bi pomenilo praviloma relativno bistveno kršitev določb postopka) ali vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno (zmotna ugotovitev dejanskega stanja), saj za obe velja enako, namreč, da odprava teh zatrjevanih kršitev zahteva razpis pritožbene obravnave. Senat sodišča druge stopnje je ob tem sprejel tudi sklep, da so izpolnjeni pogoji za odločanje po sodniku posamezniku.

7Tožniki so vložili odgovor na pritožbo. Čeprav so v postopku uspeli, pa imajo v pritožbenem postopku, z uporabo omenjenega procesnega akta, ne le možnost polemizirati z navedbami v pritožbi (odgovor na pritožbo kot obrambno sredstvo) temveč uveljavljati tudi kršitve, ki so zanje neugodne, če bi torej sodišče druge stopnje pritožbi tožencev ugodilo in spremenilo odločitev v škodo tožnikov (odgovor na pritožbo kot ofenzivno sredstvo). V takem primeru mora sodišče druge stopnje te navedbe presojati in obravnavati po enakih kriterijih, kot velja za pritožbo¹.

8V tč. 5 obrazložitve te odločbe povzete omejitve in vezanost sodišča druge stopnje na pritožbene razloge so pomembne tudi za razlago 349. člena ZPP. V konkretnem primeru je bilo potrebno ponovno izvesti dokazni postopek z zaslišanjem dveh prič, vendar samo v tistih delih njune izpovedbe, ki sta bili izrecno in jasno grajani. Ker postopek pred sodiščem druge stopnje vedno poteka pred spremenjenim senatom (ali sodnikom posameznikom), morajo biti podane procesne predpostavke iz 302. člena ZPP. Tako praviloma ni potrebno vnovično neposredno zaslišanje prič temveč se lahko preberejo zapisniki oziroma tisti deli izpovedb, ki so na procesno pravilen način grajani, pri čemer se morajo stranke o tem izjaviti². V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje obe pooblaščenki z dopisom z dne 14.12.2021 izrecno opozorilo na te zakonske določbe in na pritožbeni obravnavi dne 10.1.2022 sta izrecno izjavili, da nimata ugovorov glede branja zapisnikov izpovedb obeh prič. Sodišče druge stopnje je torej na naroku dne 10.1.2022, v navzočnosti obeh pooblaščenk, ponovno izvedlo dokaz z branjem delov izpovedbe priče B. B. in C. C. (dokazni sklep sodišča druge stopnje na strani 2. zapisnika).

9Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij.

10Sodba sodišča prve stopnje ima dokazno oceno izpovedbe priče B. B. v tč. 20. obrazložitve. Sodišče je verjelo priči, da:“...ji je pokojna tedaj, ko je prinesla oporoko k njej v hrambo, povedala, da je to njena oporoka.“. Priča pa je izpovedala še, da je tudi sama vprašala A. A.:“če je to njena oporoka“ in še izrecno odgovorila na vprašanje:“Ko me vprašate, če vprašamo tudi, če je oporočitelj to oporoko sam napisal, kadar gre za lastnoročno oporoko povem, da ja.“ (tretji odst. na l. št. 107). Da gre za lastnoročno oporoko je izrecno zapisano tudi v notarskem zapisniku (četrti odst.), povsem nesporno pa je tudi, da je A. A. ta notarski zapisnik tudi podpisala (na obeh straneh – dokaz C2). Zato v tem delu sodišče druge stopnje zavrača vse navedbe tožnikov iz odgovora na pritožbo, ki skušajo omajati citirani dokazni zaključek sodišča prve stopnje s trditvami o tem, da se izpovedba ne nanaša na konkretno zadevo, da se je ne spomni več ali o tem, da priča ni izpovedala, da je oporoko zapustnici prebrala. Glede slednje navedbe trdita toženca v pritožbi povsem nasprotno.

