VSRS Sklep II Ips 83/2021

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji postopek

1Tožnik, njegov brat A. A. in toženca (tožnikova teta in stric) so dediči po pokojni B. A.. A. A. je svoj dedni delež odstopil tožniku. Tožnik je v zapuščinskem postopku zatrjeval, da sta toženca pred smrtjo zapustnice brez njenega soglasja dvignila denar z njenega bančnega računa in zato v zapuščino spada tudi zapustničina terjatev zoper njiju. Zapuščinsko sodišče je tožnika napotilo na pravdo in tako je s tožbo z dne 28. 12. 2018 od sodišča zahteval, naj razsodi, da spada v zapuščino 41.899,46 EUR in sta toženca ta znesek (del vsak od njiju, del pa nerazdelno) dolžna vrniti v zapuščino.

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva toženka z zneskom 8.312,53 EUR plačala stroške za stanovanje, na katerem je imela zapustnica preužitek in je tako denar porabila za zapustničine stroške. Zato je glede tega zneska tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugemu tožencu je naložilo, da mora v zapuščino vrniti 30.450,00 EUR, za plačilo 3.225,93 EUR pa je zavezalo oba toženca, vsakega za polovico. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da lahko do delitve zapuščine dajatveni zahtevek, torej zahtevek s katerim se poveča zapuščina, uveljavlja vsak od dedičev in da procesna skupnost dedičev kot nujnih sospornikov na aktivni strani ni nujna. Dodalo je, da je za tak zahtevek pasivno legitimirana oseba, ki je neupravičeno obogatena oziroma odškodninsko odgovorna in da je za pasivno legitimacijo v konkretnem primeru nepomembno, da je dolžnik te terjatve obenem tudi dedič (izvornega) upnika.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obrazložilo je, da se je v novejši sodni praksi utrdilo stališče, da morajo v sporih o obsegu dediščine sodelovati vsi dediči. Ker je zapuščina skupna lastnina vseh dedičev, kar pomeni, da dediči skupaj upravljajo in razpolagajo z njo, to narekuje sklep, da so v sporu o obsegu zapuščine nujni sosporniki. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da gre pri odstopu dednega deleža za sprejem dednega deleža in sočasno razpolaganje z njim. To pa pomeni, da je tožnikov brat A. A., ki je dedni delež odstopil tožniku, še vedno dedič in bi moral biti udeležen bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani.

4Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 60/2021 z dne 17. 3. 2021 na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ko je odločilo, da obstaja procesna nujnost, da v postopku za ugotovitev, da denarni znesek sodi v zapuščino, in za vrnitev tega zneska v zapuščino, sodeluje tudi dedič, ki se je dedovanju v korist sodediča odpovedal.

Revizija

5Na podlagi tega sklepa tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da je stališče sodišča druge stopnje napačno, saj dedič, ki se je odpovedal dediščini v korist sodediča, nima več pravnega interesa za vodenje postopka v zvezi z zapuščino, do katere nima nobenih pričakovanj. Navaja, da se od podane izjave o odpovedi dediščini šteje, da sploh ni bil dedič. Meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo četrti odstavek 133. člena ZD in določbe ZPP. Poudarja, da ne obstaja procesna nujnost, da v postopku za ugotovitev, da denarni znesek spada v zapuščino in za vrnitev tega zneska v zapuščino, sodeluje tudi dedič, ki se je dedovanju v korist sodediča odpovedal. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožencev zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

Odgovor na revizijo

6Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Opozarjata na razliko med odpovedjo dediščini in sprejemom dediščine ter odstopom dednega deleža sodediču. Dedič, ki je dedni delež odstopil sodediču, je dediščino sprejel in tako postal dedič, to pa ne velja za dediča, ki se je dediščini odpovedal. Dedič, ki je dediščino sprejel, tudi odgovarja za dolgove zapustnika in v tem je tudi njegov interes za sodelovanje v pravdi glede obsega zapuščine. Večja kot bo zapuščina, v večjem obsegu bo dedič odgovarjal za zapustnikove dolgove. Opozarja, da je stališče sodišča druge stopnje skladno z uveljavljeno sodno prakso, ki je razvidna iz odločb Vrhovnega sodišča II Ips 267/2006 z dne 20. 3. 2008, II Ips 322/2006 z dne 22. 5. 2008 in II Ips 759/2005 z dne 24. 5. 2007. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

7Revizija je utemeljena.

O nujnem sosporništvu

8O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotno sosporništvo, 196. člen ZPP). Posledica enotnega sosporništva je, da pravnomočne sodbe, izrečene v postopku, v katerem je sodeloval le en sospornik, učinkujejo tudi zoper ostale, čeprav niso sodelovali v postopku. V takšnem primeru je lahko ogrožena njihova pravica do izjave in kadar je tako, je treba enotne sospornike obravnavati kot nujne.¹ O nujnem sosporništvu torej govorimo takrat, ko morajo biti zaradi narave pravnega razmerja in zagotavljanja pravice do izjave v postopku udeležene vse stranke materialnopravnega razmerja.

