VSC Sodba PRp 6/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno s pozivom prekrškovnega organa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo zagovornikovi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS) št. ...z dne 7. 3. 2020 in slednjega spremenilo tako, da je storilcu za prekršek po 8. točki četrtega odstavka 50. člena Zakona o cestninjenju (ZCestn) globo omililo na 200,00 EUR, za prekršek po drugem odstavku 50. b člena ZCestn pa izreklo opomin v skladu z 21. členom Zakona o prekrških (ZP-1), storilca pa je oprostilo plačila sodne takse na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1.

2Zoper sodbo se pritožuje zagovornik zaradi bistvenih kršitev pravil postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kršitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave, 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli ter odločitve o kazni (1. do 4. točka 154. člena ZP-1) in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

3Pritožba ni utemeljena.

4S plačilnim nalogom, ki ga storilec izpodbija z zahtevo za sodno varstvo v predmetnem postopku, je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 8. točki četrtega odstavka 50. člena ZCestn, ki ga je storil s tem, da je vozil skupino vozil s priklopnikom in vlečnim vozilom na cestninski cesti A1 in pri tem prevozil točko cestninjenja z OBU napravo registrirano na vozilo, ki ga je vozil, vendar pri tem ni imel nastavljenega ustreznega cestninskega razreda glede na število osi vozila, ki ga je vozil. Prijavljen je imel prvi, namesto drugi cestninski razred, ki bi ga moral imeti prijavljenega, ker je vozilo imelo več kot tri osi. Prekršek po drugem odstavku 50.b člena ZCestn, za katerega mu je bila s plačilnim nalogom določena globa 160,00 EUR, pa je storil s tem, ko na pisni poziv prekrškovnega organa, ki mu je bil vročen 22. 1. 2020, prekrškovnemu organu ni posredoval zahtevane dokumentacije – tahografa za celotno vožnjo na dan 4. 1. 2020, s čimer je kršil 12. alinejo drugega odstavka 41. člena ZCestn, ki ga stori posameznik, ki ne upošteva odredbe pooblaščene uradne osebe po izročitvi računov ali potrdila o plačilu cestnine oziroma drugih listin na vpogled.

5V zahtevi za sodno varstvo je zagovornik kot bistveno zatrjeval, da bi moralo sodišče postopek o prekršku ustaviti po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v opisu dejanja ni vseh zakonskih znakov prekrška, sodišče pa nima kasatoričnih pristojnosti; da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga, ker v obravnavanem primeru ni šlo za osebno zaznavo; da bi opis dejanskega stanja plačilnega naloga moral vsebovati tako subjektivne kot objektivne znake prekrška; da je podana kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena ZP-1, ker plačilni nalog ne vsebuje subjektivnih znakov prekrška (razlogov o krivdi) in tako nima vseh predpisanih sestavin ter da je prekrškovni organ z izpodbijanim plačilnim nalogom uvedel objektivno odgovornost, saj se sploh ni ukvarjal s storilčevo subjektivno odgovornostjo.

6V zvezi s trditvami, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga in da bi moral prekrškovni organ odločiti z odločbo, je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da gre za prekršek, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, zaradi česar so izpolnjeni vsi pogoji iz 57. člena ZP-1 za izdajo plačilnega naloga, medtem ko je v zvezi s trditvami, da plačilni nalog ne vsebuje vseh predpisanih sestavin, ki bi jih moral vsebovati, prepričljivo pojasnilo, da plačilni nalog vsebuje vse zahtevane podatke iz tretjega odstavka 57. člena ZP-1 in tudi kratek opis dejanskega stanja, zaradi česar storilcu niso bile kršene pravice do obrambe oziroma da mu je bila dana ustrezna možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška v zahtevi za sodno varstvo.

