63. člen ZD

Trditveno in dokazno breme za ugovor neveljavnosti oporoke je na dediču, ki se na neveljavnost oporoke sklicuje in ne stvar zapuščinskega sodišča, da jih z zaslišanjem prič išče in ugotavlja samo.

Oporoka je sestavljena v zakonsko predpisani obliki, testirala pa je zapustnica, katere oporočna sposobnost se domneva. Pritožnikoma domneve oporočne sposobnosti ni uspelo izpodbiti. Posledično je sodišče njuno pravico utemeljeno ocenilo za manj verjetno.

Spor o veljavnosti oporoke se tiče vseh dedičev, zato morajo v pravdi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, sodelovati vsi. Enako velja za pravdo za ugotovitev neobstoja zakonite dedne pravice - v njej morajo sodelovati vsi zakoniti dedič. Če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše (prvi odstavek 101. člena ZD). Zapustnik je v oporokah, ki so nastale v različnih časovnih obdobjih, na različen način razpolagal z (istim) nepremičnim premoženjem, zato je glede na citirano zakonsko določilo treba ugotoviti, ali je oporoka brez datuma kasnejša in preklicuje oporoko z dne 5. 11. 2012 (v zvezi z oporoko z dne 13. 1. 2005).

Predlog se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Res je izvedenec v pisnem mnenju zapisal, da glede podpisa pokojnika na oporoki ni mogoče podati objektivne presoje, ampak ga je mogoče oceniti samo z non liquet ali nedoločeno, a pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje zaključke o dejstvu, ali je podpis pod tekstom oporoke zapustnikov, ugotavljalo tudi z analizo drugih izvedenih dokazov in celotnega postopka. Edina pripomba, ki jo je imela tožnica na mnenje izvedenca, je bila, naj pojasni, ali je močan torni pritisk vedno prisoten znak pri ponarejenem podpisu. Na to vprašanje je izvedenec odgovoril, ko je bil zaslišan na naroku, in je imela tožnica možnost zastavljati mu še dodatna vprašanja glede mnenja. Nobene druge nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju tožnica ni uveljavljala in je poskus izpodbijanja mnenja izvedenca iz drugih razlogov skladno s 337. členom ZPP nedopustna pritožbena novota. Psihofizično stanje A. A. je bilo tako, da je bil sposoben napisati oporoko, kar pa ne pomeni, da njegovo zdravstveno stanje ni vplivalo na oblikovanje rokopisa. Razumen je tudi zaključek sodišča o verjetnosti oporočiteljevega prikrivanja slabega počutja prisotnim. Zakonskega določila, ki bi določal vrstni r

Priznanje pravne veljavnosti oporoke je enostranska izjava dediča, da priznava obstoj dejstev, zaradi katerih je oporoka veljavna (59., 62., 63. člen ZD). Priznanje (in preklic tega priznanja) pravne veljavnosti oporoke, je treba obravnavati enako kot sodno priznanje dejstev. Dedič, ki zve za dejstva, ki kažejo, da oporoka ne bi bila veljavna, lahko za to enostransko izjavo prekliče, vse do konca zapuščinskega postopka oziroma najkasneje v pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZD je lastnoročna oporoka veljavna, če jo je oporočitelj napisal in podpisal. Zakonska zahteva po lastnoročnem podpisu ni namenjena le identifikaciji oporočitelja, ampak tudi potrditvi zapisane vsebine oziroma potrditvi, da gre za dokončno izdelano oporoko. Podpis na koncu oporoke omogoča zanesljiv zaključek, da oporočitelj potrjuje zapisano vsebino, ki je (vsaj glede te oporoke) dokončna, saj podpis na koncu listine prostorsko zaključuje listino in preprečuje kasnejše dostavke ali dopolnitve. Ni pa po mnenju pritožbenega sodišča nujno, da se oporočitelj podpiše z imenom in priimkom. Na veljavnost lastnoročne oporoke pa vpliva odsotnost podpisa. Na v spis predloženih obeh kopijah

