VSL Sodba in sklep I Cp 2069/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in popravni sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 11.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2015 naprej in za plačilo pravdnih stroškov. Pravdne stroške toženca v odmerjeni višini 784,70 EUR je naložilo v plačilo tožnici.

2S popravnim sklepom je popravilo stroškovno odločitev (točka II izreka sodbe in 16. točka obrazložitve) tako, da mora tožnica plačati 541,32 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer 242,66 EUR v korist proračuna Republike Slovenije, preostanek v višini 298,66 EUR pa neposredno tožencu.

3Tožnica vlaga pritožbo. Sodbo v zvezi s popravnim sklepom izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

Po pritožbenih navedbah je sodba nesprejemljiva in nezakonita. Tožbeni zahtevek je napačno zavrnjen samo zato, ker tožnica ni pristopila k zaslišanju. Ponovni pristop na narok je bil zanjo prevelika obremenitev. Sodišče bi moralo to upoštevati, jo ponovno vabiti in zaslišati.

Nepravilno je bil zavrnjen dokaz z izvedencem. Procesne kršitve zaradi neizvedenih dokazov so bile pravočasno grajanje. Toženec ni obrazloženo prerekal tožbenih navedb, kar je sodišče prezrlo.

Toženec je nad tožnico izvajal psihično in fizično nasilje. Pravnomočno je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini. Gre za posebno vrsto škode, ki se kaže tudi v kršitvah več osebnostih pravic. Oškodovanca je treba obravnavati z občutkom in s posebno mero pazljivosti. Upoštevati je treba vse okoliščine obravnavanega časa izvajanja nasilja in dejstvo, da se mora žrtev na sodišču ponovno soočiti z nasilnežem, kar zanjo, tudi za tožnico, predstavlja veliko težavo. Nepristop k zaslišanju ji ne more biti v škodo. Tožnici je bila odvzeta možnost, da doseže pravično zadoščenje.

Škodo je izkazala in dokazala. V izreku kazenske sodba so navedena vsa dejanja, ki predstavljajo tudi podlago za odškodninsko tožbo. Pravdno sodišče je vezano na kazensko sodbo. Iz izreka kazenske sodbe je razvidno, da je tožnica zaradi toženčevega ravnanja trpela telesne bolečine, strah, posledice in posege v njene osebnostne pravice. Toženec tožbenega zahtevka po višini ni obrazloženo prerekal. Tožbene navedbe sta potrdili tožničina mati in sestra, zaslišani kot priči. Sodišče ni pojasnilo, zakaj jima ni verjelo. Ni jasno, zakaj je izvajalo dokaze, če je nameravalo tožbeni zahtevek zavrniti zaradi tožničinega izostanka z naroka. Postaviti bi moralo predlaganega izvedenca. Pred izdelavo mnenja bi povabil tožnico na osebni pregled. Mnenje bi podal ne glede na njeno subjektivno izpoved. Ne drži, da je zaslišanje tožnice ključen dokaz, brez katerega sodišče ne bi moglo odločiti.

Splošno znano je, da dejanja, opisana v kazenski sodbi, pri žrtvi povzročijo bolečine, strah, žalitve in hude posledice. Tožnica je nastalo ji škodo jasno opredelila. Še vedno je zaprta vase, ima težave z drugimi, je v stresu in strahu, ponižana, nesamozavestna, poseženo je bilo v njeno telesno in duševno integriteto.

Stroške postopka bi moral kriti toženec in ne tožnica. Prišlo je do absurdnega položaja, da mora tožnica kot žrtev družinskega nasilja ob podani kazenski sodbi kriti pravdne stroške.

4Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnica v tem postopku zahteva denarno odškodnino v skupni višini 11.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin (1.000,00 EUR), strahu (2.500,00 EUR), duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1.500,00 EUR) in posegov v osebnostne pravice (6.000,00 EUR). Trdila in dokazovala je, da ji je navedena škoda nastala kot posledica kaznivega dejanja nasilja v družini, za katerega je bil toženec po priznanju na predobravnavnem naroku pravnomočno obsojen s sodbo kazenskega sodišča z dne 27. 10. 2015.