7Glede na trditve v zahtevi za sodno varstvo je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo storilca ter prebralo listine v spisu, zlasti pa plačilni nalog in priloženo dokazno gradivo s fotografijami, ter ugotovilo, da je storilec vozil skupino vozil, ki sta jo sestavljala vlečno vozilo in priklopnik, katerih največja dovoljena masa je presegala 3.500 kg in je 4. 1. 2020 ob 15.53 uri na cestninski cesti A1, kjer se plačuje cestnina, prevozil točke cestninjenja z OBU napravo z neustreznim cestninskim razredom glede na število osi vozila, ki ga je vozil, in da je s tem uresničil vse objektivne zakonske znake tega prekrška. Ob prvem zaslišanju je namreč storilec povedal, da se zavedal, da bi moral pred vožnjo pregledati, če so na OBU napravi nastavljene dve ali štiri osi, da tega ni naredil in da je bil nekoliko malomaren, ko pred vožnjo ni opravil kontrole glede nastavljenega števila osi, pri čemer pa je poudaril, da je razlika glede osi v tem, da se za dve osi plačuje cenejša cestnina kot za tri ali več. Tudi na drugem zaslišanju (po razveljavitvi prvotne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje sprejelo vsebinsko identično odločitev) je pojasnil, da je vozilo, ki ga je vozil imelo pet osi in bi moral imeti OBU napravo nastavljeno na številko 3, bila pa je „obrnjena“ na številko 2, na vprašanje, kdo je nastavil na številko 2 pa je odgovoril, da verjetno sin, ki je bil sovoznik in ga je poslal naložiti dobroimetje na OBU napravo, ali pa delavec na bencinski črpalki, ki je naložil dobroimetje, sam pa naprave ni kontroliral. Poudaril je tudi, da drži, da pred vožnjo ni pregledal, če so dve ali tri osi in da aparat sam ne zazna, koliko osi ima vozilo, ker število osi uravnava voznik ročno, česar ni naredil, vendar tega nikakor ni naredil namenoma.

8Glede na tak zagovor je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugotovilo, da je storilec za storjeni prekršek tudi odgovoren, saj kot poudarja sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, storilec sam priznava, da pred vožnjo ni pregledal, če sta dve ali tri osi oz. ali je nameščen ustrezen cestninski razred, kar je dolžan nastaviti voznik ročno in da drži, da se je tako že sam zavedal, da je ravnal malomarno. Zavedal se je, da bo vozil po avtocesti, kjer je obvezno plačilo cestnine, pa kljub temu ni bil dovolj pazljiv, da pred vožnjo nastavi pravilni cestninski razred, pri čemer pa na storilčevo odgovornost ne vpliva niti nova oblika zagovora, da je na napačni cestninski razred na napravi namestil sin ali prodajalec, saj je bila odgovornost za kontrolo OBU naprave na njem kot vozniku. Tako je sodišče utemeljeno zaključilo, da je storilec prekršek po 8. točki četrtega odstavka 50. člena ZCestn storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti, ker ni ravnal s potrebno pazljivostjo, kar je tudi sam priznal.

9V zvezi s prekrškom po drugem odstavku 50.b člena ZCestn je sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu je pisni poziv za izročitev dokumentacije (tahografa za celotno vožnjo za dan 4. 1. 2020) bil vročen 22. 1. 2020, da bi moral zahtevano dokumentacijo predložiti v roku 15 dni, da je ta rok iztekel 7. 2. 2020 in da kršitelj uradni osebi do tega dne ni posredoval zahtevane dokumentacije, s čimer je kršil 12. alinejo drugega odstavka 41. člena ZCestn. Pri tem mu je utemeljeno očitalo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je ta prekršek storil z direktnim naklepom, saj je vedel, da mora ravnati po odredbi uradne osebe, pa tako ni hotel ravnati in zahtevane dokumentacije ni hotel izročiti, čeprav je bil v dopisu, ki mu je bil vročen 22. 1. 2020 opozorjen, da bo s tem storil prekršek po drugem odstavku 50.b člena ZCestn.