11Sodišče prve stopnje je glede dejstva:“ če je pokojna znala brat in pisat, oprlo predvsem na izpovedbo C. C.“ (tč. 19. obrazložitve). Pravilno navajata toženca v pritožbi in enako tudi tožniki v odgovoru nanjo, da je priča izpovedala tudi:“...da ne bom trdila, da ni znala brati in pisati.“ (drugi odst. na l. št. 75) ter tudi, da je priča pojasnila, zakaj meni, da rokopis v oporoki ni zapustničin:“...če bi to ona sama pisala, potem ji jaz ne bi rabla pisat. Če bi to znala tak pisat, bi lahko tudi druge stvari sama pisala.“(tretji odst. na l. št. 76).

12Izpovedba priče C. C.:„da A. A.ni znala prebrati vsebine, saj če bi znala, ji ne bi ona brala in pisala in tudi nikoli ni videla pokojne brati.“ (tč. 19. obrazložitve) je, po prepričanju sodišča prve stopnje:“...skladna z v spis predloženo listinsko dokumentacijo o šolanju pokojne (B12) iz katere izhaja, da je kar štiri leta hodila v prvi razred osnovne šole. Sicer je napredovala v drugi razred, a ga ni zaključila. Sodišče zato dopušča možnost, da je pokojna že kaj prebrala, mogoče kakšne velike tiskane črke, prepričano pa je, da ni znala tako pisati, da bi lahko sama napisala oporoko. Splošno znano je namreč, da se otroci v prvem razredu naučijo pisati velike in male tiskane črke.“. V zvezi s šolanjem je sodišče prve stopnje še navajalo:“Čeprav je za današnji čas težko sprejemljivo, da odrasla oseba ne zna brati in pisati, pa je za pokojno to očitno veljalo, čeprav iz matičnega lista osnovne šole, ki jo je obiskovala izhaja, da je uspešno zaključila 1. razred v šolskem letu 1949/49, kar pomeni, da bi naj znala pisati in brati vsaj velike tiskane črke.“ (vse citirano iz tč. 19. obrazložitve). Na to skladnost izrecno opozarjajo tožniki v odgovoru na pritožbo in poudarjajo tudi, da je podana skladnost z izvedenskim mnenjem grafologinje, kot to zaključuje tudi sodišče prve stopnje (zadnji štirje stavki v tč. 19. obrazložitve).

13Sodišče prve stopnje je kot dokaz uporabilo tudi oporoko (A6). Napisana je z velikimi tiskanimi črkami, uporabljenih je relativno malo besed, združenih v eno samo poved, s preprosto in jasno vsebino – vse premoženje naj deduje vnukinja E. E. Črke so okorne, po izpovedbi priče B. B. se je A. A. celo opravičila:“...da je napisana tako, ker se ji trese roka.“ (tč. 20. obrazložitve). Iz povzetih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je splošno znano, da se otroci v prvem razredu naučijo pisati velika in male tiskane črke; da je A. A. zaključila prvi razred zato:“...bi naj znala pisati in brati vsaj velike tiskane črke.“ ter, da je hodila v prvi razred štiri leta in napredovala v drugi razred (ki ga ni zaključila) je sodišče prve stopnje samo zelo omajalo lasten zaključek, da A. A. te oporoke ni napisala. Nekdo, ki se štiri leta zapored uči pisati velike in male tiskane črke je sposoben zapisati preprosto oporočno vsebino, kot je ta, ki je zapisana v oporoki. Zato pisanje takšne oporoke res ni primerljivo s pisanjem „drugih stvari“ ali natančneje trditev C. C.:“Če bi to znala tak pisat, bi lahko tudi druge stvari sama pisala“ je povsem posplošena, saj temelji na primerjavi konkretne oporoke, napisane na opisan način, z neopredeljenimi „drugimi stvarmi“³. Priča C. C. o oporoki ni vedela ničesar, njena izpovedba o siceršnjih sposobnostih A. A. glede branja in pisanja zato ne more biti odločilno dejstvo za ugoditev tožbenemu zahtevku.

14Navedena dejstva, ki izhajajo iz listinske dokumentacije (o šolanju pokojne in oporoka ter notarski zapisnik) ter predvsem izpovedba priče B. B, ki je bila v neposrednem stiku, pogovoru z A. A., so prepričala sodišče druge stopnje, da je A. A. lastnoročno napisala in podpisala (kar ni sporno) oporoko. Gre za notarko, torej pravno strokovnjakinjo, ki tudi nima nobenih povezav oziroma razmerij s strankami tega postopka in pokojno, zato njena izpovedba ni pristranska. Izrecno je tudi izpovedala, da bi v primeru, če bi A. A. izjavila, da oporoke ni sama zapisala, slednji pojasnila, da potem ne gre za lastnoročno oporoko temveč morajo biti pri podpisu navzoči dve priči (tretji odst. na l. št. 107).

15Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi tožencev tudi v delu, v katerem opozarjata na zmotno razlago sodišča prve stopnje glede dokaznega bremena, ki jima očita:“...in ko toženca v spis nista predložila nobenega primerjalnega zapisa...“(citirano iz tč. 20. obrazložitve). Sodišče prve stopnje v ničemer ne obrazloži, kdaj in zakaj je takšno dokazno breme prešlo iz tožnikov na toženca, slednja pa utemeljeno opozarjata tudi na to, da:“...ne živita v nepremičnini oporočiteljice, kot tožniki v isti zgradbi in prostim dostopom do stanovanja (s katerim upravljajo)“. Dokazno breme se v postopku lahko premešča, a v osnovi so tožniki tisti, ki so morali zatrjevati in dokazovati odločilna dejstva. Iz citirane trditve tožencev pa izhaja tudi, da so tožniki imeli lažji dostop do dokaza (prost dostop do stanovanja zapustnice, v katerem bi se lahko nahajale morebitne listine, ki jih je napisala), kar je prav tako eno izmed pravil o dokaznem bremenu⁴.

16Deli dokazne ocene sodišča prve stopnje temeljijo tudi na indičnem sklepanju (dokazno pomembna dejstva) in sicer glede ugotovitve izvedenke grafologinje o podpisu A. A., sklepanje sodišča pa je takšno:“... da če je pokojna imela tako velike težave s podpisom, pa se je v svojem življenju kar precejkrat podpisala, je zelo malo verjetno, da bi zmogla sama napisati oporoko.“ (citirano iz tč. 19. obrazložitve). Na to okoliščino se sklicujejo tožniki v odgovoru na pritožbo in sicer jo povezujejo kot „skladno z listinsko dokumentacijo o šolanju pokojne“. Da skladnost med temi listinami in oporoko obstaja, vendar z diametralno nasprotnim sklepanjem, je sodišče druge stopnje že pojasnilo. Takšen logičen zaključek, ki izhaja iz resničnih premis (A. A. se je v štirih letih šolanja naučila pisati velike in male tiskane črke – oporoka je napisana z velikimi tiskanimi črtami = A. A. je oporoko lahko lastnoročno napisala) in njegova primerjava s tem, da se je A. A. znala podpisovati s pisanimi črkami in je to v življenju storila „kar precejkrat“ še bolj potrjuje razlago sodišča druge stopnje – če se namreč A. A. v času šolanja ni naučila pisati s pisanimi črkami, se pa je v življenju „kar precejkrat“ tako podpisala, je to interpretacijski argument sklepanja od večjega na manjše – ker se je A. A. znala podpisati s pisanimi črkami (večja kakovost) je toliko bolj verjetno, da je znala pisati tudi s tiskanimi črkami (manjša kakovost). Vendar, kot je že zapisano, gre v tem delu za spoznavno kakovost (dokazni standard), ki je nekoliko nižja, saj se nanaša na dejstva, ki ne sodijo med prvovrstna temveč pomožne narave.

17V kolikor tožniki in toženca opozarjajo oziroma omenjajo še dokaze, ki se nanašajo na izpovedbe drugih prič, njihove navedbe ne izpolnjujejo že omenjene procesne predpostavke ustreznega načina uveljavljanja pritožbenih razlogov, na katere sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti. Tožniki sicer konkretizirajo trditve o tem, kdo je peljal pokojno k notarki, a je to dejstvo popolnoma nepomembno in se ne sodišču prve in tudi ne sodišču druge stopnje do njega ni potrebno opredeljevati (prvi odst. 360. člena ZPP).