Dokazni predlog z zaslišanjem strank je toženka pavšalno podala v odgovoru na tožbo. Ob tem ni konkretizirala, o katerih pravno relevantnih dejstvih bi sama izpovedovala.Toženka bi morala substanciran dokazni predlog podati pred sodiščem prve stopnje in ne šele v pritožbi. Že neobrazloženost dokaznega predloga je dovoljen razlog za njegovo zavrnitev. Golo zatrjevanje toženke, da sta sporni oporoki pristni in veljavni, ne pomeni smiselno, da je hkrati trdila, da sta primerjalni oporoki nepristni, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi. O tem bi morala postaviti konkretne in jasne trditve ter nasprotovati uporabi primerjalnega gradiva. Zaradi varstva pravice do sodnega varstva je v položajih, ko je stranka postavljena v dokazno stisko, pri meritornem odločanju dopusten nižji dokazni standard. Takšen položaj je bil v sodni praksi prepoznan v primerih, ko gre za dokazovanje negativnega dejstva z indici. Predmet presoje je bila pristnost vsebine zapisa. Ne gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno strank opozarjati, da bo neprerekana dejstva upoštevalo kot nesporna dejstva (pristnost primerjalnih oporok). Prav tako ne, da sta za odločitev v zad

Presoja veljavnosti oporoke je v primeru, da o tem med dediči obstaja spor, pridržana pravdnemu sodišču. Skladno z določbo 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti na pravdo ali na upravni postopek stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD), če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Ta možnost je bila pritožnici tudi dana, saj je bila v zvezi z veljavnostjo predmetne oporoke kar dvakrat napotena na pravdo. Vendar ni bila uspešna. Sodišče je utemeljeno upoštevalo obe oporoki, saj med seboj nista izključujoči. V skladu z določbo 101. člena ZD ostanejo v veljavi določila prejšnje oporoke, ki niso v nasprotju z določili nove oporoke.

Zapis oporoke pomeni, da je zapustnica realizirala ustavno pravico do dedovanja (33. člen ustave RS), ki je podrobneje urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Eno izmed upravičenj, ki izhaja iz te pravice je tudi svoboda oporočnega razpolaganja, ki za zapustnico pomeni pravico, da sama odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti, kar pomeni, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem (8. člen ZD). Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je zapustnica kršila določbo prvega odst. 63. člena ZD. Povzeta najpomembnejša dejstva - nedvomen podpis oporoke oporočiteljice; izrecna izjava oporočiteljice notarki, da je to njena oporoka; preprost tekst oporoke, napisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami, ki ga je sposobna napisati oseba, ki je hodila štiri leta v prvi razred osnovne šole, so prepričali sodišče druge stopnje, da je zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v obliki ugodilne sodbe in razveljavitvi oporoke, napačen.

Oporoka je enostranska, preklicna in strogo oblična izjava volje zapustnika, s katero ta razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Zapustnik mora v trenutku izjave hoteti narediti oporoko. Ni odločilno, ali je izjava naslovljena kot oporoka in ali je v njej postavljen dedič, odločilna je vsebina izjavljene volje, ki mora biti takšna, da ustreza vsebini oporoke (vsebini oporočnega razpolaganja s premoženjem). Za razpolaganje s premoženjem gre v vseh primerih, ko nameni oporočitelj za primer smrti svojemu premoženju drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu. Na to, da je zapustnica razpolagala s svojim premoženjem za primer smrti v korist A. A., kaže zapis o določitvi volil.

Iz podatkov v sodnem spisu še izhaja, da sta tožnika šele v svoji zaključni besedi (ko je bil njun dokazni predlog za zaslišanje strank že zavrnjen), trdila, da bi izvedba dokaza z zaslišanjem strank bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, da tožeča stranka pozna pisavo pokojnega očeta, da je že na prvi vpogled kopije sporne oporoke takoj ugotovila, da nobena pisava ne ustreza pisavi pokojnega očeta, niti njegov podpis, da bi pravdni stranki povedali, da niti uporabljene besede niti oče ne bi nikoli napisal tako obsežnega teksta, kot je napisan na sporni oporoki. Po presoji pritožbenega sodišča sta tožnika trditve o značilnostih pisanja in pisave pokojnika ter konkretne navedbe, da bi o teh lahko izpovedala in bi s svojim zaslišanjem bistveno pripomogla k razjasnitvi zadeve, podala prepozno.