10Glede na povzete razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke o izpolnjenosti subjektivnih znakov storilcu očitanih prekrškov oziroma o njegovi odgovornosti za storjena prekrška, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje storilcu pavšalno očita direktni naklep in zavestno malomarnost. Zagovornik meni, da bi se sodišče moralo vprašati tudi o izpolnjenosti biti inkriminacije, motivu in namenu ter pojasnjuje, da je biti inkriminacije skupek zakonskih znakov vsebovanih v določenem zakonskem opisu prekrška, ki razodeva tipično vsebino (nepravo) tega prekrška in ga je sistemsko mogoče umestiti med ravnanje in protipravnost. Nadalje navaja, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali storilčeva usmeritvena funkcija upravlja s kavzalnim vzročnim tokom k motivacijskemu cilju, pridobitvi premoženjske koristi ali obogatitvenemu namenu, in meni, da so v izpodbijani sodbi na razmeroma skromno empirično zaledje navezana številna vrednotenja, zaradi česar obstaja povečana nevarnost neupravičenega prepisa odgovornosti. V zvezi s tem je potrebno uvodoma poudariti, da je v skladu z definicijo iz 6. člena ZP-1 prekršek dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Za razliko od kaznivih dejanj pri prekrških prepovedana posledica nastopi že s samo kršitvijo zakona in ni potrebno, da bi ta kršitev zakona imela tudi navzven vidne posledice v obliki poškodovanja zavarovanih pravnih dobrin oziroma njihovega ogrožanja. Zato se subjektivni odnos storilca do prekrška oziroma njegova odgovornost za storjeni prekršek ugotavlja v razmerju do zavedanja o prepovedanosti dejanja oz. o tem, da s svojim ravnanjem krši zapovedno normo, in zavestnemu in voljnemu ravnanju v nasprotju s takim zavedanjem.

11Res je sicer, da sodobno prekrškovno pravo temelji na konceptu krivdne odgovornosti in da morata biti objektivna in subjektivna kršitev dolžnostnega ravnanja podani kumulativno, ker bi drugačna rešitev pomenila zanikanje krivdnega načela in uvedbo objektivne odgovornosti. Prav tako ni mogoče zanikati, da tudi slovenska doktrina razvija dogmatiko kršitve dolžnostnega ravnanja, pri čemer razlikuje med objektivno kršitvijo in subjektivno kršitvijo dolžnostnega ravnanja, ki se nanaša na vprašanje, ali bi konkretni storilec v danih okoliščinah in glede na svoje osebne lastnosti zmogel izpolniti dolžnosti, ki mu jih nalaga pravni red, obe pa obravnava v okviru krivde. Pritrditi je mogoče tudi navedbam, da mora sodišče obliko krivdne odgovornosti ugotoviti in dokazati ter da ne sme o njej zgolj špekulirati ter da mora ugotoviti obstoj obeh elementov odgovornosti tj. zavestnega in voljnega. Vendar je vse to sodišče prve stopnje v nasprotju z drugačnim stališčem pritožbe tudi dejansko storilo. Sodišče prve stopnje je namreč v konkretnem primeru subjektivne zakonske znake prekrška ugotovilo na podlagi navedb v obdolženčevem zagovoru, ki je v prekrškovnem pravu pomembno dokazno in spoznavno sredstvo. Ker iz obdolženčevega zagovora jasno izhaja, da se je zavedal svoje obveznosti, ki jo ima kot poklicni voznik tovornega vozila, da na OBU napravi nastavi pravilno število osi tovornega vozila oziroma ustrezno nastavi cestninski razred ter da se je zavedal tudi tega, da s tem krši zapovedno normo, o vsebini in predmetu zavesti o kršitvi zapovedne norme ni nobenega dvoma. Povsem utemeljeno je tudi mogoče trditi, da je pri tem šlo za aktualno in ne zgolj potencialno zavest o ravnanju v nasprotju z zapovedno normo, sodišče pa je verjelo storilcu, da svoje obveznosti, katere se je sicer zavedal, ni opustil namenoma, temveč iz malomarnosti, medtem ko je v zvezi s kršitvijo obveznosti predložitve zahtevane dokumentacije pooblaščeni uradni osebi prekrškovnega organa pravilno ugotovilo, da dokumentacije očitno namenoma ni predložil, čeprav je bil v pozivu za predložitev dokumentacije opozorjen, da bo s tem storil prekršek. Odnosa pravne zmote do dejanske zmote v ožjem in širšem pomenu besede na eni in do zmote o subsumpciji ter neizogibne pravne zmote na drugi strani pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, saj v spisovnem gradivu ni nobenih okoliščin, ki bi kazale na obstoj bodisi pravne bodisi dejanske zmote glede očitanih prekrškov. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo vse potrebne elemente, ki kažejo na storilčevo odgovornost za storjena prekrška in to tudi utemeljilo z zadostnimi razlogi.