7Ne drži pritožbena graja, da toženec ni obrazloženo prerekal tožbenih navedb. Branil se je, da tožnica ni dokazala škode, zanikal, da bi jo telesno poškodoval in trdil, da se ob odsotnosti medicinske dokumentacije ne more izjaviti o zatrjevani škodi ter še, da je tožnica sama delovala izključujoče in konfliktno, zaradi česar sta se razšla. Ugovorna trditvena in dokazna podlaga toženca je bila zadostna, da jo je sodišče obravnavalo. Procesne kršitve 214. člena ZPP, češ da bi moralo sodišče šteti, da so tožbene navedbe kot neprerekane priznane, sodišče ni zagrešilo.

8Pritožnica nadalje smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnice in s sodnim izvedencem.

9Velja načelna dolžnost, da sodišče izvede predlagane dokaze. Zavrne jih lahko le iz upravičenih razlogov – med drugim, če gre za neprimeren dokaz. V obravnavanem primeru je bil tak dokaz z izvedencem za ugotavljanje subjektivnega elementa pri zatrjevani nepremoženjski škodi. Zavrnitev dokaza mora biti razumno obrazložena. Sodišče je temu procesnemu jamstvu zadostilo. Oba zavrnjena dokaza sta pravilno in prepričljivo obrazložena v točkah 9 in 15 sodbe.

10Zavrnitev dokaza z zaslišanjem tožnice ima oporo v drugem odstavku 258. člena ZPP in drugem odstavku 262. člena ZPP. Tožnica ne zanika, da je bila pravilno vabljena k zaslišanju in da je bila opozorjena, da se ta dokaz ne bo izvajal, če se vabilu ne bo odzvala. Priznava tudi, da se zaslišanja ni udeležila. Opravičilo, ki ga ponuja šele v pritožbi (da se je po dveh mesecih od prvega naroka bala toženca zaradi njegovega preteklega obnašanja do nje), je ne le prepozno, ker ne pove, zakaj ga ni podala že na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP), temveč tudi neprepričljivo. Podatki spisa potrjujejo ugotovitve sodišča, da pooblaščenka tožnice na dan naroka ni mogla priklicati po telefonu, niti ji ni bil znan razlog njene odsotnosti. Tožnica izostanka tudi po naroku ni skušala opravičiti (npr. s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje). V zapisniku o pripravljalnem naroku ni nikakršnih ugotovitev sodišča niti pripomb tožnice ali njenega pooblaščenca glede sočasne prisotnosti obeh strank na naroku. Tožnica je na pripravljalnem naroku osebno in v prisotnosti toženca sodelovala pri poskusu poravnave in seznanitvi sodišča s programom vodenja postopka. Ker ne tedaj ne pred nadaljnjim narokom ni imela nikakršnih pripomb niti morebitnih predlogov za izvajanje dokaza z zaslišanjem tožnice v toženčevi nenavzočnosti, tudi pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam o njenih občutkih ogroženosti pred tožencem. Po neupravičenem izostanku z naroka sodišče ni imelo nikakršne osnove za dvom o njenem neupravičenem izostanku. Če se stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke, ne odzove sodnemu vabilu, lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno od strank, nato pa glede na vse okoliščine primera prosto presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (drugi odstavek 262. člena ZPP).