Zahtevki dednopravne narave se prvenstveno uveljavljajo v zapuščinskem postopku. Kdor trdi, da je oporočni dedič, mora že v zapuščinskem postopku podati trditve, na osnovi katerih je ugotovljivo, v kateri od z zakonom predvidenih vrst oporok je zapustnik izrazil svojo poslednjo voljo. Le če v zapuščinskem postopku poda tudi te trditve, se oporočnega dediča lahko napoti, da zatrjevano dokaže v pravdnem postopku.

ZD nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni ne nastanek oporoke. Če pravni posel ne nastane, ni predmeta izpodbijanja. Mogoče je vložiti tožbo za ugotovitev nepristnosti take oporoke, ustrezna oblika varstva je tudi ničnostni zahtevek.

Tista stranka, ki trdi, da so v listini, ki izpolnjuje vse pogoje za veljavnost oporoke v eni izmed zakonskih oblik, obličnostne ali druge napake, mora to trditi in dokazati. Ker se na oporoki nahaja podpis zapustnika, mora pritožnica pristnost tega podpisa izpodbiti v pravdi.

Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da je zapustnica izjavo (oporoko) z dne 7. 6. 2013 napravila na podlagi ponarejene osebne izkaznice ter prerekal pristnost njenega podpisa na oporoki. Ostali dediči so takšnim trditvam nasprotovali. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost oporoke. Ker zapuščinsko sodišče ne sme samo presojati spornih dejstev, od katerih je odvisna veljavnost oporoke in s tem pravica do dediščine, je ravnalo prav, ko je zapuščinsko obravnavo prekinilo in stranke napotilo na pravdo. Interes za dokazovanje dejstev v zvezi z neveljavnostjo oporoke ima tisti dedič, ki oporoke ne priznava.

Lastnoročna oporoka je veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal. Ker se zapis imena in priimka oporočitelja nahaja nad nazivom listine in besedilom, je logično, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem, kje na listini se mora nahajati podpis oporočitelja. Pri lastnoročni oporoki se mora podpis oporočitelja nahajati na koncu listine. Zakonska zahteva po lastnoročnem podpisu ni namenjena le identifikaciji oporočitelja, ampak tudi potrditvi zapisane vsebine oziroma potrditvi, da gre za dokončno izdelano oporoko. Ravno podpis na koncu oporoke omogoča zanesljiv zaključek, da oporočitelj potrjuje zapisano vsebino, ki je (vsaj glede te oporoke) dokončna, saj podpis na koncu listine prostorsko zaključuje listino in preprečuje kasnejše dostavke ali dopolnitve. Vse navedeno narekuje tudi restriktiven pristop k presoji zahtevane obličnosti (lastnoročne) oporoke. Zapis imena in priimka oporočitelja z malimi tiskanimi črtami ne more nadomestiti podpisa.

Testirala je zapustnica, katere oporočna sposobnost se domneva, oporoka pa je sestavljena v obliki, ki jo za pravno veljavnost oporoke predpisuje zakon. V takšni situaciji je sodišče utemeljeno ocenilo za manj verjetno pravico pritožnika.

Za veljavnost oporoke morajo biti kumulativno podani znaki oporočne sposobnosti, in sicer mora oporočitelj biti pri zavesti, mora prepoznati osebe, katerim kaj zapušča, mora vedeti, kaj zapušča z oporoko, ter se mora zavedati, da sestavlja oporoko.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sporna oporoka z dne 6. 10. 1998 (po videzu) izpolnjuje vse pogoje, ki jih za veljavnost lastnoročne oporoke v 63. členu predvideva ZD. Z ozirom na to je trditve (pravico) J. P. in T. P., ki navajata, da je oporoka ponarejena, oziroma izpostavljata druge razloge za njeno neveljavnost, utemeljeno štelo za manj verjetne in ju v skladu z 213. členom ZD napotilo na pravdo.