VSRS Sodba IV Ips 1/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1B.B. je bil z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo spoznan za odgovornega storitve prekrška po d) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), to je prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje v naselju za 32 km/h. Izrečena mu je bila globa 500,75 EUR ter stranski sankciji 5 kazenskih točk v cestnem prometu in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da se je storilec zoper očitek v obdolžilnem predlogu laično branil tako, da je v ugovoru zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, v pisnem zagovoru in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajal, da je lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar ni bil njegov voznik. Iz teh vlog je razvidno storilčevo prepričanje, da je dokazno breme v postopku o prekršku na strani prekrškovnega organa, ki je z radarsko meritvijo in fotografijo „ujel“ le vozilo, ne pa tudi voznika. Vsa procesna dejanja v postopku so bila po navedbah zahteve vse do izdaje drugostopenjske sodbe izvedena tako, da ni bilo jasno razvidno, da se storilcu očita odgovornost za prekršek na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, temveč kot da zanj v polni meri velja domneva nedolžnosti. Okrajno sodišče je v obrazložitvi sodbe pri ocenjevanju pisnega zagovora sicer delno nakazalo, da bi lahko šlo za ugotavljanje odgovornosti storilca za prekršek na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, vendar dvoumno. Šele višje sodišče pa je ob zavrnitvi storilčeve pritožbe prvič v postopku jasno utemeljilo, da je storilec po določbi 233. člena ZVCP-1 odgovoren kot lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Vrhovni državni tožilec navaja, da mora biti obdolžencu v postopku zaradi prekrška zagotovljena možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Po stališču zahteve je procesno pravni vidik prekrškovnih zadev, ki temeljijo na obrnjenem dokaznem bremenu, tako pomemben, da mora biti obdolžencu znan. V takšnem procesnem položaju je trditveno in dokazno breme za razbremenitev odgovornosti na strani obdolženca, ki mora vzpostaviti razumen dvom glede domnevanega dejstva (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008). Položaj obdolženca, ko zanj ne velja domneva nedolžnosti, je v sistemu kaznovalnega prava določen kot izjema, zato mu mora biti procesno pravna podlaga, ki odločilno vpliva na njegov položaj, razvidna vsaj iz dostopnih podatkov spisa. Ker se je v obravnavani zadevi ta procesni vidik zadeve izkristaliziral šele v sodbi višjega sodišča, storilec ni imel zadostnih možnosti za obrambo, niti mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 v zvezi z določbami 1. in 3. alineje 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška. Nanjo je odgovoril storilčev zagovornik.

B.

4Vrhovni državni tožilec pravilno navaja, da morajo biti obdolžencu (storilcu) tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18.3.1999), zlasti da so mu dane zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Pravilno je tudi stališče zahteve, da obdolženca v dokaznem pogledu postavlja v poseben položaj prvi odstavek 233. člena ZVCP-1. Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se po tej določbi za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil.

5Prvi odstavek 233. člena ZVCP-1 določa na življenjskih izkušnjah temelječo domnevo, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila tudi storilec ugotovljenega prekrška. Ob upoštevanju stališč odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19.6.2008 je Vrhovno sodišče že presodilo, da navedena določba lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga več kot le trditveno breme (primerjaj zlasti sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 90/2008 z dne 28.10.2008), kar pomeni, da lastnik vozila te domneve ne izpodbije z golim zatrjevanjem, da prekrška ni storil. V postopku mora zato obramba predlagati oziroma predložiti razbremenilne dokaze, organ, ki vodi postopek o prekršku, pa mora relevantne dokaze izvesti in v skladu z načelom proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) oceniti, ali je z njimi izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva. V zvezi z večkrat ponovljeno navedbo B.B., da ne razpolaga s podatki o storilcu, je v obravnavani zadevi poleg tega pomembno, da določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 od obdolženca ne zahteva, da se razbremeni tako, da pove, kdo je storilec prekrška (če to ni lastnik vozila sam, gre praviloma za koga od njegovih bližnjih). Lastnik vozila se namreč lahko brani predvsem tako, da predloži dokaze, s katerimi izkazuje, da ni sam upravljal vozila; zlasti da je bil v času storitve prekrška drugje (alibi).

6Vrhovni državni tožilec utemeljuje očitek kršitve pravice obdolženca do obrambe (1. in 3. alineja 29. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 90. člena ZP-1) z navedbami, da so bila v tej zadevi vsa procesna dejanja do izdaje drugostopenjske sodbe izvedena tako, da ni bilo jasno razvidno, da se B.B. očita odgovornost za prekršek kot lastniku vozila. Za pravico predlagati razbremenilne dokaze je bil torej storilec po trditvah zahteve prikrajšan zato, ker ni bil seznanjen z določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1.