9Ta zahteva pa dejansko otežuje pravico do sodnega varstva. Zato se je v sodni praksi uveljavilo pravilo, da ni nujnega sosporništva na aktivni strani. Kadar je podano nujno sosporništvo mora tako tožnik tiste nujne sospornike, ki ne želijo sodelovati na aktivni strani in tiste, ki tožbeni zahtevek priznavajo, zajeti na pasivni strani.² Če tega ne stori, ni tožena prava stranka.

Kdaj so skupni lastniki nujni sosporniki

10Avtorji v pravni literaturi med tipičnimi primeri nujnega sosporništva naštevajo skupne lastnike.³ Na podlagi zakona nastane skupna lastnina s skupnim pridobivanjem zakoncev, zunajzakonskih partnerjev in istospolnih partnerjev (4., 67. in 69. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ in 2. člen Zakona o partnerski zvezi, v nadaljevanju ZPZ) in z dedovanjem, kadar je dedičev več (132. in 145. člen ZD). V skupni lastnini so tudi sredstva rezervnega sklada etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) in skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam (23. člen Stanovanjskega zakona, v nadaljevanju SZ). Značilnost skupne lastnine je, da deleži skupnih lastnikov niso vnaprej določeni in zato lahko le skupaj izvršujejo lastninska upravičenja. To bi narekovalo sklep, da je pri uveljavljanju lastniških upravičenj skupnih lastnikov vselej podano njihovo nujno sosporništvo.

11Po oceni Vrhovnega sodišča pa tak sklep ni pravilen. Res je, da gre za omejitev pravice do izjave, kadar sodba učinkuje tudi na osebo, ki ni imela možnosti sodelovati v postopku. Vendar je ta dopustna, če je nujna za zagotovitev katere o drugih ustavnih pravic (15. člen Ustave). Zaradi varovanja pravice do sodnega varstva je poseg v pravico do izjave tako dopusten, če je v skladu z načelom sorazmernosti.⁴ Stališče, da je ne glede na vrsto spora v postopku vselej podano nujno sosporništvo vseh skupnih lastnikov nasprotuje temu izhodišču.

12Po drugem odstavku 72. člena SPZ skupni lastniki skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Nujno sosporništvo je zato zagotovo podano takrat, ko bo rezultat pravdnega postopka enak tistim aktom razpolaganja, pri katerih morajo obvezno sodelovati vsi skupni lastniki. To pa so spori med skupnimi lastniki o obsegu skupnega premoženja in spori, katerih rezultat je razpolaganje s tem premoženjem (odsvojitev, omejitev ali preoblikovanje pravice, ustanovitev izvedene pravice v korist druge osebe).⁵

13Drugače je pri uveljavljanju zahtevkov za varstvo lastninske pravice. SPZ v 100. členu določa, da imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Po 100. členu SPZ lahko zahtevek za varstvo lastninske pravice v ožjem pomenu glede uporabe celotne nepremičnine uveljavlja vsak solastnik oziroma skupni lastnik. To pomeni, da lahko posamezen lastnik v razmerju do tretje osebe samostojno uveljavlja vrnitveni zahtevek iz prvega odstavka 92. člena SPZ ali odstranitveni oziroma opustitveni zahtevek glede uporabe (vrnitve posesti ali odstranitve oziroma opustitve dejanj, s katerimi tretji krši upravičenje uporabe) celotne nepremičnine, ne glede na to, da je v notranjem razmerju med udeleženci skupnosti solastnine oziroma skupne lastnine upravičen nepremičnino uporabljati skupaj s preostalimi lastniki.⁶ Zaradi primerljivosti pravnih položajev mora podobno veljati tudi pri uveljavljanju kolektivnih terjatev skupnih lastnikov.