12Zagovornik nadalje v pritožbi obsežno povzema oz. izpostavlja določene dele učbenika za kazensko pravo Ljuba Bavcona, Alenke Šelih in ostalih, Kazensko pravo – splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2013, stran 152, članka Primoža Bavcona z naslovom ″Subjektivni elementi protipravnosti in biti kaznivega dejanja“; ter prispevka prof. dr. Miha Šepca v knjigi Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, GV Založba, 2021, vendar te navedbe predstavljajo zgolj povzemanje teoretičnih pravnih izhodišč in podajanje zagovornikovega pravnega naziranja o vprašanjih krivde, ne vsebujejo pa ustrezne konkretizacije, saj zagovornik pri tem ne pojasni, kako naj bi se povzeta stališča oziroma pravno teoretična izhodišča morala odraziti v konkretni zadevi, zaradi česar take pritožbene navedbe pritožbenega sodišča ne prepričajo v potrebno po drugačni presoji glede odgovornosti storilca za storjena prekrška.

13Zmotno pa je pritožbeno vztrajanje zagovornika pri stališču, da bi v opisu dejanja v plačilnem nalogu moralo biti podrobno obrazloženi vsi znaki prekrška oziroma da bi prekrškovni organ v opisu dejanja moral ugotoviti tudi subjektivne znake prekrška oziroma subjektivne znake biti inkriminacije. V obravnavani zadevi je bil storilcu izdan plačilni nalog, katerega vsebino predpisuje tretji odstavek 57. člena ZP-1. Plačilni nalog kot posebna oblika odločbe o prekršku ne vsebuje izreka, v katerem je bil vsebovan opis dejanskega stanja, pač pa je lahko to sestavni del plačilnega naloga, ki pa ga ni mogoče enačiti z izrekom odločbe o prekršku. Kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov predstavlja predvsem podlago za storilca, da se lahko ta seznani, na podlagi katerih dejstev in dokazov je prekrškovni organ zaključil, da je storil očitani prekršek in da je zanj tudi odgovoren, ter sodišču za presojo pravilnosti odločitve prekrškovnega organa, ko odloča o zahtevi za sodno varstvo, s katero pa zgolj presoja, ali je zahteva za sodno varstvo utemeljena ali ne. Sodišče pri tem ne dopolnjuje nikakršnega izreka ali opisa dejanskega stanja, čeprav ima podlago v 65. členu ZP-1, da na podlagi dopolnitve dokaznega postopka dejansko stanje ugotovi tudi drugače kot prekrškovni organ. S tem, ko je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da je storilec za očitana mu prekrška tudi odgovoren, ni kršilo načela akuzatornosti, niti ni prekoračilo zahtevka podanega v obdolžilnem predlogu, niti ni poleg funkcije sojenja prevzelo funkcijo pregona in poseglo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj ni v ničemer dopolnjevalo opisa dejanskega stanja, kot ga je navedel prekrškovni organ v samem plačilnem nalogu, temveč je le ugotovilo, da je zahteva za sodno varstvo, kolikor se nanaša na dokazanost storjenih prekrškov v objektivnem in subjektivnem smislu, neutemeljena, s čimer je pritrdilo odločitvi prekrškovnega organa o odgovornosti storilca za storjena prekrška.

14Ker pa je v okviru presoje storilcu izrečeni sankcij ugotovilo, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek opomina po 21. členu ZP-1, je sodišče prve stopnje zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in storilcu omililo določeno globo za prekršek po 8. točki četrtega odstavka 50. člena ZCestn tako, da mu je namesto globe 800,00 EUR določilo globo 200,00 EUR, za prekršek po drugem odstavku 250.b člena ZCestn pa mu izreklo opomin. V presojo take odločitve pa se pritožbeno sodišče ni spuščalo, saj je pritožba vložena zgolj s strani zagovornika in se ne more spremeniti v škodo storilca.

15Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

16Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa na plačilo stroškov postopka.