VSRS Sodba IV Ips 101/2009

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1J.U. je bila s plačilnim nalogom Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območna enota Celje spoznana za odgovorno storitve prekrška po drugem odstavku 21. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI). Izrečena ji je bila globa 400,00 EUR. Okrajno sodišče v Šentjurju je s sodbo z dne 1.6.2009 zahtevo storilkinih zagovornikov za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in storilki naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper navedeno sodbo in plačilni nalog je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena in pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter zaradi kršitve iz druge alineje 62. člena in osmega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in kršitve drugega odstavka 167. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje oziroma, da postopek v tej zadevi prekine in v skladu s 156. členom Ustave začne postopek za oceno ustavnosti določbe šestega odstavka 57. člena ZP-1 pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilki prekrška J.U., ki se o njej ni izjavila.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da storilka prekrška J.U. ni bila seznanjena z opisom dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ v skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 skupaj s spisom in zahtevo za sodno varstvo posredoval pristojnemu sodišču, niti z listinami v spisu. Trdi, da je opis dejanskega stanja bistveno vplival na odločitev sodišča in na storilkin položaj, saj je sodišče nanj oprlo svojo odločitev in ga povzelo v razlogih sodbe. Sodišču posredovan opis dejanskega stanja zato predstavlja obremenilen dokaz, ki ga storilka ni prejela in se o njem ni mogla opredeliti, zato ji v tem delu ni bila zagotovljena pravica do izjave, kar predstavlja kršitev iz druge alineje 62. člena ZP-1, ki bi jo sodišče moralo odpraviti v skladu z osmim odstavkom 65. člena ZP-1. Ker tega ni storilo je kršilo navedeni določbi zakona.

5Po določbi druge alineje 62. člena ZP-1 je odločbo prekrškovnega organa mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo med drugim tudi, če storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku. V skladu z osmim odstavkom 65. člena ZP-1 sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo storilcu omogoči, da poda izjavo o prekršku, če ugotovi, da mu ta možnost ni bila dana.

6Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008, IV Ips 78/2008 z dne 28.10.2008 in IV Ips 59/2009 z dne 19.11.2009) sledilo odločbam Ustavnega sodišča Up 120/97 z dne 18.3.1999 in Up 32/01 z dne 13.3.2003 ter presodilo, da je potrebno tudi v postopku o prekršku obdolžencem zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primerih manj hudih prekrškov (z blažjimi posledicami za kaznovanega) tudi nižja od tiste iz kazenskega postopka. Presoja, ali je bil obdolženec za prekršek deležen poštenega postopka, obsega predvsem odgovor na vprašanje, ali je imel zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj. Kriterij za presojo je izpeljan iz jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave. Obdolžencu mora biti tako omogočeno, da se izjavi o dokaznem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj.

7V obravnavanem primeru je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa – zdravstveni inšpektor v baru T. v Šentjurju dne 5.11.2008 osebno zaznal kršitev določbe 16. člena ZOUTI, ki prepoveduje kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Zaradi ugotovljene kršitve je odgovorni osebi pravne osebe izdal plačilni nalog zaradi prekrška po drugem odstavku 21. člena ZOUTI. Po navedeni določbi se z globo od 400 do 1.000 EUR kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka istega člena, v katerem je v 19. točki določeno, da se z globo od 2.000 do 33.000 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, če ne zagotovi spoštovanja prepovedi kajenja v javnih ali delovnih prostorih (16. člen ZOUTI). Zdravstveni inšpektor je na kraju storitve prekrška sestavil zapisnik o inšpekcijskem pregledu iz katerega izhaja, da sta v času pregleda v zaprtem delu gostinskega lokala M.A.in K.Š. kadila tobačne izdelke ter pravna opredelitev prekrška. Iz zapisnika je še razvidno, da bodo kršitelji plačilni nalog prejeli naknadno ter da je zapisnik predan natakarici v gostinskem lokalu.

8Dne 25.11.2008 je bil storilki prekrška vročen plačilni nalog, ki poleg ostalih sestavin določenih v drugem odstavku 57. člena ZP-1 vsebuje tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška. Iz njega je razvidno, da je odgovorna oseba pravne osebe T.d.o.o. opustila dolžno nadzorstvo in ni zagotovila, da uporabnik oziroma lastnik objekta pravna oseba T.d.o.o. ni zagotovila prepovedi kajenja v zaprtem delu gostinskega lokala bar T., v katerem sta dve fizični osebi (A.M. in Š.K.) kadili tobačne izdelke ter da sta bila ob inšpekcijskem pregledu prisotna natakarica D.B. in policist, ki na zapisnik nista imela pripomb.