14Tako stališče izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča. Res je Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 546/2004 z dne 18. 1. 2007, II Ips 267/2006 z dne 20. 3. 2008, II Ips 759/2005 z dne 24. 5. 2007, II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008, II Ips 322/2006 z dne 22. 5. 2008, II Ips 174/2008 z dne 20. 5. 2010, II DoR 61/2011 z dne 9. 6. 2011, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, zavzelo stališče, da je podano nujno sosporništvo vseh dedičev. Vendar je šlo v vseh navedenih zadevah za spor med dediči o obsegu zapuščine. V prvi zadevi je šlo za spor med dediči o veljavnosti oporoke, v drugih zadevah pa so tožniki trdili, da del premoženja ne spada v zapuščino, tožbo pa so vložili le zoper nekatere od dedičev, ali pa so zoper nekatere od dedičev tožbo umaknili in je bil zato tožbeni zahtevek zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. V zadevah II Ips 888/2008 z dne 7. 4. 2011 in zadevi II Ips 193/2013 z dne 28. 5. 2015 pa je tožnik sicer zahteval vrnitev dela premoženja v zapuščino, vendar je bil primarni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ker je tožnik zahteval tudi ugotovitev ničnosti pogodbe, ki jo je sklenila zapustnica in bi zato moral na pasivni strani zajeti obe stranki pogodbe, torej tudi vse dediče kot pravne naslednike zapustnice. V nobeni od zadev, na katere se v oporo svojemu stališču sklicuje sodišče druge stopnje, torej ni šlo za primer, kakršen je obravnavani, ko eden od dedičev uveljavlja kolektivno terjatev (podedovani obligacijski zahtevek zapustnika).⁷

15Prav v zadevi II Ips 77/2012 z dne 25. 7. 2013, ki jo sodišče druge stopnje odpravi, kot nepomembno, in v zadevi II Ips 145/2018 z dne 8. 8. 2019 pa je Vrhovno sodišče obravnavalo podedovani zahtevek za plačilo odškodnine v zvezi z razlastitvijo zapustnice. Vrhovno sodišče je v obeh zadevah odločilo, da kljub temu, da dediščina še ni bila razdeljena, ni podano nujno sosporništvo dedičev.⁸

16Tudi v zadevi II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011, v kateri je eden od etažnih lastnikov vložil tožbo za ugotovitev skupne lastnine na določenih zemljiščih v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot, je Vrhovno sodišče odločilo, da ni mogoče vztrajati pri zahtevi o nujnem sosporništvu v primerih, ko je realizacija procesne integracije dejansko neizvedljiva in bi bila zato zahteva po nujnosti skupne tožbe pretoga, kar bi pripeljalo do tega, da tožbe sploh ne bi bilo mogoče vložiti.⁹

Presoja upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve

17Najprej je treba odgovoriti na revizijski ugovor, da je materialnopravno zmotno stališče obeh sodišč, da dedič, ki odstopi dedni delež sodediču, ostane dedič.

18Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da se pravni institut "odpoved dediščini v korist sodediča" po vsebini pomembno razlikuje od pravnega instituta "odpoved dediščini". Po drugem odstavku 136. člena ZD se namreč odpoved v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu dednega deleža (136. člen ZD). To pa pomeni, da se dedič, ki se dediščini odpove, odpove sami pravici do dedovanja. Dedič, ki dedni delež odstopi sodediču, pa dediščino sprejme, torej postane eden od dedičev, nato pa že podedovano premoženje odstopi. Prav zaradi te razlike odpoved dediščini učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja, odstop dednega deleža pa ne.¹⁰ Toženca pa v odgovoru na revizijo tudi pravilno opozarjata, da dedič, ki odstopi dedni delež sodediču, še vedno odgovarja zapustnikovim upnikom za zapustnikove dolgove do višine svojega dednega deleža.¹¹ Tako je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tudi dedič, ki se je dediščini odpovedal v korist sodediča, še vedno član dediščinske skupnosti, ki do delitve dediščine z njo skupno razpolaga.¹² Kljub temu pa je po oceni Vrhovnega sodišča napačna odločitev sodišča druge stopnje, da bi tožnik moral s tožbo zajeti tudi njega.

19Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da spor, v katerem eden od dedičev zoper dolžnika (pa čeprav je to sodedič) uveljavlja kolektivno terjatev, ni spor med dediči o obsegu premoženja. Prav tako ne gre za primer, ko bi bil rezultat pravdnega postopka enak aktom razpolaganja, pri katerih morajo obvezno sodelovati vsi skupni lastniki. Pri uveljavljanju kolektivne terjatve ali pri uveljavljanju pravovarstvenih zahtevkov gre vselej le za povečanje ali ohranitev skupnega premoženja. Čeprav se s tem poveča vrednost zapuščine in s tem odgovornost vseh dedičev za dolgove (na kar opozarjata toženca v odgovoru na revizijo), gre v prvi vrsti za pozitivno aktivno ravnanje v korist skupnosti. Poleg tega ima tožnik prav, ko v reviziji opozarja tudi, da je dedič, ki se je dediščini odpovedal v korist sodediča, s tem tudi pokazal, da nima pravnega interesa za vodenje postopka v zvezi z uveljavljanjem terjatev zoper toženca.¹³ Ni pa mogoče na načelni ravni povsem izključiti primerov, ko bi bila tudi v teh primerih zaradi narave procesnih razpolaganj tožnika potrebna obvezna udeležba tudi ostalih skupnih lastnikov. Vendar v obravnavanem primeru takšnih okoliščin ni. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari ali uveljavlja kolektivno terjatev je pomembno tudi, ali so interesi ostalih skupnih lastnikov zavarovani s pravilnim oblikovanjem tožbenega zahtevka.¹⁴ V obravnavani zadevi je tožnik tožbeni zahtevek oblikoval pravilno, saj zahteva vrnitev zahtevanega zneska v zapuščino.