18Sodišče druge stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je odpravilo v pritožbi tožencev uveljavljane kršitve, delno spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer je moralo tudi samo upoštevati metodološke napotke iz 8. člena ZPP⁵. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, katerim posamičnim dokazom (analitičen pristop) je pripisalo večjo spoznavno (dokazno) vrednost, jih medsebojno primerjalo (sintetičen pristop) in navedlo razloge (jih s tem naredilo preverljive), ki so prepričljivejši od razlogov sodišča prve stopnje.

19Vzporedno s tem postopkom ugotavljanja dejanskega stanja, pa je tekel tudi postopek, v katerem sodišče išče in pomensko določa zakonski dejanski stan s pravno posledico – uporaba materialnega prava. Oba postopka sta medsebojno povezana, a se zanju uporabljajo različne metode (orodja).

Zapis oporoke pomeni, da je zapustnica realizirala ustavno pravico do dedovanja (33. člen Ustave RS), ki je podrobneje urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Eno izmed upravičenj, ki izhaja iz te pravice je tudi svoboda oporočnega razpolaganja, ki za zapustnico pomeni pravico, da sama odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti, kar pomeni, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem (8. člen ZD). Sodišča morajo zakone razlagati v skladu z Ustavo RS (125. člen), zato je potrebno zapisana načela upoštevati pri razlagi zakonskih določb, ki pomenijo poseg vanje. Res je, da je oblika oporoke kot predpostavka njene veljavnosti določena strogo, ad valorem, torej kot pogoj za njeno veljavnost⁶, a takšna pravila še toliko bolj zavezujejo sodišča, da odločitve, ki posegajo v navedena upravičenja, še posebej skrbno utemeljijo.

20Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je zapustnica kršila določbo prvega odst. 63. člena ZD⁷. Povzeta najpomembnejša dejstva - nedvomen podpis oporoke oporočiteljice; izrecna izjava oporočiteljice notarki, da je to njena oporoka; preprost tekst oporoke, napisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami, ki ga je sposobna napisati oseba, ki je hodila štiri leta v prvi razred osnovne šole, so prepričali sodišče druge stopnje, da je zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v obliki ugodilne sodbe in razveljavitvi oporoke, napačen.

Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. I. izreka – prva alineja 358. člena v zvezi s prvim odst. 351. člena ZPP).

21opisana sprememba odločitve sodišča prve stopnje pa ne pomeni, da je postopek pred sodiščem prve stopnje zaključen. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da tožniki svoj tožbeni zahtevek po razveljavitvi oporoke utemeljujejo tudi z ločenim, samostojnim dejanskim stanjem in sicer zatrjevanjem, da oporočiteljica ni mogla napisati oporoke zaradi slabovidnosti (tč. 22. obrazložitve). Gre za eventualni tožbeni zahtevek, za te trditve so tožniki že k tožbi priložili listinske dokaze (zdravstvena dokumentacija), pa tudi predlagali izvedenca „medicinske in oftamološke stroke, ki naj podata mnenje o zmožnosti vida pri pokojni“. Ker o tem tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločalo, je sodišče druge stopnje v tč. II. izreka v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

22Zaradi nadaljnjega sojenja je tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo (tretji odst. 165. člena ZPP).

¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-148/17 z dne 12. 4. 2018, tč. 40.
² Za odločitev v tej zadevi ni bistveno, a po mnenju sodišča druge stopnje je pomen oz. razlaga te predpostavke takšna, da sodišče druge stopnje ni vezano na privolitev strank ali natančneje, soglasje strank ni procesna predpostavka temveč jim mora sodišče dati možnost, da se o tem izjavijo.
³ Toženca v pritožbi trdita, da pri pisanjih, o katerih je izpovedovala priča C. C. (da je za zapustnico izpisovala položnice, izpolnila vlogo za socialno pomoč, pisala pritožbe glede postrežnine) gre za takšna, ki jih tudi mlajši ljudje niso vešči, ne zmorejo, kaj šele starejši, pa jih zato ni mogoče enostavno označiti za nepismene.
⁴ Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 346,347.
⁵ Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpno, poglobljeno in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitičen pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetičen pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev ipd). Sodniku ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in preverljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč obče (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba.
⁶ Podrobneje v K. Zupančič/V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Ljubljana 2009, str. 113,114.
⁷ „Oporoka je veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal.“.