9Zoper navedeni plačilni nalog so storilkini zagovorniki dne 4.12.2008 vložili zahtevo za sodno varstvo, ki jo je prekrškovni organ skupaj z opisom dejanskega stanja posredoval Okrajnemu sodišču v Šentjurju. Iz opisa dejanskega stanja izhaja, da je odgovorna oseba pravne osebe J.U. storila prekršek, ker je opustila dolžno nadzorstvo, ki bi ga morala zagotoviti, da bi pravna oseba v navedenem lokalu zagotovila spoštovanje prepovedi kajenja v zaprtem gostinskem prostoru, kjer je kajenje prepovedano. Pred vhodom v lokal ima nosilec dejavnosti nameščenih več gostinskih miz, kjer streže gostom pijačo. Prostor, kjer se nahajajo omenjene mize ima streho in popolnoma zaprte stene. V času pregleda sta v opisanem prostoru kadila tobačne izdelke gosta M.A. in K.Š. Zapisnik o pregledu je bil predan natakarici, dne 13.11.2004 pa tudi nosilcu dejavnosti. Okrajno sodišče v Šentjurju je o zahtevi za sodno varstvo odločalo brez dopolnjenega dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1) in zahtevo za sodno varstvo s sodbo z dne 1.6.2009 zavrnilo kot neutemeljeno. V razlogih sodbe je navedlo, da je po proučitvi izpodbijanega plačilnega naloga in priloženih navedb dejanskega stanu prekrška ugotovilo, da so bila v izdanem plačilnem nalogu prekrškovnega organa vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovljena in zaključilo, da so v ravnanju storilke podani vsi objektivni in subjektivni elementi obravnavanega prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena ZOUTI.

10Za odločitev v obravnavani zadevi, ali je bil storilki (ki ji neposredno ob storitvi prekrška ni bil predstavljen) zagotovljen pošten postopek oziroma, ali ji je bila dana možnost, da se seznani z obremenilnimi dejstvi, ki izhajajo iz opisa dejanskega stanja ter se do njih opredeli, je odločilno, ali navedbe v opisu dejanskega stanja, ki je bil s strani prekrškovnega organa poslan sodišču in s katerim storilka prekrška ni bila seznanjena, po vsebini presegajo navedbe kratkega opisa dejanskega stanja prekrška v plačilnem nalogu.

11Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis dejanskega stanja posredovan sodišču s strani prekrškovnega organa glede vsebine relevantnih dejstev ne presega navedenega v kratkem opisu prekrška v plačilnem nalogu, s katerim je bila storilka seznanjena pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo. Iz kratkega opisa prekrška v plačilnem nalogu izhaja, da je odgovorna oseba pravne osebe T.d.o.o. opustila dolžno nadzorstvo in ni zagotovila, da uporabnik oziroma lastnik objekta pravna oseba T.d.o.o. ni zagotovila prepovedi kajenja v zaprtem delu gostinskega lokala bar T., v katerem sta dve fizični osebi, ki sta označeni s prvima črkama priimka in imena, kadili tobačne izdelke. Opis dejanskega stanja vsebuje smiselno enak očitek, ki je odločilen za odločitev v tej zadevi. Iz njega izhaja, da je odgovorna oseba pravne osebe T.d.o.o., J.U., opustila dolžno nadzorstvo in ni zagotovila, da pravna oseba T.d.o.o. ni zagotovila spoštovanja prepovedi kajenja v zaprtem delu gostinskega lokala, kjer je kajenje prepovedano ter da sta v navedenem prostoru tobačne izdelke kadila gosta M.A. in K.Š. Ob povedanem je mogoče zaključiti, da je bila storilka prekrška že pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo oziroma pred odločitvijo sodišča seznanjena z vsemi odločilnimi dejstvi, na katere je sodišče oprlo sodbo, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo. Storilki prekrška je bila tako dana možnost, da se o odločilnih dejstvih v zvezi z očitanim prekrškom izjavi v zahtevi za sodno varstvo, to pravico pa je z vložitvijo zahteve za sodno varstvo tudi izkoristila. Iz nje je razvidno, da je razumela, kaj se ji očita, da pa je tudi vedela kateri dve osebi sta kadili v lokalu v času inšpekcijskega nadzora, kot tudi v katerem delu gostinskega lokala sta kadili, saj je obsežno pojasnila svoje videnje dejanskih okoliščin prekrška. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da storilki prekrška ni bila dana možnost, da se seznani z obremenilnimi dokazi in se o njih izjavi ter da ji zato ni bil zagotovljen pošten postopek oziroma, da ji je bilo kršeno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z možnostjo za pripravo obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave oziroma, da je sodišče kršilo drugo alinejo 62. člena in osmi odstavek 65. člena ZP-1.

