VSL Sodba I Cpg 447/2021

I. Pritožbi se deloma ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane sodbe deloma spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek za 2.623,90 EUR (105,42 EUR, 1.671,22 EUR, 21,10 EUR, 407,89 EUR, 236,01 EUR in 182,26 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2017 do plačila; 2. točka izpodbijane sodbe pa se v celoti spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.279,00 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka plačila do plačila.

II. V preostalem delu 1. točke izreka izpodbijane sodbe, v katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 140,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 do plačila, 2.208,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 do plačila, 1.958,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2016 do plačila in 122,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 do plačila, se pritožba zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 7.052,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 140,46 EUR od 28. 10. 2016 do plačila, od zneska 2.208,05 EUR od 28. 10. 2016 do plačila, od zneska 1.958,47 EUR od 27. 11. 2016 do plačila ter od zneskov 122,04 EUR, 105,42 EUR, 1.671,22 EUR, 21,10 EUR, 407,89 EUR, 236,01 EUR in 182,26 EUR za čas od 22. 6. 2017 do plačila (1. točka izreka) in še pravdne stroške v višini 2.063,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti in iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka lastnica več poslovnih prostorov in parkirnih prostorov v stavbi na naslovih Ulica 1, Ulica 2 in Ulica 3 v L. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedeno stavbo, ne glede na datum odpovedi pogodbe o upravljanju, dejansko upravljala tožeča stranka do 8. 12. 2016, ko je prevzel upravljanje drug upravnik. Ugotovilo je, da tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja od maja do novembra 2016 in stroškov obratovanja, kar vse je obračunala toženi stranki z računi A43 do A60 v višini 7.052,92 EUR. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je oprlo tako na določbo prvega odstavka 239. člena OZ, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (tožeči stranki je priznalo tudi zamudne obresti od zapadlosti posameznega računa do plačila), kot na določbo 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka kljub temu, da ni bila več upravnik, posle opravljala kot svoje, ker je bil še vedno v teku spor o tem, ali ji je bila Pogodba pravilno odpovedana.

6Ker so razlogi sodbe o tem, ali je, ali ni obstajala pogodbena podlaga za plačilo, nejasni, in ker je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podanega ugovora o zastaranju terjatev, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da na podlagi 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastarajo terjatev upravnika za storitve upravljanja ter druge njegove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, v enem letu ter da zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Sklicevala se je na VSRS sodbo III Ips 23/2014. Ker so predmet tožbe računi, zapadli in izdani v letih 2016 ter 2017, tožba pa je bila vložena 30. 4. 2018, je tožena stranka trdila, da so za upravniške storitve, ki so zapadle pred 1. 1. 2017 (torej v fakturah št. 001, 002, 003 in 004), zastarale.

8Pritožbeno sodišče lahko samo odgovori na ugovor tožene stranke o enoletnem zastaralnem roku iz šestega odstavka 355. člena OZ, da se ta nanaša na terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, ne pa tudi na terjatve upravnikov stanovanjsko poslovnih stavb do etažnih lastnikov poslovnih prostorov (primerjaj s sklepom VSRS III Ips 85/2017). Ker pritožnica ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v stavbi na naslovih Ulica 1, Ulica 2 in Ulica 3 lastnica več poslovnih prostorov in parkirišč, sodišču prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo ni mogoče očitati zmotne uporabe določb OZ o zastaranju.

9Prav tako pritožbeno sodišče lahko ugotovi, da je sodišče prve stopnje po odločitvi, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), kdaj je prenehala pogodba o upravljanju s tožečo stranko, pravilno presojalo razmerje med novim in prejšnjim upravnikom na podlagi sklenjene sodne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi VII Pg 2411/2016, iz katere izhaja, da je postal A. d. o. o. upravnik stavbe 1. 9. 2016 in še, da je tožeča stranka posle upravljanja dejansko opravljala do 9. 12. 2016, ko je predala posle upravljanja (to je obveščanje dobaviteljev o novem upravniku in primopredaja dokumentacije po drugem odstavku 61. člena SZ-1). Zaključek, da je imela tožeča stranka pravico do 9. 12. 2016 (in ne le do 31. 8. 2016, kar je zatrjevala tožena stranka) opravljati v sporni stavbi naloge upravnika, je sodišče prve stopnje oprlo na predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno s sodno poravnavo v zadevi VII Pg 2411/2016. Pritožnica neutemeljeno trdi, da nje sodna poravnava ne zavezuje, ker je ona s tožečo stranko ni sklenila in da je zato zmotna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka upravičena njej zaračunavati stroške upravljanja tudi do 9. 12. 2016.

10Sodno poravnavo sta sklenila prejšnji in novi upravnik ter nekateri od etažnih lastnikov. Ker je z njo tožeča stranka novemu upravniku s poravnavo priznala pravico do upravljanja sporne stavbe od 1. 9. 2016, in ker tožena stranka ni v tem sporu izpodbijala dejstva, da je tožeča stranka dejansko opravljala upravniške storitve do 9. 12. 2016, pomeni, da jih je do takrat opravila tožeča stranka kot poslovodja brez naročila (199. člen OZ). Tožena stranka ni nasprotovala zatrjevanim pridobljenim koristim zaradi založitve stroškov obratovanja dobaviteljem, zahtevku se je upirala zgolj iz razloga, ker je tožeča stranka kljub prejetemu obvestilu, da ji etažni lastniki odpovedujejo pogodbo o upravljanju, delo še naprej izvajala. Do tega pa se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo tako, da je sprejelo razlago tožnice, da poslov ni takoj predala novemu upravniku, ker je bila zanjo sporna veljavnost odpovedi, ni pa želela z opustitvijo nalog kršiti Pogodbe oziroma povzročati škode, do katere bi lahko prišlo z ustavitvijo dobav zaradi neplačevanja računov dobaviteljem.

11Neutemeljen je torej ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati računov št. 001 v višini 140,46 EUR, št. 002 v višini 2.208,05 EUR, št. 003 v višini 122,04 EUR in št. 004 v višini 122,04 EUR. Vse navedene račune je izdala tožeča stranka do 9. 12. 2016, torej glede na zgoraj pojasnjeno upravičeno.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) v delu, v katerem je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 140,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 do plačila, 2.208,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2016 do plačila, 1.958,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2016 do plačila in 122,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2016 do plačila.

13Ostale račune za plačilo stroškov obratovanja in stroškov upravljanja pa je izdala toženi stranki v letu 2017, čeprav je bila glede na ugotovitve sodišča prve stopnje dolžna po 8. 12. 2016 obvestiti vse dobavitelje o novem upravniku in izvesti z njim primopredajo dokumentacije po drugem odstavku 61. člena SZ-1. To pa pomeni, da od tega dneva dalje ni imela več pravice plačevati dobave dobaviteljem niti razdeljevati stroškov za dobave posameznim etažnim lastnikom.

14Izvršbo na podlagi verodostojne listine je predlagala tožeča stranka na podlagi izdanih računov. V dopolnitvi tožbe z dne 30. 5. 2018 je navedla, da gre za storitve, ki so bile opravljene do decembra 2016, za katere so dobavitelji izdali račune, vtoževani stroški pa so stroški, ki jih je tožeča stranka založila za toženo stranko, ko je račune poravnala z lastnimi finančnimi sredstvi v interesu nemotene dobave in obratovanja stavbe. Ni trdila, da je vse račune dobaviteljev prejela do decembra 2016 in da jih je tudi plačala do decembra 2016. V dopolnitvi tožbe je navedla, da je stroške poravnala namesto etažnih lastnikov in da so nekateri dobavitelji svoje račune za opravljene dobave, ki jih je naročila tožeča stranka, izdali še po 8. 12. 2016, zaradi česar je tožeča stranka razdelilnike med posamezne etažne lastnike izdelovala še po 8. 12. 2016, torej tudi v letu 2017, zaradi česar so predmet tožbe tudi računi izdani v letu 2017. Gre za naslednje račune: 005 z dne 27. 1. 2017 v višini 105,42 EUR, 006 z dne 27. 1. 2017 v višini 1.671,22 EUR, 007 z dne 23. 3. 2017 v višini 21,10 EUR, 008 z dne 23. 3. 2017 v višini 407,89 EUR, 009 z dne 31. 5. 2017 v višini 236,01 EUR in 010 z dne 31. 5. 2017 v višini 182,26 EUR.

15Iz trditev tožeče stranke izhaja zmotno stališče, da je imela v zvezi s temi računi prav tako pravico po 8. 12. 2016 izdelati razdelilnike in to storitev dodatno zaračunati. Račune bi morala prepustiti v razdelitev v letu 2017 novemu upravniku. Ugovor tožene stranke, da je tožeča stranka kljub prepovedi opravljala tuje posle, je sodišče prve stopnje zavrnilo z zaključkom, da je to pravico tožeča stranka imela do 9. 12. 2016. S takim stališčem se pritožbeno sodišče strinja, kar pa pomeni, da za upravniška dejanja, ki jih je tožeča stranka izvedla v razmerju do tožene stranke od 9. 12. 2016 dalje, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 204. člena OZ, po kateri tisti, ki se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.

16Tožena stranka se je utemeljeno sklicevala na sklep o zavarovanju VII Pg 2411/2016 z dne 6. 12. 2016 (B3), ki ga je zoper tožečo stranko izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani in s katerim je naložilo tožeči stranki, da novemu upravniku preda posle. Tožeča stranka bi glede na izdano začasno odredbo decembra 2016 že morala vedeti za prepoved tistih, čigar posel je nadaljevala. Prenehati bi morala zalagati denar za etažne lastnike ter jim zaračunavati stroške upravljanja ali plačilo za svoj trud. Zato ji tudi ne gre pravica zahtevati plačilo izstavljenih računov v letu 2017 na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Posledično pa nima niti pravice zahtevati plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega izstavljenega računa do plačila.

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo, tako da je v delu, ki izhaja iz I. točke izreka te sodbe, tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Posledično je glede na zmanjšan (62%) uspeh tožeče stranke spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

18Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.