11Sodišče prve stopnje je tožničin izostanek od zaslišanja pravilno ocenjevalo z drugimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP). Stranke so kot dokazno sredstvo praviloma enakovreden dokaz drugim dokaznim sredstvom. Ali bo sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke in kdaj, je odvisno od konkretnega primera. Če je odločitev odvisna od dejstev, ki se nanašajo predvsem ali izključno na stranke in so zakrita v njihovi notranjosti ter tako objektivno težje ali nezadostno zaznavna, kot je to primer v pravdah zaradi odškodnine za nepremoženjsko škodo, jih sodišče zasliši na začetku dokaznega postopka. Šele zaslišanje strank namreč nakaže pravo smer dokazovanja. Namen kasnejšega dokazovanja pa je predvsem preizkusne in dopolnilne narave.² Tudi v obravnavanem primeru je sodišče povsem pravilno upoštevalo procesna pravila pri izvedbi dokaznega postopka. Pripravilo je program vodenja postopka, s katerim je bila tožnica na pripravljalnem naroku osebno seznanjena. Predvidelo je, da bo najprej pridobilo in prebralo listinsko dokumentacijo, nato zaslišalo obe stranki in priče, odločanje o izvajanju dokazov z izvedencem pa si je pridržalo za nadaljnje odločanje.³ Po ugotovitvi, da so se vabilu za zaslišanje odzvali le toženec in vse priče, tožnica pa brez opravičljivega razloga ne, je po načelu ekonomičnosti in smotrnosti pravilno zaslišalo tiste procesne udeležence, ki so se odzvali sodnemu vabilu. Po ugotovitvi, da dokazi, ki so bili namenjeni preizkusu tožbenih navedb, niso potrdili ne tožničinega zatrjevanja o subjektivni ne o objektivni komponenti zatrjevane nepremoženjske škode (z zadostno verjetnosti njenih navedb niso potrdile niti zaslišane priče niti predložena listinska dokumentacija), je pravilno – v tožničino škodo, ocenilo tudi dejstvo, da se sama ni odzvala vabilu za zaslišanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča in razlogom v točki 15 in ne pritožnici, ki pravi, da se ni izognila zaslišanju in da bi jo moralo sodišče ponovno povabiti k zaslišanju. Stranka se ni dolžna odzvati vabilu za zaslišanje niti izpovedovati. K izpovedbi, v kateri bi morala govoriti po resnici, tožnice ni mogoče z ničemer prisiliti. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine, ko drugi izvedeni dokazi niso potrdili tožbenih navedb, je bila pravilna tudi odločitev, da se dokazni postopek zaključi brez tožničinega zaslišanja. Pritožbeni očitki, da je sodišče nepravilno izvajalo druge dokaze, čeprav je ugotovilo, da bi bil odločilen dokaz tožničino zaslišanje, so neutemeljeni. Kršitev 8. člena ZPP ni, saj je dokazna ocena opravljena pravilno in skladno z metodološkimi napotki iz navedenega procesnega določila. Pojasnjena je v jasnih, prepričljivih in popolnih razlogih, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in v njih ne najde niti očitanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je pravdno sodišče v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII K 000/2015 z dne 27. 10. 2015 obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, ker je v družinski skupnosti s tožnico od leta 2012 do 26. 10. 2013 grdo ravnal, jo pretepal in z njo še drugače ponižujoče ravnal in jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejeni položaj. Drži, da so bile v izreku kazenske sodbe navedena dejanja, zaradi katerih je bil toženec obsojen. Kot protipravna jih je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (točka 10 in 11 sodbe). Na podlagi obsodilne kazenske sodbe ugotovljena dejstva pogojujejo tudi obstoj odškodninske odgovornosti toženca. Civilna odgovornost je namreč strožja od kazenske in če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti storilca, iz istega dejanja izvira tudi strožja civilna odgovornost storilca. Glede obstoja civilnopravne odškodninske obveznosti sodba pravdnega sodišča glede na določilo 14. člena ZPP ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tožbena podlaga za izdajo kazenske obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Gre za ugotovitve o protipravnosti, vzročni zvezi med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice⁴. Pravdno sodišče je torej vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je s protipravnim ravnanjem toženca nastala prepovedana posledica – poseg v tožničino telesno in duševno integriteto, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju. Presoja sodišča prve stopnje, da je tudi v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, je torej pravilna (razlogi v točki 11 in 13 sodbe).

13Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz prvega odstavka 179. člena OZ,⁵ po katerem pripada denarna odškodnina oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Tožnica je uveljavljala odškodnino za štiri oblike škode (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnost, strah in duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice), čeprav je njeno škodo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje mogoče opredeliti kot duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice. Zanj se praviloma prisodi enotna odškodnina, ki zajema vse posledice, vezane na oškodovančevo osebnost. Le v posebnih primerih se lahko ločeno prisodi še odškodnina za posamezno drugo obliko škode.