12Odločanje o zahtevi za sodno varstvo predstavlja (praviloma) edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku, obenem pa gre za odločanje o pravnem sredstvu zoper odločbo (plačilni nalog) prekrškovnega organa. Odločanje sodišča v tem postopku je omejeno zlasti (pred novelo ZP-1E pa izključno) na uveljavljene razloge zahteve za sodno varstvo in je po svoji naravi instančno (sodba VSRS IV Ips 23/2007 z dne 18.11.2007); gre za odločanje o pravnem sredstvu, ki ga je mogoče vložiti iz vseh klasičnih pritožbenih razlogov, to je kršitev materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi izrečenih sankcij, odvzema premoženjske koristi, stroškov postopka in odločitve o premoženjskopravnem zahtevku.

13Zakon ne predpisuje vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20.9.2007 presodilo, da je zato treba na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po določbi drugega odstavka 167. člena ZP-1 višje sodišče v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe (in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti). Ob smiselni uporabi citirane določbe je torej sodišče dolžno v sodbi, s katero odloči o zahtevi za sodno varstvo, oceniti relevantne navedbe zahteve. Če tega ne stori, je podana (relativno) bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1, pod pogojem, da je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

14Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da je storilka J.U. v zahtevi za sodno varstvo za svoje trditve glede (ne)storitve očitanega prekrška navedla vrsto vsebinskih ugovorov procesne in materialnopravne narave, kot tudi dokaze, ki naj bi bili izvedeni za dopolnitev dejanske podlage. Trdila je, da ne obstoji njena odgovornost za očitani ji prekršek, ker je zagotovila vse tiste ukrepe za zagotovitev spoštovanja prepovedi kajenja v lokalu, ki jih je od nje razumno pričakovati. Nadalje je pojasnila, da se v lokalu nahaja opozorilo o prepovedi kajenja in kazni za posameznika, ki kadi; da na mizah in točilnem pultu ni pepelnikov, niti sredstev za prižiganje tobačnih izdelkov, katerih nima pri sebi niti natakarica in da v času, ko je slednja stregla pijačo, v lokalu nihče od gostov ni kadil, M.A. in K.Š. pa tudi nista imela na mizi cigaretnih škatlic. Priložila je tudi izjavo M.A., ki naj bi kadil v lokalu, zapisnik o enem prejšnjih inšpekcijskih pregledov ter fotografijo opozorila. Sodišče se do njenih trditev in dokaznih predlogov v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo, ampak se je zgolj sklicevalo na dejanske ugotovitve prekrškovnega organa, razvidne iz plačilnega naloga in priloženih navedb dejanskega stanja, iz katerih izhaja, da je storila prekršek kot odgovorna oseba pravne osebe T.d.o.o., ker dne 15.11.2008 v gostinskem lokalu bar T. ni zagotovila spoštovanja prepovedi kajenja v zaprtem gostinskem prostoru, kjer je kajenje prepovedano. To ne zadošča, saj je po določbi drugega odstavka 15. člena ZP-1 odgovorna oseba pravne osebe odgovorna za prekršek le, če je bil storjen z njenim delovanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva. Čeprav je storilka v vloženi zahtevi za sodno varstvo navedbe glede opustitve dolžnega nadzorstva dovolj konkretno problematizirala in jih podprla s priloženimi listinami in fotografijo, izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov o tem, zakaj je bila J.U. spoznana za odgovorno storitve obravnavanega prekrška kot odgovorna oseba oziroma v čem, se kaže opustitev njenega dolžnega nadzorstva.

15Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi sodišče moralo navedene okoliščine, ki so pravno relevantne in se nanašajo na odločilna dejstva, od katerih je odvisna odgovornost odgovorne osebe za storjeni prekršek, preučiti in se v sodbi do njih opredeliti. Ker tega ni storilo, je očitek zahteve za varstvo zakonitosti o bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 utemeljen, zaradi česar je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje.