VSL Sodba I Cpg 581/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1116,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe - povečanje tožbenega zahtevka (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 117.896,88 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2238,13 EUR. Odločilo je, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker je s prometnim znakom omejila uporabo mostu preko D. pri žagi pred naseljem P. (v nadaljevanju: most) na vozila do skupne mase 3,5 ton in niti ker prometnega znaka po prejemu Poročila št. 00/16-620-1 Zavoda za gradbeništvo Slovenije (Priloga A12; v nadaljevanju: Poročilo) ni odstranila. Zaključilo je tudi, da tožena stranka ni kršila dogovora, ker prometnega znaka po prejemu Poročila ni odstranila.

2Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).¹ Sodišču prve stopnje je očitala, da je kršilo določila pravdnega postopka, ker v zvezi z obstojem in vsebino dogovora o odstranitvi prometnega znaka, ki je omejeval uporabo mostu na vozila do skupne mase 3,5 ton, po prejemu Poročila, ni zaslišalo predlaganih prič. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili pravdnega postopka in ustaljeno sodno prakso Poročilo presojalo kot dokaz. Zavzela je stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo ugotovitve, ki izhajajo iz Poročila. Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odločitvi zmotno ni kot pravno odločilno upoštevalo, da sprememba prometnega režima ni bila sprejeta po predvidenem postopku. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred spremenjeni senat. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke vtoževala povračilo škode, ki naj bi ji nastala, ker je tožena stranka omejila uporabo mostu preko katerega vodi edina pot do njenega kamnoloma na vozila z največjo skupno maso 3,5 ton. Trdila je, da je tožena stranka ravnala protipravno ker je prometni znak, ki omejuje uporabo mostu, postavila samovoljno, brez strokovne podlage. Trdila je tudi, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker prometnega znaka po prejemu Poročila, iz katerega izhaja, da most na dan meritev prenese obremenitev do 40 ton, ni odstranila. Zatrjevala je kršitev dogovora med pravdnima strankama, in sicer da bo tožena stranka sporni prometni znak odstranila, po prejemu Poročila, če bo ZAG ugotovil, da most prenese obremenitev nad 3,5 ton.

6Tožeča stranka je povračilo škode vtoževala na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti (239. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ)² in na podlagi določil o odškodninski odgovornosti lokalne skupnosti (26. člen Ustave RS v zvezi s 131. členom OZ). Na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti je kot kršitev dogovora opredelila opustitev odstranitve prometnega znaka po prejemu Poročila. V okviru zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti lokalne skupnosti pa je zatrjevala, da je občina ravnala protipravno, ker je samovoljno postavila prometni znak, ki je omejeval promet na mostu na skupno maso vozil do 3,5 ton in tudi ker znaka po prejemu Poročila ni odstranila.

O očitkih povezanih z zahtevkom na podlagi odškodninske odgovornosti lokalne skupnosti

7Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti občinskega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (odškodninska odgovornost lokalnih skupnosti; 26. člena Ustave RS).³ Ker je določilo o odškodninski odgovornosti lokalnih skupnosti v Ustavi RS podnormirano je treba pri presoji obstoja odškodninske odgovornosti lokalne skupnosti uporabiti določila zakona, ki ureja obligacijska razmerja.⁴ OZ za nastanek odškodninske odgovornosti lokalne skupnosti v 131. členu poleg protipravnosti ravnanja terja še nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo.⁵ Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti lokalne skupnosti morajo biti vse navedene predpostavke izpolnjene kumulativno. To pomeni, da če ena predpostavka ni izpolnjena, odškodninska odgovornost lokalne skupnosti ni podana. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih treh navedenih predpostavk je na tožeči stranki, obstoj krivde pa se domneva.⁶ Pomembno je še, da se zahteva kvalificirana protipravnost. O kvalificirani protipravnosti ravnanja občine in nosilcev oblasti govorimo v primeru napak, ki so povsem zunaj okvirja pravno še dopustnega ravnanja in mejijo na arbitrarnost.⁷

8Tožeča stranka je trdila, da je protipravno ravnanje tožene stranke v tem, da je samovoljno, ad hoc in iz previdnosti postavila prometni znak, ki je omejeval uporabo mostu na vozila s skupno maso do 3,5 ton ter da navedenega prometnega znaka po prejemu Poročila, iz katerega po njenem mnenju izhaja, da most prenese obtežbo do 40 ton, ni odstranila. Kakšnih drugih protipravnih ravnanj tožene stranke ni (konkretno, pravočasno) zatrjevala.

9Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so občinski organi skladno z določili 95. in 100. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1)⁸ in 29. ter 30. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Moravče⁹ pristojni za odločanje o prometni ureditvi¹⁰ na občinskih cestah ter da so dolžni zagotoviti varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

10Tožena stranka je skladno z veljavnimi predpisi odgovorna za zagotavljanje varnega prometa po cestah, ki jih upravlja (prvi odstavek 100. člena ZCes-1). Zato mora v primeru nastanka vidnih poškodb na cestni infrastrukturi ustrezno ukrepati, da se prepreči nastanek škode za življenje in zdravje ljudi ter tudi za premoženje. Logično je, da župan, predstavniki občinske uprave kot tudi upravljavci cest niso strokovnjaki, ki bi lahko strokovno presodili kakšno obremenitev zdrži poškodovani most. Življenjsko je tudi, da strokovno utemeljenega mnenja ni mogoče pridobiti nemudoma po nastanku poškodb, ki so posledica neurja. Toliko bolj to velja v primeru naravnih nesreč, ki povzročijo škodo na večjem področju. Navkljub navedenemu pa morajo v primeru, da se na mostu po izrednem dogodku pokažejo nevarne poškodbe v okviru svojih splošnih življenjskih izkušenj ustrezno ukrepati (omejiti promet ali zapreti cesto vsaj do pridobitve mnenja strokovnjaka), da se prepreči nastanek morebitne grozeče škode. Zato postavitve prometnega znaka, ki je omejeval obtežbo na mostu na vozila s skupno maso do 3,5 ton, ob vidno delno podrtem oporniku mostu in drugih vidnih poškodbah mostu po izrednem dogodku (neurju), ni mogoče opredeliti kot protipravno ravnanje.

11Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno niti, ko po prejemu Poročila ni odstranila spornega prometnega znaka. Ne drži namreč stališče tožeče stranke, da iz Poročila izhaja, da stanje mostu dovoljuje takojšnjo nepogojno prometno obtežbo z vozili do 40 ton. To iz Poročila ZAG ne izhaja. Poročilo in njegove izsledke je namreč treba brati kot celoto, saj je le tako mogoče pravilno interpretirati njegove zaključke. Opiranje na posamezne zaključke izven konteksta celotnega poročila ni pravilno.

12Iz Poročila izhaja, da je most v zelo slabem stanju¹¹ in da lahko že manjše spremembe povzročijo njegovo porušitev. S krepkimi črkami je na strani 12 Poročila v okvirju navedeno: „Stanje mostu je slabo, nujno je potrebno sanirati opornik na levem bregu, saj lahko pri naslednjih večjih vodah pride do dodatne erozije in nadaljnjih kritičnih poškodb opornika, ki lahko sprožijo porušitev mostu (zvrnitev prekladne konstrukcije).“ Nadalje iz Poročila izhaja, da most na dan izvedbe meritev¹² sicer prenese obtežitev do 40 ton, vendar pa to, kot je večkrat poudarjeno v Poročilu, velja le do pojava oziroma nastanka prvih okoliščin, ki bi lahko povečale obseg erozije (npr. do prve visoke vode, glej str. 6 v zvezi s stranjo 27 in 28 Poročila). To pomeni, da Poročilo po nastanku prvih okoliščin, ki bi lahko povečale obseg erozije, ni več ažurno - uporabno, saj bi bilo treba za ugotovitev dopustne obtežbe mosta po nastanku takšnih okoliščin ponovno opraviti analize.

13Iz zaključka Poročila izhaja tudi, da je nujna takojšnja sanacija mostu ter da omejitev prometne obtežbe za vozila do 40 ton skupne mase, v primeru, da se ne pristopi k takojšnji sanaciji ne bi bila potrebna le, če izvedena dodatna predlagana monitoringa¹³ ne bi pokazala odstopanj od ugotovljenega stanja.¹⁴ Navedenega zaključka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati drugače, kot da se lahko dopusti promet čez most za vozila do 40 ton skupne mase šele, če se izvede sanacija ali če dodatna monitoringa ne pokažeta odstopanj od stanja ugotovljenega v Poročilu. Da bi bila navedena dodatna pogoja izpolnjena, tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila.

14Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da bi bila odstranitev znaka brez izvedbe dodatnih ukrepov (takojšnja sanacija ali pridobitve ugodnih rezultatov dodatnih moritoringov) skladna s pravili stroke in veljavnimi predpisi, ki toženo stranko vežejo pri upravljanju občinskih cest (zagotavljanje varnosti cestne infrastrukture). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da opustitev odstranitve spornega prometnega znaka po prejemu Poročila ne predstavlja protipravnega ravnanja, pravilna.

15Tožeča stranka je trditve, da so občinski organi ravnali protipravno, ker ni bil pravilno izpeljan postopek v zvezi s sprejemom odločitve o postavitvi spornega prometnega znaka, podala šele po zaključku glavne obravnave, v četrti pripravljalni vlogi z 13. 5. 2021 (list. št. 60 do 62). Ob tem ni pojasnila zakaj navedenih trditev brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno. Ker je bila glavna obravnava ob prejemu navedenih trditev že zaključena, je logično, da bi vročanje vloge s temi trditvami v odgovor toženi stranki povzročilo podaljšanje postopka. Zato teh trditev sodišče prve stopnje, kot je pravilno opozorila tožena stranka v odgovoru na pritožbo, skladno z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP¹⁵ v zvezi s tretjim odstavkom istega člena¹⁶ ne bi smelo upoštevati, saj so prepozne. Ker sodišče prve stopnje trditev o nepravilni izvedbi postopka za postavitev spornega prometnega znaka, pri odločitvi ne bi smelo upoštevati, tožeča stranka že iz tega razloga ne more uspeti z obširnimi pritožbenimi očitki o zmotnih zaključkih sodišča prve stopnje povezanih z odločitvijo o neobstoju pravno odločilne protipravnosti zaradi nepravilno izvedenega postopka v zvezi s postavitvijo spornega prometnega znaka.

16Pritožbeno sodišče še dodaja, da čeprav je sodišče prve stopnje, s tem ko se je opredelilo do prepoznih trditev o nepravilni izvedbi postopka za postavitev spornega prometnega znaka kršilo določila pravdnega postopka (relativna bistvena kršitev določil pravdnega postopka, prvi odstavek 339. člena ZPP), ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da dejstva zatrjevana v navedenih trditvah za presojo obstoja protipravnosti v tem primeru niso pravno odločilna.

17Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podana protipravnost kot ena od kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske odgovornosti lokalne skupnosti. Že zato zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi določil o odškodninski odgovornosti lokalne skupnosti ni utemeljen.

18Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja. V konkretnem primeru ni podana niti vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožeča stranka namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni prerekala trditev tožene stranke, da je bil promet na cesti, ki vodi do kamnoloma tožeče stranke, omejen na 3,5 ton tudi zaradi slabega stanja dovozne ceste in ne samo zaradi slabega stanja mostu. Zato se te trditve skladno z določilom drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane. Glede na navedeno že iz tega razloga ne bi bila podana vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem tožene stranke (zatrjevana samovoljna postavitev prometnega znaka zaradi slabega stanja mostu in opustitvijo odstranitve prometnega znaka po prejemu Poročila, ki naj bi izkazovalo primernost mosta za obtežbo nad 3,5 ton) in nastalo škodo.

19Prav tako pa tožeča stranka navkljub opozorilom tožene stranke o nesklepčnosti njenih trditev v zvezi z nastankom in višino škode, trditvenega bremena o navedeni predpostavki odškodninske odgovornosti ni zmogla. Ker bi tožeča stranka s pridobivanjem materiala v svojem kamnolomu imela nedvomno stroške, škode v konkretnem primeru ne more predstavljati strošek nabavljenega materiala pri drugi osebi.

O očitkih povezanih z zahtevkom na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti

20Skladno z določilom prvega in drugega odstavka 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Za vzpostavitev pogodbene odškodninske odgovornosti je treba tako zatrjevati in dokazati, da je bil dogovor z zatrjevano vsebino sklenjen, da je dolžnik kršil dogovor, nastanek in višino škode ter vzročno zvezo med kršitvijo dogovora in nastankom škode. Pri tem velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere dolžnika (240. člen OZ). To domnevo pa lahko dolžnik ovrže in se s tem razbremeni odgovornosti za kršitev, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njegove sfere.¹⁷

21Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da sta se prejšnji župan tožene stranke ter predstavnik tožeče stranke ustno dogovorila, da bo tožena stranka odstranila prometni znak, ki omejuje uporabo mostu na vozila do skupne mase 3,5 ton, če bo ZAG ugotovil, da most prenese obremenitev nad 3,5 ton. Tožena stranka je obstoju takšnega dogovora nasprotovala. Sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem dogovora in njegovo vsebino predlaganih prič ni zaslišalo. Navedlo je, da „verjame tožeči stranki, da se je s toženo dogovorila, da bo prišlo do umika spornega znaka, če bo ZAG ugotovil, da je most primeren za vožnjo vozil nad 3,5 tone in da je v pričakovanju tega tudi plačala stroške ZAG.“

22Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko v zvezi z obstojem in vsebino zatrjevanega dogovora ni zaslišalo predlaganih prič. Svojo odločitev je tudi zadostno obrazložilo (glej 9. in 25. točko obrazložitve). Ker je sodišče prve stopnje trditvam tožeče stranke glede obstoja zatrjevanega dogovora v celoti sledilo, zaslišanje prič, ki bi to potrdile, ni bilo potrebno in niti ekonomsko smiselno. Da bi se predstavnika pravdnih strank poleg navedenega dogovorila še kaj drugega (npr. o pravicah in obveznostih glede izvedbe sanacije, pridobivanju dovoljenj, ...) pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila. Ker so dokazi v skladu z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev,¹⁸ sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo predlaganih prič o „dodatni, bolj konkretni“ vsebini zatrjevanega dogovora. Sodišče namreč lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe). Upoštevajoč pojasnjeno sodišče prve stopnje ni kršilo določil pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 239. člena ZPP), ker predlaganih prič ni zaslišalo.

23Ne drži stališče tožeče stranke, da je tožena stranka kršila dogovor, ker po prejemu Poročila ni odstranila spornega prometnega znaka, navkljub temu da iz Poročila izhaja, da most dovoljuje prometno obtežbo do 40 ton. To iz Poročila ne izhaja. Kot je že pojasnjeno (glej točke 11 do 13 te obrazložitve) je Poročilo in njegove izsledke treba brati kot celoto. Opiranje tožeče stranke na posamezne zaključke izven konteksta celotnega poročila je zmotno. Upoštevajoč pojasnjeno in zgoraj še povzete zaključke, ki izhajajo iz Poročila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni kršila dogovora, ker po prejemu Poročila spornega prometnega znaka ni odstranila. Iz Poročila sicer med drugim izhaja tudi zaključek, da most na dan meritev prenese obremenitev nad 3,5 ton. Vendar pa je treba, kot je bilo že pojasnjeno, ta zaključek interpretirati ob upoštevanju celotnega Poročila. Zaradi slabega stanja mosta, ki se lahko še dodatno poslabša ob vsaki spremembi (ob vsaki visoki vodi kot tudi ob neprestanih večjih obremenitvah) veljavnost te ugotovitve omejena do nastopa prvih okoliščin, ki bi lahko povzročile poslabšanje stanja mostu. Da takšnih okoliščin od dneva meritev pa do dneva, ko bi tožena stranka bila dolžna izpolniti obveznosti po dogovoru, tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o obstoju kršitve dogovora, ni trdila. Prav tako pa iz Poročila jasno izhaja, da je most primeren za uporabo vozil s skupno maso do 40 ton, le ob izpolnitvi dodatnih pogojev: pristopu k takojšnji sanaciji krajnega opornika ali če se po vzpostavitvi stalnega geodetskega monitoringa ter tedenskega vizualnega spremljanja mostu izkaže, da ni odstopanj od stanja ugotovljenega v Poročilu. Da bi bili navedeni pogoji izpolnjeni tožeča stranka ni trdila.

24Ker upoštevajoč pojasnjeno tožeča stranka ni kršila dogovora, ker po prejemu Poročila ni odstranila spornega prometnega znaka ni podana ena izmed kumulativno zahtevanih predpostavk pogodbene odškodninske odgovornosti. Zato že iz tega razloga tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti ni utemeljen. Poleg navedenega pa, kot je že pojasnjeno v točkah 18 in 19 te obrazložitve, četudi, bi šteli, da je kršitev dogovora podana, ne bi bila podana vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo in niti ni tožeča stranka zmogla svojega trditvenega bremena o nastanku in višini škode.

25Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker je Poročilo v tem primeru presojalo kot dokaz. Kakšno vlogo imajo poročila in mnenja strokovnjakov, ki jih v spis predložijo pravdne stranke, je odvisno od trditev in ravnanj strank v postopku. Takšna listina se namreč lahko šteje kot trditve stranke, ki jo je predložila,¹⁹ lahko pa tudi kot dokaz.²⁰ V tem primeru sta se obe pravdni stranki sklicevali na predloženo Poročilo in ga predlagali kot dokaz za svoje trditve. Med strankama je bil spor, kaj izhaja iz Poročila, saj je bila od tega odvisna presoja sodišča o obstoju protipravnosti ravnanja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je Poročilo štelo kot dokaz in ga skladno z določilom 8. člena ZPP dokazno ocenilo. Tožeča stranka tako ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru ne bi smelo dokazno oceniti Poročila, temveč bi ga moglo upoštevati le kot njene trditve.

26Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

29Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni (155. člen ZPP). Zato mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)²¹ ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 117.896,88 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 1500 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške skladno z določilom tretjega odstavka 11. člena OZ (25 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1860,5 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1116,30 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov sestanka s stranko, saj so ti stroški že zajeti v stroških pritožbe (tarifna številka 39 OT). Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1116,30 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

¹ Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji.
³ Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji.
⁴ Primerjaj: VSL sodba I Cpg 411/2017 z dne 23. 5. 2017.
⁵ Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
⁶ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, 1. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 131. členu, str. 692 do 694.
⁷ Primerjaj: VSL Sodba in sklep I Cpg 526/2019 z dne 14. 11. 2019.
⁸ Ur. l. RS, št. 109/2010 in naslednji.
⁹ Uradni vestnik Občine Moravče št. 4/2015 z dne 16. 7. 2015.
¹⁰ V okvir prometne ureditve skladno z določilom 3. alineje tretjega odstavka 100. člena ZCes-1 spada tudi določitev omejitev uporabe ceste ali njenega dela glede na vrsto prometa.
¹¹ Opis vidnih poškodb na 12. strani Poročila ZAG: „Po pregledu opravljenem 15. 10. 2018 je bilo ugotovljeno, da je most v slabem stanju. Najbolj kritičen je opornik na levem bregu, ki se je v visokih vodah (junij 2018) zaradi erozije (širine 1,6 in globine 1,4 m) delno porušil in ga je treba nujno sanirati. Erozija je prisotna tudi za opornikom (krog premera približno 1,5 m) in na brežini poleg opornika (dolžine 5,8 m višine 1 m in globine 1,8 m). Vzdolžni nosilci so precej poškodovani, na več mestih je odpadla zaščitna plast betona, vidna je armatura, ki je lokalno korodirana. Armiranobetonska plošča dol-vodno (območje razširitve) ima premajhno zaščitno plast betona, lokalno je razkrita vzdolžna in prečna armatura. Vplivi atmosfere se kažejo tako na opornikih kot na prekladni konstrukciji. ...“
¹² Pritožbeno sodišče dodaja, da iz Poročila ne izhaja, kdaj so bile meritve opravljene.
¹³ V poročilu ZAG so strokovnjaki predlagali, da se vzpostavi stalni geodetski monitoring na obeh opornikih in v polju na gorvodni in dolvodni strani in tedensko spremlja stanje asfaltne površine in morebitnega nastanka razpok nad podporami.
¹⁴ Glej zadnjo alinejo na 28. strani Poročila ZAG.
¹⁵ Skladno z določilom prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potreba za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.
¹⁶ Tretji odstavek 286. člena ZPP določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.
¹⁷ N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 239. členu, str. 207 in 208.
¹⁸ Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.
¹⁹ To velja v primerih, ko nasprotna stranka uporabi strokovnega mnenja nasprotuje (primerjaj: VSRS sodba II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009, VSRS sodba II Ips 278/2004 z dne 1. 12. 2005 in VSRS sodba in sklep II Ips 381/2009 z dne 03. 9. 2009.
²⁰ Primerjaj: VSRS sodba II Ips 200/2005 z dne 7. 12. 2006 in VSRS sodba II Ips 278/2004 z dne 1. 12. 2005.
²¹ Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.