20Ob vseh navedenih okoliščinah je bila pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je treba v tej konkretni zadevi pravici tožnika do učinkovitega sodnega varstva dati večje varstvo kot pravici sodedičev do sodelovanja v postopku, saj njihovi interesi niso ogroženi. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaradi take odločitve pa ni izčrpalo pritožbenih navedb glede nepravilne dokazne ocene. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

21Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

22Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Tako tudi A. Galič, v L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 176. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 546/2004 z dne 18. 1. 2007 navedlo, da v primeru samo enotnega sosporništva take neudeležene stranke varuje zakon, ki omogoča vlaganje pravnih sredstev sosporniškim intervenientom, vendar ne popolno, saj mora intervenient sprejeti pravdo v takem stanju, v kakršnem je, ko vstopi vanjo.
² N. Betetto v L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2006, str. 257.
³ J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, str. 312, L. Ude, Civilni pravdni postopek, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana1988, str. 185 in N. Betetto, nav. delo.
⁴ A. Galič, nav. delo.
⁵ N. Plavšak v N. Plavšak, R. Vrenčur (ur.), E-paket Stvarno pravo z E-komentarjem SPZ: Razpolagalno upravičenje, ki ga vsebuje lastninska pravica, namreč daje lastniku pravno možnost prenesti lastninsko pravico na drugo osebo, jo omejiti (v najširšem pomenu) z ustanovitvijo izvedene pravice v korist druge osebe ali jo preoblikovati. Komentar k 66. členu SPZ ˂https://www.tax-fin-lex.si/Dokument/Podrobnosti?rootEntityId=D2ECB65F-64B0-4E1D-BA86-F0BE7773FA7D˃12. 10. 2021
⁶ Tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011.
⁷ V dveh zadevah, ko je dedič vstopil v pravdo, ki jo je začel že zapustnik, pa je bil ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnjen - odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 144/2014 in II Ips 254/2014.
⁸ V 16. točki obrazložitve v zadevi II Ips 145/2018 je navedlo, da kadar eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega, lahko zahteva le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču; ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist dediščinske skupnosti, udeležba vseh dedičev ni nujna. Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo pri uveljavljanju kolektivne terjatve zakoncev v 11. točki sodbe II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015 in v zadevah II Ips 204/2014 z dne 23. 4. 2015 in II Ips 225/2015 z dne 15. 9. 2016, v katerih je eden od bivših zakoncev ob tem, da skupno premoženje še ni bilo razdeljeno, uveljavljal obogatitveni zahtevek zoper bivša taščo in tasta zaradi opravljenih vlaganj v njuno nepremičnino. V teh zadevah je bilo sicer ključno vprašanje, ali bi moral biti bivši zakonec zajet s tožbo zato, ker ima tožnik pravico do povračila samo tistega dela sporne terjatve, ki ustreza njegovemu deležu na skupnem premoženju.
⁹ V tej zadevi je Vrhovno sodišče v opombi 6 v obrazložitvi navedlo tudi, da so z obravnavanim primerom z dednopravnega področja primerljivi tisti, v katerih eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega: zahteva namreč lahko le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču. Ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist skupnosti, ni nujna udeležba vseh dedičev v taki pravdi.
¹⁰ Tako stališče je Vrhovno sodišče nazadnje zavzelo v zadevi II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020, točka 15.
¹¹ K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, točka 423, str. 223.
¹² Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v 13. točki sklepa II Ips 294/2017 z dne 24. 1. 2019.
¹³ Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v 11. točki sodbe II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015. Odločilo je, da v primeru, ko le eden od zakoncev uveljavlja kolektivno terjatev iz naslova skupnega premoženja, ni potrebno sodelovanje obeh (bivših) zakoncev v postopku. Opozorilo je, da iz v postopku ugotovljenih dejstev izhaja, da tožnikova žena, ve za ta postopek in konkludentno soglaša, da jo uveljavlja tožnik in da se izpolni njemu, četudi se mu ni pridružila v tej pravdi.
¹⁴ Tako je Vrhovno sodišče RS v 10. točki obrazložitve v odločbi II Ips 71/2011 z dne 6. 6. 2011 navedlo: "Skupni lastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice (le) v celoti in na celi stvari, tej zahtevi pa je tožnik zadostil z ustreznim oblikovanjem zahtevka za varstvo lastninske pravice na nepremičninah v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot v večstanovanjskih stavbah.