7Pri presoji utemeljenosti navedenega očitka je Vrhovno sodišče upoštevalo, da iz opisa dejanskega stanja v obdolžilnem predlogu PO Logatec z dne 13.12.2007 med drugim izhaja, da je bila prekoračitev hitrosti ugotovljena s t.i. stacionarnim merilnikom hitrosti. Takšen obdolžilni predlog je bil skupaj s sodbo Okrajnega sodišča na Vrhniki PR 780/2007 z dne 14.1.2008 (izdano na podlagi prvega odstavka 129.a člena ZP-1), dne 31.1.2008 vročen storilcu. Po ugovoru (da je lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar ga v času storitve ni vozil) in razveljavitvi sodbe (sklep PR 780/2007 z dne 6.2.2008) je bil nato storilcu po zaprošenem Okrajnem sodišču v Grosupljem vročen „poziv za pisni zagovor“, v katerem je bil pozvan, naj v roku 8 dni poda pisni zagovor ali pa v istem roku zahteva ustno zaslišanje. Poleg tega je bil ob tem v skladu s 114. členom ZP-1 med drugim poučen o pravici do zagovornika ter da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje niti priznati odgovornosti za prekršek. Storilec je 9.3.2008 vložil pisni zagovor, v katerem je ponovil navedbe ugovora, to je zlasti da sam v času prekrška ni bil voznik in da ne razpolaga s podatki, kdo naj bi vozil. Okrajno sodišče na Vrhniki je po oceni pisnega zagovora storilca z izpodbijano sodbo spoznalo za odgovornega. Višje sodišče v Ljubljani je storilčevo pritožbo (vsebinsko enako ugovoru in pisnemu zagovoru) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8B.B. je bil glede na navedeno seznanjen s konkretno vsebino očitka in njegovo dokazno podlago, ki predstavlja po eni strani okvir sojenja po drugi strani pa omogoča materialno obrambo. Pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave se v postopku uveljavlja z dokaznim predlogom, vendar zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi, da je bil kak dokaz sploh predlagan. Zato tudi ne problematizira presoje sodišča druge stopnje, da je bil (glede na obseg opozoril po četrtem odstavku 114. členu ZP-1) dokazni predlog storilca v pritožbi, to je zaslišanje M.B., v skladu s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 brez krivde storilca podan prepozno. Drugih dokaznih predlogov storilec v postopku ni imel. Zahteva poleg tega ne trdi, da je bil storilcu po določbi 114. člena ZP-1 dan napačen ali pomanjkljiv pravni pouk niti da je bila prekršena kaka druga od procesnih določb zakona. Sodišče prve stopnje storilca sicer res ni izrecno seznanilo z besedilom prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, vendar zakon tega ne zahteva. Pri presoji utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti poleg tega ni nepomembno, da je bil ZVCP-1 objavljen v Uradnem listu RS, št. 83/2004 z dne 29.7.2004, uporabljati pa se je začel 1.1.2005, torej je postala navedena določba del veljavnega prava tri leta pred tem postopkom. Zgolj zatrjevana nepoučenost storilca o vsebini te določbe (ob tem da je bil opozorjen na pravico do zagovornika) zato ne zadostuje za zaključek, da mu v konkretni zadevi ni bila dana možnost za pripravo obrambe oziroma možnost predlagati razbremenilne dokaze. Očitek kršitve 1. in 3. alineje 29. člena Ustave zato ni utemeljen.

9Pri presoji utemeljenosti zahteve poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da se je storilec v tem postopku z vložitvijo ugovora zoper sodbo v skrajšanem postopku, pisnega zagovora in pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, aktivno branil. Če bi sodišče ugotovilo, da gre morebitna nevednost in nepoučenost obdolžencu glede procesnih pravic v škodo, bi ga sicer lahko na jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave v skladu z drugim odstavkom 69. člena ZP-1 posebej opozorilo. Vendar pa B.B. po prejemu poziva z dne 28.2.2008 ni zahteval ustnega zaslišanja pred sodiščem, temveč se je odločil podati pisni zagovor. Pri tem se je očitno zanesel na svojo oceno, da predloženi dokazi prekrškovnega organa ne zadostujejo za sodbo, s katero bi bil spoznan za odgovornega, razbremenilnih dokazov pa (pravočasno) ni predlagal.

10V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane. Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.