14Glede odškodnine za telesne bolečine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica obstoja in obsega te škode ni dokazala. Kazenska sodba namreč ne vsebuje ugotovitev o obstoju in vrsti telesnih poškodb, ki naj bi jih toženec prizadejal tožnici. Z zaslišanjem prič pa se je sodišče prepričalo, da zaradi njih tožnica ni iskala medicinske pomoči in o njih ni zdravstvene dokumentacije. Ob takih dejanskih ugotovitvah ni bilo podlage za postavitev izvedenca medicinske stroke. Brez osnovnih podatkov o obstoju in vrsti utrpelih telesnih poškodb ni mogoče podati izvedeniškega mnenja o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin kot posledici telesnih poškodb. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno.

15Za presojo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, strahu in kršitev osebnostnih pravic ne zadostuje obstoj nedopustnega posega v oškodovančevo sfero. Ugotovljena mora biti tudi posledično pravno upoštevna prizadetost oškodovanca. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo po ugotovitvi, da tožnica slednje ni dokazala.

16Denarna odškodnina za duševne bolečine za vse navedene oblike nepremoženjske škode se priznava le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja in trajanje bolečin oziroma strahu opravičujejo, da se z denarnim zadoščenjem vzpostavi porušeno oškodovančevo psihično ravnovesje. Ali je bilo porušeno in v kakšni meri (obstoj, stopnja in trajanje duševnih bolečin), se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Dopustna so vsa dokazna sredstva. Najprimernejši in v sodni praksi najpogosteje uporabljeni dokaz za presojo duševnega trpljenja oškodovanca pa je zaslišanje oškodovanca kot stranke. Z njim se ugotavlja osebno doživljanje oziroma dojemanje oškodovanca, ki je odraz njegovega notranjega – duševnega stanja (merilo individualizacije iz 179. člena OZ). Ker je navzven objektivno težje ali nezadostno zaznavno, ga drugi dokazi praviloma ne morejo nadomestiti. Dokaz z izvedencem medicinske stroke je namenjen zlasti drugemu merilu iz 179. člena OZ – objektivizaciji oziroma objektivnemu vrednotenju subjektivnega doživljanja oškodovanca, ki ga sodišče ugotovi z njegovim zaslišanjem. Zato je zmotno pritožbeno naziranje, da bi tožnica dokazala obstoj in višino škodo le s predlaganim izvedencem.

17Ne držijo niti pritožbene navedbe, da je z drugimi izvedenimi dokazi dokazala pravno upoštevno prizadetost oziroma relevantno stopnjo in obseg svojih duševnih bolečin. Možnosti, da bi jih dokazala s svojim zaslišanjem, ni izkoristila. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje, pa so bile tožbene navedbe z dokaznim postopkom ovržene (npr. priča A. A.) in ne potrjene, kot zmotno ocenjuje pritožnica. Dokazna ocena zaslišanja prič in drugih izvedenih dokazov (v točkah 13 - 15 sodbe) je pravilna in je pritožba tudi s sklicevanjem na podatke kazenskega spisa ne more omajati. Pritožbeno sodišče ji v celoti pritrjuje, saj razlogom ni treba ničesar dodati.

18Ker tožnica po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni uspela dokazati škode in njene višine, je tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi 179. člena OZ upravičeno zavrnilo.

19Pritožba zoper stroškovno odločitev v sodbi in zoper dopolnilni sklep ni konkretizirana. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev pravilno oprta na prvi odstavek 154. člena ZPP in ni obremenjena s tistimi procesnimi kršitvami, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20Pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker sodišče tudi ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani odločbi (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

21O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Primerjaj: Zobec, J., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 511.
³ Primerjaj zapisnik na list. št. 65 spisa.
⁴ Primerjaj VSL II Cp 2699/2012 z dne 15. 5. 2013.
⁵ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.